<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba VIII Ips 27/2018
ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.27.2018

Evidenčna številka:VS00026400
Datum odločbe:12.09.2018
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Sodba Pdp 551/2017
Datum odločbe II.stopnje:18.10.2017
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Marjana Lubinič, mag. Irena Žagar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - huda malomarnost - blagajniško poslovanje

Jedro

Ob dejanski ugotovitvi, nanjo je revizijsko sodišče vezano, da je bila tožnica pri toženki edina zadolžena za blagajniško poslovanje, da je gotovino od strank tudi dejansko sprejemala in jo potem polagala na poslovni račun toženke ter da je vedela za razliko med prejeto in položeno gotovino, pa o njej toženke ni obveščala, je pravilna materialnopravna presoja sodišča, da je tožnica s tem kršila pogodbe oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ni potrebno, da bi bila obveznost vestno voditi evidenco o prejeti in položeni gotovini ter o zneskih, ki so bili vzeti iz blagajne pred pologom gotovine na poslovni račun, posebej zapisana v pogodbi o zaposlitvi, ali pa da bi toženka o tem morala dati izrecna navodila tožnici. Takšna obveznost delavca, ki je zadolžen za blagajniško poslovanje, sama po sebi izhaja iz narave blagajniškega poslovanja oziroma dela z gotovino.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2014, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 25. 10. 2014, temveč je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, zaradi česar je tožena stranka tožnici za navedeno obdobje dolžna vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti v zavarovanje, ji obračunati bruto plačo v višini kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi in aneksa ter ji po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov izplačati neto plačo. Zavrnilo je tudi zahtevek za obračun denarnega povračila v višini 27.000,00 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov od tega zneska ter izplačilo ustreznega neto zneska. Ugotovilo je, da je bila za vodenje gotovinskega poslovanja pri toženki odgovorna le tožnica. Po ugotovitvah računovodkinje, ki se ujemajo z ugotovitvami izvedenke za ekonomijo in finance v predkazenskem postopku, je razlika med prejeto in deponirano gotovino za leto 2013 znašala 113.013,35 EUR, za leto 2014 pa 7.792,29 EUR. Presodilo je, da je bila manjkajoča gotovina lahko le posledica hudo malomarnega dela tožnice, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Presodilo je tudi, da je bila tožnica tista, ki si je prisvojila ugotovljeni manjko, saj je bila edina, ki je poslovala z gotovino in prejeto gotovino polagala na poslovni račun toženke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe. Postavilo se je na stališče, da zgolj dejstvo, da je bila tožnica edina, ki je poslovala z gotovino in bila zadolžena za gotovinsko in bančno poslovanje ter edina, ki je polagala prejeto gotovino na poslovni račun, ne zadošča za zaključek, da si je tožnica ugotovljeni manjko prisvojila, zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so bili izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami). Obenem je presodilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno očitala opustitev skrbi pri poslovanju z gotovino, pri čemer je bila manjkajoča gotovina posledica hudo malomarnega dela tožnice, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila reviziji po obeh pooblaščencih. Vrhovno sodišče navedbe obeh revizij povzema skupaj in nanje skupaj tudi odgovarja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) naj bi bila podana zaradi protispisnosti ugotovitve, da je bila tožnica edina, ki je vedela za razlike med prejeto in položeno gotovino in da toženka v danih okoliščinah teh razlik ni mogla opaziti. Metodološki napotek iz 8. člena ZPP je bil kršen, ker se sodišče ni opredelilo do razlik med izpovedbami prič A. R., N. L. in toženke. Opozarja, da je sodišče v sodbi I Pd 1247/2014 z dne 18. 10. 2017, s katero je zavrnilo zahtevek toženke za plačilo zneska 183.805,44 EUR, prišlo do diametralno nasprotnih zaključkov kot v tem sporu. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnice, da je sporno gotovino vzela toženka, do česar je tudi imela pravico, saj je šlo za njen denar. Če je gotovino vzela notarka, ni mogoče govoriti o škodi in tožnici tudi ni mogoče očitati opustitve obveznosti obveščanja o okoliščinah, ki lahko pripeljejo do nastanka materialne škode. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na določbo 34. člena ZDR-1, saj toženka tožnici ni dala praktično nobenih navodil glede organizacije gotovinskega poslovanja. Izpodbijana sodba je nerazumljiva, saj zaključuje, da je toženki nastala škoda zaradi domnevno manjkajoče gotovine, pri čemer ne ugotovi, kdo naj bi gotovino vzel. Opozarja, da je toženka večkrat različno izpovedovala o tem, ali in v kolikšni meri je bila seznanjena s poslovanjem pisarne. Zaključek sodišča, da toženka ni bila seznanjena s poslovanjem, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj je bila toženka po lastni izpovedi seznanjena z vsemi prihodki, razpolagala pa je tudi z bančnimi izpiski. Življenjsko gledano je povsem neverjetno, da notarka, od katere se pričakuje večja skrbnost, ne bi imela svojega poslovanja organiziranega tako, da bi imela nad njim pregled in nadzor in bi bila na milost in nemilost prepuščena svoji tajnici. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica nikakor ni bila edina, ki naj bi poslovala z gotovino, temveč sta to počeli tudi toženka in priča U. P. Nerazumljiv in v nasprotju z materialnim pravom je zaključek sodišča, da je bila tožnica dolžna delati v nasprotju z navodili toženke. Tudi če je toženka vpisovala dvige v popisni zvezek, to ne pomeni, da ni mogla dvigati denarja brez vpisa v zvezek. Protispisen je zaključek sodišča, da naj bi bile ugotovitve A. R. o manjkajočih zneskih v skladu z ugotovitvami izvedenke A. V. T. Niti iz pogodbe o zaposlitvi niti iz izredne odpovedi ne izhaja, kakšno naj bi bilo dolžnostno ravnanje, ki naj bi ga tožnica kršila. V pogodbi o zaposlitvi nikjer ni navedeno, da je tožnica zadolžena za gotovinsko poslovanje, prav tako ni opisano, kakšne dolžnosti naj bi tožnica imela v zvezi s tem. Toženka je bila tista, ki je bila odgovorna za to, da delo v pisarni organizira zakonito. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja je, da toženka, ki je devetnajst let vedela, na kakšen način poteka gotovinsko poslovanje, v to ni posegla, niti ni dala kakšnega drugačnega in bolj natančnega navodila, sedaj pa se takšno poslovanje, ki se je ves čas toleriralo, očita tožnici kot premalo skrbno.

4. Toženka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala, da se revizija zavrne kot neutemeljena.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča o skladnosti ugotovitev računovodkinje toženke A. R. in izvedenke A. V. T. o manjkajočih sredstvih. Na podlagi ugotovitev računovodkinje je bilo tožnici v odpovedi očitano, da je razlika med prejeto in na poslovni račun položeno gotovino, ob upoštevanju dvigov gotovine, ki jih je opravila toženka v letu 2013 in prvih osmih mesecih leta 2014 znašala 183.805,64 EUR. Iz izvedenskega mnenja (priloga A25, str. 00900) je razvidno, da je manjkajoča gotovina izračunana tako, da se od vsote izdanih računov v gotovini odštejejo dvigi gotovine z blagajne, ki jih je opravila notarka in fizični pologi gotovine na poslovni račun, razlika je v v letu 2013 znašala 113.013,85 EUR, v obdobju januar - avgusta 2014 pa 70.792,29 EUR, skupaj torej 183.805,64 EUR. Tožnica se sklicuje na ugotovitev izvedenke o tem, da znesek vseh manjkajočih sredstev ob upoštevanju vseh pologov znaša 409.219,61 EUR, kar naj bi bilo več kot 300.000,00 EUR manj od prvotno očitanega zneska. Vendar se navedena ugotovitev nanaša na celotno obdobje od leta 2008 do 31. 8. 2014 (ne le na leto 2013 in prvih osem mesecev leta 2014, kar je obdobje, ki je bilo tožnici očitano v odpovedi) in na razliko ob upoštevanju pologov v širšem smislu, ki ne vključujejo le pologov pobrane gotovine, temveč tudi druge pologe. Zavajajoča je revizijska navedba, da je bil tožnici prvotno očitan manjko v višini 721.645,24 EUR, saj kaj takšnega iz odpovedi ne izhaja.

8. Revizija z uveljavljanjem protispisnosti ugotovitve, da je bila tožnica edina, ki je vedela za razliko med prejeto in položeno gotovino in da toženka v danih okoliščinah teh razlik ni mogla opaziti, le na videz uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnica takšnega nasprotja ne zatrjuje, temveč dejansko izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pa pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar iz tega vzroka revizije ni možno vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Za prikrito izpodbijanje dejanskega stanja gre tudi pri revizijskem ugovoru, da je navedeni zaključek sodišča1 v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Revizija zgolj pavšalno uveljavlja, da dokazna ocena sodišča ni vestna, skrbna ter analitično sintetična. Argumentacija izpodbijane sodbe ni v nasprotju s formalnimi okvir proste dokazne ocene, saj sodišču ni možno očitati, da pri odločanju o tem, katera dejstva šteje za dokazana, ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej ter da pri tem ni upoštevalo uspeha celotnega postopka. Revizija dejansko uveljavlja, da je argumentacija izpodbijane sodbe vsebinsko neprepričljiva, kar pa pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnica namreč meni, da bi pravilna uporaba metodološkega napotka iz 8. člena ZPP morala pripeljati do ugotovitve, da je razliko med prejeto in deponirano gotovino vzela toženka, kar znova pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Za prikrito izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja gre tudi pri očitku, da se sodišče ni opredelilo do protislovij v izpovedbi toženke in prič A. R. in N. L. glede vprašanja, ali je bila toženka seznanjena z razliko med prejeto in položeno gotovino. Sicer pa iz nobenega dela njihovih izpovedb ne izhaja, da bi toženka vedela za sporni razkorak med zneski prejete gotovine in na poslovni račun toženke nakazanimi zneski.

11. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP tožnica povezuje tudi s sodbo sodišča prve stopnje I Pd 1247/2014 z dne 18. 10. 2017, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek toženke, da se tožnici naloži plačilo iz naslova razlike med prejeto in položeno gotovino v višini 183.805,64 EUR. Navedena sodba je bila izdana istega dne kot izpodbijana sodba in je že zato sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati. Tudi sicer je vsebinsko zmotno revizijsko stališče, da je sodišče v zadevi I Pd 1247/2014 na podlagi podobnega procesnega gradiva prišlo do diametralno nasprotnega zaključka kot v izpodbijani sodbi. Sodišče druge stopnje je namreč ugotovilo, da niso bili dokazani vsi znaki kaznivega dejanja po 209. členu KZ-1, znake tega kaznivega dejanja pa naj bi tožnica uresničila z neupravičeno prisvojitvijo manjka v višini 183.805,64 EUR. Med izpodbijano sodbo in sodbo, izdano v sporu za povrnitev škode, ki naj bi jo povzročila tožnica z prisvojitvijo gotovine, tako ni nobenega nasprotja. Izpodbijana sodba ne temelji na stališču, da je tožnica obveznosti iz delovnega razmerja kršila s tem, da si je prisvojila razliko med prejeto in položeno gotovino, temveč je (tudi) na tem temeljila sodbo sodišča prve stopnje, čemur pa pritožbeno sodišče ni sledilo.

12. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje. Za presojo pravilne uporabe materialnega prava so bistvene naslednje dejanske ugotovitve:

− toženka je vodenje gotovinskega in bančnega poslovanja v celoti prepustila tožnici, ki je bila pri njej zaposlena kot tajnica - administrator;

− v okviru te obveznosti je tožnica strankam izdajala račune in od njih prejemala gotovino, ki jo je bila nato dolžna položiti na poslovni račun toženke;

− tožnica je uživala veliko zaupanje toženke;

− po pregledu poslovanja za leto 2013 in 2014, ki sta ga v septembru 2014 opravili toženka in računovodja, je bila ugotovljena razlika med prejeto in deponirano gotovino v skupni višini 183.805,64 EUR;

− toženka je za navedeno neskladje med prejeto in deponirano gotovina oziroma za manjko izvedela šele septembra 2014, ko ji je FURS blokiral poslovni račun zaradi neporavnanih obveznosti;

− tožnica je bila dolžna poskrbeti za vodenje ustreznih evidenc, blagajniških dnevnikov in evidenc o prejeti in položeni gotovini, kar velja tudi za evidenco dvigov gotovine s strani toženke;

− ugotovljeni manjko je lahko posledica le hudo malomarnega dela tožnice, ki je vedela oziroma bi morala vedeti za neskladje med prejeto in položeno gotovino, vendar toženke nanj nikoli ni opozorila.

13. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 tožnici zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zmotno je revizijsko stališče, da tožnici ni mogoče očitati kršitve pogodbenih obveznosti, ker v pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno, da je ona zadolžena za gotovinsko poslovanje, in ker ni bilo določeno, kakšno je njeno dolžnostno ravnanje. Ob dejanski ugotovitvi, nanjo je revizijsko sodišče vezano, da je bila tožnica pri toženki edina zadolžena za blagajniško poslovanje, da je gotovino od strank tudi dejansko sprejemala in jo potem polagala na poslovni račun toženke ter da je vedela za razliko med prejeto in položeno gotovino, pa o njej toženke ni obveščala, je pravilna materialnopravna presoja sodišča, da je tožnica s tem kršila pogodbe oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ni potrebno, da bi bila obveznost vestno voditi evidenco o prejeti in položeni gotovini ter o zneskih, ki so bili vzeti iz blagajne pred pologom gotovine na poslovni račun, posebej zapisana v pogodbi o zaposlitvi, ali pa da bi toženka o tem morala dati izrecna navodila tožnici. Takšna obveznost delavca, ki je zadolžen za blagajniško poslovanje, sama po sebi izhaja iz narave blagajniškega poslovanja oziroma dela z gotovino. Kršitev te obveznosti je sodišče pravilno opredelilo kot hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Opustitev je bila storjena iz hude malomarnosti, to je ob opustitvi tiste skrbnosti, ki se lahko pričakuje od vsakega delavca, ki mu je zaupano poslovanje z gotovino oziroma blagajniško poslovanje. Ni bistveno, ali je tožena stranka (in za njo tudi sodišče) tožničino kršitev pravno pravilno okvalificiralo kot kršitev 34. člena ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil) oziroma drugega odstavka 36. člena ZDR-1 (obveščanje delodajalca o grozeči nevarnosti za nastanek materialne škode), saj sodišče na pravno opredelitev delodajalca ni vezano. Tožničino ravnanje pomeni kršitev temeljne obveznosti delavca iz prvega odstavka 33. člena ZDR-1, to je, da vestno opravlja delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Tožničine opustitve takšnega vodenja evidence o blagajniškem poslovanju, da je bila iz nje razvidna dejanska razlika med prejeto in na poslovni račun toženke položeno gotovino, ni možno šteti za vestno opravljanje dela.

14. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Tožnica z revizijo sicer ni uspela, kljub temu pa tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

-------------------------------
1 da je bila tožnica edina, ki je vedela za razliko med prejeto in položeno gotovino in da toženka v danih okoliščinah teh razlik ni mogla opaziti.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 33, 33/1, 110, 110/1, 110/1-2
Datum zadnje spremembe:
06.09.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMxNTg5