<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba Kp 5/2007
ECLI:SI:VSRS:2008:KP.5.2007

Evidenčna številka:VS2004305
Datum odločbe:09.06.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Kp 860/2005
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - nerazumljiv izrek - opis kaznivega dejanja - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Vrhovno sodišče pri odločanju o pritožbi (398. člen ZKP) preizkusi ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijanem obsegu s presojo odločilnih dejstev in presojo pritožbenih navedb, ki se nanašajo le na takšna dejstva.

Izrek

Pritožbi obtoženega M.U. in zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča druge stopnje. Obtoženec je dolžan plačati povprečnino 1.200,00 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 16.9.2005 obtoženega M.U. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za pomoč h kaznivemu dejanju goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena v zvezi s 27. členom KZ ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona in potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15.11.2006 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in obtoženca spoznalo za krivega navedenega kaznivega dejanja ter mu izreklo kazen eno leto zapora. V to kazen mu je vštelo čas, ki ga je od 15.3.1995 do 7.4.1995 prebil v priporu. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo 200.000 SIT povprečnine, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa ga je oprostilo povrnitve ostalih stroškov kazenskega postopka.

Obtoženec in zagovornik sta zoper sodbo višjega sodišča pravočasno vložila pritožbi. Obtoženec ni navedel pritožbenih razlogov, s katerimi izpodbija sodbo višjega sodišča. Iz vsebine pritožbe sledi, da izpodbija na drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožnika predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, obtoženec pa se podrejeno zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Obtoženec in zagovornik predlagata, da ju Vrhovno sodišče Republike Slovenije vabi na sejo senata.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v skladu z drugim odstavkom 377. člena ZKP podal predlog, v katerem se zavzema, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije obe pritožbi zavrne kot neutemeljeni.

Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obtožencu in zagovorniku. Obtoženec je v „mnenju o odgovoru vrhovnega državnega tožilca“ z dne 23.5.2007 z obširno utemeljitvijo zavrnil navedbe v predlogu. Zagovornik se ni izjavil o predlogu vrhovnega državnega tožilca.

Vrhovno sodišče je v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP o seji senata obvestilo vrhovnega državnega tožilca, zagovornika in obtoženca, ki so se seje udeležili in bili na njej navzoči.

Pritožbi nista utemeljeni.

Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o očitku obtoženemu M.U., da sta obsojena S.P. in T.V. direktorju zavarovalnice D.C. „s pomočjo M.U., ki je takšne njune trditve potrdil, prikazala, da je pri tem sodelovala (agencija F.) tudi s policijo ...“.

V izreku izpodbijane sodbe je v skladu s spremenjeno obtožnico v drugem odstavku povzeto ravnanje obsojenih S.P. in T.V. Opisano je njuno izvršitveno dejanje, med ostalim tudi z navedbo, da so bila ravnanja obeh storjena, da bi direktorju zavarovalnice dokazala, da je agencija F. delovala pri preprečevanju eksplozije v tem lokalu in mu s pomočjo M.U., ki je takšne njune trditve potrdil, prikazala, da je pri tem sodelovala tudi s policijo. Gre tedaj za dejanje S.P. in T.V., za katero sta bila spoznana za kriva s pravnomočno sodbo. Dejstva in okoliščine, s katerimi je konkretizirana obsojenčeva pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ in ki so odločilna za presojo njegove kazenske odgovornosti, so navedena v nadaljevanju in so v zvezi z njimi v sodbi pritožbenega sodišča tudi obrazložena. Zato ni podlage za sklepanje, da o odločilnem dejstvu napadena sodba nima razlogov.

Dne 24.4.1995 vložena obtožnica je v opisu dejanja, ki se nanaša na obsojena S.P. in T.V. med drugim vsebovala navedbo, da sta spravila v zmoto direktorja Zavarovalnice M. in njene uslužbence in jih zapeljala, da so v škodo zavarovalnice na žiro račun agencije F. neupravičeno odobrili in izplačali 100.000 DEM v tolarski protivrednosti 8.198.280,00 SIT, torej v vrednosti, ki predstavlja veliko premoženjsko škodo, od tega denarja pa je agencija F. T.V. izplačala 200.000 SIT, M.V. pa 45.000 DEM oziroma 3.686.400,00 SIT. Izrek sodbe sodišča prve stopnje z dne 6.7.1995 (v tem delu je bila navedena sodba potrjena s sodbo pritožbenega sodišča z dne 11.6.1996) prav tako vsebuje ob navedbi višine zneska trditev, da sta navedena obsojenca „na tak način za agencijo F. pridobila veliko premoženjsko korist, ki naj bi si jo ta razdelila z M.V. v razmerju 50/50 %“. V takem položaju ni mogoče sklepati, da opis kaznivega dejanja ni vseboval opredelitve zakonskega znaka velike premoženjske škode, ki je bila konkretizirana že z navedbo zneska premoženjske koristi.

Zagovornik tudi ocenjuje, da je izrek drugostopenjske sodbe nerazumljiv v navedbi „ker je C. zahteval pisno potrdilo dne 15.2.1995 tako potrdilo tudi izdal pod številko ...“. Po trditvi pritožnika ni razumljivo, kakšno potrdilo je C. zahteval oziroma česa in o čem. Navedeno ni besedilo „potrdila“. Njegovo izdajo šteje izpodbijana sodba za izvršitveno dejanje, ki v izreku sodbe ni opisano, vsebina potrdila ni navedena niti v obrazložitvi. Zato je po zagovornikovem stališču podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka je med drugim podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, kar pomeni, da v njem niso jasno navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja. Odločilna za presojo razumljivosti izreka je torej jasnost in razumljivost dejanskega temelja sodbe.

Izrek napadene sodbe v uvodnem delu vsebuje očitek, da je obtoženec S.P. in T.V. naklepoma pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije, opisanega v točki 1 sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 6.7.1995. Nato sledi opis ravnanja navedenih obsojencev ter bistveni del očitka obtožencu, in sicer, da je kot načelnik urada kriminalistične službe direktorju Zavarovalnice M.d.d. D.C., ki je preverjal utemeljenost zahtevka agencije F. o izplačilu nagrade za preprečitev eksplozije v lokalu L. zagotovil „da je agencija F. sodelovala s policijo“ in „da lahko ljudem iz te agencije zaupa“, nato pa, ker je C. zahteval pisno potrdilo, dne 15.2.1995 tako potrdilo tudi izdal, čeprav je vedel, da eksplozije dejansko nihče ni pripravljal, s tem pa omogočil, da je na podlagi navedb v tem potrdilu Zavarovalnica M.d.d. izplačala agenciji F. znesek 100.000 DEM v vrednosti 8.198.280,00 SIT.

Po določbi 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP v obsodilni sodbi sodišče izreče, katerega dejanja spozna obtoženca za krivega ter pri tem navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Opis kaznivega dejanja, ki dejansko pojasnjuje določen historični dogodek, mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni strani predstavljajo konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja. Slednje ne pomeni, da mora obsegati tudi vsa druga dejstva in okoliščine, ki neposredno ne konkretizirajo zakonskih znakov kaznivega dejanja, ker jih sodišče navede v obrazložitvi sodbe, če je to potrebno. Obtoženčevo izvršitveno ravnanje, ki zadeva njegovo naklepno pomoč h kaznivemu dejanju goljufije, je glede na prikazan opis opredeljeno z navedbo konkretnih dejstev in zato ni podana pomanjkljivost, na katero opozarja zagovornikova pritožba. Ob upoštevanju celotnega opisa obtoženčevega dejanja tudi ni podlage za sklepanje, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker v njem ni navedeno, kakšno potrdilo je zahteval C. in ker ni povzeta njegova vsebina. Čeprav sodišče druge stopnje tudi v razlogih svoje sodbe ni povzelo vsebine potrdila, slednje ne pomeni pomanjkanja razlogov o odločilnem dejstvu, ker ni nobenega dvoma tako glede obstoja kot tudi glede vsebine tega potrdila, ki je priloženo dokaznemu gradivu, sodišče druge stopnje pa je v utemeljitvi obtoženčevega naklepa (v drugem odstavku na 7. strani sodbe) tudi navedlo, kako presoja njegovo vsebino.

Obtoženec v obrazložitvi pritožbe povzema opis kaznivega dejanja, ki ga vsebuje izrek napadene sodbe, in sicer v delu, ki se nanaša neposredno na njegovo izvršitveno ravnanje in ki po njegovem mnenju nima znakov kaznivega dejanja. Sklicuje se na razveljavitveni sklep višjega sodišča. Takšne navedbe nakazujejo na očitek kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, vendar nanjo ni mogoče sklepati glede na nadaljnje pritožnikove navedbe, s katerimi v bistvu kot zmotne izpodbija zaključke sodišča glede pomena ustnega in pisnega obvestila o prijavi kaznivega dejanja. V opisu obtožencu očitanega kaznivega dejanja pa so konkretizirani vsi njegovi zakonski znaki. Zato ni podana navedena kršitev kazenskega zakona.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo, potem ko je opravilo v skladu z določbami 380. in 381. člena ZKP glavno obravnavo. Sodbo prvostopenjskega sodišča, ki je obtoženca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, je spremenilo in izreklo obsodilno sodbo. Glede na to Vrhovno sodišče, ki v takem primeru odloča o pritožbi (398. člen ZKP), preizkusi ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijanem obsegu s presojo odločilnih dejstev in presojo pritožbenih navedb, ki se nanašajo le na takšna dejstva.

Sodišče druge stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve napadene sodbe, presodilo, da je obtoženec v objektivnem smislu deloval v isti smeri, v kateri sta delovala obsojena S.P. in T.V. kot glavna storilca kaznivega dejanja goljufije. Zaključilo je, da je pomoč pri tem kaznivem dejanju kot udeležbena oblika iz drugega odstavka 27. člena KZ neizpodbitna. Pri tem se je oprlo na izpovedbo priče D.C. ter na izpovedbi S.P. in T.V. Pri presoji teh dokazov in z njimi povezanimi okoliščinami je izhajalo tudi iz dejstev, ki zadevajo vzpostavitev komunikacije med obtožencem in D.C. ter obtoženčevim prizadevanjem za izdajo potrdila, kot so to opisale priče B.G., M.F., S.P. in Z.P., pri čemer je utemeljilo, kako presoja posredovanje informacij Z.R. direktorju zavarovalnice D.C.

Pri ugotavljanju enega od odločilnih dejstev, in sicer, da je obtoženec vedel, da v resnici s strani ostalih obsojencev ne gre za preprečevanje kaznivega dejanja in da v tem pogledu ni bil spravljen v zmoto, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je obtoženec že 28.1.1995 bil opozorjen, da gre za scenarij, pri katerem hočejo zlorabiti policijo, da mu je že na začetku, še preden je policija ukrepala, bil predočen podatek o siceršnjem sumljivem delovanju agencije F. ter da so bile vse policijske dejavnosti ustavljene že 29.1.1995 in da je tedaj vedel, da pripravljalnih dejanj v smeri eksplozije v bistvu ni in da ni bilo treba ničesar preprečevati. Na podlagi teh dejstev, ki jih je oprlo na izvedene dokaze, in presoje vseh ostalih okoliščin, je sklepalo, da ni nobenega dvoma, da je obtoženec vedel, da so bila zatrjevanja S.P. in T.V. v funkciji pridobitve velike premoženjske koristi.

Na obtoženčevo zavest o pridobitvi velike premoženjske koristi je sodišče sklepalo iz okoliščin, da je bil s strani S.P. seznanjen, da se zavarovalna vsota glasi na zelo visok znesek in da bo Zavarovalnica M. plačala agenciji F. ter da je bila višina po izpovedbah B.G. in M.F. brez večjih težav ugotovljiva, saj jima je obtoženec povedal, da zavarovalna vsota znaša 1.200.000 DEM ter da so govorili, da se nagrade v teh primerih gibljejo med desetimi in tridesetimi procenti navedene vsote. Sodišče druge stopnje je v razlogih, s katerimi je utemeljilo obtoženčevo naklepno ravnanje, med drugim ugotovilo, da je bilo vprašanje izdaje potrdila zastavljeno takoj po ustavitvi policijskih dejavnosti (29.1.1995) in da je šlo za obtoženčeva prizadevanja za izdajo potrdila, ki so presegala diskretna posredovanja. Ocenilo je tudi, da vsebina potrdila z dne 15.2.1995 po pomenu ne govori samo o tem, da so delavci agencije F. prijavili kaznivo dejanje, temveč da ima ob vseh ostalih okoliščinah odločilno težo pri ugotavljanju obtoženčevega naklepnega ravnanja.

Oba pritožnika v bistvu napadata dejanske zaključke sodišča druge stopnje ter ocenjujeta, da so zmotni. Pritožbi nasprotujeta zaključkom, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo o vsebini in pomenu potrdila, ki ga je izdal obtoženec in zaključkom glede obtoženčevega naklepnega ravnanja.

Za presojo obtoženčevega dejanja je izdaja navedenega potrdila odločilnega pomena, pri čemer je treba upoštevati celoten potek inkriminiranega dogodka, kot izhaja iz izvedenih dokazov, ki jih je sodišče upoštevalo pri izreku izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je pri utemeljevanju vzročne zveze poudarilo, da gre za dve izvršitveni ravnanji obtoženca, in sicer za zagotavljanje D.C., da je agencija F. sodelovala s policijo in da lahko ljudem iz te agencije zaupa ter za izdajo samega potrdila. Iz tega in tudi iz razlogov drugostopenjske sodbe sledi, da je sodišče izdajo potrdila povezalo z vsemi ostalimi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, ki jih je oprlo na izvedene in pravilno ocenjene dokaze. Slednje pomeni, da je obtoženčevo predhodno ravnanje sodišče dejansko povezalo z izdajo potrdila, katerega vsebine ni mogoče presojati zgolj z vidika zapisa v njem in ločeno od vsega ostalega ravnanja obtoženca. Zato v zagovornikovi pritožbi zatrjevano dejstvo, da obtoženec ni izdal takega potrdila, ki bi vsebovalo konkretno navedbo v zvezi s preprečitvijo škodnega dogodka, ne more samo po sebi odločilno vplivati na dokazno presojo, sprejeto z napadeno sodbo. To velja tudi za ostale zagovornikove navedbe glede tega vprašanja in za obširna obtoženčeva pritožbena izvajanja, v katerih pojasnjuje namen in razloge za izdajo potrdila z navedbami, da je takšno potrdilo služilo zavarovalnicam kot obvestilo o dogodku, ne pa kot upravičen temelj za izplačilo odškodnine in z zaključkom, da je D.C. v takšnem kontekstu v kratkem telefonskem razgovoru sporočil podatke o prijavi in tudi izdal pisno obvestilo, ki potrjuje zgolj slednje.

Po zagovornikovi oceni je navedba v izreku, da je obtoženec vedel, da eksplozije dejansko ni nihče pripravljal, povsem nerelevantna. Sodba na tak način ustvarja lažen vtis, da je obtoženec v potrdilu pisal nekaj o pripravljanju eksplozije. Glede na kaznivo dejanje, ki je očitano obtožencu, ni mogoče sklepati, da navedeni očitek ni relevanten. Gre prej za vprašanje, ali je nujno, da je vsebovan v opisu kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo, kdaj in na podlagi česa je obtoženec vedel, da pripravljalnih dejanj v smeri eksplozije v bistvu ni in da zato ni bilo kaj preprečevati. Zaključek sodišča glede tega temelji na izpovedbah zaslišanih prič ter ostalih izvedenih dokazih in zato navedba v izreku, ki jo graja pritožba, ne more ustvarjati nakazanega lažnega vtisa, tudi ne ob pritožbeni trditvi, da izrek sodbe ne vsebuje navedbe besedila potrdila.

Zagovornik tudi navaja, da je zmoten zaključni del izreka napadene sodbe, ki se glasi: „s tem pa je omogočil, da je na podlagi navedb v tem potrdilu Zavarovalnica M.d.d. izplačala agenciji F. znesek 100.000 DEM v vrednosti 8.198.280,00 SIT“. Pritožbena obrazložitev, ki temu sledi, se opira na razlago vsebine potrdila in opozarja na okoliščino, da je D.C. odredil izplačilo, še preden je obtoženčevo potrdilo prispelo na zavarovalnico. S temi navedbami pritožnik ne more izpodbiti pravilnosti dejstvene presoje, ki jo je sprejelo sodišče druge stopnje, saj vrednotenje potrdila, ne da bi bile upoštevane ostale okoliščine, ne more biti popolno. V zvezi z drugo okoliščino je priča D.C. izpovedal, da je vodji finančne službe B.L. naročil, da račun (agencije F.) plačajo, ko bo prišlo „to potrdilo“. Odločilno je tedaj naročilo C., da se izplačilo izvrši, potem ko bo zahtevano potrdilo predloženo.

Prav tako ni utemeljen očitek zagovornikove pritožbe, da navedbe sodišča o zavestni in voljni sestavini naklepa niso prepričljive ter da ni možen zaključek, da je sodišče storilo vsaj to, kar je naložilo že prvo pritožbeno sodišče, ko je 11.6.1996 prvič razveljavilo sodbo v delu, ki se nanaša na obtoženca. Izpodbijana sodba po mnenju tega pritožnika tudi ne navaja nobenih dokazov, da je obtoženec imel v zavesti veliko premoženjsko škodo preko 8.000.000 SIT. Okoliščine, ki jih sodba navaja v zvezi z utemeljitvijo direktnega naklepa niso prepričljive.

Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje vsebuje navedbo dejstev in z njimi povezanih dokazov, iz katerih izhaja razumno sklepanje o obtoženčevi zavesti glede pridobitve velike premoženjske koristi. Ni utemeljena trditev, da sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo dokazov, na katere je oprlo presojo glede obstoja te zavesti. Okoliščine, ki jih je ugotovilo na podlagi izpovedb prič, navedenih v obrazložitvi, je presodilo in utemeljilo z logičnim ter prepričljivim sklepanjem. Zato nima prav pritožba, da gre le za domnevanje, ki ni podprto z dokazi. Pri tem je treba opozoriti, da se je sodišče oprlo med drugim na izpovedbi prič B.G. in M.F., ki sta izpovedala, da ju je obtoženec seznanil z višino zavarovalne vsote ter da so govorili prav tako o višini nagrade. Tudi v primeru najnižjega zneska, o katerem je bilo govora, je ta nagrada presegala znesek, ki je v kazenskem zakonu določen kot zakonski znak velike premoženjske škode (3. točka trinajstega odstavka 126. člena KZ) in tudi znesek, naveden v izreku. Zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, ki ocenjujejo zaključke sodbe kot neprepričljive ter nakazujejo, da obtožencu ni dokazano védenje o višini škode, ki jo navaja sodbeni izrek.

Glede na obrazloženo tudi navedbe obtoženčeve pritožbe v zvezi s tem vprašanjem ni mogoče oceniti kot takšne, ki kažejo na nepravilne zaključke sodišča. Že v nakazanih in pravilno ocenjenih izpovedbah prič B.G. in M.F. okoliščine, na katere se sklicuje ta pritožnik in ki zadevajo način ugotavljanja škode, hkrati pa naj bi kazale na vprašljivost ravnanja navedenih prič, ne morejo odločilno vplivati na sprejeto presojo sodišča.

Sodišče druge stopnje je glede na vsa ugotovljena odločilna dejstva utemeljeno zaključilo, da je obtoženec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom. Pritožnika takšno presojo napadata, zagovornik z opozarjanjem, da obtoženec ni izdal potrdila o dogodku, temveč le o vsebini obvestila F. in z grajo ocene obtoženčevega ravnanja ter navedbe o pomenu izdaje potrdila, obtoženec pa v bistvu ocenjuje kot zmotno presojene okoliščine in dejstva, s katerimi je sodišče obrazložilo njegov naklep, hkrati pa navaja razloge, zaradi katerih izpovedba G. ni verodostojna.

V obravnavani zadevi gre tudi v zvezi z ugotavljanjem obtoženčevega naklepnega ravnanja za nasprotujočo si razlago oziroma presojo dejstev in okoliščin, ki izhajajo iz vsebine izvedenih dokazov, in sicer za presojo sodišča, ki ji s svojimi razlogi nasprotujeta pritožnika. Pri tem je treba upoštevati, da so za sklepanje o naklepu odločilna predvsem dejstva, ki zadevajo postopanje kriminalistov in način obtoženčevega ravnanja (čas ustavitve policijskih dejavnosti, zadržanost kriminalistov do izdaje potrdila oziroma zavrnitev takšne izdaje, obdolženčeva prizadevanja za izdajo potrdila in prikrivanje pravega imena družbe, ki naj bi sodelovala pri preprečevanju eksplozije). V takem položaju tudi niso odločilne pomanjkljivosti obrazložitve, na katere v zvezi s pomenom potrdila z dne 15.2.1995 opozarja zagovornikova pritožba. Presoja celotnega poteka dogodkov in obtoženčeve vloge ter potrdila, katerega izdaja je bila pogojena z izplačilom nagrade, ni niti nerazumna niti v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zato ni mogoče sklepati, da je takšna presoja zmotna in v posledici tega tudi ne slediti navedbam pritožb.

Na drugačno presojo ne morejo vplivati niti navedbe obtoženčeve pritožbe, da sodišče ni obrazložilo, kaj si poleg zapisanega v izdanem potrdilu še predstavlja, da nejasna depeša na more ničesar dokazovati, da pravega imena agencije F. ni skrival in da razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedel, ne dokazujejo njegovega naklepa. V povezavi z vsemi ostalimi dejstvi je sodišče ocenilo okoliščine, ki zadevajo po obtožencu poslano depešo in začetno prikazovanje imena agencije. To okoliščino je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedb zaslišanih kriminalistov.

Pritožba obtoženca v zvezi z razlogi, s katerimi je sodišče obrazložilo vzročno zvezi med obtoženčevim ravnanjem in odobritvijo izplačila nagrade izpodbija presojo izpovedbe D.C. z navedbo, da so njegova zatrjevanja lažna in z opozarjanjem na nelogičnosti v njegovi izpovedbi ter na interes, ki ga je imel pri tem. Isti pritožnik napada tudi oceno izpovedbe S.P. s trditvijo, da glede na različen procesni položaj, v katerem je bil P., sodišče ne more sklepati da so izjave prič demantirane z obsodilno sodbo zoper njih in zato ni imelo razlogov, da ne bi upoštevalo izjav, ki so za obtoženca razbremenilne. V zaključnem delu obtoženec prikazuje postopanje policije s sklepanjem, da so kriminalisti pričali „tako kot so pričali“, ker je bilo treba za vsako ceno doseči obsodilno sodbo.

V obsegu, v katerem je sodišče upoštevalo izpovedbo D.C., jo je povezalo z vsemi ostalimi dokazi ter jo tudi pravilno ocenilo. Zato okoliščine in pomisleki, ki jih navaja pritožba, ne vzbujajo dvoma glede pravilnosti presoje izpovedbe C., zlasti ne v obsegu, ki zadeva njegovo trditev, da je plačilo nagrade pogojeval z izdajo potrdila, ker sicer sploh ne bi prišlo do telefonskega razgovora med njim in obtožencem. Način izpeljave izplačila in ostale okoliščine, o katerih je izpovedal D.C., pa ne omogočajo sklepanja, da je njegova izpovedba vprašljiva in da bi ji sodišče moralo odreči vero.

Oceno izpovedbe S.P. sodišče ni presojalo zgolj z vidika rezultatov pravnomočno končanega kazenskega postopka, temveč tudi v zvezi z ostalimi dokazi, zlasti v zvezi z izpovedbo priče D.C. Sicer pa že povezanost obeh zadev ne izključuje takšnega načina dokazne presoje, kot ga je uporabilo sodišče glede navedene izpovedbe. Razlogovanje pritožbe, da bi sodišče zato moralo verjeti izpovedbi P. v delu, ki je za obtoženec razbremenilna, zato ni utemeljena.

Z izvajanji, ki se nanašajo na ravnanje policije, ki naj bi bilo po presoji obtoženca zlonamerno naperjeno proti njemu, pritožba v bistvu napada oceno izpovedb zaslišanih kriminalistov, udeleženih pri izvajanju policijskega postopka. Kljub obširnemu pritožbenemu prikazu policijskih aktivnosti in odnosa do obtoženca, kot ga sam vidi in ocenjuje, ne gre za takšne okoliščine, ki bi neposredno kazale na vprašljivost izpovedb posameznih prič in s tem na njihovo zavestno neverodostojno pričanje. Posebej še, ker interesa, ki naj bi ga po trditvah obrambe zasledovala policija, ni mogoče pripisati posameznim kriminalistom, zaslišanim v tem postopku, kot to sledi tudi iz same vsebine njihovih izpovedb.

Pritožbi ne napadata odločbo o kazni, ki jo je Vrhovno sodišče preizkusilo ob upoštevanju določbe 386. člena ZKP. Ta preizkus pa je pokazal, da ni razlogov za znižanje obtožencu izrečene kazni in tudi ne za izrek milejše kazenske sankcije. Sodišče je namreč kazen odmerilo ob upoštevanju splošnih pravil, predpisanih v prvem in drugem odstavku 41. člena KZ. Pravilno je vrednotilo težo obtoženčevega dejanja in stopnjo njegove krivde, prav tako pa ugotovilo in pravilno ocenilo obteževalne in olajševalne okoliščine. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da ni razlogov, ki bi narekovali spremembo odločbe o kazni v obtoženčevo korist.

Po obrazloženem je Vrhovno sodišče pritožbi obtoženega M.U. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje (drugi odstavek 398. člena v zvezi s 391. členom ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih v tem pritožbenem postopku, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obtoženčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).


Zveza:

ZKP člen 359, 359/1-1,371, 371/1-11, 398.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjM0Ng==