<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 377/2007
ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.377.2007

Evidenčna številka:VS23721
Datum odločbe:15.11.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nerazumljiv izrek - razlogi o odločilnih dejstvih - protispisnost - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Med kršitve, ki jih vsebuje 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP, ni mogoče uvrstiti navedbe, da izrek sodbe nasprotuje podatkom spisa. Če namreč sodišče šteje za dokazana določena relevantna dejstva na podlagi izvedenih dokazov, ki jih po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitost napačno presodi, ne gre za navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Z.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.000 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 21.11.2006 obsojenega Z.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je z uporabo omilitvenih določb prvega odstavka 42. člena in 3. točke 43. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora ter preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 66.000 SIT. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15.6.2007 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 350 EUR.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je po njegovih navedbah podana, ker je:

- izrek prvostopenjske sodbe nerazumljiv in nasprotuje sam sebi ter razlogom sodbe v delu, v katerem je navedeno, da je obsojenec "... udaril po levi roki I.K. in mu prizadejal buško na čelu s površno odrgnino, udarec v predel leve podlahti v zgornji tretjini s prelomom leve podlahtnice ..."; - izrek sodbe sodišča prve stopnje nasprotuje podatkom spisa glede navedbe, da je obsojenec povzročil oškodovancu poškodbo na čelu; - v isti sodbi v celoti manjkajo razlogi o poškodbi na glavi, kot je opisana v izreku; - precejšnje nasprotje je med navedbami v razlogih sodbe in med dejansko izpovedbo oškodovanca oziroma njegovimi predhodnimi izjavami glede načina nastanka poškodbe na njegovi roki in glede zatrjevanja v sodbi sodišča druge stopnje, da je oškodovančevo "... stanje v začetnem delu poškodbenega kartona opisano tako, da to okoliščino (oškodovančevo vinjenost) izključuje ..."; - ista kršitev je v sodbi pritožbenega sodišča glede navedbe, da podlaga za obsodilno sodbo ni le oškodovančeva izpovedba, temveč tudi mnenje izvedenca medicinske stroke in - nasprotje med razlogi prvostopenjske sodbe in listinami v spisu je tudi v zaključku, da je sodišče z "lastno zaznavo" ugotovilo, da je priča A.P. tako gibljiva, da je lahko pritekla za oškodovancem po stopnicah od hiše do garaže, kot je zatrjeval oškodovanec.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Meni, da v zahtevi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane.

Odgovor vrhovne državne tožilke je vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V opisu kaznivega dejanja, ki je očitano obsojencu, je v ostalem navedeno, da je z leseno palico udaril po levi roki I.K. in mu prizadejal buško na čelu s površno odrgnino, udarec v predel leve podlahti v zgornji tretjini s prelomom leve podlahtnice. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (v četrtem odstavku na 6. strani) navedlo, da na podlagi obvestila o telesni poškodbi Splošne bolnišnice na P. in po zaslišanju dr. L.T. ugotavlja, da je oškodovanec utrpel udarec v predel leve podlahtnice z njenim prelomom ter buško na čelu, zaradi česar je bil začasno nezmožen za vsakršno delo, kar je huda telesna poškodba. Tak zaključek je treba povezati z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča (v drugem odstavku na četrti strani), iz katere sledi, da je sprejelo mnenje izvedenca medicinske stroke glede nastanka poškodbe oškodovanca, torej tudi njegovo mnenje glede načina nastanka buške na glavi. Obrazložilo je tudi, kako presoja po obrambi nakazano možnost, da je poškodba nastala ob padcu oškodovanca.

Sodišče druge stopnje je glede na pritožbene navedbe presodilo, da bi opis dejanja v izreku prvostopenjske sodbe lahko bil bolj jasen in določen, vendar tak kot je, vsaj kar zadeva odločilna dejstva, ki predstavljajo znake obravnavanega kaznivega dejanja, ni nerazumljiv. Takšno presojo je utemeljilo z razumnimi razlogi, v katerih je poudarilo, da je navedba buške na čelu s površno odrgnino odveč, ker ne gre za okoliščino, ki bi bila odločilna za pravno presojo kaznivega dejanja ali za ugotavljanje krivde obsojenca.

Načelna razlaga določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vsebuje obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča in ki se nanaša na nerazumljivost izreka sodbe, je v skladu z razlago procesne teorije in tudi z razlago, ki jo sprejema sodna praksa. Zato z razlogi, s katerimi je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbene navedbe, soglaša tudi Vrhovno sodišče. Glede na opis načina povzročitve preloma leve podlahtnice oškodovanca, ta poškodba pa je odločilna za presojo pravne opredelitve obsojenčevega dejanja, ni podlage za sklepanje o nerazumljivosti izreka. Čeprav opis ne vsebuje natančnejše navedbe načina nastanka buške na čelu, to ne pomeni, da gre za takšno nepopolnost, ki je prešla v nerazumljivost dejanskega temelja sodbe. Posebej še, ker je nastanek poškodbe na glavi sodišče ugotovilo, v obrazložitvi sodbe pa v zadostni meri utemeljilo, na katere dokaze se je pri tem oprlo. Iz teh razlogov je treba zavrniti tudi očitke zahteve, da je izrek sodbe nasprotuje sam sebi in njenim razlogom ter da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je razlogov o poškodbi na glavi. Med kršitve, ki jih vsebuje 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP, ni mogoče uvrstiti navedbe zahteve, da izrek sodbe sodišča prve stopnje nasprotuje podatkom spisa. Če namreč sodišče šteje za dokazana določena relevantna dejstva na podlagi izvedenih dokazov, ki jih po stališču vložnika pritožbe ali zahteve za varstvo zakonitost napačno presodi, ne gre za navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

V ostalem zahteva opozarja na nasprotja med navedbami tako v razlogih prvostopenjske kot drugostopenjske sodbe in vsebino posameznih dokazov. S tem nakazuje na protispisnost, ki je glede na določbo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Gre za povzemanje vsebine izvedenih dokazov v nasprotju z njihovo dejansko, na takšno napačno povzeto vsebino pa sodišče opre zaključke o obstoju ali neobstoju pravno relevantnih dejstev.

V sodbi sodišča prve stopnje vsebina oškodovančeve izpovedbe, ki se nanaša na način nastanka poškodbe na roki, ni povzeta v nasprotju z njegovo dejansko. Sodišče je ocenilo njegovo v kazenskem postopku dano izpovedbo kot verodostojno, takšno presojo pa tudi ustrezno obrazložilo (četrti odstavek na 4. strani prvostopenjske sodbe). V zahtevi nakazane razlike oškodovančevih izjav, ki so zapisane v uradnih zaznamkih policije z dne 14.4.2004 (listovna št. 11 in 13), po eni strani niso bistvene, po drugi strani pa jih ni mogoče uveljavljati v smislu zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj jih sodišče na glavni obravnavni ni izvedlo, njihove vsebine pa tudi ni povzelo v obrazložitvi sodbe. Sicer pa v temelju ne gre za protispisnost v prvostopenjski sodbi, temveč za oceno verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe, pri čemer je sodišče upoštevalo tudi ostale izvedene dokaze. Sodišče druge stopnje je pri presoji pritožbenih navedb glede oškodovančeve vinjenosti utemeljilo, da je v zvezi s to okoliščino odločilna ugotovitev, da v medicinski dokumentaciji ni nobenega podatka o "zatrjevani vinjenosti oškodovanca" ter da je njegovo stanje v začetnem delu poškodbenega kartona opisano tako, da to okoliščino izključuje. Gre za povsem jasne razloge, s katerimi je drugostopenjsko sodišče pritrdilo dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, ti zaključki pa temeljijo na pravilno povzeti vsebini izvedenih dokazov in njihovi presoji. Enako velja za presojo sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje imelo podlago za obsodilno sodbo tudi v mnenju izvedenca medicinske stroke. Če sodišče druge stopnje ni sprejelo v tem mnenju nakazane možnosti nastanka poškodbe ob padcu na oster rob betonske stopnice, ne pomeni, da je s tem storilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, temveč je s tem utemeljilo, zakaj sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, s katero ne soglaša obramba.

V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je na glavni obravnavi z neposredno zaznavo ugotovilo, da A.P. ni nepokretna in da se lahko prosto giblje. Na podlagi te ugotovitve ni sprejelo obsojenčevega zagovora in izpovedbe priče A.P., da kritičnega večera nista bila pred hišo. Tudi v tem primeru je sodišče prve stopnje presojalo obsojenčev zagovor in izpovedbo navedene priče. Ko ni upoštevalo podatka iz zdravstvene dokumentacije ter je tudi glede te okoliščine izpovedbo A.P. ocenilo kot neverodostojno, ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP na način, ki ga uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti. Navedbe zahteve v tej smeri v bistvu pomenijo v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega Z.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 420, 420/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjUwMw==