<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba in sklep VIII Ips 67/2018
ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.67.2018

Evidenčna številka:VS00026401
Datum odločbe:24.04.2018
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Sodba Pdp 677/2017
Datum odločbe II.stopnje:06.12.2017
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Borut Vukovič (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Marjana Lubinič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - direktor - neobveščanje delavca o izostanku - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka

Jedro

Sporno je, ali je podan nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Obrazložitev tega pogoja ni obvezna sestavina odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato sodišče pri presoji, ali je ta pogoj izpolnjen, ni vezano le na to, kako ga je delodajalec utemeljil v odpovedi (drugače je z dejanskim razlogom odpovedi), temveč lahko delodajalec te razloge dodatno navaja (seveda pravočasno) tudi v sodnem sporu.

Pri presoji „vseh okoliščin“ se upoštevajo predvsem narava, teža in posledica kršitve. Tožnik bi o svoji odsotnosti v spornem obdobju moral obvestiti pomočnico direktorja ali pa poslovno sekretarko. Opustitve te dolžnosti ni možno obravnavati kot minorno kršitev, saj je tožnik (kot direktor) opravljal najodgovornejšo funkcijo pri toženi stranki.

Izrek

I. Revizija se zavrže v delu točke I izreka sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na prvi odstavek 1. alineje točke V izreka sodbe sodišča prve stopnje.

II. Sicer se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v preostalem izpodbijanem delu spremeni tako, da se v tem delu glasi:

„Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v času poskusne dobe z dne 3. 9. 2009 je nezakonita in se razveljavi.

Ugotovi se, da je tožeči stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje 3. 9. 2009 in ji traja vse do 30. 4. 2013.

Tožena stranka je dolžna za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter od 3. 9. 2009 do 30. 4. 2013 tožeči stranki priznati delovno razmerje, jo za to obdobje prijaviti v ustrezno zavarovanja ter ji za to obdobje obračunati nadomestilo plače v višini 5.776,00 EUR bruto mesečno ter od bruto zneskov vsak mesec odvesti davke in prispevke na ustrezne institucije, tožeči stranki pa za to obdobje izplačati neto mesečne zneske nadomestila plače, zmanjšane za neto znesek za mesec september 2009 v višini 559,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19 v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku osmih dni pod izvršbo obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v znesku 686,00 EUR bruto, za leto 2011 v znesku 748,10 EUR bruto in za leto 2012 v znesku 763,06 EUR bruto, od teh zneskov odvesti akontacijo dohodnine, tožeči stranki pa izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. tekočega leta do plačila.“

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem druge in prve stopnje v znesku 1.558,63 EUR, z zakonskimi zamudni obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.“

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo trikrat; dvakrat je tožbeni zahtevek zavrnilo, tretjič pa mu je v pretežnem delu ugodilo. Razveljavilo je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ugotovilo, da je tožniku 3. 9. 2009 nezakonito prenehalo delovno razmerje in da je trajalo do 30. 4. 2013. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 3. 9. 2009 do 30. 4. 2013 prizna delovno dobo, ga prijavo v ustrezna zavarovanja, mu obračuna nadomestilo plače v višini 5.776,00 EUR bruto mesečno, odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto zneske, mu za navedeno obdobje obračuna in izplača regres za letni dopust, za avgust 2009 pa še razliko v plači, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Zavrnilo je višji zahtevek za plačilo glavnice in obresti iz navedenih naslovov. Prav tako je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 30.000,00 EUR. Ugodilni del sodbe temelji na presoji, da je bil sicer podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alineje 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ker tožnik več kot pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, vendar pa ni bil izpolnjen nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Presodilo je tudi, da ni podan odpovedni razlog iz 2. alineje 110. člena ZDR v zvezi z očitki o tožnikovi neaktivnosti pri projektu N., pripravi dokumentacije za oddajo vloge za odobritev subvencij za pridobitev nepovratnih sredstev ter izpeljavi dogovora z družbo O. Presodilo je, da ni bil utemeljen tudi očitek, da je tožnik pred zaposlitvijo prikrival svoje zdravstveno stanje in da je v času kolektivnega dopusta neupravičeno izostal z dela.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka po obeh pooblaščencih vložila reviziji zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče navedbe obeh revizij povzema skupaj in nanju tudi skupaj odgovarja. Revizija na večih mestih uveljavlja, da je tudi sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do pritožbenih navedb o kršitvah, ki jih je storilo sodišče prve stopnje. Za izrabo letnega dopusta se je bil tožnik dolžan dogovoriti z lastnikom. Delavec, pa četudi direktor, dopust lahko koristi le, če ima soglasje delodajalca oziroma je z njim glede tega usklajen, kar pa tožnik ni bil. Sodišče druge stopnje je brez obravnave dopolnilo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 24/99 s spremembami). Očitek, da tožnik ni poskrbel za nemoten potek dela, se ni nanašal na delo drugih zaposlenih, temveč na njegove zadolžitve. Sodišče je sicer pravilno presodilo, da je tožnik storil kršitev iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ko se postavi na stališče, da ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke je podana, ker sodišče ni pojasnilo, zakaj meni, da „nekoliko“ zaostreni odnosi in trenja med strankama ne izkazujejo, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Ista kršitev je podana zaradi zaključka sodišča, da neustrezne komunikacije ni možno pripisati samo tožniku. Določbo 13. člena Pogodbe o zaposlitvi je treba razlagati tako, da ima delodajalec pravico tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi, še preden ga formalno razreši s funkcije direktorja. Nikjer pa stranki nista zapisali, da je odpoved treba podati tudi v primeru predčasne razrešitve direktorja. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za čas trajanja mandata. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da prenehanje mandata samodejno pomeni prenehanje individualne pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za čas mandata. Tožniku po prenehanju mandata ni možno priznati delovnega razmerja, zato tudi ni možno ugoditi reparacijskemu zahtevku. Pri reparaciji je res treba vzpostaviti takšen premoženjski položaj delavca kakršen bi bil, če nezakonite odpovedi ne bi bilo, vendar ni mogoče spregledati, da tožniku po 3. 9. 2009 po nobeni podlagi ne pripada premoženjskopravni položaj iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktorja. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo predvsem zaradi predčasne razrešitve s funkcije direktorja. Tožena stranka je utemeljeno predlagala, da sodišče pogodbe o zaposlitvi razveže s 23. 9. 2009, saj nadaljevanje delovnega razmerja po tem datumu iz objektivnega razloga ni več mogoče. Sodišče je s tem, ko ni sledilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, kršilo načelo pravičnega ravnovesja, kot ga je razvilo Evropsko sodišče za človekove pravice.

3. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

4. Revizija delno ni dovoljena, delno pa je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člen ZPP).

Dovoljenost revizije

6. V skladu z 2. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je revizija vselej dovoljena v individualnih delovnih sporih glede obstoja in prenehanja delovnega razmerja. Navedeno pomeni, da je revizija že po zakonu dovoljena glede tistega dela izpodbijane sodbe, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo 3. 9. 2009, ampak je trajalo vse do 30. 4. 2013, ter s tem povezan reparacijski zahtevek. Drugače pa je glede tistega dela izpodbijane sodbe, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku dolžna obračunati razliko plače za avgust 2009 v znesku 2.035,64 EUR bruto. Gre za denarni zahtevek za čas pred prenehanjem delovnega razmerja, brez povezave z zahtevki v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ta del tožbenega zahtevka ne dosega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, zato bi bila revizija zoper to odločitev lahko dopustna le v primeru, če bi jo predhodno dopustilo Vrhovno sodišče. Tožen stranka z revizijo izpodbija celoten zanjo neugoden del odločitve pritožbenega sodišča, saj predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožnikov zahtevek v celoti zavrne, kar pomeni, da izpodbija tudi odločitev v zvezi z obračunom in izplačilom razlike v plači za avgust 2009. Tožena stranka v zvezi s tem delom izpodbijane sodbe ni vložila predloga za dopustitev revizije, zato je bilo revizijo v tem delu treba zavreči kot nedovoljeno (377. člen ZPP v povezavi z drugim odstavkom 374. člena ZPP).

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka

7. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila v resnici podana, če bi se sodišči glede kršitev, ki so bile tožniku očitane na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, v resnici omejili le na stališče, da je glede teh kršitev sodišče v razveljavljeni sodbi I Pd 1591/2009 z dne 2. 7. 2011 že ugotovilo, da jih tožnik ni storil. Kadar pritožbeno sodišče razveljavi prvostopenjsko sodbo, se v novem postopku sodišče ne more zgolj sklicevati na to, da so razlogi že vsebovani v razveljavljeni sodbi, ne glede na to, ali je pritožbeno sodišče v njej deloma pritrdilo stališčem prvostopenjskega sodišča. Vendar pa sta v novem postopku tako sodišče prve stopnje, kot tudi sodišče druge stopnje po vsebini presojali, ali je tožnik storil očitane kršitve v zvezi z vodenjem projekta N., pripravo dokumentacije za pridobitev nepovratnih sredstev Slovenskega podjetniškega sklada, izpeljavo dogovora z družbo O. ter prikrivanjem zdravstvenega stanja ob nastopu dela, kar je razvidno iz 27. in 36. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe ter 13 točke obrazložitve drugostopenjske sodbe, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

8. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče druge stopnje, ne da bi opravilo pritožbeno obravnavo, dopolnilo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vprašanja: ali se je bil tožnik z lastnikom tožene stranke dolžan dogovoriti za izrabo letnega dopusta in, ali je bil tožnik kot poslovodni organ tožene stranke dolžan pridobiti soglasje lastnika za izrabo dopusta. Gre za pravno in ne dejansko vprašanje, zato ne gre za nedopustno dopolnjevanje dokazne ocene, če je sodišče zavzelo materialnopravno stališče, da tožnik, kot direktor tožene stranke, za izrabo letnega dopusta ni bil dolžan pridobiti soglasja tožene stranke.

9. Revizijskega očitka, da se je sodišče druge stopnje v 16. točki obrazložitvi oprlo na listine, ki jih sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo, dejansko ni možno preizkusiti, saj se sodišče v navedeni točki ne sklicuje na nobene listine, temveč le pojasnjuje, zakaj pri dveh sodbah, na katere se sklicuje tožena stranka, ne gre za primerljivi zadevi. Sicer pa sodišče druge stopnje lahko brez pritožbene obravnave, ne da bi s tem kršilo načelo neposrednosti, drugače oceni listine v spisu, če sta stranki v postopku pred prvostopenjskim sodiščem imeli možnost, da se o teh listinah izjavita, saj se glede takšnih listin obe sodišči nahajata v enakem spoznavnem položaju.

10. Prav tako je neutemeljen revizijski ugovor, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa je ugotovilo, da je tožnik toženo stranko redno obveščal o bolniški odsotnosti. Med strankama niti ni sporno, da je tožnik toženo stranko v bolniškem staležu obvestil 18. 8. 2009. Tudi sicer navedena ugotovitev sodišča ni očitno napačna, saj je bilo tožniku pri plači za avgust 2009 že obračunano nadomestilo za čas bolniškega staleža, kar ne bi bilo mogoče, če tožnik tožene stranke ne bi obvestil o svoji odsotnosti in ji poslal bolniškega lista.

11. Sodišče druge stopnje naj bi tudi samo ponovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni saniralo kršitve prvostopenjskega sodišča, ki je vsebino 13. člena Pogodbe o zaposlitvi presojalo, ne da bi o tem zaslišalo stranki. Revizijski očitek ni utemeljen. V dokaznem postopku sta bila zaslišana tako tožnik kot zakonita zastopnica tožene stranke, pa tudi M. P., ki je kot lastnik tožene stranke s tožnikom sklenil pogodbo o zaposlitvi. Sicer pa gre pri tem revizijskem ugovoru za prikrito uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Bistvena kršitev naj bi bila podana zaradi neupoštevanja pritožbenih navedb, s temi navedbami pa je tožena stranka uveljavljala, da je dejansko stanje ostali neraziskano, ker sodišče o vsebini 13. člena Pogodbe o zaposlitvi ni zaslišalo tožnika in lastnika tožene stranke.

12. Neutemeljen je revizijski očitek, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker sodišče ni pojasnilo, zakaj meni, da nekoliko zaostreni odnosi med strankama ne izkazujejo, da delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, prav tako pa naj ne bi pojasnilo zaključka, da neustrezne komunikacije ni možno pripisati samo tožniku. Prvi zaključek je sicer materialnopravno zmoten, kot bo razloženo,v nadaljevanju, drugi pa ni bistven za odločitev v tem sporu. Ugotovitev dejansko pomeni, da sta za neustrezno komunikacijo odgovorni obe strani, takšna ugotovitev pa samo dodatno potrjuje, da so odnosi med strankama omajani, kar je bistveno za presojo ali je delovno razmerje možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Zaradi obeh navedenih stališč izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo možno preizkusiti, kar je osnovni pogoj za obstoj zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

13. Zmotno je stališče, da je sodišče druge stopnje še samo storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni odpravilo nasprotja med ugotovitvijo, da so legitimne zahteve lastnika tožene stranke, da ga tožnik obvešča o vsem, kar se tiče poslov in delovnega razmerja in nadaljnjim zaključkom, da odnosi med strankama niso porušeni. Med obema ugotovitvama ni nobenega nasprotja zaradi katerega izpodbijane sodbe ne bi bilo možno preizkusiti.

14. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih ugovorov v zvezi s tem, da tožnik ni izkazal iz katerih sredstev je poplačal del kredita v višini najmanj 26.082,5 EUR. Za odločitev v tem sporu, v katerem reparacijski zahtevek zajema čas do konca aprila 2013, pač ni pomembno iz katerih sredstev je tožnik v januarju 2017 do konca poplačal posojilo.

15. Tudi v zvezi z zavrnitvijo pritožbenega ugovora o nedopustnosti spremembe tožbe izpodbijana sodba nima zatrjevanih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pravilno stališče sodišča druge stopnje, da glede na specialno določbo četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1, tožnik za spremembo tožbe ni potreboval soglasja tožene stranke.

Dejansko stanje

16. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje te pa so glede dejstev, ki so odločilna za presojo izpodbijane sodbe predvsem naslednje:

- tožnik je s 1. 5. 2009 nastopil funkcijo direktorja tožene stranke s štiriletnim mandatom;

- tožnik je po lastni odločitvi v času kolektivnega dopusta od 3. 8. 2009 do 14. 8. 2009 nameraval izrabiti letni dopust, dejansko pa je 11. 8. 2009 bil na delu, od 12. 8. 2009 do 16. 9. 2009 pa je bil v bolniškem staležu;

- tožnik o svoji odsotnosti v času kolektivnega dopusta ni obvestil niti poslovne sekretarke, niti pomočnice direktorja;

- tožnik je toženo stranko o bolniškem staležu obvestil 17. 8. 2009, to je prvi delovni dan po izteku kolektivnega dopusta;

- tožena stranka je 18. 8. 2009 tožniku poslala obvestilo o prekinitvi delovnega razmerja v času poskusne dobe, ki jo je tožnik izpodbijal pred sodiščem kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi;

- s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje I Pd 1664/2009 z dne 8. 6. 2010 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 1294/2010 z dne 19. 4. 2011 je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2009 ugotovljena kot nezakonita;

- tožena stranka je tožniku 3. 9. 2009 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Očitane kršitve

17. Tožniku so bile v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane naslednje kršitve:

- neopravičena odsotnost z dela v času kolektivnega dopusta to je od 3. 8. 2009 do 14. 8. 2009;

- zamolčanje podatkov o zdravstvenem stanju pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi;

- neaktivnost in neodzivnost v času kolektivnega dopusta v zvezi z vodenjem projekta N.;

- opustitev nujnih in potrebnih aktivnosti v času kolektivnega dopusta v zvezi s pridobitvijo nepovratnih sredstev Slovenskega podjetniškega sklada, še posebej v zvezi s pridobitvijo posojila in zastavo nepremičnin;

- neobveščanje o odsotnosti z dela.

Neupravičena odsotnost z dela

18. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožniku ni možno očitati neupravičene odsotnosti z dela, ker je po lastni odločitvi (brez odobritve edinega družbenika tožene stranke) med kolektivnim dopustom izrabil del letnega dopusta. Pri tem tožnik niti ni bil na dopustu ves čas kolektivnega dopusta, kot se je mu je očitalo v odpovedi, temveč le v času od 3. 8. 2009 do 10. 8. 2009, to je šest delovnih dni, saj je bil 11. 8. 2009 na delu, nato pa do konca kolektivnega dopusta in še čez v bolniškem staležu. Stališče tožene stranke, da bi tožnik z izrabo dopusta moral imeti odobritev edinega družbenika tožene stranke izvira iz prepričanja, da tudi za poslovodne osebe, ki so v delovnem razmerju, velja, da so v odvisnem, podrednem položaju, ki je pač ena od značilnosti delovnega razmerja. Poslovodja, ki je v delovnem razmerju ima dvojen status, korporacijskopravni in delovnopravni. Oba sta sicer funkcionalno povezana, hkrati pa tudi ločena in ločeno tudi nastaneta. Korporacijskopravni položaj nastane z imenovanjem, delovnopravni pa s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Poslovodja (direktor) v skladu s prvim odstavkom 513. člena ZGD-1 na lastno odgovornost (to je samostojno) vodi posle družbe in jo zastopa. Zakonsko zagotovljen samostojni položaj poslovodje in razmejitev pristojnosti med organi družbe z omejeno odgovornostjo preprečujeta, da bi bil poslovodja glede vsebine svojega dela vezan na navodila, kakršne delodajalec zaradi odnosa subordinacije sicer daje delavcu v delovnem razmerju.

19. Tudi sicer stranki v pogodbi o zaposlitvi nista določili, da bi tožnik dopust lahko nastopil le po predhodni odobritvi družbenika, temveč sta v tretjem odstavku 5. člena določili le možnost, da je direktor v nujnih primerih dolžan na zahtevo družbenika družbe dopust prekiniti in se vrniti na delo. Sicer pa določbe drugega odstavka 5. člena Pogodbe o zaposlitvi o tem, da direktor letni dopust izrabi v obdobju oziroma terminih, kot mu to dopušča delovni proces, pri čemer mora poskrbeti, da med dopustom in drugimi predvidenimi odsotnostmi delo poteka nemoteno, ni mogoče razumeti drugače kot tako, da je direktor sam pristojen, da odloča o izrabi svojega dopusta. Navedeno pomeni, da tožnikove odsotnosti z dela v času, ko je na podlagi lastne odločitve izrabil del letnega dopusta zgolj zaradi tega, ker mu izrabe dopusta ni odobril lastnik tožene stranke, ni mogoče šteti za neupravičeno.

20. Ne glede na to, da tožnik za izrabo dopusta ni potreboval odobritve lastnika tožene stranke oziroma pomočnice direktorja, temveč je o izrabi lastnega dopusta lahko odločal sam, pa to ne pomeni, da za presojo upravičenosti njegovo odsotnosti ni pomembno, ali je tožnik v spornem obdobju sploh imel pravico izrabiti letni dopust. Tožnik ob dejanskem nastopu letnega dopusta še ni izpolnil pogoja iz 161. člena ZDR za pridobitev pravice do celotnega letnega dopusta, saj takrat še ni bil šest mesecev neprekinjeno v delovnem razmerju. Obenem tožnik glede na takrat veljavno določbo 162. člena ZDR tudi ni imel pravice do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da iz določbe drugega odstavka 5. člena Pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožnik sam odloča o izrabi svojega letnega dopusta tudi v primeru, ko še sploh ni pridobil pravice do izrabe celotnega dopusta (dejansko pa tudi ne do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta). Kaj takšnega iz navedene določbe ne izhaja. Določba, da direktor izrabi letni dopust v obdobju oziroma terminih, kot mu to dopušča delovni proces, lahko pomeni zgolj to, da direktor sam odloči, kdaj bo izrabil letni dopust, ki mu pripada, ne pa tudi, da bo izrabil dopust, glede katerega sploh še ni pridobil pravice do izrabe. Ni mogoče pritrditi stališču sodišča, da tožnikove odsotnosti ni mogoče šteti za neupravičeno zaradi tega, ker je tožena stranka M.V. v istem obdobju omogočila izrabo letnega dopusta, čeprav tudi on, tako kot tožnik, takrat še ni pridobil pravice do izrabe celotnega dopusta, prav tako pa ni bil izpolnjen pogoj za izrabo sorazmernega dela letnega dopusta. Okoliščina, da je bila tožena stranka navedenemu delavcu pripravljena spregledati to, da v času kolektivnega dopusta še ni pridobil pravice do izrabe dopusta, ne pomeni, da je takšen spregled bila dolžna narediti tudi v primeru tožnika. Navedeno pomeni, da je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno očitala neupravičeno odsotnost z dela v času od 3. 8. 2009 do 10. 8. 2009. Sicer pa za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že ugotovitev (o tem več v nadaljevanju), da je podan odpovedni razlog iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ob hkratni presoji, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Zamolčanje podatkov o zdravstvenem stanju

21. Tožniku je bilo očitano, da je ob sklenitvi delovnega razmerja, to je kot kandidat, zamolčal, da je v preteklosti že imel hujše zdravstvene težave v zvezi s srcem. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je zaradi ravnanj, ki jih je delavec storil še pred sklenitvijo delovnega razmerja, je mogoča le v primerih, ko to zakon izrecno določa. V spornem obdobju ZDR ni imel več določbe, kakršno je vseboval prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/90 s spremembami), po kateri je lahko prišlo do prenehanja delovnega razmerja, če je delavec ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal ali dal neresnične podatki, ki so pomembni za opravljanje dela, za katerega je sklenil delovno razmerje. Obenem takrat še ni veljala nova ureditev iz 3. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, 21/2013) po kateri delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je delavec kot kandidat v postopku izbire predložil lažne podatke ali dokazila o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela. Navedeno pomeni, da bi tožena stranka v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) zaradi tožnikovega zamolčanja podatkov o zdravstvenem stanju pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi lahko uveljavljala kvečjemu napake volje1, vendar tožena stranka ni zahtevala razveljavitve pogodbe o zaposlitvi zaradi bistvene zmote (46. člen OZ), ali pa zaradi prevare (49. člen OZ), temveč je navedeno uveljavljala kot enega od dejanskih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Celo v primeru, če bi tožena stranka zahtevala razveljavitev pogodbe o zaposlitvi zaradi napak volje, dejstva, da ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni vedela za lažji srčni infarkt, ki ga je tožnik prebolel v letu 2005, ne bi mogli šteti za bistveno zmoto. Prav tako tega, da tožnik toženi stranki ni povedal za lažji srčni infarkt, ki ga je prebolel, tudi ni možno šteti za prevaro v smislu 49. člena OZ. Prav tako za navajanje lažnega podatka ni možno šteti tega, da tožnik kot kandidat ni povedal, da je leta 2005 prebolel lažji srčni infarkt, ki mu ni preprečeval, da bi kasneje, pa tudi sedaj opravljal delo poslovodje. Sicer pa je bilo v tem sporu ugotovljeno, da so bile zdravstvene težave, zaradi katerih je bil tožnik v spornem času v bolniškem staležu, psihične in ne fizične narave in da niso bile povezane z infarktom, ki ga je tožnik utrpel v letu 2005 in tudi ne v povezavi s katerokoli drugo prejšnjo boleznijo. Glede na to, da tožnik ob nastopu dela v zvezi s prebolenim infarktom ni imel nobenih težav ali omejitev pri delu, mu ni mogoče očitati navajanja lažnih podatkov, ker pred nastopom dela s tem ni seznanil delodajalca.

Neaktivnost in neodzivnost pri vodenju projekta N.

22. Tožniku je bilo v odpovedi očitano, da je bil kot vodja projekta N. v času kolektivnega dopusta in kasneje neaktiven in neodziven, zaradi česar je bilo treba imenovati novega vodjo projekta, se ponovno sestati z izvajalci in pridobiti dokumentacijo, ki jo je imel tožnik. Očitano mu je bilo tudi, da ga je v času kolektivnega dopusta kontaktiral izvajalec projekta (K.), vendar se tožnik ni odzval. Tudi, če zanemarimo vprašanje, ali je delavcu sploh možno očitati kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker dela ne opravlja (odpoved govori o neaktivnosti in neodzivnosti) v času, ko se nahaja na odobrenem letnem dopustu, je dejstvo, da tožniku ni možno očitati nevestnosti niti v primeru, če sprejmemo izhodišča tožene stranke, da bi tožnik tudi v tem času moral biti na razpolago delodajalcu. V času kolektivnega dopusta v zvezi s projektom N. niso bile predvidene posebne aktivnosti, saj so bile delavnice že prej prestavljene na čas po kolektivnem dopustu in tudi koordinator aktivnosti pri družbi A. (K.) je predlagal, da se sestanejo po 18. 8. 2009, to je po koncu kolektivnega dopusta. Tožnik pa mu je v zvezi s tem 11. 8. 2009 poslal predlog, da se sestanejo 20. 8. 2009, kar je bilo tudi zabeleženo v tožnikovem outlook koledarju. Od 12. 8. 2009 dalje pa vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še dlje, je bil tožnik v bolniškem staležu in mu že zato za navedeno obdobje ni možno očitati, da svojega dela ni opravljal. Novega vodjo projekta je bilo treba imenovati zato, ker je bil tožnik takrat v bolniškem staležu in ne zaradi njegove predhodne neaktivnosti v času kolektivnega dopusta. Razlog za imenovanje novega vodje je bil tudi v tem, da se je tožena stranka odločila, da s tožnikom prekine sodelovanje. Tudi očitki o neodzivanju na klice izvajalca K. se nanašajo na čas, ko je bil tožnik v bolniškem staležu oziroma v kliničnem centru.

Opustitev aktivnosti v zvezi s pridobivanjem nepovratnih sredstev Slovenskega podjetniškega sklada

23. V odpovedi se navaja, da je bilo do 5. 9. 2009 treba oddati vlogo na Slovenski podjetniški sklad za pridobitev nepovratnih sredstev, kot predpogoj pa je bilo treba odločiti o najemu kreditnega posojila in urediti vse formalnosti in podpise v zvezi s sklenitvijo pogodbe o zastavi nepremičnin. Očitek temelji na dejstvu, da je te odločitve nato konec avgusta 2009 sprejela S. P., vendar tožniku zato ni možno očitati opustitve potrebne skrbnosti, saj je bil od 12. 8. 2009 v bolniškem staležu. Z ničemer ni izkazano, da bi tožnik te odločitve moral sprejeti že pred tem datumom.

Dogovor z družbo O., d.o.o

24. Tožniku je bilo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi nadalje očitano, da kljub zadolžitvi ni izpeljal dogovora z družbo O., d.o.o. glede izdelkov, ki jih je tožena stranka zanjo izdelala, kupec pa je naročilo preklical. Presoja sodišča, da tožniku ta kršitev ni dokazana, temelji na ugotovitvi, da je tožnik konec avgusta 2009 izdelal pisni dogovor med obema družbama, ki temelji na tem, kar je bilo dogovorjeno na pogajanjih 15. 7. 2009, vendar ga družba O. nikoli ni podpisala. Sklenitev dogovora tako ni bila odvisna zgolj od prizadevanj tožnika, temveč tudi od pripravljenost nasprotne strani. Sodišče se je pri presoji ravnanja tožnika utemeljeno oprlo tudi na izpovedbo priče V. Č. o tem, da se je tožnik naloge korektno lotil in da je bil dogovor sestavljen tako, kot je bilo dogovorjeno.

Neobveščanje tožene stranke o razlogih za odsotnost z dela

25. Ob dejanski ugotovitvi sodišč druge in prve stopnje, na katero je revizijsko sodišče vezano, da tožnik tožene stranke ni obvestil o svoji odsotnosti v času kolektivnega dopusta (pri čemer ta odsotnost zajema tako odsotnost zaradi dejanske izrabe letnega dopusta v času od 3. 8. 2009 do 10. 8. 2009, kot odsotnost zaradi bolniškega staleža v času od 12. 8. 2009 do 14. 8. 2009) je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je podan odpovedni razlog iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. V skladu s to določbo delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

26. Sporno pa je, ali je podan nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Obrazložitev tega pogoja ni obvezna sestavina odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato sodišče pri presoji, ali je ta pogoj izpolnjen, ni vezano le na to, kako ga je delodajalec utemeljil v odpovedi (drugače je z dejanskim razlogom odpovedi), temveč lahko delodajalec te razloge dodatno navaja (seveda pravočasno) tudi v sodnem sporu. Sodišče je zato preveliko težo dalo temu, da naj bi se v odpovedi navedeni razlogi, zaradi katerih delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, nanašali predvsem na nedokazane očitke.

27. Pri presoji „vseh okoliščin“ se upoštevajo predvsem narava, teža in posledica kršitve. Tožnik bi o svoji odsotnosti v spornem obdobju moral obvestiti pomočnico direktorja ali pa poslovno sekretarko. Opustitve te dolžnosti ni možno obravnavati kot minorno kršitev. Tožnik je opravljal najodgovornejšo funkcijo pri toženi stranki; vedel je, da je za nekatere odločitve pristojen le on, prav tako tudi, da je treba sprejeti odločitve v zvezi s pridobitvijo nepovratnih sredstev Slovenskega podjetniškega sklada; prav tako je vedel, da njegova pomočnica na podlagi pravilne razlage določb ZDR o tem, kdaj delavec pridobi pravico do izrabe dopusta, pričakovala, da bo tožnik v spornem obdobju prisoten na delu, pa se mu kljub temu ni zdelo vredno, da bi njo ali pa poslovno sekretarko obvestil o svoji nameravani odsotnosti. Pri presoji „interesov obeh pogodbenih strank“ se ugotavlja predvsem, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med strankama. Sodišče druge stopnje celo samo ugotavlja, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bili odnosi med tožnikom in lastnikom tožene stranke nekoliko zaostreni in s tem utemeljuje, zakaj ni bilo treba dokazno oceniti listin „razgovor lastnika skozi predstavnika lastnika z direktorjem z dne 23. 6. 2009“ in „pričakovanja z direktorja z dne 3. 3. 2009,“ saj je tožena stranka s tema listinama želela dokazovati, da je imel tožnik slab odnos do edinega družbenika tožene stranke in njegove hčerke. Ne glede na uporabo evfemističnega pridevnika „nekoliko“ je očitno, da so bili odnosi med strankama v resnici skrhani in da je bilo medsebojno zaupanje močno omajano. Nenazadnje je tožnik že v tožbi navajal, da sta M. in S. P. nad njim izvajala mobing in šikaniranje (tožnik je bil do začetka kolektivnega dopusta pri toženi stranki zaposlen le dobre tri mesece), zaradi česar je tudi zbolel. Sicer pa je tudi tožnik v zgodnji fazi tega spora sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (kasneje je tožnik ta predlog umaknil, saj je med sodnim postopkom, ko se je izvajal ekstenzivni dokazni postopek v zvezi z negmotno škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi trpinčenja, potekel čas za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi) utemeljeval s porušenim zaupanjem.

28. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da je bil ob v zakonu predvidenem odpovednem razlogu in 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, izpolnjen tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesa obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

29. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP v preostalem (to je v zvezi s tistim delom izpodbijane sodbe glede katerega revizija ni bila zavržena) ugodilo reviziji in sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je to zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter z njo povezanim reparacijskim zahtevkom spremenilo tako, da je zavrnilo še tisti del tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo.

Stroški postopka pred sodiščem druge in prve stopnje

30. Posledično je sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodišči druge in prve stopnje. Obe stranki sta kot vrednost spora opredelili 290.000,00 EUR in na tej podlagi priglasili stroške postopka (pri vrednosti spora 290.000,00 EUR višina nagrade s količnikom 1 znaša 1.429,00 EUR). Utemeljeno priglašeni stroški tožnika znašajo 18.425,54 EUR (nagrada za postopek 1.857,70 EUR, nagrada za narok 3x 1.714,80 EUR, nagrada za pritožbo 2x 2.286,40 EUR, nagrada za odgovor na pritožbo 504,00 EUR, nagrada za odgovor na pritožbo 2.286,40 EUR, 22% DDV, 3.154,91 EUR, stroški prič 397,33 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 100,00 EUR, kilometrina 532,80 EUR). Tožnik je v sporu uspel le z zahtevkom za plačilo zneska 2.035,64 EUR (glede tega dela tožbe je bila revizija zavržena), kar predstavlja le 0,70% celotne vrednosti spora, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP upravičen do povrnitve takšnega dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka, kar znaša 128,28 EUR.

31. Tožena stranka je sicer uspela v sporu glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar v skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1 kljub temu sama krije svoje stroške postopka v zvezi s sporom o prenehanju delovnega razmerja. Od celotne vrednosti spornega predmeta 290.000,00 EUR se kar 88,95% tega zneska nanaša na spor o prenehanju delovnega razmerja, samo 32.035,64 EUR ali 11,05% pa na odškodnino za nepremoženjsko škodo in domnevno prikrajšanje pri plači v avgustu 2009. Navedeno pomeni, da tožena stranka 88,95% procenta utemeljeno priglašenih stroškov postopka krije sama ne glede na siceršnji uspeh v tem sporu.

32. Celotno utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke pred sodiščem druge in prve stopnje znašajo 16.312,56 EUR (nagrada za postopek 1.857,70 EUR, nagrada za narok 3x 1.714,80 EUR, odgovor na pritožbo 2x 2.286,40 EUR, pritožba 504,90 EUR, pritožba 2.286,00 EUR, pavšal za poštne in telekomunikacijske stroške 60,00 EUR, 22% DDV 317,34 EUR, stroški izvedencev 1.326,12 EUR, kilometrina 244,20 EUR).

33. Od celotnih utemeljenih priglašenih stroškov tožene stranke pred sodišči druge in prve stopnje 88,95% ali 14.510,00 EUR odpade na spor o prenehanju delovnega razmerja in te stroške tožena stranka krije sama. Upravičenje do povrnitve preostalega dela utemeljeno priglašenih stroškov tožene stranke v višini 1.802,56 EUR pa je odvisno od uspeha tožene stranke v sporu o plačilu negmotne škode in prikrajšanja pri plači. Tožena stranka je uspela glede zahtevka za plačilo negmotne škode v višini 30.000,00 EUR, kar predstavlja 93,64% denarnega zahtevka, ki ni povezan s prenehanjem delovnega razmerja v višini 32.03564 EUR (30.000,00 EUR + 2.035,64 EUR). Navedeno pomeni, da je tožena stranka glede na uspeh v tem sporu in glede na načelo iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1 upravičena do povrnitve stroškov postopka v znesku 1.687,91 EUR (93,64% od zneska 1.802,56 EUR).

34. Po medsebojni kompenzaciji stroškov postopka, ki sta jih stranki dolžni povrniti druga drugi se pokaže, da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka v znesku 1.558,63 EUR.

Stroški revizijskega postopka

35. Tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka, saj je z revizijo uspela le glede zahtevkov povezanih s prenehanjem delovnega razmerja. Za stroške postopka v zvezi s spori o prenehanju delovnega razmerja pa že citirani peti odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Obenem do povrnitve stroškov odgovora na revizijo ni upravičen niti tožnik, saj ta glede zahtevka plačila razlike v plači za avgust 2009 v reviziji ni navedel ničesar, glede prenehanja delovnega razmerja pa do povrnitve stroškov ni upravičen, ker z odgovorom na revizijo ni bil uspešen.

-------------------------------
1 Glej Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, 2008, A. Cvetko, str. 147.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-3
Datum zadnje spremembe:
06.09.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMxNjA1