<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 2461/2018
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.2461.2018

Evidenčna številka:VSL00025436
Datum odločbe:12.06.2019
Senat, sodnik posameznik:Majda Lušina (preds.), Tadeja Primožič (poroč.), Metoda Orehar Ivanc
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
Institut:potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - povprečni potrošnik - pojasnilna dolžnost banke - pravica do informiranosti - konkludentno ravnanje - pooblastitev za zastopanje - venire contra factum proprium - pravica do obravnavanja pred sodiščem - pravica do izvedbe dokaza

Jedro

Res sicer obstaja pojasnilna dolžnost banke ne glede na izražen interes stranke, vendar je konkretni primer poseben. Tožnica je za pogajanja z banko pooblastila toženca, zato je za izpolnitev pojasnilne dolžnosti zadoščalo, da je toženka vse potrebne informacije posredovala tožencu.

Togo vztrajanje pri standardu povprečnega potrošnika bi bilo v obravnavanem primeru neživljenjsko tudi iz razloga, ker je bil toženec v tistem času že usposobljen kreditni svetovalec, tudi za kredite v CHF, zaradi česar glede znanja in izkušenj na področju bančnih storitev ni bil v slabšem položaju od toženke. Ker je pri sklepanju istovrstnih kreditnih pogodb sam svetoval drugim potrošnikom, je že razpolagal z vsemi relevantnimi informacijami. Toženka ga zato ob odločitvi za najem kredita ni bila dolžna ponovno opozarjati, da s pogodbo prevzema tečajno tveganje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna prvi toženki povrniti 1.023,89 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica je (skupaj s tožencem) najela kredit v CHF pri toženki in ga zavarovala s hipoteko na nepremičninah v k. o. X. Njen zahtevek za ugotovitev ničnosti Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu z dne 17. 12. 2007 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 19. 12. 2007 je že bil pravnomočno zavrnjen. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo še vse preostale tožničine zahtevke, tako ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe hipoteke ter plačilo zneska 11.241,83 EUR toženki, kot podredno zahtevano razvezo spornih pravnih poslov, izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za izbris vknjižbe hipoteke in plačilo navedenega denarnega zneska. Nazadnje je naložilo tožnici, da mora toženki plačati 4.949,43 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge in na kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku prve stopnje. Sodišče ni zaslišalo tožničinih prič, je pa zaslišalo toženkino pričo I. L., s čimer je tožnici odvzelo pravico do dokazovanja in hkrati neenakopravno obravnavalo pravdni stranki v postopku. Pristransko in arbitrarno je zavrnilo dokazne listine, ki jih je tožnica predlagala v novem sojenju. Ugotovitev, da je tožnica imela dovolj znanja in izkušenj z najemanjem posojil, ne zadošča za sklepanje, da bi lahko bolje kot povprečno poučen in preudaren potrošnik razumela pomen določil sporne kreditne pogodbe. V resnici tožnica ni razumela sploh ničesar in tudi ni dobila nobenega pojasnila ali opozorila, prav tako ne drugi toženec. Sodba nima razlogov, s kakšnimi konkretnimi informacijami naj bi se tožnica seznanila preko toženca. Sicer pa toženka ni niti trdila, da je izpolnila pojasnilno dolžnost. Poročilo Banke Slovenije iz junija 2005 jasno razkriva, da apreciacija CHF in posledično zelo velika finančna izpostavljenost komitentov bank še zdaleč nista bili nepričakovani, vendar se je sodišče temu dokazu v sodbi izognilo. Ugotovitve izpodbijane sodbe izkrivljajo predmet spora, hkrati pa nasprotujejo stališčem Sodišča EU ter sodni praksi naših in hrvaških sodišč.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je jasno in razumljivo obrazložilo svojo odločitev, kar je omogočilo njen pritožbeni preizkus. Izpodbijana sodba zato ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7. Tožnica v postopku na prvi stopnji ni bila prikrajšana za pravico do obravnavanja, niti za svoja ustavna procesna jamstva. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih tožničinih trditev in dokazov. Ustrezno je pojasnilo, zakaj ni zaslišalo vseh predlaganih prič in zakaj ni upoštevalo naknadno predloženih listin. Sicer pa pravica do izvedbe dokaza ni absolutna, kot si zmotno razlaga pritožba. Pretiran je tudi očitek o domnevno neenakem obravnavanju pravdnih strank v dokaznem postopku. Za tožnico sporne izpovedi priče I. L. namreč sodišče pri odločanju ni upoštevalo in se izpodbijana sodba nanjo ne opira. Do zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni prišlo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, čeprav ni izčrpalo tožničine dokazne ponudbe. Vprašanje, kaj je toženka pred sklenitvijo kreditne pogodbe svetovala drugim strankam oziroma kakšna je bila njena običajna praksa pri sklepanju istovrstnih pogodb, za to pravdo ni bistveno. Tožnica se namreč pred sklenitvijo kreditne pogodbe sploh ni zglasila pri toženki, ampak ji je kreditno pogodbo prinesel v podpis toženec, ki je bil takrat (in je še) zaposlen pri toženki. Tožnica se je tako konkludentno odrekla svoji pravici, da jo toženka neposredno seznani z vsemi potrebnimi informacijami, ki sodijo v okvir toženkine pojasnilne dolžnosti.

9. Ko je tožnica brez pridržkov podpisala kreditno pogodbo, je s tem odobrila ravnanje toženca (s katerim je bila tedaj še v zakonski zvezi), ki je pri toženki za oba izposloval vnaprej pripravljeno kreditno pogodbo. Res je, da pojasnilna dolžnost banke obstaja ne glede na izražen interes stranke, vendar je tožničin primer poseben. Tožnica je očitno za pogajanja z banko pooblastila toženca, zato njenega primera ni mogoče enačiti s tistimi, ko stranka zaradi nevednosti ne vpraša za relevantne informacije. Tožničino vztrajanje v pritožbi, da od toženke ni dobila nobenega pojasnila, pomeni ravnanje venire contra factum proprium, ki ne more uživati pravnega varstva. Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti je zadoščalo, da je toženka vse potrebne informacije posredovala tožencu. Ali in kako jih je ta prenesel tožnici, za razmerje med tožnico in toženko ni pomembno.

10. Zaradi zahteve po enakopravnem obravnavanju vseh potrošnikov, je merilo pri presoji, ali je bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena, standard povprečnega potrošnika. V obravnavanem primeru pa bi bilo togo vztrajanje pri navedenem standardu povsem neživljenjsko. Toženec je bil namreč v tistem času že usposobljen kreditni svetovalec, tudi za kredite v CHF, kakršnega sta najela tožnica in toženec. Potemtakem glede znanja in izkušenj na področju bančnih storitev ni bil v slabšem položaju od toženke. Ker je pri sklepanju istovrstnih kreditnih pogodb sam svetoval drugim potrošnikom, je že razpolagal z vsemi relevantnimi informacijami, ki jih je imela toženka. Slednja ga tedaj, ko se je odločil, da bosta s tožnico najela prav tak kredit, ni bila dolžna ponovno opozarjati, da s pogodbo prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Nobenega dvoma ne more biti, da je bil toženec na podlagi svoje izobrazbe in delovnih izkušenj sposoben oceniti celoten strošek posojila.

11. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tudi tožnica zavedala, da s pogodbo prevzema tečajno tveganje. Sicer pa je vsakemu povprečnemu potrošniku znano, da se menjalni tečaji s časom spreminjajo. Pritožbeno sklicevanje na domnevno kompleksnost pogodbenega razmerja je pretirano. Tudi tožnica, ki je po izobrazbi magistra prava in managementa nepremičnin, je lahko razumela, da višji tečaj CHF pomeni višjo mesečno anuiteto kredita in s tem večje breme pri odplačilu kredita. Bistveno je še, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, da tožnice (in toženca) ni mogoče obravnavati kot šibkejše pogodbene stranke, ki bi bila v primerjavi s toženko v znatno podrejenem položaju, saj sta kredit v CHF najela zato, da sta z njim odplačala svoj prejšnji kredit, ostanek pa vložila v sklade, in ne zato, ker morebiti za kredit v EUR ne bi bila kreditno sposobna. Pritožbeno sklicevanje na druge primere iz sodne prakse zato ni sprejemljivo.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nasprotuje stališčem Sodišča EU. V resnici je sodišče prve stopnje med materialnopravnimi izhodišči za svojo odločitev pregledno povzelo in nato tudi pravilno upoštevalo tako relevantne določbe Obligacijskega zakonika, Zakona o potrošniških kreditih in Zakona o varstvu potrošnikov kot Direktivo 93/13/EGS in relevantno sodno prakso Sodišča EU. Po ugotovitvi, da je sporno pogodbeno določilo, ki vsebuje dogovor o valuti vračila kredita, jasno in razumljivo, je pravilno zaključilo, da kreditna pogodba, niti navedeno pogodbeno določilo, nista nična. Posledično tudi ni podlage za ugotovitev zatrjevane neveljavnosti in izbris vknjižbe hipoteke pri tožničinih nepremičninah.

13. Sporno pogodbeno določilo bi lahko bilo nično le, če bi ga bilo ob izkazani opustitvi (ali pomanjkljivi izpolnitvi) pojasnilne dolžnosti mogoče opredeliti za nepoštenega. V ta namen bi morala tožnica dokazati bodisi slabo vero banke ob sklepanju kreditne pogodbe, bodisi obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je presodilo, da nobeden od navedenih dveh pogojev ni izpolnjen, s čimer je še dodatno utemeljilo svoj zaključek, da kreditna pogodba in nanjo vezan sporazum o zavarovanju nista nična.

14. Pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje izognilo obravnavi poročila Banke Slovenije iz leta 2005, ni utemeljen. Napovedi o apreciaciji CHF so bile v navedenem poročilu vezane na obdobje 2005 do 2007, medtem ko sta bila sporna dva pravna posla sklenjena konec leta 2007. Gotovo je bila rast CHF v naslednjih letih za bančne strokovnjake do določene mere predvidljiva, nihče pa ni mogel predvideti enostranskih ukrepov, kakršen je bil ukrep švicarske centralne banke iz leta 2015, ki je imel odločilen vpliv na vrednost CHF. Ker po navedenem ni izkazana toženkina nedobrovernost ob sklepanju kreditne pogodbe, je odveč pritožbeno vztrajanje, da je toženka tečajno tveganje prevalila na kreditojemalca.

15. Pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka, torej niso utemeljeni, medtem ko zavrnitvi podrejenega zahtevka pritožba niti obrazloženo ne nasprotuje. Ker uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v celoti (353. člen ZPP).

16. Tožnica je s pritožbo propadla, zato mora toženki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženka jih je priglasila skladno z Odvetniško tarifo. Skupaj znašajo 1.023,89 EUR, obsegajo pa nagrado za odgovor (1375 točk - tar. št. 21/1), materialne stroške (23,75 točk - 11. člen tarife) in 22 % DDV. Če bo s plačilom zamujala, bo po poteku izpolnitvenega roka toženki dolgovala še zakonske zamudne obresti od navedenega zneska.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339-2, 339/2-8
Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 23
Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 21, 21/1
Datum zadnje spremembe:
10.09.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMxNjEy