<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba in sklep I Cp 458/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.458.2019

Evidenčna številka:VSL00025431
Datum odločbe:03.07.2019
Senat, sodnik posameznik:Bojan Breznik (preds.), Majda Lušina (poroč.), Tadeja Primožič
Področje:DRUŠTVA - LASTNINJENJE - LOVSTVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:ugotovitev lastninske pravice na kmetijskem zemljišču - lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini - lovska zveza - vložitev zahteve za presojo ustavnosti - ustavnost določb ZSKZ - kmetijska zemljišča - lovska organizacija - lovska družina - družbena lastnina - pravica uporabe

Jedro

Lastninjenje kmetijskih zemljišč lovskih družin – na enak način kot vseh drugih družbenih kmetijskih zemljišč, ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz katerih virov) so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena – ni v neskladju z Ustavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za prekinitev postopka, podan v zvezi s predlagano vložitvijo zahteve za presojo ustavnosti 14. čl. Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. *48, *49, *53, *55/2, 1321, 1322, 1324, 1325, 1326, 1327, 1505, 1506, 1507, 1508 in 1509, vse k.o. X (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 560,90 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo odločbe tako, da se postopek prekine in sodišče vloži zahtevo za presojo ustavnosti 14. čl. Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju ZSKZ)1, podredno pa zavrnitev tožbenega zahtevka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pojasnjuje, da je sporna zemljišča pridobila na podlagi pogodbe o prenosu nepremičnin z dne 10. 6. 1982. V upravljanje so ji bila izročena zaradi izvajanja potrebnih ukrepov za ohranjanje biotske raznovrstnosti in upravljanja lovišča s posebnim namenom A. Ta zemljišča je imela v upravljanju vse do 20. 5. 2004, ko je začel veljati Zakon o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1)2, na podlagi katerega je bila toženi stranki odvzeta pravica do upravljanja; prenesla se je na Zavod za gozdove Slovenije kot novega upravljavca. Če tožena stranka zemljišč ne bi vzdrževala, bi se velik del kmetijskih zemljišč zarasel in ne bi bil primeren za kmetijsko obdelavo. Po Zakonu o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (v nadaljevanju ZVGLD)3 so bile lovske organizacije, med njimi tudi tožena stranka, družbene organizacije, ki so poslovale po predpisih o društvih. Lahko so pridobivale sredstva, med njimi tudi nepremičnine. Lovske organizacije so imele prednostno pravico nakupa, v vrstnem redu za kmetom mejašem. Da je bila lovska organizacija lahko nosilka lastninske pravice, je Ustavno sodišče zapisalo v odločbi U-I-78/93. Po Ustavi iz leta 1963 in po Ustavi iz leta 1974 so imele lovske organizacije dvojno naravo – status društev in družbenih organizacij. Ustava je določila, da zakon določa meje in pogoje, pod katerimi imajo lahko društva in civilno pravne osebe lastninsko pravico na nepremičninah in drugih stvareh, ki so namenjene za uresničevanje skupnih interesov njihovih članov ter ciljev, kot tudi pogoje, pod katerimi lahko z njimi razpolagajo. Z Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR)4 je bilo določeno, da so civilno pravne osebe lahko pridobivale lastninsko pravico tudi na originaren način s priposestvovanjem. Zaradi takratnega družbeno lastninskega sistema se za lovske organizacije ni vpisala lastninska pravica, ampak zgolj pravica uporabe. Lastninsko pravico so pridobile na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL)5. Dne 11. 3. 1993 uveljavljeni ZSKZ je olastninil kmetijska zemljišča, lastninjenje družbenega premoženja društev pa je uredil Zakon o društvih (v nadaljevanju ZDru)6, ki je v 37. čl. predvidel lastninsko preoblikovanje s tistimi zakoni, ki bodo opredeljevali posamezno vrsto dejavnosti: ob upoštevanju potreb te dejavnosti in njihovih nosilcev. Že pred uveljavitvijo ZDru je bilo izvedeno lastninjenje Rdečega križa in premoženja, namenjenega gasilstvu. Na podoben način je družbena lastnina dobila svoje lastnike po določbah Zakona o športu (ZSpo)7 in Zakona o pospeševanju turizma (ZPT)8. Del kmetijskih zemljišč se je lastninsko preoblikoval z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP)9 in Zakonom o zadrugah (v nadaljevanju ZZad)10. Del premoženja pa se je lastninsko preoblikoval na podlagi ZLNDL. V praksi so nekatere lovske organizacije lastninsko pravico na nepremičninah vpisale tudi na podlagi tega zakona. Predpisi, ki so bili sprejeti po ukinitvi družbene lastnine, niso ustrezno uredili prenosa nepremičnega premoženja, s katerim so upravljale lovske družine in njihove zveze. Z 79. čl. ZDLov-1 je bila toženi stranki odvzeta pravica do upravljanja z gojitvenima loviščema A. in B. ter prenesena na Zavod za gozdove Slovenije. Tudi ta zakon lovske organizacije obravnava kot pravne osebe civilnega prava, ki so lahko nosilke pravic in obveznosti. Enako kot prej so lahko imele in pridobivale lastninsko pravico. Lastninjenja kmetijskih zemljišč lovskih organizacij ne ureja noben predpis. Glede na njihov mešan pravni položaj (civilno pravni in družbeni) jih ni mogoče obravnavati kot kmetijskih organizacij. Je pa mogoče uporabiti analogijo s temeljnimi organizacijami kooperantov. Odplačno pridobljeno premoženje temeljnih organizacij kooperantov je v 14. čl. ZSKZ izvzeto iz sistema podržavljenja kmetijskih zemljišč. Ni razloga, da bi bile lovske organizacije obravnavane strožje od temeljnih organizacij kooperantov. Osnovni namen ZSKZ ni bila ponovna nacionalizacija kmetijskih zemljišč in gozdov, brez izjem in za vsako ceno. Zato je podržavljenje kmetijskih zemljišč lovskih organizacij nesorazmeren ukrep. Poseben statusni položaj lovskih organizacij – tako v odnosu do drugih društev kot tudi v odnosu do zadružnih organizacij – bi zahteval izjemno obravnavo. Ker to ni bilo realizirano, je lovske organizacije treba obravnavati analogno temeljnim organizacijam kooperantov. Zatrjuje nasprotje med 14. čl. ZSKZ in prvim odstavkom Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Toženi stranki so kršene ustavne pravice iz 2. in 8. čl. Ustave RS. Nedopustno je poseženo v pravico tožene stranke do zasebne lastnine (33. in 69. čl. Ustave RS). Ta pravdni postopek je zato treba prekiniti in začeti postopek za presojo ustavnosti 14. čl. ZSKZ.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Ugotavlja, da dejansko stanje ni sporno in se sklicuje na svoja materialnopravna stališča, podana v teku postopka pred sodiščem prve stopnje ter na odločbo VSL I Cp 469/2018. V pritožbi podana materialnopravna stališča tožene stranke označuje za napačna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev o lastništvu zemljišč – parc. št. *48, *49, *53, *55/2, 1321, 1322, 1324, 1325, 1326, 1327, 1505, 1506, 1507, 1508 in 1509, vse k.o. X, v nadaljevanju sporna zemljišča – je odvisna od pravne razlage zakonskih določb o lastninjenju. Nesporno je: da gre za zemljišča, ki so bila v času lastninjenja (in so še danes) kmetijska zemljišča; da so bila na dan 6.4.1941 v lasti fizičnih oseb; da je bila v zemljiški knjigi pred lastninjenjem vpisana pravica uporabe (razpolaganja) za toženo stranko; da se je leta 2004 na osnovi ZLNDL za toženo stranko vpisala lastninska pravica.

6. Sporno zemljišče je v prejšnjem družbeno lastninskem sistemu zaradi podržavljenja prešlo v družbeno lastnino. V pravnem prometu se je zato prenašala pravica uporabe in razpolaganja in ne lastninska pravica. Prehod zemljišča v družbeni lastnini v zasebno lastnino je bil nedopusten; razen v izjemnih, z zakonom predvidenih primerih. Pravico uporabe (razpolaganja) je tožena stranka pridobila (neodplačno) s pogodbo o prenosu nepremičnin z dne 10. 6. 1982 (listina B2).

7. Lastninsko pravni položaj tožene stranke, sicer zveze lovskih družin, je enak pravnemu položaju lovskih družin. Pritožba pravilno opozarja na dihotomijo pri urejanju položaja lovskih družin in dvojen položaj v prejšnji družbeni ureditvi: svoj položaj subjekta civilnega prava na eni strani (lahko je bila imetnica lastninske pravice) in družbene organizacije, ki je pridobivala in uporabljala družbena sredstva za varstvo, gojitev in lov divjadi, upravljanje lovišč in zaradi drugih, z lovstvom povezanih rekreativnih dejavnosti.11.

8. Lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini je zakonodajalec uredil z ZLPP, ZZad in ZSKZ. Pri preoblikovanju dotedanjih upravičenj na teh zemljiščih je zavaroval javno korist takó, da je za lastnika teh zemljišč načeloma določil državo. Lastninsko pravico so izjemoma pridobile nekatere izrecno določene organizacije, če so kmetijska zemljišča pridobile odplačno (14. čl. ZSKZ, prvi odstavek 74. čl. ZZad). Na osnovi 16. čl. ZSKZ so bili pravni subjekti, ne samo lovske družine, dolžni prenesti kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove na Sklad kmetijskih zemljišč oz. državo (izjemoma na občino stavba zemljišča, ki se zaradi neizdelanega veljavnega prostorsko izvedbenega načrta štejejo za kmetijska).

9. Sporna zemljišča so bila olastninjena z ZSKZ. Pritožnica se napačno zavzema za uporabo ZLNDL, ki je subsidiaren predpis in se na kmetijska zemljišča ne nanaša. Zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice, ki ga je dosegla na osnovi tega zakona, je brez dejanske podlage. Tožeča stranka je lastninsko pravico pridobila na osnovi zakona – na osnovi 14. čl. ZSKZ, zato utemeljeno zahteva ugotovitev, da je lastnica teh zemljišč. Za tak zahtevek ima pravni interes, saj bo na osnovi te ugotovitvene odločbe lahko zemljiškoknjižno stanje uskladila z dejanskim.

10. Do leta 2004, ko je bila lastninska pravica v njeno korist vpisana na osnovi lastninjenja – na osnovi ZLNDL, tožena stranka lastninske pravice na spornem zemljišču ni imela. Ker lastninske pravice ni imela, je pritožbeni očitek o kršitvi ustavne pravice do zasebne lastnine neutemeljen.

11. Pritožnica meni, da bi moralo biti lastninjenje kmetijskih zemljišč, s katerimi so v prejšnji družbeni ureditvi razpolagale lovske družine, urejeno drugače; opozarja na nujnost ločene ureditve lastninjenja kmetijskih zemljišč v uporabi lovskih organizacij. Ker takega predpisa ni, svoj pravni položaj v postopku lastninjenja primerja s položajem temeljnih organizacij kooperantov, katerih odplačno pridobljena kmetijska zemljišča so bila izločena iz lastninjenja kmetijskih zemljišč, predpisanega z ZSKZ. Tudi pritožbeno sodišče, enako kot prvostopenjsko, ne vidi razlogov za analogno uporabo zgoraj navedene izjeme pri lastninjenju kmetijskih zemljišč. Pritožnica se ne sklicuje, da bi pravico razpolaganja in uporabe pridobila na odplačen način, zavzema pa se za analogno uporabo določil o lastninjenju kmetijskih zemljišč, ki so jih temeljne organizacije kooperantov pridobile na odplačen način. Sicer pa je sodna praksa glede lastninjenja kmetijskih zemljišč, ki so jih – odplačno ali neodplačno – pridobile in imele v uporabi lovske družine – ustaljena (citiralo jo je že sodišče prve stopnje). Da določbe prvega, drugega, četrtega in petega odstavka 14. čl. ZSKZ niso v neskladju z ustavo, se je ustavno sodišče že izreklo – z odločbo U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995. V 48. do 51. točki obrazložitve je obravnavalo ustavno skladnost lastninjenja kmetijskih zemljišč lovskih družin. Izreklo se je, da lastninjene kmetijskih zemljišč lovskih družin – na enak način kot vseh drugih družbenih kmetijskih zemljišč, ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz katerih virov) so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena – ni v neskladju z ustavo. Razlogov za ponovno presojanje ustavne skladnosti lastninjenja družbenih kmetijskih zemljišč, na katerih so imele pravico uporabe in razpolaganja lovske družine oz. njihove zveze, ni.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

-------------------------------
1 Uradni list RS, št. 10/1993 s spremembami
2 Uradni list RS, št. 16/2004 s spremembami
3 Uradni list SRS, št. 25/1976 s spremembami
4 Uradni list SFRJ, št. 6/1980
5 Uradni list RS, št. 44/1997
6 Uradni list RS, št. 60/1995
7 Uradni list RS, št. 22/1998
8 Uradni list RS, št. 57/1998
9 Uradni list RS, št. 55/1992
10 Uradni list RS , št. 13/1992
11 S 55. in 57. čl. ZVGLD je bilo predpisano, da je lovska družina samoupravna organizacija občanov, ki se združujejo zaradi varstva, gojitve in lova divjadi, upravljanja lovišč, za poslovanje katere se uporabljajo predpisi o društvih; pa tudi, da so lovske družine in njihove zveze družbene organizacije, ki lahko pridobivajo sredstva oz. določene pravice na sredstvih ter ta sredstva kot družbena uporabljajo za uresničevanje svojih ciljev in razpolagajo z njimi v skladu z zakonom in s svojim statutom.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (1993) - ZSKZ - člen 14, 14/1, 14/2, 14/4, 14/5, 16
Zakon o divjadi in lovstvu (2004) - ZDLov-1 - člen 79
Zakon o društvih (1995) - ZDru - člen 37
Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (1976) - ZVGLD - člen 55, 57
Zakon o zadrugah (1992) - ZZad - člen 74, 74/1
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 33, 69
Datum zadnje spremembe:
10.09.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMxNjE2