<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 208/2018
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.208.2018

Evidenčna številka:VS00027969
Datum odločbe:19.09.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSC Sodba Cp 571/2017
Datum odločbe II.stopnje:27.03.2018
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), Jan Zobec (poroč.), dr. Ana Božič Penko, dr. Mateja Končina Peternel, Tomaž Pavčnik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev nepremoženjske škode - prometna nesreča - višina odškodnine - načelo objektivizacije odškodnine - načelo individualizacije višine odškodnine - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - dokazovanje - prosta dokazna ocena

Jedro

Neutemeljen je revizijski očitek o kršitvi metodološkega napotka pri dokazni presoji (8. člena ZPP), češ da naj bi sodišči odločili izključno na podlagi izvedenskega mnenja. Prav pritožbeno sodišče je namreč izrecno presojalo zatrjevana nasprotja med izvedenskim mnenjem in medicinsko dokumentacijo (torej listinami v spisu) z vpogledom v te listine in nasprotij ni našlo. Tožnici pa je tudi pravilno pojasnilo, da njena lastna izpovedba glede določenih dejstev ne more imeti take teže, kot jo ima izvedensko mnenje, saj tožnica nima strokovnega znanja, da bi sama lahko vedela, kaj je dejanski vzrok določenih poškodb (predvsem diskus hernije).

Prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za zmanjšanje življenjskih aktivnosti je po presoji revizijskega sodišča ustrezna.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je vtoževala odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo (skupaj 162.719,72 EUR s pripadki), ki jo je utrpela v prometni nezgodi dne 10. 7. 2010. Povzročil jo je voznik motornega kolesa (toženkin zavarovanec), čigar sopotnica je bila tožnica. Temelj tožbenega zahtevka med pravdnima strankama ni bil sporen, sporna je bila le višina.

2. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo skupaj 6.590,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za različne zneske od različnih datumov; v presežku do vtoževanih 138.964,72 EUR (to je za znesek 132.373,78 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede zneska 23.755,00 EUR, ki ga je toženka že izplačala, je postopek zaradi umika tožbe ustavilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

4. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Dejanski okvir spora

6. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva:

— tožnica je v nezgodi utrpela naslednje poškodbe: zlom prečnih odrastkov III. in IV. ledvenega vretenca, pretres možganov, ledvena odrgnina, udarnina desne ledvice, vranice, prsnice in leve rame;

— 6 dni je trpela stalne zelo hude in hude telesne bolečine, 3 dni stalne srednje hude bolečine, stalne lahke bolečine do 15. 8. 2010, nato pa (zaradi pojava lumboishalgije) ponovno 2 meseca hude in srednje hude bolečine;

— pretrpela je številne preiskave, bila skupaj 25 dni hospitalizirana, 3 tedne na zdraviliški rehabilitaciji, na ambulantnem zdravljenju v psihiatrični bolnišnici in na 9 kontrolah pri osebnem zdravniku, prejemala je analgetike in antidepresive;

— ob nezgodi je utrpela hud in zmeren primarni strah, nato je trpela zmeren sekundarni strah do 15. 3. 2013;

— kot trajne posledice nezgode se kažejo občasne srednje hude in lahke bolečine pri vstajanju, posedanju, poleganju, dvigovanju in delu v prisilnih legah, kar je posledica zlomov prečnih odrastkov ledvenih vretenc, medtem ko druge poškodbe niso pustile trajnih posledic;

— pojav lumboishalgije (bolečine v križu) en mesec po nezgodi ter trajna okrnjenost gibanja zaradi okrnjenosti funkcioniranja hrbtenice, posledično pa šepanje in občasno večje zmanjšanje življenjskih aktivnosti, niso posledica obravnavane nezgode, temveč že prej prisotnih degenerativnih sprememb diskus hernije (ta je bila simptomatska – torej ne nema – že od leta 2000 z občasnimi poslabšanji);

— tudi glavoboli, mravljinčenje in omrtvelost udov, tiščanje in pogosto odvajanje vode, migrene in depresivne epizode niso v vzročni zvezi z nezgodo;

— med 11. 7. 2010 in 15. 3. 2013 je bilo tožničino gibanje in funkcioniranje zaradi okrnjene hrbtenice in psihične motnje (posttravmatska stresna motnja zaradi nezgode) zmerno okrnjeno;

— po 15. 3. 2013 je ostala trajna okrnjenost hrbtenice, ki se kaže pri ovirani gibljivosti do skrajnih leg (nelagodje, bolečine), kar je v enakih deležih posledica nezgode in že prej prisotnih degenerativnih sprememb, tožnica pa zato tudi ni sposobna opravljati del, kjer je potrebno pripogibanje ali prisilna drža hrbtenice, ter stoječih del brez občasnega posedanja;

— nesposobna je za športne aktivnosti, kjer je potrebna nemotena funkcija hrbtenice (ekipne aktivnosti z žogo, ekstremni športi), medtem ko kolesarjenje, gospodinjska dela in igra z otroki zahtevajo povečane napore;

— tožnica je bila ob nezgodi stara 37 let.

7. Izvedensko mnenje in dve dopolnitvi tega mnenja je izdelala Komisija za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani (v nadaljevanju Komisija MF) v sestavi izvedenca travmatologa in izvedenca psihiatra.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

8. Za telesne bolečine je tožnica vtoževala 70.000,00 EUR, sodišči pa sta ji prisodili 14.000,00 EUR, ob upoštevanju stopnje ter trajanja prestanih in bodočih bolečin, ki so v vzročni zvezi z nesrečo; nista pa upoštevali lumboishialgije kot posledice predhodne degeneracije diskus hernije in migren, ki niso v zvezi z nesrečo. Za strah je tožnica vtoževala 10.000,00 EUR, sodišči pa sta ji prisodili 3.000,00 EUR. Za duševne bolečine zaradi skaženosti – šepanja na desno nogo – je tožnica vtoževala 2.000,00 EUR, kar sta sodišči v celoti zavrnili, saj sta ugotovili, da šepanje ni posledica nezgode, temveč predhodne degeneracije hrbtenice. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnica vtoževala 80.000,00 EUR, sodišči pa sta ji prisodili 13.000,00 EUR. Na določenih področjih (učenje, sporazumevanje, splošna opravila doma in drugod, medosebni odnosi, pridobitno delo) je bilo tožničino funkcioniranje zaradi nezgode začasno (med 11. 7. 2010 in 15. 3. 2013) blago ali zmerno okrnjeno (stopnja 1, to je 5 – 24 % okrnjenost). Kot trajna posledica nezgode pa se kažejo le bolečine pri vstajanju, posedanju, poleganju, dvigovanju in delu v prisilnih legah, medtem ko je siceršnja trajna okrnjenost gibanja in posledično zmanjšanje življenjskih aktivnosti posledica predhodne degeneracije hrbtenice; le delno se oba vzroka prekrivata in se kažeta kot trajno blago zmanjšanje življenjskih aktivnostih zaradi oviranega gibanja (tudi pri športu) in pričakovane anksioznosti (kot posledice posttravmatske stresne motnje). Trajno zmanjšanje življenjskih aktivnost je zanemarljivo (stopnja 0, to je 0 – 4 % okrnjenost). Ostale nevšečnosti (migrene, uriniranje, mravljinčenje ipd.), ki znižujejo kvaliteto življenja, niso v vzročni zvezi z nezgodo. Dejstvo, da je po odločbi ZPIZ tožnica invalid III. kategorije, na odločitev ne vpliva, saj komisija pri ZPIZ ocenjuje zgolj zmožnost dela glede na zahtevo delovnega mesta, ne pa celotnega funkcioniranja posameznika. Za nepremoženjsko škodo sta torej sodišči tožnici skupaj prisodili 30.000,00 EUR. Prisojena odškodnina za premoženjsko škodo znaša 464,72 EUR in ni revizijsko sporna.

Povzetek revizijskih navedb

9. Revidentka vztraja, da so bile z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca kršene določbe pravdnega postopka. Za ugotavljanje nastale škode naj bi namreč ne bil primeren izvedenec travmatolog, temveč ortoped; poleg tega naj bi bilo izvedensko mnenje Komisije MF izdelano v nasprotju z medicinsko dokumentacijo. Do teh navedb naj bi se sodišče druge stopnje ne opredelilo. Zmotne naj bi bile navedbe sodišča, da tožnica po prejemu prve dopolnitve izvedenskega mnenja ni vztrajala pri trditvi, podani v pripombah na prvo izvedensko mnenje, da je ortopedija tista, ki se ukvarja z boleznimi in poškodbami sklepov in kosti. V svoji naslednji vlogi z dne 11. 4. 2017 naj bi namreč vztrajala pri vseh že prej podanih trditvah. Pritožbeno grajo nasprotij med izvedenskim mnenjem in tožničino medicinsko dokumentacijo naj bi pritožbeno sodišče moralo razumeti v smislu vztrajanja pri postavitvi izvedenca ustreznejše stroke. Komisija MF naj bi ne pojasnila razlik z medicinsko dokumentacijo – zgolj pojasnilo, da izvid splošnega zdravnika „ni strokovno utemeljen“, naj bi bilo neustrezno. Protispisna naj bi bila ugotovitev, da je izvedensko mnenje z dokumentacijo skladno. Nasprotja v postopku pred sodišči prve in druge stopnje niso bila odpravljena. V sodbi sodišča druge stopnje naj bi umanjkala opredelitev do pritožbenih navedb, da tudi iz dokumentacije ZPIZ izhaja, da je vzrok za vse tožničine težave, zaradi katerih je podana III. kategorija invalidnosti, stanje po poškodbi v prometni nesreči, ter do pritožbene graje navedbe sodišča prve stopnje, da komisija pri ZPIZ ni razpolagala z vso medicinsko dokumentacijo. Nobeno od sodišč ni pojasnilo, zakaj naj bi bilo mravljinčenje in omrtvelost udov ter pogosto odvajanje blata in vode z nezgodo nepovezano. Kršen naj bi bil 8. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj naj bi sodišči odločali izključno na podlagi izvedenskega mnenja, ne pa tudi ostalih dokazov (listinske dokumentacije, izpovedbe tožnice).

10. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (s katerim se revidentka sicer ne strinja) naj bi bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo, saj naj bi bila odškodnina odmerjena prenizko. Sodišči naj bi upoštevne okoliščine (celoten bolniški stalež, neugodnosti zdravljenja, starost tožnice ob nezgodi, trajanje strahu, stopnja in obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti, subjektivno doživljanje skaženosti – šepanja), neustrezno vrednotili. Nasprotuje ugotovitvi, da naj bi imela predhodne simptomatske degenerativne spremembe; če pa že, naj bi bile klinično neme in naj bi njihovo manifestacijo sprožil ravno škodni dogodek. Vztraja pri celotni vtoževani odškodnini. V sodni praksi naj bi se prisojale odškodnine med 40 in 50 povprečnih mesečnih neto plač (sklicuje se na zadevi VSL II Cp 4163/2008 in VSM I Cp 680/2016).

Presoja utemeljenosti revizije

11. Revizija ni utemeljena.

Glede zatrjevanih procesnih kršitev

12. Po prejemu prvotnega izvedenskega mnenja je tožnica v svojih pripombah (z dne 6. 12. 2016) navajala, da za podajo mnenja ni primeren izvedenec travmatolog, temveč ortoped, saj se travmatologija ukvarja z zdravljenjem in oskrbo poškodb in ran, ki nastanejo v nesrečah, ortopedija pa z boleznimi in poškodbami gibal. Opozarjala je tudi na nasprotja med ugotovitvami izvedencev in njeno siceršnjo medicinsko dokumentacijo. V prvi dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenec travmatolog pojasnil – in na to se je oprlo tudi sodišče prve stopnje – da je za razmejitev popoškodbenih od bolezenskih sprememb lokomotornega aparata povsem enako ustrezen izvedenec travmatolog, saj specializacija travmatologije obsega ortopedske vsebine v večjem obsegu kot obsega specializacija ortopedije travmatološke vsebine, ter obravnava tako poškodovance, ki so bili prej zdravi, kot tudi take, ki so že prej imeli bolezenske spremembe lokomotornega aparata, in take, ki razvijejo popoškodbene degenerativne okvare. Specialist ortoped, na drugi strani, le redko obravnava poškodovance. Izkušen izvedenec travmatolog z dolgoletnimi izkušnjami je zato ustrezna strokovna izbira.

13. Temu pojasnilu tožnica v svojih nadaljnjih pripravljalnih vlogah in v pritožbi ni konkretizirano nasprotovala. Drži sicer, kot navaja v reviziji, da je v obeh nadaljnjih pripravljalnih vlogah, v katerih je podala pripombe na dopolnitvi izvedenskega mnenja, sicer vztrajala pri postavitvi izvedenca ortopeda in v zvezi s tem tudi pri svojih prvotnih navedbah v vlogi z dne 6. 12. 2016. Vendar revidentka spregleduje, da je na te navedbe že dobila obširno pojasnilo in odgovor v prvi dopolnitvi izvedenskega mnenja. Na njo je zato prešlo trditveno breme, da takemu pojasnilu dodatno konkretizirano in argumentirano nasprotuje. Zgolj pavšalno vztrajanje pri navedbah v vlogi z dne 6. 12. 2016 ne zadostuje. Neutemeljene pa so tudi revizijske navedbe, da bi sodišči nižjih stopenj morali v tej smeri razumeti navedbe, s katerimi je tožnica opozarjala na nasprotje med ugotovitvami izvedenca in njeno medicinsko dokumentacijo. Morebitna obstoječa nasprotja namreč na pomenijo sama po sebi tega, da naj bi izvedensko delo opravil izvedenec napačne stroke.

14. Pritožbeno sodišče je tožnici tudi izrecno pojasnilo (glej 8. točko drugostopenjske sodbe), zakaj na določene pritožbene navedbe (na 3. do 5. strani pritožbe) ni odgovarjalo: ker z njimi pritožba niti ni izpodbijala pred sodiščem prve stopnje konkretno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč je le zatrjevala določena nasprotja med izvedenskim mnenjem in medicinsko dokumentacijo. Odgovorilo je le na tiste pritožbene očitke, kjer so bila izpodbijana konkretno ugotovljena dejstva. Ne drži torej revizijska graja, da je drugostopenjska sodba v tem delu neobrazložena. Zgoraj pa je bilo tudi že pojasnjeno, zakaj te pritožbene navedbe ne morejo same po sebi utemeljiti, da bi moral biti postavljen izvedenec ortoped.

15. Do tistih zatrjevanih nasprotij med medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami izvedencev, ki jim je sledilo sodišče prve stopnje in ki so torej prešle v ugotovljeno dejansko stanje, pa se je pritožbeno sodišče opredelilo, zato je povsem neutemeljen revizijski očitek, da je drugostopenjska sodba v tem delu neobrazložena in da se nasprotja niso odpravila. V 10. točki obrazložitve svoje sodbe se je pritožbeno sodišče opredelilo do navedb glede glavobolov, v 11. in 12. točki obrazložitve pa do navedb glede vzročne zveze med lumboishialgijo, diskus hernijo in prometno nezgodo. Pri tem je izrecno tudi povedalo, zakaj meni, da je pravilnost diagnoze ortopeda iz zdraviliške posvetovalnice prepričljivo ovržena z izvedenskim mnenjem; ta ugotovitev pa še zdaleč ne temelji – kot zavajajoče navaja revizija – samo na pavšalni trditvi, da naj bi bil ortopedov izvid nestrokoven. V 17. točki obrazložitve sodbe se je pritožbeno sodišče opredelilo do navedb glede mnenja komisije ZPIZ; v isti točki tudi navaja, da ugotovitve o mravljinčenju in omrtvelosti udov ter pogostem odvajanju vode izhajajo iz izvedenskega mnenja.

16. Neutemeljen je tudi revizijski očitek o kršitvi metodološkega napotka pri dokazni presoji (8. člena ZPP), češ da naj bi sodišči odločili izključno na podlagi izvedenskega mnenja. Prav pritožbeno sodišče je namreč izrecno presojalo zatrjevana nasprotja med izvedenskim mnenjem in medicinsko dokumentacijo (torej listinami v spisu) z vpogledom v te listine in nasprotij ni našlo. Tožnici pa je tudi pravilno pojasnilo, da njena lastna izpovedba glede določenih dejstev ne more imeti take teže, kot jo ima izvedensko mnenje, saj tožnica nima strokovnega znanja, da bi sama lahko vedela, kaj je dejanski vzrok določenih poškodb (predvsem diskus hernije).

17. Zatrjevane procesne kršitve tako niso podane; kolikor pa poskuša revidentka preko uveljavljanja teh kršitev prikrito izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje, ji je treba pojasniti, da to ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede pravilnosti uporabe materialnega prava

18. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je povzeto v 6. točki obrazložitve te sodbe in na katero je revizijsko sodišče vezano (neupoštevne so zato revizijske navedbe o tem, da simptomatske degenerativne spremembe pred nezgodo niso obstajale; če pa že, naj bi bile klinično neme), je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo po višini primerna in v skladu s temeljnimi načeli odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo: tako z načelom individualizacije kot tudi z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine. Tožničin primer sodi med srednje hude primere, kjer se v povprečju prisojajo odškodnine (za celotno nepremoženjsko škodo) med 20 in 30 povprečnimi neto plačami. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih, ki se gibljejo v širokem razponu, pokaže, da prisojena odškodnina v konkretnem primeru – niti po posameznih postavkah niti po celotnem skupnem seštevku (ta znaša 27,8 povprečnih neto plač) – ne odstopa od spodnje meje.

19. Zadevi, na kateri se sklicuje revidentka, nista povsem primerljivi. Iz sodbe v zadevi VSL II Cp 4163/2008 natančna vrsta in obseg poškodb ter posledic niti nista razvidna, zato na njeni podlagi ni mogoče napraviti nobenih nadaljnjih sklepov, uporabljivih za tu obravnavani primer. V zadevi VSM I Cp 680/2016 je bila oškodovancu iz naslova duševnih bolečin zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena nekoliko višja odškodnina. To po oceni revizijskega sodišča narekuje tudi nekoliko daljše trajanje bolečin, predvsem se je pri oškodovancu pojavil kronični bolečinski sindrom z lahkimi telesnimi bolečinami, ki bodo trajale tudi v bodoče in celo ob mirovanju. Tudi tožnica bo lahke bolečine, ki so posledica nezgode, sicer občasno (pri določenih gibih) trpela tudi v bodoče; bistveni del bolečin, ki je za tožnico sporen, tj. lumboishialgija, pa ni posledica nezgode in se nanj v prid povišanja odškodnine ne more sklicevati. Zaradi duševnih bolečin iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bila tožniku v zadevi VSM I Cp 680/2016 prisojena za približno 10 povprečnih neto plač višja odškodnina, pri čemer je bilo izpostavljeno zlasti dejstvo, da je tožnik prej opravljal težja fizična dela v gradbeništvu, sedaj pa je invalid III. kategorije in praktično nezaposljiv ter nezmožen z delom prispevati k lastnem preživljanju in preživljanju svoje družine, kar je z vidika splošnega življenjskega izkustva vrednota eksistencialnega pomena, zato tudi izraziteje duševno trpi. Tudi v tu obravnavanem primeru je bil tožnica z odločbo ZPIZ v smislu delazmožnosti sicer uvrščena v III. kategorijo invalidnosti, vendar pa sta sodišči nižjih stopenj glede siceršnjega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (torej izven področja pridobitnega dela) ugotovili, da ni tako obširno, ampak zanemarljivo (stopnja 0, to je 0 – 4 % okrnjenost); predvsem pa to, da vzrok za številne težave, ki jih je na tem področju naštevala tožnica, niti ni v prometni nezgodi, temveč v predhodnem degenerativnem obolenju.

20. Prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za zmanjšanje življenjskih aktivnosti je po presoji revizijskega sodišča ustrezna. Tudi za strah se v povprečju prisojajo celo nižje odškodnine od tiste, ki je bila prisojena tožnici, pri čemer v reviziji slednja zaman poudarja, da bo blag strah zaradi morebitnega poslabšanja zdravja trpela tudi v bodoče. Že pritožbeno sodišče ji je pojasnilo, da se po zaključku zdravljenja „strah“ zaradi možnosti poslabšanja zdravja kvečjemu preliva v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Neutemeljeno se zavzema tudi za ugoditev zahtevku za odškodnino zaradi skaženosti (šepanja), saj iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da šepanje ni posledica prometne nezgode.

Odločitev o reviziji

21. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

22. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179
Datum zadnje spremembe:
28.10.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyNDkx