<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sklep VIII Ips 130/2018
ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.130.2018

Evidenčna številka:VS00026437
Datum odločbe:02.10.2018
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Sodba Pdp 776/2017
Datum odločbe II.stopnje:15.02.2018
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Peter Golob, Marjana Lubinič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - huda malomarnost - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - nejasni razlogi sodbe

Jedro

Revizija utemeljeno opozarja, da se sodišče, ki sicer ugotavlja, da naj bi ravnanje tožnika pomenilo kršitev navedenih določb ZJU in ZDR-1, ni opravilo materialnopravne presoje, ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in ali je storjena iz hude malomarnosti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 6. 6. 2014, ampak še traja. Toženi stranki je naložilo, da tožniku vzpostavi delovno razmerje, ga pozove nazaj na delo, mu za obdobje od 6. 6. 2014 dalje prizna delovno dobo in ga prijavi v socialna zavarovanja ter mu izplača bruto plačo od 6. 6. 2014 do ponovnega nastopa dela v mesečnem bruto znesku 1.615,33 EUR bruto in mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače. Zahtevku je ugodilo na podlagi ugotovitve, da ravnanje, ki se tožniku očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi1 nima vseh znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami) in tudi ne vseh znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1 ali pa kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic po 257. členu KZ-1 in tudi ne katerega drugega kaznivega dejanja. Presodilo je, da tožnikovo ravnanje tudi ne pomeni utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi druge alineje 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami). Ocenilo je, da tožena stranka tudi ni uspela dokazati obstoja okoliščin in interesov, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo možno nadaljevati do izteka odpovednega roka v smislu določbe prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) naj bi bila podana, ker sodba nima jasnih razlogov glede vprašanja, ali so bila navodila direktorja uprave tožene stranke B. U. tožniku glede uporabe skeniranega podpisa jasna in natančno definirana. Ista kršitev je podana, ker sodba nima razlogov o tem ali očitki tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavljajo hkrati tudi zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic. Sodišči druge in prve stopnje sta se ukvarjali zgolj z (ne)obstojem enega od domnevnih znakov tega kaznivega dejanja, to je namena pridobitve nepremoženjske ali premoženjske koristi. Tožena stranka je dokazala, da je družba L., d. o. o. na osnovi materialnega falsifikata prevzela dela v gozdu, ki je v solastnini tožene stranke, s čimer je pridobila posel (kot nematerialno korist) oziroma les (kot premoženjsko korist). Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je glede odločilnega dejstva, to je vprašanju, ali je tožnik tej družbi zagotovil pridobitev lesa in s tem nematerialno korist, nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin oziroma zapisniku in med samimi listinami in zapisniki. Arbitrarno postopanje pritožbenega sodišča predstavlja tudi poseg v ustavno zavarovane pravice do nepristranskega sojenja, enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbene navedbe o tem, da je prvostopenjsko sodišče mimo trditvene podlage strank sprejelo zaključek, da je tožnik zmotno mislil, da skenirani podpis lahko uporabi tudi v drugih primerih in ne le za odločbe o komunalnih taksah. Izpodbijani sodbi nimata razlogov glede tega, ali ravnanje tožnika predstavlja hkrati tudi zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo izključno z obliko krivde, ki pa ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Tudi glede razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče ni opredelilo do tega, ali so ugotovljene kršitve (sodišče samo ugotavlja, da uporaba skeniranega podpisa direktorja na spornem soglasju sicer predstavlja kršitev določb 93. in 97. člena ZJU in 33. in 34. člena ZDR-1), hujše kršitve niti ali jih je tožnik storil naklepoma ali iz hude malomarnosti. Z enako kršitvijo je obremenjena tudi drugostopenjska sodba, saj se sodišče do teh kršitev ni opredelilo, čeprav bi nanje moralo paziti po uradni dolžnosti. V nasprotju z ustaljeno sodno prakso je stališče sodišča druge stopnje, da na presojo, ali bi bilo delovno razmerje možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, vpliva dejstvo, da tožena stranka za čas izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni prepovedala opravljanje dela. Tožena stranka je dokazala, da je njeno zaupanje do tožnika popolnoma porušeno. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil več temeljnih načel sistema javnih uslužbencev, med drugim načela zakonitosti in častnega ravnanja, razen tega je deloval mimo navodil nadrejenega, kar vse je povzročilo da se je zaupanje med strankama porušilo do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja nikakor ni bilo mogoče. Ker sodišči vsega navedenega niso upoštevali, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker izpodbijani sodbi nimata razlogov glede tega, ali so bila navodila direktorja uprave tožene stranke B. U. glede uporabe skeniranega podpisa jasno in natančno definirana ali ne. Pri tej revizijski navedbi gre predvsem za očitno nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi ni res, da bi se zaključek sodišča opiral le na dejstvo, da ni bilo pisnih navodil. Sodišče je namreč izrecno ugotovilo, da ustna navodila o načinu in obsegu uporabe skeniranega podpisa direktorja uprave tožene stranke niso bila jasna in da je bilo nesporno, da je bil skenirani podpis dan za uporabo pri izdaji večjega števila odločb o komunalnih taksah, ne pa s splošnim pooblastilom, čeprav je tožnik mislil drugače. Navedeno pomeni, da izpodbijana sodba v tem delu nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti.

8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata razlogov o tem, ali očitki tožene stranke v odpovedi predstavljajo hkrati tudi zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic iz 257. člena KZ-1. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v 22. točki obrazložitve, sodišče druge stopnje pa v 14. točki obrazložitve zavzelo povsem jasno stališče zakaj šteje, da tožena stranka ni dokazala, da je imel tožnik namen pridobiti nepremoženjsko ali premoženjsko korist oziroma povzročiti škodo. V zvezi z vprašanjem, ali je tožnik družbi L., d. o. o. zagotovil nepremoženjsko korist, tožena stranka povsem zgrešeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka zgolj pavšalno navaja, da naj bi glede tega vprašanja obstajalo nasprotje glede tega, kar se v razlogih izpodbijane drugostopenjske sodbe navaja o vsebini listin oziroma zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki in tega nasprotja z ničemer ne konkretizira. Tožena stranka dejansko ne soglaša z dokaznim zaključkom sodišča; po njenem mnenju bi sodišče na podlagi listin in izpovedb prič moralo priti do drugačnega dokaznega zaključka - da je tožnik imel namen da družbi L., d. o. o. pridobi nepremoženjsko oziroma premoženjsko korist. V tem delu revizije gre dejansko za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar iz tega razloga revizije ni mogoče vložiti.

9. Stališče sodišča prve stopnje, ki mu pritrjuje tudi drugostopenjsko sodišče, da je tožnik zmotno mislil, da skenirani podpis lahko uporabi tudi v drugih primerih, ni neobrazložen in posledično ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zlasti pa sodba zaradi tega ni takšna, da je sploh ne bi bilo možno preizkusiti.

10. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago strank, ko je ugotovilo, da je tožnik zmotno mislil, da skenirani podpis direktorja občinske uprave lahko uporabi tudi v drugih primerih in ne le za odločbe o komunalnih taksah. V skladu z razpravnim načelom, kot ga določa 7. člen ZPP, sodišče ne sme ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale. V tej zadevi je bilo sporno, ali je tožnik pri izdaji spornega soglasja družbi L., d. o. o. smel uporabiti skenirani podpis direktorja občinske uprave. Tožnik je pravočasno navajal in dokazoval, da je skenirani podpis lahko uporabljal ne le konec leta 2011 za odločbe o komunalnih taksah, kot je trdila tožena stranka, ampak tudi kasneje in za druga soglasja, da gre za običajen način dela, ko je nadrejeni odsoten in gre za odločanje o manj pomembnih zadevah, kar velja tudi za konkretni primer. Tožena stranka je dokazovala nasprotno, to je, da tožnik ni imel dovoljenja direktorja občinske uprave za takšno uporabo skeniranega podpisa. Ne gre za prekoračitev trditvene podlage tožnika, če sodišče na podlagi dokaznega postopka ugotovi, da je bilo zatrjevano prepričanje tožnika zmotno. Pri tem ni potrebno, da bi že tožnik sam zatrjeval, da je njegovo prepričanje zmotno, kar implicitno izhaja iz revizije.

11. Protispisen je revizijski očitek, da sodbi sodišč druge in prve stopnje sploh nimata razlogov glede tega, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja ponarejanje listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je glede tega vprašanja opredelilo v 24. in 25. točki obrazložitve, sodišče druge stopnje pa v 15. in 16. točki obrazložitve. Tožena stranka se očitno ne strinja s temi razlogi, vendar to ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve odločb pravdnega postopka.

12. Pač pa revizija utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s presojo, ali je tožniku očitano ravnanje možno opredeliti kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Razlogi sodbe v zvezi s tem so dejansko nejasni in protislovni. Tako sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev določb 93. in 94. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002) in določb 33. in 34. člena ZDR-1, nato pa zaključi, da to ravnanje glede na okoliščine, ki so opisane v 20. točki obrazložitve ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.2 Glede obstoja odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 so podobno nejasni tudi razlogi sodišča druge stopnje. Okoliščinam, na katere se je sklicevalo prvostopenjsko sodišče v 20. točki obrazložitve, je drugostopenjsko sodišče dodalo še to, da je šlo za izredne razmere po žledolomu, da je najugodnejšo ponudbo za podiranje dreves na sporni parceli dala družba L., d. o. o. in da je kasneje tožena stranka soglasje dala drugemu izvajalcu, ki je ponudil okoli 52.000,00 EUR manj in da tožniku ni mogoče očitati, da bi sebi ali družbi L., d. o. o. pridobil premoženjsko korist. Okoliščine, na katere se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje, ne morejo biti odločilne za presojo, da sploh ne gre za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (kar bi bilo tudi sicer v nasprotju s sicer neobrazloženim zaključkom sodišča, da je tožnik kršil določbe 93. in 94. člena ZJU oziroma 33. in 34. člena ZDR-1) oziroma, da ne gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Za takšno presojo je povsem irelevantno, da tožnik spornega soglasja ni izdal v času odrejenega čakanja na delo, da je vsa soglasja, ki jih je tožnik izdelal pred tem, podpisal direktor občinske uprave, da je družba L., d. o. o. že prej sodelovala s toženo stranko in da je bilo sporno soglasje praktično enake vsebine kot vsa prejšnja. Navedene okoliščine prej govorijo v prid presoji, da je tožnik ravnal nedopustno, ko je soglasje opremil s skeniranim podpisom direktorja uprave tožene stranke, saj tega pri prejšnjih soglasjih ni storil. Prav tako okoliščina, da je bil tožniku skeniran podpis dan za uporabo pri izdaji večjega števila odločb o komunalnih taksah, ne pa s splošnim pooblastilom, čeprav je tožnik mislil drugače, samo po sebi ne pomeni, da ne gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

13. Revizija utemeljeno opozarja, da se sodišče, ki sicer ugotavlja, da naj bi ravnanje tožnika pomenilo kršitev navedenih določb ZJU in ZDR-1, ni opravilo materialnopravne presoje, ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in ali je storjena iz hude malomarnosti. Za razliko od kaznivih dejanj, katerih znake naj bi imelo tožniku očitano ravnanje in ki se lahko storijo le naklepno3, za hujšo kršitev iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zadošča, da je storjena iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje se je s tem, ali je tožniku možno očitati hudo malomarnost, ukvarjalo le v povezavi z očitkom, da tožnik edino spornega soglasja ni evidentiral v informacijskem sistemu, kar niti ni bilo bistvo tožniku očitane kršitve, temveč prej okoliščina, ki naj bi kazala na nedobrovernost njegovega ravnanja. Sodišči prve in druge stopnje pa se sploh nista ukvarjali z vprašanjem, ali je tožniku možno očitati hudo malomarnost v zvezi z uporabo skeniranega podpisa direktorja uprave tožene stranke pri izdaji spornega soglasja. V tem okviru je tožnikovo zmoto, za katero sodišče sicer ugotavlja, da je bila podana, treba presojati z merilom skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega delavca, ki opravlja takšno delo, kot ga je opravljal tožnik.

14. Revizija tudi utemeljeno opozarja na pomanjkljivost izpodbijane sodbe v zvezi s presojo, da ni izpolnjen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1 določen pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Neutemeljen je očitek sodišča, da v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi o tem ni nobene besede. Revizijsko sodišče je v sodbi VIII Ips 143/2017 že zavzelo stališče, da obrazložitev tega pogoja ni obvezna sestavina izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka dokazuje to, da je tožena stranka tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, enako kot pred odpovedjo, tožnika poslala na čakanje na delo doma ob sklicevanju na določbo prvega odstavka 138. člena ZDR-1, ki je namenjena ohranitvi zaposlitve delavca. Neutemeljeno je sklepanje sodišča prve stopnje, da bi bila nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka izkazana le v primeru, če bi tožena stranka tožnika napotila na čakanje zaradi razlogov v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ali pa če bi mu prepovedala opravljanje dela na podlagi tretjega odstavka 110. člena ZDR-1. Pri presoji, ali je izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, se upoštevajo vse okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank. Sodišče se v zvezi z uporabo prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni opredelilo do vseh okoliščin in interesov obeh strank, ki jih je sicer ugotavljalo v zvezi z vprašanjem, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja, ni pa jih presojalo v povezavi z vprašanjem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku se bo sodišče opredelilo do vprašanja, ali tožnikovo ravnanje pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti in vseh ostalih okoliščin, ki so lahko pomembne za presojo.

-------------------------------
1 Da je mimo vednosti in soglasja nadrejenih oseb izdal oziroma izdelal listino, ki je videti kot soglasje (odločba ) z oznakami tožene stranke.
2 V 20. točki obrazložitve sodišče povzema, da so bistvene ugotovitve naslednje: tožnik spornega soglasja ni izdelal in izdal v čas odrejenega čakanja na delo doma; tožnik je takšna soglasja izdeloval tudi prej, vendar je vsa prejšnja soglasja podpisal direktor občinske uprave, kar pomeni, da je bil direktor z njimi seznanjen in je njihovo vsebino s svojim podpisom potrdil, tokrat pa ne; družba L., d. o. o. je že prej sodelovala s toženo stranko pri tovrstni sanitarni sečnji; sporno soglasje je bilo praktično enake vsebine kot prejšnje; tožniku je bil skeniran podpis direktorja občinske uprave dan za uporabo pri izdaji večjega števila odločb o komunalnih taksah, ne pa s splošnim pooblastilom, čeprav je tožnik mislil drugače.
3 Glede naklepa je sodišče ugotovilo, da ni podan, saj zmota o posameznem znaku kaznivega dejanja izključuje naklep.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 109, 109/1, 110, 110/1,110/1-2
Datum zadnje spremembe:
06.09.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMxNjA3