<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 74/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.74.2019

Evidenčna številka:VSL00025435
Datum odločbe:22.05.2019
Senat, sodnik posameznik:Metoda Orehar Ivanc (preds.), Majda Lušina (poroč.), Tadeja Primožič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:krivdna odškodninska odgovornost - slabo vzdrževana javna površina - zdrs na stopnicah - nevarna stvar - protipravnost ravnanja - dolžnost vzdrževanja poškodovanih stopnic - skrbnost dobrega gospodarja - predvidljivost nastanka škode - pazljivost oškodovanca - poškodba kolena - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - primerna višina odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah za izid zdravljenja - dopolnitev tožbenih navedb - nujni stroški zdravljenja

Jedro

Nevarnost stvari se presoja po temeljnih lastnostih stvari, ne pa po krivdnih oziroma malomarnih ravnanjih oseb, ki z njo upravljajo. S krivdnim ravnanjem ustvarjena nevarnost ne povzroči, da je stvar nevarna sama po sebi.

Nastanek škode na neravnih, delno porušenih pohodnih delih stopnic, je predvidljiv. Zato je opustitev toženk v nasprotju s prepovedjo povzročanja škode in z upoštevanjem dolžne skrbnosti dobrega gospodarja.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo odškodnine delno ugodilo. Vsem trem tožencem je naložilo solidarno obveznost plačila 1.630,00 EUR in sicer prvi toženki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2012 dalje, drugi in tretji toženki pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2011 dalje (I. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnjen (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da so jih toženci dolžni plačati tožeči stranki v višini 682,15 EUR, tožeča stranka pa je dolžna plačati prvo toženi stranki 140,10 EUR, drugo toženi stranki 140,10 EUR in tretje toženi stranki 8,25 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Pritožujejo se tožnik in vsi trije toženci.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del. Izpodbija višino prisojene odškodnine. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Za telesne bolečine in nevšečnosti prisojeno odškodnino ocenjuje za prenizko. Izpostavlja telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je trpel. Opozarja, da se izboljšanje zdravstvenega stanja ne pričakuje, zato bo tožnik tudi v bodoče trpel občasne bolečine. Navaja, da je bil strah, ki ga je utrpel ob škodnem dogodku, trenuten; trajal je, dokler ni racionalno predelal situacije, to je nekaj minut. Sekundarni strah se je pojavil nekaj dni po škodnem dogodku, ko se je zdravstveno stanje poslabšalo in je bil prisiljen obiskati zdravnika. Ves čas kompleksnega zdravljenja z operacijo, posegom v telo, kirurškim zdravljenjem je bil tožnik zaskrbljen za izid zdravljenja. Ni vedel, kako se bo zdravljenje izšlo, ali bo imel trajne posledice.

4. Prva toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del odločitve (I. in III. točko izreka). Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Nasprotuje ugotovitvi, da se je tožnik poškodoval na spornih stopnicah. Opozarja, da se sodišče ni opredelilo do njenega, v vlogi z dne 26. 5. 2016 podanega opozorila, da iz tožbe izhaja, da je bil tožnik v času škodnega dogodka sam, v prvi pripravljalni vlogi pa, da je bil skupaj s takratno punco, sedaj ženo. O tem pomisleku bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti. Pavšalna in neustrezna je ugotovitev, naj bi tožnik že v tožbi predlagal (tudi) zaslišanje priče, saj ni navajal, da bi priča lahko izpovedala o okoliščinah dogodka. Sklicuje se na 212. čl. ZPP in opozarja na povezanost trditvenega in dokaznega bremena. Z dokaznim predlogom tožnik ni mogel nadomestiti trditve, kakor, očitno napačno, navaja sodišče. Uporaba pravila o objektivni odgovornosti je nezakonita. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da stopnice same po sebi niso nevarna stvar. Nepravilen in nezakonit pa je zaključek, da so bile nevarna stvar v obravnavanem primeru, ko je njihova nevarnost po ugotovitvi sodišča posledica opustitve prve in druge tožene stranke. Če je povečana nevarnosti posledica protipravnega ravnanja, je treba uporabiti pravila o krivdni odgovornosti. Zaključek o krivdni odgovornosti prve tožene stranke je pavšalen, zato ga ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Odškodninsko odgovornost je namreč treba presojati v odvisnosti od obstoja vseh štirih elementov odškodninske odgovornosti: nedopustno ravnanje, škoda, vzorčna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo, krivda. Do vsakega od teh elementov bi se moralo sodišče argumentirano opredeliti. Materialno pravo pa je nepravilno uporabljeno tudi pri presoji stanja stopnic. Ugotovitev, da je bila stopnica nekoliko poškodovana, ne zadošča za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti in ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja ter s tem nedopustnega ravnanja. Razpoke in neravna tla so, zlasti v starem mestnem jedru, kjer je velik del pohodnih površin tlakovan, nekaj vsakdanjega ter pričakovanega. Zahteva po absolutni ravnosti pohodnih površin je nenavadna in neživljenjska, do upravljavcev pohodnih površin pa pretirano stroga. Presoditi je treba, ali poškodovani del ustreza standardom normalne pohodne površine in ali bistveno odstopa od ostale pohodne površine. Tudi če ni bila urejena po standardih gradbene stroke, ne pomeni, da je normalno pazljiv pešec ne bi mogel prehoditi brez težav. Neravnina na stopnici je bila enakomerna; višinska razlika je znašala le nekaj cm. Ne sprejema ugotovitve, da je bilo stopnišče zanemarjeno, precej poškodovano po pretežnem delu pohodne površine. Sodišče se ni opredelilo do stališča priče A. G., da stopnice niso zahtevale takojšnje sanacije. Opozarja, da je na delu, kjer je jašek, stopnica nepravilne oblike, in od uporabnikov terja še večjo previdnost kot poškodovani del, kjer naj bi prišlo do škodnega dogodka. Opozarja na dejstvi: da stopnišče ni na frekventni lokaciji, zato vzdrževalna dela niso prioritetna; da ni znano, da bi na tem kraju že prišlo do podobne nesreče. Da slednjega negativnega dejstva tožena stranka ne more dokazovati, bi moralo sodišče upoštevati, pa navaja, da tožena stranka ni predložila dokazov. V primeru, da se krivda ugotovi, pa je tožnik nedvomno soprispeval k nastanku škode. Pešci morajo pri hoji spremljati okolico, zlasti pozorno prostor pred seboj. Hoditi morajo previdno, primerno svoji psiho-fizični kondiciji in obutvi. Kakšno obutev je tožnik imel, sodišče ni ugotavljalo. Graja zaključek, da je tožnik gledal, kje hodi, in da to ustreza standardu povprečne skrbnosti. Iz tožnikove izpovedbe "na prvo stopnico pogledaš, kje je, potem pa stopiš naprej, ker verjetno so vse stopnice iste" sklepa, da je tožnik pogledal samo prvo stopnico, za naslednje pa lahkomiselno mislil, da so nepoškodovane. Meni, da je že s kamni tlakovana pot od tožnika terjala večjo pozornost pri hoji. Ne sprejema prvostopenjskega stališča, da gre za stopnice, ki vzbujajo vtis ruševine in da zaradi pogovora s sogovornikom pešec ne more zaznati vseh nevarnosti. Ocenjuje, da je bil tožnik pri hoji nepazljiv; terena pred seboj ni spremljal, saj bi sicer svoj korak prilagodil, ali poškodovani del obšel. Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti je sodišče preveliko težo dalo izvedenčevemu mnenju. Tožnik je bolečino ob padcu primerjal s hipno bolečino ob udarcu v vrata. Upoštevati bi bilo treba, da ni jemal protibolečinskih tablet. Zaključek, da tožnik primarnega strahu ni trpel, izvaja iz tožnikove izpovedi, da ni šel takoj k zdravniku, ker bolečina ni bila tolikšna, da bi pomislil na iskanje prve pomoči. Tožnikova izpoved odškodnine za strah ne utemeljuje. Tudi odškodnine za sekundarni strah ne, saj je na vprašanje o tej obliki strahu odgovoril: "Seveda te je strah, če ne veš, kaj je s kolenom in kako bo naprej." Nasprotuje tudi prisojeni odškodnini 330,00 EUR za stroške MRI preiskave. V Sloveniji obstaja sistem javnega zdravstva. Če se je tožnik samovoljno odločil za plačilo storitve, mora stroške zdravstvene storitve kriti sam.

5. Druga in tretja tožena stranka uveljavljata dva pritožbena razloga: nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Nasprotujeta temelju odškodninske obveznosti in vztrajata pri tožnikovem celotnemu ali (so)prispevku k nastali škodi. Posledično je nepravilna ugotovitev o stroških postopka. Priglašata stroške pritožbenega postopka. Navajata, da je odgovornost v obravnavanem primeru lahko le krivdna in ne objektivna. Objektivna odgovornost je pridržana le za obravnavanje tistih dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja. V primeru, ko stvar ali dejavnost zaradi določenih okoliščin postane taka, da iz nje izhajajo nadpovprečni riziki, odgovarja tisti, ki mu je možno pripisati krivdo za dejanje (storitev, odpustitev), ki je imelo za posledico nastop škodljivih okoliščin. Nasprotuje zaključku, da tožniku ni mogoče pripisati soprispevka k nastali škodi. Pod stopniščem položena preproga ni imela usmerjevalne funkcije za hojo po stopnicah, kar ugotavlja sodišče. Imela je zaščitno funkcijo. Tožnik ni povedal, da je njegovo hojo usmerjala preproga, niti da bi preprogo sploh opazil. Tožnikovo dekle, ki je hodilo ob njem, pri hoji ni imelo težav. Tožnik je vedel, da se sprehaja po starem mestnem jedru Ljubljane, za katerega je splošno znano, da je pretežno tlakovano in torej tla niso povsem ravna. Tik preden je stopil na sporno stopnico, je hodil po tlakovani površini, kjer tla niso bila ravna. Tudi zaradi svetlobe – v začetku septembra je okoli devete do desete ure zvečer že mračno in je uporabljena javna razsvetljava – bi moral biti tožnik bolj previden. Zmoten je zaključek, da je tožnik zadostil zahtevani skrbnosti, da je pogledal le prvo stopnico in da to zadostuje. Menita, da ni bil pozoren, kje hodi, saj sicer ne bi bilo mogoče, da ne bi videl celega stopnišča oz. vseh treh stopnic, ki tvorijo stopnišče. Očitno sploh ni gledal, kje hodi. Če bi gledal, bi stopnice videl. Videl bi, da so poškodovane, in na drugo stopnico stopil bolj previdno ali pa bi se poškodovanemu delu celo izognil; tako, da bi stopil bolj levo ali desno. V starem mestnem jedru mora biti človek – zaradi neravnin, ki nastajajo tudi zaradi drevesnih korenin, zaradi starosti poškodovane pohodne površine, tlakovanosti – zlasti, ko se mrači, pri hoji in stopanju po stopnicah še bolj pozoren. Zgolj pogled na prvo stopnico in nekontrolirana hoja po stopnicah ne ustreza skrbnosti povprečno skrbnega človeka.

6. Prvo tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Vztraja pri svojem stališču, da sta zahtevek in prisojena odškodnina po višini pretirana. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

7. Pritožbe niso utemeljene.

8. Pri opisu škodnega dogodka v I. točki tožbe tožnik priče ni omenil, med predlaganimi dokazi pa je navedel (tudi) zaslišanje priče. Ne samo prva toženka, ki v pritožbi opozarja na svoje nasprotovanje, da se je škodni dogodek zgodil na zatrjevan način, tudi druga dva toženca sta v odgovoru na tožbo podvomila, da je škoda nastala na zatrjevan način. Po tem, ko so v odgovorih na tožbo vsi trije toženci nasprotovali, da je škoda nastala na zatrjevan način, je tožnik v vlogi z dne 23. 5. 2016 škodni dogodek ponovno opisal. Enako kot v tožbi, dodatno pa navedel navzočnost priče, njene osebne podatke, pojasnil razlog za svojo navzočnost na kraju dogodka, pogostost uporabe spornih stopnic, čas fotografiranja stopnic. Tudi v nadaljevanju postopka je vztrajal pri svojih navedbah in v svoji izpovedbi potek dogodka – skladno s svojimi trditvami – natančno in prepričljivo opisal. Izvedenec medicinske stroke je potrdil, da je do poškodbe lahko prišlo na zatrjevan način. Upoštevajoč vse te okoliščine tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je škoda nastala na zatrjevan način. Dejstvo, da priča v tožbi ni bila imenovana, ni nenavadno. V tožbi podan opis škodnega dogodka je jasen; vsebuje podatke o kraju in načinu poškodovanja, vzroku za zdrs noge iz stopnice, tožnikovi obutvi. To so za identifikacijo škodnega dogodka ustrezni in zadovoljivi podatki. Ni nenavadno, da oseba, s katero je bil tožnik na kraju škodnega dogodka, v tožbi ni omenjena. Za sam nastanek škodnega dogodka ali obseg škode namreč to dejstvo ni pomembno. Ko pa so toženci v odgovorih na tožbo podvomili, da je škodni dogodek nastal na zatrjevan način, je tožnik nemudoma pojasnil, da na kraju škodnega dogodka ni bil sam, in podal osebne podatke priče. S prvo pripravljalno vlogo je tožbene navedbe dopolnil in jih ni spreminjal, kot mu v pritožbi očita prvo tožena stranka. Ker morajo stranke dokazovati le sporna dejstva (prvi odstavek 214. čl. ZPP), ni nenavadno, da je prisotnost priče na kraju škodnega dogodka tožnik navajal potem, ko je iz odgovorov na tožbo spoznal, da je obstoj škodnega dogodka sporen. Z navedbo, da je tožnik že v tožbi predlagal zaslišanje priče, je prvostopenjsko sodišče želelo opozoriti zgolj to, da je že v tožbi indic, da priča dogodka obstaja. Pritožbeno pravno stališče prvo tožene stranke o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena je sicer pravilno, neutemeljen pa je očitek, da ga sodišče prave stopnje ni upoštevalo. Z ugotovitvijo, da je do poškodbe tožnikovega kolena prišlo na zatrjevan način – z zdrsom desne noge iz poškodovane stopnice na prehodu iz A. v B. ulico v Ljubljani – pritožbeno sodišče soglaša.

9. Vsi trije toženci v pritožbah soglašajo s prvostopenjskim sodiščem, da stopnice niso nevarna stvar. Opozarjajo pa, da tudi v primeru, ko je povečana nevarnost stopnic posledica protipravnega ravnanja oz. opustitve, stopnice niso nevarna stvar. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Nevarnost stvari se presoja po temeljnih lastnostih stvari, ne pa po krivdnih/malomarnih ravnanjih oseb, ki z njo upravljajo. S krivdnim ravnanjem ustvarjena nevarnost ne povzroči, da je stvar nevarna1 sama po sebi. Obravnavane stopnice so imele neravne, okrušene, obrabljene, nagnjene pohodne ploskve, njihovi robovi so bili okrušeni, jih sploh ni bilo, ravno na delu, kjer je tožniku klecnilo koleno. V 11. točki izpodbijane sodbe je podana ugotovitev, da je táko stanje stopnic posledica opustitve upravljavca (prvo tožene stranke) in koncesionarja, kateremu je bilo poverjeno njihovo vzdrževanje (drugo tožene stranke). Pravilno je zato v 11. točki izpodbijane sodbe zavzeto stališče o krivdni odgovornosti prvo tožene in drugo tožene stranke; nepravilno pa stališče, da so obravnavane, nevzdrževane stopnice nevarna stvar. Povečana nevarnost pri uporabi obravnavanih stopnic je posledica protipravnega ravnanja.

10. Preverljiv je zaključek o protipravnosti ravnanja prve tožene in druge tožene stranke, podan v 11. točki obrazložitve. V 8. točki sodbe je opisana dolžnost prve tožene stranke kot upravljavca in druge tožene stranke kot njenega pogodbenega partnerja, da stopnice vzdržujeta. Ugotovitvi, da so sporne stopnice javna površina in da vzdrževanje javnih površin za pešce spada med obvezne javne službe, toženci niso ugovarjali. V 9. točki sodbe je ugotovljeno dejansko stanje stopnic in podana ocena, da so stopnice poškodovane po skoraj celotnem delu in sicer takó, da ne omogočajo varnega prehajanja. Stopnice (prikazane na listinah A9 in A10) ne ustrezajo standardom normalne pohodne površine; povprečnemu uporabniku ne zagotavljajo varne uporabe. Pri tem pa ne gre za zahtevo po brezhibnosti javnih površin, kar pritožba prve tožene stranke ocenjuje za neživljenjsko in do upravljavca pretirano strogo zahtevo. Zaradi tlakovanosti tudi okolica ni gladka, vendar površina stopnic od te okolice odstopa s svojo okrušenostjo, odlomljenimi robovi, razgibanostjo in nagnjenostjo pohodnih plošč. Neravnin na stopnicah, ki so za hojo že sicer bolj zahtevne kot površine v enem nivoju, ni mogoče primerjati z neravninami v okolici. Stanje stopnic je bilo v kritičnem času táko, da je terjalo ukrepanje upravljavca oz. vzdrževalca.

11. Ustrezen obseg vzdrževanosti je tisti, ki zagotavlja varno uporabo, saj je le-to eden od ciljev vzdrževanja. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da obravnavane stopnice niso zagotavljale varne uporabe. Drugačno stališče priče A. G., vodje vzdrževanja pri drugo toženi stranki, tega zaključka ne more omajati. Kot poznavalec problematike ta priča sicer lahko poda svoje mnenje o načinu vzdrževanja stopnic, ne more pa biti njegovo mnenje odločilno, saj ima kot delavec ene od strank interes, da je delodajalec v postopku uspešen. Njegovo izpoved je zato treba kritično presojati. Bolj pomembne so okoliščine, ki jih priča zazna s svojimi čutili (vid, voh, okus, …), manj pa mnenja, ki si jih pri zaznavi teh okoliščin ustvari. Ker je potrebnost sanacije predmet sodne presoje, je neutemeljen pritožbeni očitek prvo tožene stranke, da izpoved A. G., vodje vzdrževanja pri drugo toženi stranki, ni upoštevana.

12. Pravno nepomembno je, ali gre za bolj ali manj obljudeno ulico in ali je na tem stopnišču že prišlo do nesreče. Enako velja za dejstvo, na katerega opozarja prva toženka: da je še bolj nevaren del stopnic, po katerem tožnik ni hodil. Gre za javno površino, namenjeno hoji, ki mora biti vzdrževana tako, da uporabnikom ne nastaja škoda. Nastanek škode na neravnih, delno porušenih pohodnih delih stopnic, kakršne so bile obravnavne, je predvidljiv. Zato je opustitev prve tožene in druge tožene stranke v nasprotju tudi z 10. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki prepisuje prepoved povzročanja škode. Zanemarili sta skrbnost dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. čl. OZ), ki se, glede na to, da se z dejavnostjo vzdrževanja ukvarjata poklicno, pričakuje.

13. Pritožbeno sodišče soglaša, da tožnik k nastanku škode ni prispeval. Pri hoji je bil pozoren, gledal je predse. Pritožbene trditve, da ni gledal predse, da je pogledal samo na prvo stopnico, v dokaznem postopku niso potrjene. Pritožniki to zgolj predvidevajo in v načinu tožnikove hoje iščejo vzrok za škodni dogodek. Hodil je po tistem delu stopnic, ki je ob izteku privedel do preproge, položene v nadaljevanju poti. Pritožbeni očitek druge in tretje tožene stranke, da preproga ni imela usmerjevalne vloge, ampak drugo vlogo, ni pomemben. Nameščena je bila zato, da se po njej hodi. Tožnik je uporabljal tisti del stopnic, ki je privedel do preproge. Ni indicev, da bi bil obut v vrsti pohodne površine neustrezno obutev. Druga in tretje tožena stranka v pritožbi za pomembno ocenjujeta dejstvo, da je tožnik A. ulico poznal. To ni relevantno, saj so stopnice na prečni ulici, ki se navezuje na A. ulico. Ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik po tej ulici pogosto hodil. V vlogi z dne 23. 5. 2016 je zatrdil, da je kritičnega dne po obravnavnih stopnicah šel prvič. Razen tega je tožniku noga klecnila zaradi stanja stopnic in ne zato, ker bi stopnic ne videl. Ni mogoče pritrditi pritožbam, da ni bil pazljiv. Očitek, da bi nevarnost lahko obšel, ni utemeljen, saj zdrsa noge ni predvidel.

14. Višino prisojene odškodnine grajata tožnik, ki trdi, da je odškodnina prenizko odmerjena, in prva tožena stranka, ki trdi, da je odškodnina previsoka in neutemeljeno priznana. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina, upoštevajoč vse okoliščine konkretne zadeve – v skladu z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine – ustrezno umeščena v obstoječo sodno prakso.

15. Odškodnina v višini 1.100,00 EUR je ustrezna satisfakcija za telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel v času zdravljenja. Dva dni po poškodbi in dva dni po operaciji kolena je trpel srednje hude bolečine. Bolečine lahke intenzitete je trpel do operacije, ki je bila 10 dni po nezgodi (17. 9. 2010) in še teden dni po operaciji, občasne pa še do zaključka fizioterapije (12. 10. 2010). Operiran je bil v lokalni anesteziji (artroskopija kolena), 7-krat je izvajal fizioterapijo, odstranjeni so mu bili šivi. Dvakrat je bil na pregledu pri ortopedu in trikrat pri svojem zdravniku. Med zdravljenjem ni mogel iztegniti noge, hodil je s povečanimi napori – z berglami na krajše razdalje. Približno 14 dni je bila njegova sposobnost za delo – zaradi bolečin pri gibanju in prepovedi obremenjevanja noge – bistveno zmanjšana. Ustrezno je uporabljeno izvedensko mnenje, saj so s tem po tožniku opisane posledice objektivizirane. V nasprotju s spisovno dokumentacijo je pritožbena trditev o tožnikovi izpovedi, da ni jemal protibolečinskih sredstev, saj je omenjal Ketonal in Nalgesin, nepomembno pa je, ali jih je dobil na recept ali ne. Da bo tožnik tudi v bodoče trpel bolečine, ni ugotovljeno, zato pritožbi tožeče stranke, ki se za zvišanje odškodnine zavzema (tudi) iz tega razloga, ni mogoče slediti.

16. Odškodnina v višini 200,00 EUR je ustrezna satisfakcija za duševno neugodje, ki ga je tožnik trpel zaradi strahu. Prestrašil se je ob dogodku (5. 9. 2010); to je bil kratek in neintenziven dražljaj. Po dogodku je odšel domov, upajoč, da gre za dogodek brez posledic. Ker se bolečine doma niso umirile in zaradi otekanja kolena je čez tri dni iskal zdravniško pomoč. Pravilna je ugotovitev, da je bil zaradi slabšanja zdravstvenega stanja zaskrbljen, ker ni vedel za kakšno poškodbo gre. Strah za izid zdravljenja je trajal do odstranitve šivov po operaciji, ki je bila izvedena 17. 9. 2010. Od odstranitve šivov in napotitve na fizioterapijo (29. 9. 2010), ki je bila zaključena 12. 10. 2010, razlogov za sekundarni strah ni bilo več.

17. Strošek MRI preiskave, ki jo je tožnik plačal zato, da je bila nemudoma izvedena, je potreben strošek. Ne pomeni nadstandarda, do plačila katerega tožnik ne bi bil upravičen, saj je šlo za nujno potrebno zdravniško preiskavo, ki je morala biti – zaradi odločitve o nadaljnjem zdravljenju – čim prej izvedena. Sistem javne mreže zdravstvene dejavnosti, ki bi se ga po mnenju prvo tožene stranke moral tožnik udeležiti, storitve v takem času ni zagotavljal.

18. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, so na osnovi 353. čl. ZPP pritožbe zavrnjene. Ker pritožniki s pritožbami niso uspeli, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP). Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

-------------------------------
1 Nevarnost v smislu 149. čl. OZ.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 6/1, 10, 131, 131/1, 131/2, 149, 179, 179/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 212, 214, 214/1
Datum zadnje spremembe:
10.09.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMxNjE0