<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba VIII Ips 274/2016
ECLI:SI:VSRS:2017:VIII.IPS.274.2016

Evidenčna številka:VS00026435
Datum odločbe:10.01.2017
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Sodba Pdp 982/2015
Datum odločbe II.stopnje:19.05.2016
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:poškodba pri delu - odškodnina za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - telesne bolečine - zmanjšanje življenjske aktivnosti - strah - skaženost

Jedro

Upoštevanje načela objektivne pogojenosti pomeni predvsem upoštevanje okvirov, ki jih je začrtala sodna praksa z dosojanjem odškodnin v podobnih primerih. Tožnik v zvezi z neustreznostjo dosojene odškodnine, glede na primerljive primere v sodni praksi, zgolj pavšalno navaja, da prisojena odškodnina ni skladna z obstoječo sodno prakso. Tožnik pri tem ne navaja sodnih odločb, ki naj bi dokazovale drugačno sodno prakso. Ne glede na navedeno pomanjkljivost revizije Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ob upoštevanju različnosti posameznih primerov odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 59.000,00 EUR oziroma 58,68 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ustrezna glede na podobne primere in je pravilno umeščena med lažje in težje, tovrstne primere.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 22.302,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2013, višji zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju dela, ko je nanj padel 500 kg težak transportni voziček. Tožnik je pri tem utrpel bimaleolarni zlom desnega gležnja z izpahom, udarnino leve strani obraza ter odrgnine nad medialnim maleolom. S psihiatrične plati je doživel travmatski dogodek s posledičnim razvojem posttravmatske stresne motnje. Ocenilo je, da pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine znaša 15.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 20.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.000,00 EUR, ter za strah tudi 1.000,00 EUR, skupno torej 39.000,00 EUR oziroma 38,79 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času odločanja. Ob upoštevanju valoriziranega zneska odškodnine, ki jo je tožniku že plačala zavarovalnica, pri kateri je tožena stranka imela zavarovano odgovornost je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo plača znesek 22.302,00 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in dosojeno odškodnino zvišalo na znesek 42.302,00 EUR. Ocenilo je, da pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine znaša 25.000,00 EUR, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 30.000,00 EUR. Soglašalo pa je s stališčem sodišča prve stopnje glede višine odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in za prestani strah. Razveljavilo je sklep o tem, da se ne dopusti sprememba tožbe z odškodninskim zahtevkom za plačilo tuje pomoči in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo. Navaja, da je odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti določena prenizko, saj sodišče ni pravilno vrednotilo ugotovitev sodnih izvedencev, odmerjena odškodnina pa tudi ni skladna z obstoječo sodno prakso. Pri odmeri odškodnine sodišče ni v zadostni meri upoštevalo tožnikove mladosti, dejstva, da ima dva majhna otroka, ki od njega ne moreta dobiti tega, kar bi lahko od telesno in duševno zdravega starša, ter dejstvo, da so tožniku posledice nastale tudi na duševnem nivoju, med drugim odvisnost od zdravil. Tožnik ocenjuje, da primerna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znašala vtoževanih 55.000,00 EUR. V zvezi z odmero pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine je sodišče druge stopnje spregledalo, da se je tožnikovo zdravljenje pri psihiatru nadaljevalo tudi po zaključenem bolniškem staležu. Iz izpovedbe sodne izvedenke dr. A. A. izhaja, da je bilo do 31. 5. 2013 jemanje zdravil, povezanih z duševnim zdravjem, neposredno povezano s poškodbo, kar pomeni, da je najmanj toliko časa trajalo tudi tožnikovo zdravljenje. Pritožbeno sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo vpliva psihoaktivnih zdravil na človeka. Za več kot dve leti trajajoče zdravljenje je prisojena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v višini 25.000,00 EUR nedvomno prenizka. Pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti znaša 3.000,00 EUR, saj je potrebno upoštevati, da sklaženost tožnika prizadene bolj kot povprečno osebo, glede na to, da je bil do nezgode zelo aktiven in da je impulziven. Skaženost predstavlja tudi to, da se tožnik zaradi poškodbe desne noge ne more hitro premikati, se ne more ukvarjati s športom in da se je po nezgodi zredil za 20 kg. Pri odškodnini za strah sodišče ni v zadostni meri upoštevalo intenzivnosti in trajanja primarnega in sekundarnega strahu ter strahu za prihodnost, zato je tožnik upravičen do odškodnine v vtoževanem znesku.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Uvodno navedbo, da tožnik revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in „drugih revizijskih razlogov“ bi bilo sicer možnost razumeti tako, da tožnik uveljavlja tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa v nadaljevanju tega razloga z ničemer ne konkretizira, zato revizije v tej smeri ni možno preizkusiti.

7. Revizijska navedba, da je pritožbeno sodišče spregledalo, da se je zdravljenje pri psihiatru nadaljevalo tudi po zaključku bolniškega staleža, pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sicer pa je revizijski očitek tudi protispisen, saj sodišče druge stopnje odločitev o zvišanju odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem med drugim utemeljilo ravno s tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je zdravljenje psihiatričnih posledic poškodbe trajalo dobri dve leti, vse do 31. 5. 2013, in da je bilo jemanje zdravil za psihične težave neposredno povezano s poškodbo gležnja.

8. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, duševnih bolečin zaradi skaženosti in pretrpljenega strahu, drugo načelo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnino ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Revizija izpodbija predvsem pravilnost uporabe načela individualizacije.

9. Upoštevanje načela objektivne pogojenosti pomeni predvsem upoštevanje okvirov, ki jih je začrtala sodna praksa z dosojanjem odškodnin v podobnih primerih. Tožnik v zvezi z neustreznostjo dosojene odškodnine, glede na primerljive primere v sodni praksi, zgolj pavšalno navaja, da prisojena odškodnina ni skladna z obstoječo sodno prakso. Tožnik pri tem ne navaja sodnih odločb, ki naj bi dokazovale drugačno sodno prakso. Ne glede na navedeno pomanjkljivost revizije Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ob upoštevanju različnosti posameznih primerov odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 59.000,00 EUR oziroma 58,68 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ustrezna glede na podobne primere1 in je pravilno umeščena med lažje2 in težje3, tovrstne primere.

10. Revizijsko sodišče je glede pretrpljenih telesnih bolečin in drugih nevšečnosti med zdravljenjem vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Te pa so, zgoščeno povzete, naslednje:

− tožnik je utrpel bimaleolarni zlom desnega gležnja z izpahom, udarnino leve strani obraza ter odrgnine nad medialnim maleolom;

− s psihiatrične plati je tožnik doživel travmatski dogodek s posledičnim razvojem posttravmatske stresne motnje;

− tožnik je bil zaradi posledic poškodbe pri delu nezmožen za delo od 14. 4. 2011 do 15. 10. 2012;

− zdravljenje zloma gležnja je bilo zaključeno 16. 2. 2012, zdravljenje psihičnih posledic poškodbe pa je trajalo do 31. 5. 2013;

− tožnik je bil operiran v regionalni anesteziji, en vijak je bil odstranjen v lokalni anesteziji, hospitaliziran je bil 2 dni;

− tožnik je opravil 22 RTG slikanj, ultrazvok in MRI preiskavo, 30 ambulantnih fizioterapij, 17 specialističnih pregledov pri kirurgu in 16 pregledov pri izbranem zdravniku;

− tožnik je zelo hude bolečine trpel od poškodbah do prihoda reševalcev, hude bolečine je trpel skupaj 4 dni, trajanje srednje hude bolečine 20 dni, občasne hude srednje bolečine 3 tedne, občasne lahke in srednje hude bolečine približno 30 dni in nato občasne lahke bolečine do zaključka zdravljenja gležnja dne 16. 2. 2012;

− tožnik ima tudi sedaj vsakodnevne bolečine že po nekajminutnem obremenjevanju desne noge.

11. Dominantna tožnikova poškodba je zlom gležnja z izpahom, ki jo je po Fisherjevem sistemu poškodb potrebno uvrstiti med hude poškodbe, in sicer v IV. od VI. skupin. Življenjske izkušnje nam kažejo, da določena vrsta poškodbe in njeno zdravljenje pri različnih oškodovancih običajno povzroči telesne bolečine primerljive intenzitete in trajanja ter v primerljive nevšečnosti med zdravljenjem. Zato je v okviru objektivizacije višine odškodnin potrebno primerjati s škodo, ki jo je oškodovanec utrpel s škodo, ki so jo pri istovrstnih poškodbah utrpeli drugi oškodovanci. Vrhovno sodišče doslej sicer ni obravnavalo primera, v katerem bi drug oškodovanec s povsem istovrstno poškodbo utrpel telesne bolečine v enaki intenziteti in trajanju kot tožnik, zato je dosojeno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in druge nevšečnosti med zdravljenjem primerjalo z odškodninami, ki so bile dosojene v primerljivih zadevah.4 Ta primerjava pokaže, da dosojena odškodnina za telesne bolečine nikakor ni prenizka, temveč prej odstopa navzgor. Navedeno odstopanje pa je lahko utemeljeno glede na starost tožnika ob poškodbi in dejstvo (33 let), da bo tožnik telesne bolečine trpel tudi v bodoče, že pri izvajanju tako osnovne vsakodnevne dejavnosti, kot je hoja.

12. Za presojo ustreznosti odmerjene pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti so odločilna naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje;

— trajna funkcionalna posledica zloma desnega gležnja je za 10 % omejena gibljivost v primerjavi z gibljivosti levega gležnja in stopala;

— tožnik se ne more več ukvarjati s tekom in nogometom, ki ga je igral od zgornjega otroštva;

— tožnik je zaradi posledice poškodbe pri delu invalid III. kategorije s pravico do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali pretežno sedeče delo, s hojo po neravnem terenu le na krajše razdalje, brez opravljanja komand z desnim stopalom, brez vožnje motornih vozil v službene namene;

— kombinacija tožnikovih osebnostnih potez in prolongirane depresivne epizode je povzročila motnje kognitivnih funkcij v smislu zbranosti in delovnega spomina oziroma učne težave ter posledično neuspeh poklicne rehabilitacije;

— zaradi delovne nezgode je tožnik postal odvisen od zdravil (uživanje pomirjeval in uspaval).

13. Primerjava odškodnine, ki je bila tožniku dosojena za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti z odškodninami, ki so bile dosojene v podobnih primerih kaže, da je tožniku pravnomočno prisojena odškodnina za to obliko premoženjske škode ustrezna oziroma, da nikakor ni premajhna.5

14. Tožnik v reviziji neutemeljeno uveljavlja, da sodišče pri odmeri odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni v zadostni meri upoštevalo, da ima tožnik dva majhna otroka, ker od njega ne moreta dobiti tistega, kar bi lahko od telesno in duševno zdravega očeta ter da ni zadosti upoštevalo posledic, ki so tožniku nastale na duševnem nivoju, to je odvisnost od zdravil. Ravno z navedenimi okoliščinami je sodišče druge stopnje utemeljevalo svojo odločitev, da odškodnino iz tega naslova zviša z zneska 20.000,00 EUR na 30.000,00 EUR oziroma 29,84 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času sojenja pred prvostopenjskimi sodiščem.

15. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je štelo, da dosojeno odškodnino za skaženost v višini 1.000,00 EUR oziroma 0,99 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času odločanja sodišča prve stopnje ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Ta odškodnina je ustrezna tudi glede na tožnikovo večjo občutljivost, na katero se sklicuje v reviziji.

16. Zmotno pa je revizijsko stališče, da je kot skaženost potrebno obravnavati to, da se tožnik zaradi poškodbe ne more hitro premikati in da se ne more ukvarjati s športi, saj oboje sodi v sfero duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in je že bilo ustrezno upoštevano pri odškodnini iz tega naslova.

17. Standard pravične denarne odškodnine je sodišče pravilno uporabilo tudi, ko je presodilo, da ustrezno odmeno za prestani strah predstavlja znesek 3.000,00 EUR oziroma 2,98 povprečne neto plače. Revizija se neutemeljeno sklicuje na to, da sodišče ni upoštevalo ugotovitve izvedenca, da se je tožnikova anksioznost pomirila šele 30. 1. 2012, saj sodišče druge stopnje pri utemeljevanju višine dosojene odškodnine izrecno poudarja, da je tožnik prestal dlje časa trajajoč sekundarni strah različnih stopenj intenzivnosti, doživljal pa je tudi intenzivno anksioznost, ki se je pomirila v letu 2012. Odmerjena odškodnina je tudi povsem ustrezna glede na odškodnino, ki je bila za bolj intenziven strah v primerljivi zadevi dosojena s sodbo II Ips 10/2014 v višini 4.000,00 EUR.

18. Zmotno pa je revizijsko stališče, da bi kot strah za prihodnost morali obravnavati tožnikovo duševno doživljanje, ko je izvedel, da ne bo mogel več igrati nogometa. Navedeno je namreč povsem ustrezno upoštevano v odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

19. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlog ni podan, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------
1 II Ips 328/2014, odškodnina je bila odmerjena v višini 67,1 povprečnih plač, vendar so bile posledice poškodbe nekoliko hujše.
2 Npr. VIII Ips 182/2014, dosojena odškodnina v višini 37 povprečnih neto plač.
3 II Ips 10/2014, dosojena odškonina v višini 101,54 povprečnih mesečnih neto plač.
4 Npr. II Ips 891/2009, II Ips 181/95.
5 VIII Ips 182/2014, II Ips 891/2009.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179, 179/1, 179/2
Datum zadnje spremembe:
06.09.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMxNTgz