<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 60/2009
ECLI:SI:VSRS:2010:I.IPS.60.2009

Evidenčna številka:VS2005216
Datum odločbe:12.05.2010
Senat:
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - POPRAVA KRIVIC
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - nerazumljiv izrek - kazniva dejanja zoper narod in državo - opis kaznivega dejanja - organiziranje društva za izvrševanje kaznivih dejanj iz 2.člena ZKLD

Jedro

Opis kaznivega dejanja, iz katerega ni jasno, katero kaznivo dejanje (način izvršitve) se obsojencu sploh očita, predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba glede kaznivega dejanja pod točko 1/b v odločbah o krivdi, kazni in stroških kazenskega postopka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega J.H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Ur. l. FLRJ, št. 59/49 z dne 23.7.1946 - v nadaljevanju ZKND), opisanega v točki 1/b izreka prvostopenjske sodbe ter kaznivega dejanja po prvem odstavku 9. člena istega zakona (točka 3/b). Za navedeni kaznivi dejanji je bil obsojen na 10 let odvzema prostosti s prisilnim delom ter na izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo 3 let. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 20.8.1946 do nastopa kazni. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je pritožbo obsojenega J.H. kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Odvetnik ... je v zvezi z obsojenim J.H. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega zakona in kazenskega postopka in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti nedovoljena, ker jo je vložila neopravičena oseba.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan vložniku zahteve, ki v izjavi zavrača stališče vrhovne državne tožilke, kolikor predlaga zavrženje zahteve in ostaja pri stališčih in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Ni se mogoče strinjati z vložnikom zahteve, da v opisu kaznivega dejanja pod točko 1/b nista opredeljena čas in kraj storitve in da izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o tem, da bi „bela garda“ v Prekmurju, ki naj bi se ustanavljala v letu 1946, imela za cilj nasilno spreminjanje državne ureditve, s čimer zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz opisa navedenega kaznivega dejanja izhaja, da naj bi bilo storjeno v začetku leta 1946 v Murski Soboti in okolici. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe, zlasti na četrti in peti strani pa so navedeni tudi razlogi o ciljih društva iz 2. člena ZKND, katerega organizator naj bi bil tudi obsojeni J.H. Ker zatrjevane pomanjkljivosti izpodbijane sodbe niso podane, zahteva v tem delu neutemeljeno uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Vložniku zahteve pa je treba pritrditi, da je opis kaznivega dejanja pod točko 1/b nerazumljiv v trditvah, da je bil obsojeni J.H. organizator društva (ki mu je bil cilj izvrševati zločine iz 2. člena ZKND) in da je zato podana kršitev zakona iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKND, stori, kdor z namenom, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temelj demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: Federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast (2. člen), v državi ali zunaj nje organizira društvo, ki mu je cilj vršiti zločine iz 2. člena tega zakona ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red FLRJ ali kdor postane član takega društva ali ga na kakršenkoli način podpira. Opisano kaznivo dejanje je posameznik lahko storil bodisi tako, da je organiziral društvo s ciljem iz 2. člena zakona (kar je očitek obsojenemu J.H.) ali tako, da je sodeloval v takšnem društvu bodisi kot njegov član ali da ga je na kakršenkoli način podpiral.

9. Obsojenemu J.H. se v konkretnem primeru v izpodbijanem izreku očita:

- da je imel stike in sprejemal oborožene bandite in kurirje „kraljevega komitenta“ iz Salzburga kakor majorja R., H., M. in M. ter od njih sprejemal in podpisal navodila za ilegalno delo;

- poročal o stanju in razvoju „bele garde“ generalnemu vikarju J. kot glavnemu vodji in organizatorju „bele garde“ v Prekmurju ter se z njim dogovoril, da v to organizacijo duhovščina ne bo vključena, temveč da bo z lažno propagando o nevarnosti za vero napeljevala ljudstvo v protidržavno organizacijo;

- govoril s P.I., N.V., B.Š. in P.M. ter H.Š. in jim z odobravanjem njihovega protidržavnega dela kot župnik v B. dajal vzpodbudo, prejemal do njih poročila o delu in zato izrabljal celo spovednico, ko je za poročilo vprašal P.I.

Vse navedeno naj bi obsojeni J.H. izvrševal kot organizator „bele garde„ v Prekmurju s ciljem, kot je podrobno opisan v prvem in drugem odstavku izreka na drugi strani prvostopenjske sodbe.

10. Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti določno izhaja očitek, da iz takšnega opisa kaznivega dejanja ni jasno, v čem se kaže obsojenčev položaj organizatorja društva oziroma „bele garde“ v Prekmurju. Drugače povedano, iz opisa naj ne bi bilo razvidno, katera so tista obsojenčeva ravnanja, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljiti obsojenčev prispevek pri nastanku, organiziranju in usklajevanju dejavnosti omenjenega društva, kar so sicer splošne značilnosti vsakršnega organiziranja. Za pretežno večino opisanih ravnanj obsojenca (vzdrževanje stikov z drugimi organizatorji, člani društva in ostalimi, dogovarjanje in vzpodbujanje, prejemanje poročil o delu, poročanje o stanju in razvoju „bele garde“ svojemu verskemu predstojniku itd.) je mogoče ugotoviti, upoštevaje pri tem tudi obsojenčev položaj duhovnika, da nimajo značilnosti „organiziranja“ v predstavljenem pomenu. Po drugi strani pa bi očitek o sprejemanju in podpisovanju navodil za ilegalno delo na prvi pogled morda že sodil v usklajevanje dejavnosti društva kot eno od značilnosti, ki opredeljuje položaj organizatorja. Kakorkoli, opisana ravnanja prej ko slej kažejo na obsojenčevo aktivno sodelovanje in podporo organizaciji „bele garde“, ki sicer obsojenca ne opredeljujejo kot organizatorja, lahko pa pomenijo katero od ostalih naštetih izvršitvenih oblik kaznivega dejanja.

11. Zaradi navedenega je treba pritrditi vložniku zahteve, ko opozarja, da iz opisa kaznivega dejanja ni jasno, katero kaznivo dejanje (način izvršitve) se obsojencu sploh očita. Takšna nerazumljivost izreka, ki se nanaša na odločilno dejstvo, pa predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. S tem v zvezi zahteva utemeljeno opozarja tudi na nadaljnjo pomanjkljivost v obrazložitvi sodbe, in sicer, da sodba o tem odločilnem dejstvu (razen pavšalne trditve, da je bil obsojenec eden od organizatorjev društva) nima nobenih razlogov. Na peti in šesti strani podaja dokazno presojo in zaključke v zvezi s posameznimi oblikami obsojenčevega delovanja, pri tem pa ne utemelji in ovrednoti obsojenčevega delovanja v smislu očitka, da je bil eden organizatorjev „bele garde“. Zato zahteva tudi na tej podlagi utemeljeno izpodbijani sodbi očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in v obsegu kot izhaja iz izreka te odločbe, pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi utemeljenost obtožbe v smeri, kot izhaja iz obrazložitve te odločbe in glede na rezultat sojenja odločiti tudi o kazenski sankciji za dejanje, za katero je bil J.H. pravnomočno obsojen (točka 3/b).

14. Vrhovno sodišče se je omejilo zgolj na preizkus pravnomočne sodbe glede kaznivega dejanja pod točko 1/b, saj glede dejanja, opisanega pod točko 3/b, zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena. Ker je bila pravnomočna sodba razveljavljena Vrhovno sodišče tudi ni preizkušalo (razen v že omenjenem obsegu) ostalih navedb zahteve.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1-11
Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (1945) - ZKND - člen 8, 8-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
27.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ3MzQy