<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 503/2017
ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.503.2017

Evidenčna številka:VDS00008393
Datum odločbe:16.11.2017
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), dr. Martina Šetinc Tekavc
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - zagovor - policist

Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za začetek 30-dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (policistu) ugotovil generalni direktor policije (predstojnik), ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave.

Tožnik bi se kot policist moral zavedati, da je tako v službenem kot v prostem času dolžan ravnati v skladu s predpisi, saj je policija organ, katerega temeljne naloge so prepričevanje, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj. Z ugotovljenim ravnanjem je močno okrnil ugled policije. Njegovo ravnanje, tj. sodelovanje pri načrtovanju ustavitve ministra in preizkusa njegove alkoholiziranosti zgolj zaradi opravljanja funkcije ministra, spodbujanje in odobravanje ter ustavitve ter pomoč pri njegovi uresničitvi, predstavlja grobo zlorabo funkcije policista. To pa predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2013 (pravilno: z dne 31. 3. 2016) in za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 31. 3. 2016 in sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 8. 6. 2016; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo pod pogoji iz pogodb o zaposlitvi ter mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem pa obračunati vsakomesečni znesek bruto plače (pravilno: nadomestilo plače), kot bi ga prejel, če bi delal, od bruto zneska te plače odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonite prepovedi opravljanja dela od 10. 3. 2016 do prenehanja delovnega razmerja obračunati vsakomesečni znesek bruto plače, ki bi ga prejel, če bi delal, od bruto zneska te plače odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto znesek, vse ustrezno zmanjšano za že prejeto nadomestilo plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Tožena stranka ni uspela dokazati, da se je generalni direktor z očitkom, na katerem temelji izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanil šele 7. 3. 2016 oziroma 1. 3. 2016. Tožnik je trdil, da elektronska pošta z dne 1. 3. 2016 ni verodostojna, zato je podal dokazni predlog, da tožena stranka predloži originalni izvod elektronskega sporočila, česar pa tožena stranka ni storila. Sodišče je navedlo, da je vprašanje pristnosti navedene listine presodilo po pravilu o dokaznem bremenu, ker tožena stranka originala ni predložila, tožnik pa ni zahteval, da toženo stranko k predložitvi originala pozove sodišče. Tak zaključek pomeni kršitev 227. člena ZPP, saj bi moralo sodišče toženo stranko pozvati k predložitvi listine, pa tega ni storilo. Ker sodišče ni pridobilo originalne listine, je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Navaja tudi, da je sodišče z odločitvijo o pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi preseglo trditveno podlago, saj se je v celoti oprlo na izpovedbo A.A., pri tem pa ni upoštevalo, da tožena stranka ni podala izrecnih navedb o tem, kdaj se je generalni direktor seznanil z razlogi za odpoved. Sodišče je kršilo določbe ZDR-1 s tem, ko ni sledilo tožnikovemu ugovoru, da v fazi zagovora ni bil seznanjen z dokazi, na katerih temelji izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je seznanitev z dokazi ključna, saj se tožnik o vsebini ni mogel konkretno izreči, saj se ni spomnil vsebine komunikacije. Navedeno je vplivalo na zakonitost odpovedi, saj tožniku ni bil omogočen učinkovit zagovor. Poleg tega je tožena stranka v obdolžitvi le opisala sosledenje dogodkov, ni pa utemeljila očitanih kršitev. Navaja, da sodba v 11. točki obrazložitve ne vsebuje obrazložitve pogoja, da obstaja resen in utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V 19. točki obrazložitve sodbe je sodišče skopo obrazložilo ta pogoj, pri čemer je odločitev oprlo le na očitano kršitev, kar pa ne zadošča za utemeljitev tega pogoja. Poleg tega je sodišče v tej točki obrazložitve preseglo trditveno podlago tožene stranke in se v celoti oprlo na izpovedbo tožene stranke, ki pa nima osnove v navedbah tožene stranke. Sodišče ni razmejilo med kršitvama po 1. alineji in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pač pa se je zgolj osredotočilo na ugotavljanje kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V 12. točki obrazložitve sodbe je sodišče obširno povzelo vsebino spletne komunikacije. Povzelo je zapise več avtorjev D.D., E.E., F.F., G.G., H.H. in tožnika) in napravilo zaključek, da iz komunikacije izhaja dogovor udeležencev o načrtnem nadzoru ministra za javno upravo v cestnem prometu. Udeleženci naj bi načrtovali zaustavitev in izvedbo preizkusa alkoholiziranosti ministra v času, ko naj bi domnevno pijan zapustil lokal v J. z namenom javne diskreditacije. Vsi zaključki so brez razlogov, saj sodišče ni navedlo, zakaj je tožniku pripisalo tako pomembno vlogo oziroma zakaj mu je glede določenih očitkov sploh pripisalo aktivnost glede zaustavitve ministra. Sodišče je z razlogi prišlo samo s sabo v nasprotje, saj je tožniku na eni strani očitalo, da se je z udeleženci komunikacije dogovarjal, na drugi strani pa, da v delu komunikacije, ko so že potekali dogovori o zaustavitvi ministra, ni bi udeležen. Navaja, da bi moralo sodišče opredeliti tožnikovo vlogo, saj mu tožena stranka lahko zakonito odpove pogodbo o zaposlitvi le na podlagi konkretiziranega očitka. Iz izpodbijane odpovedi in sodbe pa ne izhajajo razlogi, ki bi se nanašali konkretno na tožnika. Sodišče kot dokazan šteje le očitek sodelovanja v komunikaciji na L., pri čemer ni obrazložilo, kaj konkretno naj bi tožnik storil in zakaj takšno dejanje predstavlja hujšo naklepno kršitev njegovih delovnih obveznosti. Brez razlogov je tudi očitek, da so udeleženci komunikacije želeli ministra javno diskreditirati. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je na podlagi listinskih dokazov in izpovedbe K.K. zaključilo, da je bil minister ustavljen na podlagi klica F.F.. Izvedeni dokazni postopek tega ni potrdil. Sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, ki bi neposredno potrdil, da bi bil minister ustavljen ravno zaradi komunikacije skupine na L., kaj šele, da bi bil ustavljen zaradi udeležbe tožnika v tej komunikaciji. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožnik kršil 37. člen ZDR-1, 13. in 14. člen pogodbe o zaposlitvi, 4. člen Kodeksa policijske etike in 14. člen ZNPPol. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik ravnal tako, da bi delodajalcu materialno ali moralno škodoval, da svojega dela ni opravljal vestno, strokovno in zakonito. Škoda, ki naj bi nastala policiji, je pavšalno zatrjevana, sodišče pa ugotovitve o škodi niti ni obrazložilo. Tožniku ni mogoče očitati kršitve določb o policijskih pooblastilih, tožnik tudi ni kršil zakonskih predpisov glede izvajanja delovnih obveznosti. Tožnik je zgolj sodeloval v komunikaciji, ki sama ni rezultirala v zaustavitvi ministra. Sodišče ni obrazložilo, zakaj tožniku očita naklepno ravnanje. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da je bila zaustavitev ministra zakonita, da je preizkus alkoholiziranosti potekal na zakonit način in da je bil postopek izveden brez napak. To pa vpliva na težo očitane kršitve. Navaja tudi, da tožnikova udeležba v komunikaciji na L. ne pomeni hujše naklepne kršitve, ki bi bila lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poudarja, da v konkretnem primeru nejasna pravna kvalifikacija, na kateri temelji izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, kaže na nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč tožniku očitala kršitev po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pri čemer v opisu dejanskega stanu ni napravila razmejitve med očitkoma, zaradi česar ni jasno, na katero kršitev se posamezni očitki nanašajo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v pritožbi sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z obrazložitvijo glede obstoja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in obrazložitvijo pogoja po 1. odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13, s spremembami), to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. V 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje tudi jasno obrazložilo, zakaj je po oceni sodišča tožena stranka utemeljeno zaključila, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni bilo več mogoče niti do izteka odpovednega roka.

7. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku s sklepom z dne 31. 3. 2016, potrjenim s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 8. 6. 2016. Očitki v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi temeljijo na ugotovitvah, ki jih je tožena stranka napravila po prejemu anonimnega pisma "jeznega policista", h kateremu je bilo predloženih 53 fotografij skupinskega pogovora na spletnem družbenem omrežju L. (B5). Obravnavani pogovor več udeležencev se nanaša na dogodek, ki se je zgodil v noči iz 28. na 29. 11. 2015. Tiste noči sta policista I.I. in M.M. v J. ustavila vozilo, ki ga je vozil minister za javno upravo B.B. in z ministrom izvedla preizkus alkoholiziranosti. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje ta ustavitev, do katere je nesporno prišlo, ni bila rutinska ali naključna, temveč je bila skrbno načrtovana ter izvedena iz nedopustnih in nezakonitih razlogov. Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala več kršitev (med drugim tudi, da je tožnik najmanj enega od policistov, tj. I.I., napeljal k dejanski zaustavitvi ministra, pri K.K. pa naj bi to poskusil storiti in da je poskušal vplivati na oba policista s tem, da jima je govoril, naj se v zadevi branita z molkom ter da bo stvari s postavitvijo in plačilom odvetnikov uredil sindikat - glede katerih je sodišče ugotovilo, da niso dokazane), sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo utemeljenost naslednjih očitkov:

- da je bil tožnik seznanjen z dogovarjanjem policistov o izvedbi nezakonite ustavitve ministra za javno upravo B.B. (sodišče prve stopnje je to, da je šlo za nezakonit postopek, ugotovilo na podlagi pogovora udeležencev v L. skupini, iz katerega izhaja, da ni šlo za običajno kontrolo pri nadzoru cestnega prometa, temveč za vnaprej dogovorjen postopek z namenom diskreditacije ministra), saj je po vključitvi v L. skupino po lastni izpovedbi prebral predhodne zapise drugih udeležencev. Od tedaj dalje je tožnik v komunikaciji aktivno sodeloval s posredovanjem idej, kdo bi lahko izvedel akcijo na terenu (npr. z objavo "ne bojo ga upal ustavt - B.B., sem že včeraj po postaji spraševal pa je blo tko tko" in "no pustimo se presenetiti" ter "drugače pa bi bil kakšen iz S. bolj zato primeren, ena dva sta k ne jebeta žive sile, samo nista danes pomoč, ostalim se pa jebe"), s posredovanjem podatkov, kdo je tisto noč dežuren na prometni postaji R., s prizadevanji za vključitev takih policistov v "akcijo" (npr. z objavami "na pp sta K.K. in P.P.. ta dva še svojega očeta težko spustita, in še zdaj med stavko morata kakšnega opalit - pravita da brez tega ne gre tudi med stavko, sta pa bila zelo vesela in sta na poti v J. bosta se povezala z I.I. in ga bodo čakali", "N.N. zanima jih do kdaj traja koncert", "a se lahko pozanimaš", "una dva iz S. mata zaseg ... - med stavko", "sem ju napizdil") ter s posredovanjem ažurnih podatkov, kje se nahaja O. policijska patrulja (npr. z objavo "O. sta na pp", z objavami, kje se nahaja D.D. ter z objavami, v katerih je tožnik spraševal po času ministrovega nastopa in je potem, ko je dobil podatek, da se koncert konča ob 1.00 to pospremil z objavo dvignjenega palca itd.).

8. Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v obravnavani zadevi poleg odpovednega razloga po 2. alineji 110. člena ZDR-1 podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka), je zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Ker za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zadostuje že ugotovitev utemeljenega odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, sodišče prve stopnje ni presojalo, ali očitane kršitve predstavljajo tudi utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnika.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana pravočasno. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga; v primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od dneva ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za začetek 30-dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ugotovil generalni direktor policije (predstojnik), ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bil generalni direktor policije A.A. o domnevnih tožnikovih kršitvah seznanjen dne 1. 3. 2016, ko je po elektronski pošti prejel fotografije sporne komunikacije s pismom "anonimnega jeznega policista", obstoj odpovednega razloga pa je generalni direktor policije ugotovil šele po prejemu vmesnega poročila Delovne skupine za preiskavo odklonskih ravnanj uslužbencev policije v postopku zoper ministra B.B. z dne 7. 3. 2016. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v tem delu preseglo trditveno podlago tožene stranke, ni utemeljen. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo navajala, da je bil generalni direktor policije A.A. šele na podlagi vmesnega poročila z dne 7. 3. 2016 seznanjen z vsemi okoliščinami, na podlagi katerih je sprejela odločitev o podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, zato so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni podala izrecnih navedb o seznanitvi z razlogom za izredno odpoved, neutemeljene. Drži sicer, da je A.A. že pred prejemom elektronskega sporočila "anonimnega jeznega policista" razpolagal z nekaterimi informacijami glede spornega pogovora na L. strani, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo v tej fazi zgolj za govorice, ki niso bile dokazno podprte. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je kot verodostojno štelo izpoved A.A. glede tega, katere informacije je imel pred in katere po prejemu anonimnega pisma "jeznega policista". Poleg tega je sodišče prve stopnje zaključek, da A.A. pred prejemom anonimnega pisma "jeznega policista" ni bil seznanjen s celotno vsebino spornega pogovora (oz. kdo so udeleženci komunikacije in kakšne so njihove vloge), utemeljeno oprlo tudi na ugotovitev, da je A.A. na sestanek v decembru 2015 povabil predsednika obeh sindikatov. Prepričljiva je namreč ocena sodišča prve stopnje, da bi A.A. v primeru seznanjenosti, kdo je udeležen v komunikaciji, na sestanek povabil le predsednika tistega sindikata, katerega člani so bili udeleženi. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je tožena stranka z razlogom za podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi seznanila šele z vmesnim poročilom z dne 7. 3. 2016. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne 31. 3. 2016, pravočasna, to je podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka po drugem odstavku 109. člena ZDR-1.

11. Pritožbene navedbe o neverodostojnosti elektronskega sporočila z dne 1. 3. 2016 so neutemeljene in ne vplivajo na pravilnost presoje o pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi 227. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje tožene stranke ni pozvalo k predložitvi originala elektronskega sporočila z dne 1. 3. 2016. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi predložene originalne korespondence, ki jo je tožena stranka pridobila na podlagi odredbe kazenskega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani v postopku III Kpd 15307/2016 z dne 16. 5. 2016 od ameriške družbe L., ugotovilo, da je vsebina zapisov enaka kot tista, ki je objavljena na spletni strani "jeznega policista" in očitana v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato dejstvo, da sodišče prve stopnje tožene stranke ni pozvalo na predložitev originala elektronskega sporočila z dne 1. 3. 2016, ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožniku ni bil omogočen učinkovit zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker ga tožena stranka ni seznanila z dokazi, na katerih temelji izredna odpoved. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da je pravici do zagovora v skladu z ustaljeno sodno prakso zadoščeno, če je delavec seznanjen z očitki za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasno, pred njeno podajo, tako da lahko vpliva na odločitev delodajalca. To pa ne pomeni, da mora biti seznanjen z vsemi dokazi, na katerih temeljijo takšni očitki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnika pravočasno seznanila z očitki, kar izhaja iz obvestila o očitanih kršitvah in vabila na zagovor (A1), ki vsebuje vsebinsko enake očitke, kot se mu očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako da se je tožnik lahko pripravil na zagovor. S tem je tožena stranka izpolnila svojo dolžnost, kot je določena v 85. členu ZDR-1, tožniku pa pravica do zagovora ni bila kršena.

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikove udeležbe pri sporni komunikaciji oziroma da ni presodilo, ali tožnikova ravnanja predstavljajo kršitev njegovih delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik v komunikacijo vključil potem, ko so se ostali udeleženci L. skupine že dogovarjali o možnostih za izvedbo ustavitve in preizkusa alkoholiziranosti ministra za javno upravo B.B., pri čemer si je, kot je izpovedal tudi sam, po vključitvi vL. skupino prebral zapise drugih udeležencev. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik po vključitvi v L. skupino pri komunikaciji aktivno sodeloval, tj. s posredovanjem idej, kdo bi lahko izvedel akcijo na terenu, s posredovanjem podatkov, kdo je tisto noč dežuren na Prometni postaji R., s prizadevanji za vključitev policistov v "akcijo" in s posredovanjem ažurnih podatkov, kje se nahaja O. policijska patrulja, kar vse je razvidno iz fotografij sporne komunikacije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da med ugotovitvami sodišča prve stopnje o tožnikovem sodelovanju pri komunikaciji ni nasprotij, zato so pritožbene navedbe o tem neutemeljene. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so iz sporne komunikacije razvidna tudi tožnikova spodbujanja in odobravanja te in podobnih akcij.

14. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil motiv dogovarjanja za izvedbo ustavitve in opravo preizkusa alkoholiziranosti ministra v njegovi diskreditaciji. Tak zaključek je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi vpogleda v originalno L. komunikacijo z dne 28. 11. 2015, iz katere je razvidna nastrojenost članove zaprte komunikacije zoper ministra B.B. zaradi neizpolnitve stavkovnih zahtev policije (npr. iz zapisov "vse so zavrnili in to je direktna napoved vojne", kot tudi "bom napisal 2x demanti lažnivemu B.B." ter "tukaj bi moral C.C. gobec zapreti B.B.", idr.). Dokazna ocena originalne L. komunikacije, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, je prepričljiva in jo kot tako sprejema tudi pritožbeno sodišče. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da zaključek sodišča prve stopnje o diskreditaciji ministra ni obrazložen.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik s svojimi ravnanji, kot se mu očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer 37. člen ZDR-1 (prepoved škodljivih ravnanj), 13. člen pogodbe o zaposlitvi (vestno opravljanje dela), 14. člen pogodbe o zaposlitvi (prepoved škodljivih ravnanj) in 4. člen Kodeksa policijske etike, po katerem policisti pri opravljanju svojega dela kot tudi v zasebnem življenju skrbijo za varovanje in utrjevanje lastnega ugleda in ugleda policijske organizacije. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo utemeljitev tožene stranke, da bi se tožnik kot policist moral zavedati, da je tako v službenem kot v prostem času dolžan ravnati v skladu s predpisi, saj je policija organ, katerega temeljne naloge so prepričevanje, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj. Tožnik pa je z ugotovljenim ravnanjem močno okrnil ugled policije. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje, tj. sodelovanje pri načrtovanju ustavitve ministra in preizkusa njegove alkoholiziranosti zgolj zaradi opravljanja funkcije ministra, spodbujanje in odobravanje ter ustavitve ter pomoč pri njegovi uresničitvi, predstavlja grobo zlorabo funkcije policista. To pa predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

16. Pritožbeno sodišče se strinja ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil minister ustavljen na podlagi klica F.F., ki ga je ta opravil na podlagi dogovarjanja s preostalimi člani skupine L.. Tak dokazni zaključek je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi spletne korespondence, iz katere izhaja, da je I.I. v zvezi z ustavitvijo ministra klical sindikalist F.F., na podlagi poročila o ugotovitvah o notranje varstvenem preverjanju in predlogu disciplinskih ukrepov z dne 7. 3. 2016 (B8), iz katerega izhaja, da pri sporni ustavitvi ni bila spoštovana struktura postopka in ministru ni bil pojasnjen vzrok ustavitve ter vmesenega poročila Delovne skupine za preiskavo odklonskih ravnanj uslužbencev policije v postopku zoper ministra B.B. z dne 7. 3. 2016 (B30), ki izkazuje ravnanje obeh policistov v zvezi z ustavitvijo ministra. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je bil minister B.B. ustavljen ravno zaradi sporne komunikacije med policisti sindikalisti. Ne nazadnje pa bi bilo dogovarjanje o ustavitvi ministra z izključnim namenom, da se mu škoduje v okviru stavkovnih aktivnosti, spodbujanje takšne ustavitve in njeno odobravanje, s strani tožnika, povsem nesprejemljivo tudi v primeru, če do ustavitve ministra na koncu niti ne bi prišlo.

17. Sodišče prve stopnje je v 18. in 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo prepričljive in jasne razloge za odločitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Ugotovitev, da je tožena stranka zaradi očitanega ravnanja popolnoma izgubila zaupanje v tožnika, je sodišče prve stopnje utemeljilo predvsem z izpovedjo generalnega direktorja Policije A.A.. Pritožbene navedbe, da je sodišče v tem delu prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, so neutemeljene. Tožena stranka je namreč že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložila, zakaj s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. A.A. pa je te navedbe zgolj dodatno pojasnil. Tako je povedal, da je bilo tožnikovo ravnanje v popolnem nasprotju s temeljnimi nalogami policista in da je tožnik s svojim ravnanjem močno okrnil ugled Policije ter moralno škodoval toženi stranki. V zvezi s tem je še izpostavil, da je toženi stranki nastala škoda, ker so prejeli precej pritožb državljanov, ki so bili mnenja, da so bili obravnavani s strani policije zaradi nedopustnih nagibov. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo oceno tožene stranke, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni bilo več mogoče niti do izteka odpovednega roka.

18. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni jasno razvidno, katere kršitve tožniku je tožena stranka subsumirala pod odpovedni razlog po 1. alineji in katere po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kar naj bi vplivalo na zakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da mora delodajalec v odpovedi dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tako vezano le na dejansko opredelitev odpovednega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne na pravno kvalifikacijo. Ker za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zadostuje že ugotovitev utemeljenega odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo, ali očitana kršitev, za katero je sodišče pravilno ugotovilo, da je podana, predstavlja tudi utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

19. V skladu z vsem navedenim je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito, zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev njene nezakonitosti, vključno z zahtevkoma za reintegracijo in reparacijo, utemeljeno zavrnilo. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
Datum zadnje spremembe:
21.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1NDY1