<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 326/2007

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.326.2007
Evidenčna številka:VS23906
Datum odločbe:25.10.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljiv izrek - nasprotje med izrekom in razlogi sodbe - čas storitve kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Sodišče krši kazenski zakon, če na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi nepravilno ali ga ne uporabi. Sodišče prve stopnje je v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe ugotovilo dejansko stanje, ki ustreza opisanemu kaznivemu dejanju in so v ravnanju obdolženca vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, zato kazenski zakon ni bil kršen.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.F. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni F.F. je dolžan plačati povprečnino v znesku 1200 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3.3.2006 obsojenega F.F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ, ker je v začetku leta 1999 z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist z resno grožnjo prisilil drugega, da je ta nekaj storil v škodo svojega ali drugega premoženja, in sicer D.F., ki je preko svoje trgovine M. posloval z njegovo družbo F.d.o.o. zagrozil, da mu bodo zaradi dolga do družbe F.d.o.o. prišli izterjevalci, ki lahko posilijo njegovo ženo in hčer, zaradi česar se je D.F. tako prestrašil, da je preko žene Z.F. izposloval, da je R.d.o.o. iz kupnine njegovi ženi Z.F. v višini 1.500.000,00 SIT, ta znesek nakazala na račun njegove družbe F.d.o.o., pri čemer je zaradi priznanega dolga trgovine M. do družbe F.d.o.o., obtoženec pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 973.814,30 SIT. Sodišče mu je izreklo pogojno kazen, v kateri mu je določilo kazen 8 mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi 3 let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku 1 leta od pravnomočnosti sodbe plača oškodovancema D. in Z.F. 973.814,30 SIT. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15.3.2007 pritožbo zagovornika obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenemu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 420. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo obravnavo sodišču prve oziroma druge stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da izrek sodbe in obtožbe ni natančen glede časovne opredelitve kaznivega dejanja, saj ni jasno, kdaj se konča "začetek leta 1999", vendar je le dovolj konkretiziran. Iz razlogov sodbe namreč izhaja ugotovitev sodišča, da so obdolženčeve grožnje potekale približno enkrat mesečno od januarja 1999 vse do 7. 5. 1999, ko je po naročilu oškodovančeve žene Z.F. obdolženec prejel na račun svoje gospodarske družbe 1.500.000,00 SIT. Torej je časovna opredelitev kaznivega dejanja še zadostna. Utemeljena pa je zahteva v delu, ko izpodbija pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja. Iz izreka sodbe izhaja, da je obdolženec zagrozil oškodovancu, da mu bodo zaradi dolga do družbe F.d.o.o., prišli izterjevalci, ki lahko posilijo njegovo ženo in hčer. Taka izvršitvena oblika, to je z resno grožnjo izterjan dolg, je bila uvedena šele z novelo KZ ter uveljavljena s 23. 4. 1999. Do tedaj je bilo obdolženčevo ravnanje, kot je opisano, mogoče kvalificirati le kot kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 313. člena KZ. Pregon zaradi tega dejanja pa ni bil mogoč, saj oškodovanec zanj ni podal predloga v predpisanem roku. Na podlagi navedenega v drugem odstavku predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

B.4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje storili absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv, nasprotoval naj bi sam sebi in razlogom sodbe, razlogi v sodbi naj bi bili popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, hkrati pa naj bi bilo v odločilnih dejstvih tudi nasprotje med razlogi sodbe in listinami ter izpovedbami prič. Te kršitve zahteva zagovornika vidi v nepravilno določenem časovnem okviru dogajanja, saj v spisu ni nobene podlage, da so bile grožnje izrečene v začetku leta 1999 oziroma pred nakazilom kupnine. Ta očitek ni utemeljen, saj Vrhovno sodišče enako kot že sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz vsebine listin jasno izhaja, da je obdolženec dejanje storil v začetku leta 1999: list o poškodbi je bil izdan v decembru 1998, preplačilo po kupnini za prodano hišo je bilo izvršeno 7. 5. 1999, pogodba o odstopu terjatve je bila sklenjena dne 23. 11. 1998, v prvo polovico leta 1999 datirata tudi pogodba o prodaji nepremičnine družbi R.d.o.o. in listina "Plačilo po kupoprodajni pogodbi". Oškodovančevo izpovedbo glede datuma napada izterjevalca in izrečenih groženj v letu 2000 pa pripisuje napaki v letnicah. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da protispisnost ni podana. Čas storitve tega dejanja pa tudi sicer ni znak kaznivega dejanja, niti se nanj ne veže obstoj procesnih predpostavk; o tem vprašanju se je Vrhovno sodišče že izreklo v sodbi I Ips 256/98.

6. V zahtevi zagovornik tudi očita pritožbenemu sodišču, da se ni opredelilo glede določitve časovnega okvira. Vložniku zahteve tu ni moč pritrditi, saj je pravilnost ugotovljenega časovnega okvira in dokazne ocene sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe dovolj temeljito preverilo in o tem v sodbi navedlo trdne razloge. Res se sicer ni opredelilo do vseh posameznih navedb vložnika, vendar je določno povedalo, da pritožba nima prav s trditvijo, da je izrek glede časovnega okvira v nasprotju z izpovedbo oškodovanca in da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe na strani 4 sprejemljivo pojasnilo vzrok za nejasno časovno opredelitev kaznivega dejanja v razlogih prejšnje sodbe in pri tem navedlo tehtne in sprejemljive razloge zakaj zaključuje, da je obdolženec dejanje storil v začetku leta 1999. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da v primeru, ko pritožbeno sodišče v svoji odločbi ne presodi vseh (pomembnih) navedb pritožbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak gre lahko za kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki jo je mogoče upoštevati v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe druge stopnje.

7. Podobno velja tudi glede očitka, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do nestrinjanja obsojenčevega zagovornika z obteževalnimi okoliščinami, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ko naj bi "obtoženi s svojo grožnjo oškodovanca spravil v velike finančne težave, celo tako daleč, da je prodal svoj dom." Pritožbeno sodišče je namreč jasno pojasnilo, da s tako navedbo razlogi niso v nasprotju z izpovedbo oškodovanca, ampak le, da je prodaja tudi posledica grožnje obdolženca oškodovancu.

8. Vložnik zahteve navaja, da ni razvidno, kako je sodišče prišlo do zneska v višini 973.814,30 SIT, saj so razlogi nejasni in v nasprotju. Pritožbenemu sodišču zato tudi očita, da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke.

9. Zagovornikovo nestrinjanje z ugotovitvami sodišča glede višine premoženjskopravnega zahtevka ter očitek pritožbenemu sodišču o neutemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca po svoji vsebini predstavljata oporekanje ugotovitvam dejanskega stanja v pravnomočni sodbi. Po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zgolj zaradi tega, ker vložnik odločitev sodišča zavrača in sodi, da je ta neutemeljena, ni mogoče trditi, da nima jasnih razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da je podana kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Višje sodišče se je glede višine premoženjskopravnega zahtevka izrecno opredelilo, da je sodišče prve stopnje v sodbi na strani 6 jasno specificiralo podlago za določitev premoženjskopravnega zahtevka v višini 973.814,30 SIT. Navedlo je tudi ustrezne razloge za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke (5. stran sodbe Višjega sodišča), zato zatrjevane kršitve niso podane.

10. Vložnik zahteve očita pritožbenemu sodišču, da se enako kot sodišče prve stopnje ni opredelilo do opomina družbe F.d.o.o. oziroma je le navedlo, da dejstvo, da se sodišče do tega dokaza ni posebej opredelilo, ne predstavlja kršitve določb postopka. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje glede opomina ni posebej opredelilo, vendar je v soglasju s strankami opomin prebralo (razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 27. 12.2002), v razlogih sodbe pa je dovolj natančno utemeljilo podlago za zaključek, da obdolženčeve listine ne izkazujejo realnega stanja. Zato Vrhovno sodišče zaključuje, da očitana kršitev pritožbenemu sodišču ni podana. 11. Zahteva uveljavlja tudi kršitev zakona po 1. točki 372. člena ZKP, saj trdi, da niso podani vsi zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ. Navaja, da kolikor bi res šlo za kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ, bi lahko šlo kvečjemu za kaznivo dejanje samovoljnosti po 313. členu KZ, saj sodišče ni ustrezno izkazalo, kolikšen je bil dejanski dolg med oškodovancem in obdolžencem. Samo del izplačanega zneska s strani oškodovanca, ki ne predstavlja dolga in ga je obdolženec pridobil z direktnim naklepom ob zavedanju, da do tega zneska ni bil upravičen, bi pred novelo iz leta 1999 lahko predstavljal kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ. V predmetni zadevi bi se obtoženemu lahko kvečjemu očitalo zmoto oziroma storitev kaznivega dejanja samovoljnosti po 313. členu KZ.

12. Sodišče krši kazenski zakon, če na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi nepravilno ali ga ne uporabi. Sodišče prve stopnje pa je v opisu kaznivega dejanja v izreku ugotovilo dejansko stanje, ki ustreza opisanemu kaznivemu dejanju izsiljevanja in so v ravnanju obdolženca vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, zato kazenski zakon ni bil kršen. Pritožbeno sodišče je pravilno ocenilo, da zagovornik obdolženca izhaja iz drugačnega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na tem gradi zatrjevano kršitev kazenskega zakona.

13. Vložnik še trdi, da zaradi nezadostne utemeljitve dolga tudi ni zadoščeno načelu iskanja materialne resnice in dokaznemu standardu za obsodilno sodbo, saj ni z zadostno mero dokazano, da je imel obdolženec direktni naklep, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist. Vložnik se v tem delu zopet spušča v dokazno oceno sodišča in sodi, da je ta nepravilna, s pa tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno. Vrhovno sodišče opozarja, da je vprašanje, ali iz opisa dejanj izhajajo znaki kaznivega dejanja izsiljevanja, treba ločiti od vprašanja, v kakšni meri ugotovljene okoliščine utemeljujejo sklep, da je bilo storjeno takšno kaznivo dejanje.

14. Neutemeljeno je tudi nestrinjanje vložnika zahteve z razlogi sodišča druge stopnje glede kršitve v smislu 5. točke 372. člena ZKP. Navaja, da izrečena pogojna obsodba s posebnim pogojem, da mora obdolženec v enem leta plačati oškodovancema premoženjskopravni zahtevek v višini 973.814,30 SIT, pomeni prekoračitev pravice, saj glede na spornost terjatve in protislovne podatke v spisu o premoženjskopravnem zahtevku ni bilo moč odločiti. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP bi moralo sodišče oškodovanca napotiti na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom, ker podatki iz kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage za presojo. Vrhovno sodišče je že v 9. točki presodilo, da višine premoženjskopravnega zahtevka ni sporna in zato zaključuje, da je sodišča prve stopnje imelo podlago, da je ob izreku kazenske sankcije izreklo še poseben pogoj, zato uveljavljena bistvena kršitev v smislu 5. točke 372. člena ZKP ni podana.

15. Zatrjevane kršitve po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP torej niso podane, prav tako ne kršitev po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. in 5. točko 372. člena ZKP, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega F.F. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372/1-1, 372/1-5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjY4OA==