<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba in sklep Pdp 569/2017
ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.569.2017

Evidenčna številka:VDS00009483
Datum odločbe:04.01.2018
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Samo Puppis (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - trpinčenje na delovnem mestu - mobing

Jedro

Delavec ne krši svojih pogodbenih obveznosti, če teh obveznosti ne opravi zaradi pomanjkanja časa, ker opravlja druge delovne zadolžitve oziroma zato, ker te obveznosti ne more opraviti zaradi upravičene zadržanosti od dela. Prav takšen pa je bil po zaključku sodišča prve stopnje, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, primer tožnice. Tožnica v spornem obdobju zaradi opravičene odsotnosti od dela in zaradi opravljanja drugih delovnih zadolžitev ni mogla opraviti še delovnih nalog, katerih neopravo ji očita tožena stranka v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Tožnica je v zvezi z zatrjevanim mobingom navajala 20 ravnanj tožene stranke oziroma njenih delavcev v spornem obdobju, ki naj bi ustrezali definiciji trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vsakega od teh ravnanj in ugotovilo, da predstavlja trpinčenje le vsebina nekaterih elektronskih sporočil, ne pa tudi preostala ravnanja tožene stranke oziroma njenih sodelavcev. Pri tem je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presojalo le vsako ravnanje posebej in za vsako izmed ostalih ravnanj posebej ugotovilo, da ne predstavljajo trpinčenja tožnice. Že iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1 pa tudi iz uveljavljene sodne prakse izhaja, da posamezni dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja. Trpinčenje predstavlja lahko le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj oziroma vedenja, ki so graje vredna, očitno negativna in žaljiva ter usmerjena proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pri tem niti ni bistveno, če so bila ta ravnanja s strani tožene stranke protipravna (če je imela tožena stranka pravno podlago za ta ravnanja), temveč to, ali so ta ravnanja kot celota (usmerjena proti tožnici) predstavljala trpinčenje tožnice.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v V. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da sta sklepa tožene stranke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 7. 8. 2015 in 10. 9. 2015 nezakonita in ju je razveljavilo. V II. točki izreka je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom odpovednega roka, temveč ji traja tudi od 4. 10. 2015 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2011. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na njeno delovno mesto, ji za čas od 4. 10. 2015 dalje do vrnitve nazaj na delo priznati neprekinjeno delovno dobo, in pri ZPIZ urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, obračunati bruto nadomestila plač v višini 3.709,96 EUR, od teh zneskov odvesti predpisane dajatve in ji izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec. V IV. točki izreka je toženi stranki naložilo, da izplača tožnici v 8 dneh odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2015 dalje do plačila ter 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2016 dalje do plačila. V V. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je dolžna tožena stranka plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 14.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje do plačila, znesek 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2016 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice 300,00 EUR za čas od 16. 10. 2015 do 5. 11. 2015. V VI. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 625,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki in sicer iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Tožnica se pritožuje zoper V. in VI. točko izreka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je neutemeljeno in brez obrazloženega pojasnila zavrnilo njene dokazne predloge, posledično pa je dejansko stanje, ki se nanaša na mobing, diskriminacijo in zagotavljanje okolja iz 47. člena ZDR-1, zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni zaslišalo vseh članov upravnega odbora (dr. A.A., dr. B.B. in mag. C.C.) ter pravnice D.D., saj so bile navedene priče predlagane za zaslišanje tudi v zvezi z mobingom in diskriminacijo. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo predvsem z obrazložitvijo, da je zaslišalo predsednika upravnega odbora E.E., dr. F.F., dr. G.G. ter zakonito zastopnico tožene stranke. Pri izpovedbah teh oseb pa ni bilo mogoče pričakovati, da bi potrdile točnost in resničnost tožničinih trditev, ki so se nanašale na mobing in diskriminacijo. Isto velja tudi za zavrnitev tožničinega predloga za zaslišanje priče H.H. Prav tako sta bila neutemeljeno zavrnjena dokazna predloga z zaslišanjem tožničinega osebnega zdravnika in njene psihiatrinje, ki bi lahko ob škodljivih posledicah mobinga in diskriminacije izpovedovala tudi s stališča medicinske stroke. Teh izpovedb ne morejo nadomestiti niti zdravniška potrdila, ki so bila vložena v spis. Za ugotovitev vzrokov za poslabšanje tožničinega zdravstvenega stanja bi bilo treba postaviti izvedenca medicinske stroke, vendar sodišče prve stopnje tudi tega dokaznega predloga tožnice ni izvedlo. Zaradi neizvedbe teh dokazov pa je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo smešno nizko odškodnino, ki je v očitnem nasprotju s 179. členom OZ. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi v zvezi s protestnim pismom, saj niso bili zaslišani vsi podpisniki tega pisma in tudi ne osebe, ki k podpisu niso pristopile. V zvezi s tem pismom je sodišče zaslišalo le dr. F.F., dr. I.I., dr. G.G., dr. J.J. in dr. K.K., pri čemer tožnica te priče ocenjuje kot negativno nastrojene proti njej. To dokazuje že golo dejstvo, da so sodelovale pri protestnem pismu proti tožnici, kar že v osnovi vzbuja dvom v verodostojnost njihovih izpovedi. Enako velja tudi za dr. K.K., ki je bila ob dr. F.F. celo pobudnica te peticije. Smiselno enako je mogoče trditi tudi glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje prič dr. L.L., dr. M.M. in dr. N.N. v povezavi z bojkotom projekta O. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zaslišalo le priče, ki so bile tožnici nenaklonjene, zato je ostalo dejansko stanje glede navedenega nepopolno ugotovljeno in to na škodo tožnice. Dokazna predloga tožnice za zaslišanje prič dr. P.P. in dr. R.R. sta bila dovolj substancirana, zato bi jo sodišče prve stopnje moralo izvesti. Enako velja tudi za zaslišanje prič S.S. in Š.Š. v zvezi z mednarodno znanstveno konferenco v U., pa tudi za zaslišanje T.T., ki jo je tožnica predlagala v zvezi z mobingom in diskriminacijo.

V nadaljevanju pritožbe se tožnica obširno opredeljuje do po njenem mnenju napačnih zaključkov sodišča prve stopnje o posameznih ravnanjih in dogodkih, ki so po stališču tožnice pomenili mobing oziroma diskriminacijo. Navaja, da so besede direktorice tožene stranke, ki jih je izrekla tožnici dne 27. 2. 2015 po zboru delavcev ("da ne ve, kako bo s tožničinim delovnim mestom na V."), predstavljale grožnjo z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Direktorica tožene stranke ni imela enakega pristopa do vseh zaposlenih. To opozorilo je bilo namreč izrečeno le tožnici in to mimogrede ter brez pojasnila, pri čemer je bila na koncu še nevljudno odslovljena. Tudi opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki ga je tožena stranka 27. 5. 2014 podala tožnici, je posledica mobinga, saj je bil to povračilen in diskriminatoren ukrep tožene stranke ter namenjen ustrahovanju tožnice. To velja tako za del opozorila, ki se je nanašal na tožničin ugovor na Urad Z., kot tudi za del opozorila, ki se je nanašal na zavrnitev prihoda tožnice na sedež tožene stranke. Tožnica je podrobno pojasnila, zakaj se je odločila za ugovor na Urad in zakaj se ni prej obrnila na toženo stranko, tega pa sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo. Tožnica je dne 16. 5. 2014 zavrnila prihod na sedež k delodajalcu zaradi dogovorjenega termina pri zobozdravniku, čeprav bi jo lahko zakonita zastopnica tožene stranke o sestanku, ki naj bi se ga dne 16. 5. 2014 tožnica udeležila, obvestila že 14. 5. 2014 in ne šele 15. 5. 2014 ob 17.46 uri. Sodišče je tudi nekritično sledilo navedbam tožene stranke, da je treba obveznosti, ki spadajo v zasebno sfero delavca, načrtovati izven delovnega časa, saj je obisk zobozdravnika med delovnim časom povsem običajna in razširjena praksa. To postane nedopustno le, če posega v delovne obveznosti, za katere pa je tožnica izvedela šele pozno popoldne prejšnjega dne. Nebistvena je navedba tožene stranke, ki ji je sodišče prve stopnje nekritično sledilo, da naj bi se pri toženi stranki poleg petka, dne 16. 5. 2014, delalo tudi v soboto in nedeljo, saj je bila tožnica pozvana na prihod k toženi stranki le v petek. Nepravilni in tudi neobrazloženi so zaključki sodišča prve stopnje o načrtni informacijski blokadi tožnice, katere namen je bil onemogočiti tožnici vključevanje v znanstveno - raziskovalne projekte. To velja tudi v zvezi s projektnim srečanjem v Ž., o katerem ni bila tožnica obveščena niti po srečanju. Tudi ta neobveščenost tožnice je neizpodbiten dokaz, da jo je direktorica tožene stranke ovirala pri izpolnjevanju tistih nalog, ki naj bi jih tožnica po trditvi direktorice opuščala. Sodišče se ni opredelilo do tožničine trditve, da je nenavadno, da sta se sestanka v Ž. udeležila dr. F.F. in dr. K.K., ne pa tožnica, ki živi v U. in ki ji je položaj Slovencev v Italiji dobro poznan. Tudi prepošiljanja elektronskega sporočila z dne 15. 5. 2014 drugim raziskovalcem je prav gotovo predstavljalo mobing. To sporočilo je namreč tožnica poslala le direktorici, s prepošiljanjem tega sporočila pa je želela direktorica tožnico diskreditirati. To je tudi uspelo, kar je razvidno iz reakcije njenih sodelavcev (žaljivi odzivi v njihovih elektronskih sporočilih). Sodišče je mobing prepoznalo le v sporočilih dr. F.F. in dr. I.I., čeprav se je odražal tudi v drugih elektronskih sporočilih. Višina prisojene odškodnine zaradi neprimerne vsebine sporočil dr. F.F. in dr. I.I. je prenizka. Ta sporočila so bila poslana širšemu krogu tožničinih kolegov, kar je bil hud poseg v tožničino dostojanstvo. Posledice, ki so jih ta sporočila pustila na tožnici, bi moralo sodišče ugotavljati z ustreznim sodnim izvedencem. Žaljivost sporočil je še toliko večja, ker so jih sestavljali znanstveno - raziskovalni delavci z najvišjimi znanstvenimi naslovi. Znaki mobinga so razvidni tudi iz elektronskih sporočil dr. G.G. z dne 15. 5. 2014 in dr. F.F. z dne 28. 11. 2014, zato je drugačna dokazna ocena sodišča prve stopnje glede teh sporočil nepravilna. Povsem zgrešena je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede mobinga v primeru obiska dr. a.a., isto pa velja tudi glede mobinga v zvezi s konferenco v U. Nepravilno je tudi pravno naziranje sodišča glede dopisa dr. b.b. O tem dopisu bi morala direktorica tožene stranke tožnico obvestiti in ji omogočiti, da se izjavi o neutemeljenih očitkih. Direktorica pa tega ni storila kar pomeni, da je želela, da ostane primer nerešen, tožnica pa slabo zapisana pri dr. b.b. in avstrijskemu kolegu. Žaljivo je bilo tudi elektronsko sporočilo direktorice z dne 3. 11. 2014 v zvezi s pripravo informacije o predlaganih spremembah lokalne samouprave v c. Tožena stranka je nadalje tožnici neutemeljeno znižala število raziskovalnih ur, saj Kazalci raziskovalne uspešnosti, na katere se je sklicevala tožena stranka, niso bili v skladu z veljavnimi predpisi d., niso bili niti datirani niti žigosani niti podpisani. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje tudi v zvezi s projektoma e. in O. Tožnici sodelovanje pri projektu e. neutemeljeno ni bilo omogočeno, pri projektu O. pa je prišlo do bojkota sodelavcev pri sodelovanju, kar je močno otežilo delo tožnice in ji povzročilo hudo psihično stisko. Tudi poostren nadzor nad delom tožnice je predstavljal mobing, saj je treba vsa sporna ravnanja tožene stranke obravnavati v kontekstu celote (sodba VSRS VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015). Tožnica je izpolnjevanje obrazca čutila kot znak nezaupanja vodstva v njeno delo, kot osebno diskreditacijo in žalitev njenega dostojanstva, bila pa je tudi neenako obravnavana. Tožena stranka je napram tožnici ravnala pristransko in selektivno tudi pri dodeljevanju raziskovalnih ur, deležna je bila popolnega ignoriranja pri obveščanju, kar dokazuje obstoj pridržanja informacij in mobing. Napačno je tudi pravno naziranje sodišča, da dejstvo, da je tožnica prvič izvedela za protestno pismo z dne 12. 6. 2015 šele v odgovoru na tožbo, ne pomeni trpinčenja. To pismo je bilo tožnici neutemeljeno prikrito, tožena stranka pa ni spoštovala tožničine osebnosti in zasebnosti, z opustitvijo informacij pa je bila kršena tudi obveznost zagotavljanja ustreznega delovnega okolja. Protestno pismo je bilo za tožnico žaljivo, saj jo je prikazovalo kot skrajno motečo osebo, ki je v kolektivu nezaželjena. Za nastanek tega pisma ni obstajal noben realen razlog. Do vsebine tega pisma pa bi se moralo opredeliti tudi sodišče prve stopnje. Tožena stranka je tožnici neutemeljeno zmanjšala tudi izplačilo nadomestila za uporabo lastnih sredstev na domu, saj je do tega prišlo po zaostritvi odnosov. V 5. členu pogodbe o zaposlitvi je imela tožnica dogovorjen mesečni pavšal tega nadomestila, zato ni bilo razlogov za njegovo znižanje. Tudi dejstvo, da je tožena stranka postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi vodila v času letnih dopustov, nakazuje, da je to ravnanje kot celota pomenilo mobing, ki ga je tožena stranka izvajala nad tožnico, vključno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je bila kulminacija tega mobinga. Tožena stranka tožnice tudi v času, ko je bila v bolniškem staležu (od 7. 8. 2015 dalje), ne bi smela ignorirati in jo izločiti iz dogajanja. Če bi sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vsa sporna ravnanja tožene stranke, bi moralo ugotoviti, da je bil nad tožnico izvajan mobing po četrtem odstavku 7. člena ZDR-1. Tožnici je bila odškodnina prisojena v absurdno nizkem znesku tako iz naslova mobinga kot tudi iz naslova od odvračilne funkcije. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s subjektivnim doživljanjem dogodkov s strani tožnice, preveliko težo je dalo izpovedbam prič, ki so bile tožnici v škodo. Pri tem je prezrlo, da tožena stranka ni storila ničesar, da bi tožnico zaščitila, oziroma da bi ji zagotovila ustrezno delovno okolje v smislu 47. člena ZDR-1. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj ni podlage, da je sodišče pri odločanju o stroških tožnice te stroške razdelilo na dve samostojni tožbi in jih odmerilo (ter pobotalo) glede na uspeh tožnice s posameznim delom zahtevka.

4. Zoper I., II., III., IV. in VI. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožničin tožbeni zahtevek in ji v plačilo naloži pravdne stroške tožene stranke, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. Navaja, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je podala tožnici, zakonita. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da neprijava tožnice na projekt f. še ne pomeni, da je odpovedni razlog utemeljen, čeprav je tožnica izrecno zavrnila izvedbo te prijave. Bistvo odpovednega razloga je to, da tožnica ni vodila projektov, podlaga za vodenje projektov pa je prijava na projekt. Ob nespornem dejstvu, da je tožnica prijavo na projekt f. izrecno zavrnila, je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica za to navedla prepričljive razloge, ki naj bi bili v tem, da je bila s pripravo na projektu O. tako obremenjena, da se ni mogla prijaviti še na projekt f. Razlogi tožnice so neprepričljivi in ne vzdržijo resne pravne presoje. Če bi se tožnica na primeren in pričakovan način zavzela za opravljanje delovnih nalog, bi lahko pripravila tudi prijavo na projekt f. Nepojasnjeno zavlačevanje tožnice z odgovorom direktorici glede tega projekta tožnici ni mogoče šteti v prid. Delo na projektu O. ni mogel biti utemeljen razlog za odklonitev prijave na projekt f., saj tožničine dnevne zadolžitve na projektu O. niso bile tako obsežne. Ostali delavci pri toženi stranki so bili kljub angažiranju z obstoječimi projekti vseskozi na preži za novimi projekti, kar izhaja iz izpovedb prič. Glede na navedeno je napačna presoja sodišča prve stopnje, da zavrnitev izvedbe prijave na projekt ne vpliva na utemeljenost odpovednega razloga. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog ni bil utemeljen niti v zvezi s tem, da naj bi tožnica po prejemu pisnega opozorila kot predvideni vodja projekta koordinirala pripravo in prijavo na projekt O. in sicer od konca januarja 2015 do 8. 4. 2015. Aktivnosti v zvezi s prijavo projekta O. so se namreč pričele že mnogo pred izdajo pisnega opozorila. Ta prijava tožnice pa ni bila posledica njene samoiniciativnosti, saj jo je k prijavi pozvala direktorica z elektronskim sporočilom z dne 9. 12. 2014. Tudi v letu 2015 bi moralo veljati (enako kot za 2014), da ena prijava na projekt ni zadoščala za izpolnjevanje delovnih obveznosti. Bistveno za utemeljenost odpovednega razloga v zvezi s projektom O. je, da je do prijave prišlo po prejemu pisnega opozorila in da prijava ni bila posledica tožničine samoiniciativnosti. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je za presojo tožničine aktivnosti po izdaji pisnega opozorila relevantno njeno delo pri prijavi projekta d. (projekt d.). Tudi prijava na ta projekt ni posledica tožničine samoiniciativnosti, saj je tožnica sodelovala le kot ena od povabljenih sodelavcev. Nepravilen je zaključek, da bi tožena stranka glede na časovno dinamiko pridobivanja in vodenja projektov ter opravičeno odsotnost tožnice z dela po prejemu pisnega opozorila potrebovala ustrezno daljši čas za ugotovitev, da tožnica kljub podanemu pisnemu opozorilu tudi nadalje ni pridobivala in vodila projektov in da je s tem kršila svoje delovne obveznosti. Prijavni in izvedbeni roki za različne projekte so bili različni, tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Zato je neupravičeno zaključilo, da je za vsak projekt treba vložiti prijavo že vsaj leto dni prej, kar očitno ne drži. To izhaja tudi iz pregleda prijavljenih in pridobljenih projektov, pa tudi iz tožničine izpovedi. Če bi se tožnica bolj angažirala, bi se lahko prijavila še na kakšen drug projekt. Na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima vpliva tožničina odsotnost z dela v času od prejema pisnega opozorila do prejema vabila na zagovor. V tem času je bila tožnica v bolniškem staležu in na letnem dopustu. Dolgotrajna izraba letnega dopusta je bila tožničina lastna odločitev, ki jo je slabo uskladila s svojimi delovnimi zadolžitvami. Izrabe letnega dopusta tožnice ni mogoče šteti kot olajševalno okoliščino pri neizpolnjevanju tožničinih delovnih obveznosti, kot je to napačno storilo sodišče prve stopnje. Tožnica je skoraj enomesečno bolniško odsotnost podaljšala v skoraj enomesečni letni dopust v mesecu maju in nato še teden dni v juniju, čeprav se je nedvomno zavedala, da je opustitev, ki ji je bila očitana v pisnem opozorilu, tudi ta čas trajajoča v nezmanjšanem obsegu. Pri tem ni bistveno, da je tožena stranka tožnici letni dopust odobrila, saj si tožnica sama organizira in razporeja delo. Na podlagi tožničinega ravnanja po prejetem pisnem opozorilu je treba zaključiti, da je pokazala, da svojega ravnanja ne bo spremenila, kar je v nasprotju z namenom in smislom pisnega opozorila. Tudi glede na to je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Tožnica je kljub prejetemu pisnemu opozorilu nadaljevala z nepravilnim ravnanjem. Obdobje od 13. 2. 2015 do 7. 8. 2015 je bilo dovolj dolgo za ugotovitev finančne pokritosti delavca, saj tožnica v tem času ni vodila nobenega projekta, niti ni samoiniciativno prijavila nobenega projekta. Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka upoštevati, da je finančna pokritost delavca jasna ob koncu vsakega leta.

Navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1, saj je ta predlog tožena stranka utemeljevala s tem, da tožnica svojih nalog ni razumela in niti v prihodnje ne bo razumela, kako in zakaj mora delati oziroma da mora upoštevati navodila. Ni pričakovati, da bi tožnica znala komunicirati tako, da bi lahko izpolnjevala delovne obveznosti. Razlog za sodno razvezo je torej v nesposobnosti komunikacije tožnice do tožene stranke in njeno razumevanje delovnih obveznosti, ne pa neizvajanje delovnih nalog, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. V zvezi s predlogom tožene stranke za sodno razvezo je sodišče prve stopnje upoštevalo le interes tožnice, da se vrne na delo, kar pa ni pravilno. Ugotovitev, da je možna vrnitev tožnice nazaj na delo, je napačna tudi zato, ker je tožnica toženi stranki očitala mobing, pri tem pa ni pojasnila, kako bi bilo mogoče ob tem očitku nadaljevanje delovnega razmerja. Ker posamezna ravnanja tožene stranke, ki jih je izpostavilo sodišče, niso predstavljala sistematičnega ali ponavljajočega ravnanja, ni bilo pogojev za prisojo odškodnine. Pri spornih elektronskih sporočilih ni šlo niti za neprimerno komunikacijo, niti za vrednostno negativno sodbo o tožnici, prav tako pa ni šlo za žaljive zapise. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ker je prisojeni znesek odškodnine razdelilo na odškodnino za nepremoženjsko škodo in na znesek, ki je namenjen odvračilni funkciji odškodnine. Predlaga tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških na prvi stopnji.

5. Obe stranki sta podali odgovor na pritožbo, v katerem predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev dela sodbe, ki ga nasprotna stranka izpodbija s pritožbo. Predlagata tudi povrnitev svojih stroškov odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih stranki navajata v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (razen glede zavrnitve dela tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice 300,00 EUR za čas od 16. 10. 2015 do 5. 11. 2015). Dejansko stanje v zvezi s presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava pa je ostalo dejansko stanje v zvezi z delom tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na odškodnino zaradi zatrjevanega mobinga, nepopolno ugotovljeno.

8. V tem invidividualnem delovnem sporu je tožnica vtoževala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepov tožene stranke, s katerima ji je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, posledično pa je vtoževala ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja z iztekom odpovednega roka, reintegracijo k toženi stranki in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo. Poleg tega je vtoževala tudi odškodnino zaradi mobinga v višini 20.000,00 EUR ter predlagala povrnitev pravdnih stroškov. O tožbenem zahtevku tožnice je sodišče prve stopnje odločilo tako, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe in sklepa.

- K pritožbi tožene stranke

9. Tožena stranka v pritožbi navaja, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje. Ker tega svojega pritožbenega očitka ni ustrezno konkretizirala, je pritožbeno sodišče ugotavljalo, ali je sodišče prve stopnje v delu izpodbijane sodbe, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožnice, storilo bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje teh bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, tako da je v tem delu pritožba tožene stranke neutemeljena.

10. Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je bila podana tožnici na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), ni bila podana iz utemeljenega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanja dela tožnice pri toženi stranki pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Iz izpodbijanih sklepov (A4, A6) je razvidno, da je bila ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana zato, ker od dneva izdaje pisnega opozorila dne 13. 2. 2015 (B1) do začetka postopka sporne redne odpovedi (tožnici je bilo vabilo na zagovor z opisom očitanih kršitev podano 8. 7. 2015 - A2) ni opravljala nalog vodenja in izvajanja domačih in tujih projektov. Tožnica je bila sicer pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 23. 12. 2011 (A1) zaposlena na delovnem mestu znanstvena svetnica v znanstveno raziskovalni enoti. V 4. členu pogodbe o zaposlitvi so bile navedene naloge, ki jih je bila dolžna opravljati. Med te naloge je spadalo med drugim tudi samostojno vodenje, organiziranje in načrtovanje dela na najzahtevnejših nalogah, programih in projektih doma in v tujini (1. alineja 5. člena pogodbe o zaposlitvi) in vodenje in izvajanje domačih in tujih projektov (8. alineja 5. člena pogodbe o zaposlitvi). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila podaja te odpovedi vezana na oceno tožene stranke o tem, da tožnica ni bila dovolj aktivna pri izvajanju delovne naloge v zvezi s pridobivanjem in vodenjem projektov.

11. Tožnici je bilo v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi konkretno očitano, da je zavrnila izvedbo naloge, zaradi katere bi lahko prišlo do pridobitve projekta, s tem ko se ni prijavila na javni razpis f. V zvezi s tem projektom je bilo ugotovljeno, da je direktorica tožene stranke tožnico z elektronskim sporočilom z dne 12. 3. 2015 (B22) pozvala, da ta javni razpis pregleda in se ob dejstvu, da ni vključena v izvajanje nobenega projekta, na ta razpis prijavi. Tožnica ji je v elektronskem sporočilu z dne 22. 3. 2015 (B22) odgovorila, da trenutno dela na projektu O. (to potrjujejo tudi tožničina poročila o delu, ki jih je v spis vložila tožena stranka - B14) in da ima poleg tega precej dela tudi z italijanskima partnerjema. Razen tega je pojasnila, da je pregledala javni razpis f., vendar pa je glede na predpisani postopek in oddajni rok za ta projekt (ki je bil dne 13. 4. 2015) navedla, da se nanj ne more prijaviti, še posebej ob upoštevanju tega, da je bil kot oddajni rok za projekt O. (na katerem je tožnica po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje intenzivno delala) določen 9. 4. 2015. Glede na navedeno je tožena stranka tožnici tudi po zaključku pritožbenega sodišča neutemeljeno očitala kršitev njenih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, zato, ker se na projekt f. ni prijavila.

12. Ob tem je pomembna tudi dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica od 16. 6. 2015 dalje izvajala tudi naloge glede projekta d. (to delo je tožnici po njenih pojasnilih vzelo 3 tedne časa - deloma v juniju 2015 in deloma v juliju 2015). Sodišče prve stopnje je v postopku nadalje ugotovilo (kar je bistvenega pomena tudi po zaključku pritožbenega sodišča), da je bila tožnica v spornem obdobju (to je v obdobju od prejema pisnega opozorila do začetka postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga oziroma do izdaje prvostopenjskega sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) v času od 9. 4. 2015 do 30. 4. 2015 v bolniškem staležu, v času od 4. 5. 2015 do 29. 5. 2015 ter v času od 19. 6. 2015 do 26. 6. 2015 pa na koriščenju letnega dopusta (ta njena odsotnost je bila torej upravičena). Ugotovilo je, da tožena stranka tožničine odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža ni upoštevala pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, direktorica tožene stranke pa se ni mogla spomniti, če je pri podaji te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala tudi dejstvo tožničine preostale odsotnosti z dela (odsotnosti zaradi koriščenja letnega dopusta). Glede na zgoraj ugotovljena dejstva je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici neutemeljeno očitala kršitev pogodbenih obveznosti zaradi tožničine premajhne aktivnosti na področju opravljanja nalog, vodenja in izvajanja domačih in tujih projektov, kot tudi glede neprijave na javni razpis f. Delavec ne krši svojih pogodbenih obveznosti, če teh obveznosti ne opravi zaradi pomanjkanja časa, ker opravlja druge delovne zadolžitve oziroma zato, ker te obveznosti ne more opraviti zaradi upravičene zadržanosti od dela. Prav takšen pa je bil po zaključku sodišča prve stopnje, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, primer tožnice. Pritožbeno sodišče soglaša z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica v spornem obdobju zaradi opravičene odsotnosti od dela in zaradi opravljanja drugih delovnih zadolžitev ni mogla opraviti še delovnih nalog, katerih neopravo ji očita tožena stranka v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je imela tožnica kljub delu pri projektu O. dovolj časa tudi za prijavo na projekt f., saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo prav nasprotno. Na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje glede tega dejstva ne vpliva niti pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da je tožnica šele po 10 dneh sporočila toženi stranki, da se na javni razpis f. zaradi drugih delovnih obveznosti in kratkega oddajnega roka ne more prijaviti. Hitrost odziva tožnice na elektronsko sporočilo direktorice tožene stranke namreč ni mogla vplivati na obseg tožničine obremenjenosti z drugimi delovnimi zadolžitvami. Prav tako se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na nekatere od tožničinih sodelavcev, ki naj bi sodelovali pri večih prijavah na razpise oziroma pri večih projektih. Že iz pritožbenih navedb tožene stranke izhaja, da so priče izpovedovale o teh prijavah oziroma delih na projektih za daljše časovno obdobje (1 leto ali več), medtem ko je obdobje, v katerem naj bi bila tožnica premalo aktivna, trajalo manj kot 5 mesecev (od dneva prvega opozorila do začetka postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pri čemer je bila tožnica poleg tega velik del tega obdobja upravičeno odsotna z dela. Poleg tega le nominalno število prijav na projekte oziroma njihovo vodenje (glede na različen obseg in zahtevnost le-teh) ne more biti (edino) objektivno merilo za primerjavo izpolnjevanja delovnih obveznosti med posameznimi delavci tožene stranke. Glede na navedeno so nadalje neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, v katerih očita tožnici premajhno samoiniciativnost, ki naj bi bila vzrok za neizpolnjevanje njenih delovnih nalog v zvezi z vodenjem in izvajanjem bodisi domačih bodisi tujih projektov.

14. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala biti tožnica za vodenje projektov v letu 2015 aktivna že v letu 2014 (pri čemer bi se lahko tožnici očitala neaktivnost kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šele njeno ravnanje po prejemu pisnega opozorila z dne 13. 2. 2015), so za leto 2015 nekonkretizirane in s tem neutemeljene. Ob tem tožena stranka niti ne navaja, na katere projekte v letu 2015 bi se tožnica lahko prijavila (z izjemo javnega razpisa na projekt f).

15. Po zaključku pritožbenega sodišča tožena stranka v pritožbi neutemeljeno opozarja tudi na to, da se kot "olajševalna okoliščina" ne bi smel upoštevati tudi tožničin izostanek z dela zaradi koriščenja letnega dopusta. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici odobrila koriščenje letnega dopusta, tožnica pa je to svojo zakonsko pravico do letnega dopusta (ki je opredeljena v ZDR-1 v členih od 159 do 164) tudi izkoristila. Po prepričanju pritožbenega sodišča delodajalec delavcu ne more podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi neizpolnjevanja delovnih obveznosti, če delavec teh obveznosti ne more izpolniti zaradi upravičene odsotnosti z dela (tudi če izrabi letni dopust, katerega koriščenje mu odobri delodajalec). Izraba letnega dopusta se ne more šteti v delavčevo škodo, zato so drugačne pritožbene navedbe tožene stranke (vključno s tistimi, da bi si tožnica izrabo letnega dopusta lahko organizirala v drugem obdobju, saj si je sama organizirala delo pri toženi stranki) neutemeljene.

16. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke glede ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem finančne pokritosti delavca, saj je sodišče prve stopnje to dejstvo (da je finančna pokritost delavca jasna ob koncu leta) ugotovilo na podlagi izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke.

17. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o reintegracijskem zahtevku tožnice. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank še vedno mogoče nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, zato ni sledilo predlogu tožene stranke za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne odločbe (ki ga opredeljuje 118. člen ZDR-1). Pritožbeno soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka svoj predlog za sodno razvezo utemeljevala s tem, da za tožnico nima dela zato, ker se tožnica ne bo maksimalno angažirala pri projektih in prijavljala nanje, oziroma ker tožnica ne razume, da je treba zares delati. To pa so dejansko razlogi, zaradi katerih je bila tožnici dana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v zvezi z zahtevano nalogo, da pripravi zgodovino inštituta, prosila le za podaljšanje roka za izvedbo te naloge (do dneva, ko bi morala biti ta naloga izvedena, je tožnica zaradi drugih obveznosti in koriščenja letnega dopusta ne bi mogla opraviti) in izvedbe te naloge ni zavrnila (kar naj bi bila tudi ena od okoliščin za sodno razvezo, na katero se je sklicevala tožena stranka). Sodišče prve stopnje je pri tehtanju okoliščin in interesov obeh strank glede sodne razveze upoštevalo tudi tožničino starost (ob zaključku zadnje glavne obravnave je bila tožnica stara 61 let in je spadala v kategorijo starejših delavcev) ter dejstvo, da je bila tožnica tuja državljanka s prebivališčem v tujini in da je bila do sedaj zaposlena le v Sloveniji (kar ji otežuje zaposlitev v Italiji). Dalje je ugotovilo, da si je tožnica aktivno prizadevala za zaposlitev, vendar pri tem ni bila uspešna, da je prijavljena na zavodu za zaposlovanje in da ne prejema niti denarnega nadomestila niti denarne pomoči, prav tako pa nima drugih prihodkov. Pri tem je poleg navedenega kot okoliščino, ki je v prid reintegraciji tožnice k toženi stranki, upoštevalo tudi, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki več kot 18 let. Poleg tega se je opredelilo tudi do tožničinih težav v zvezi z morebitno pridobitvijo statusa s. p. in odnosom med tožnico in sodelavci (kar vse je obrazložilo v točkah od 36 do 39 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem je pravilno zaključilo (na te zaključke se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju le sklicuje), da niso podani pogoji za sodno razvezo tožničine pogodbe o zaposlitvi. Po zaključku pritožbenega sodišča niti dejstvo, da je tožnica zatrjevala, da je tožena stranka nad njo izvajala mobing, ne more odločilno vplivati na njeno pravico do reintegracije k toženi stranki. Če delodajalec delavcu ne zagotavlja delovnega okolja v skladu s prvim odstavkom 47. člena ZDR-1, pa uveljavlja delavec zoper njena odškodninski zahtevek po 8. členu ZDR-1 in delavcu kasneje nezakonito preneha pogodba o zaposlitvi, ta mobing ne more predstavljati odločilne okoliščine za sodno razvezo. Zakonska obveznost delodajalca je, da prepreči mobing nad delavcem in to tudi v primeru, ko je delavec ponovno integriran k njemu.

18. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri predlogu za sodno razvezo upoštevalo le interes tožnice, ne pa tudi interes tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo do okoliščin, ki sta jih stranki navajali v zvezi s sodno razvezo in ugotavljalo tudi njune interese. Pri tem je ugotovilo, da interes tožnice za reintegracijo k toženi stranki pretehta nad interesom tožene stranke po sodni razvezi, zato je tožničinemu tožbenemu zahtevku za reintegracijo k toženi stranki utemeljeno ugodilo.

19. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe tožene stranke, da elektronska sporočila, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavljajo mobing, niso predstavljale neprimerne komunikacije oziroma niso vsebovala vrednostne negativne sodbe o tožnici in da tudi ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično ravnanje tožene stranke (ker ne gre za ravnanje iste osebe in ker je med posameznimi sporočili minilo pol leta). Vsebina spornih elektronskih sporočil (A39, A43), ki sta jih sestavila tožničina sodelavca (označevanje tožnice kot voznice, ki vozi v napačno smer, označevanje pisanj tožnice kot nebuloze, tožničino neprestano lajnanje o neobveščenosti, …) je tudi po zaključku pritožbenega sodišča vsaj neprimerna, če ne celo žaljiva komunikacija, ki vsebuje tudi konotacijo negativne vrednostne ocene tožnice (ob tem niti ni bistveno, če sta imela sestavljalca teh besedil direktni namen tožnico žaliti, bistvena je objektivna neprimernost in žaljivost teh tekstov, ki jih je tako dojemala tudi tožnica).

20. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da je odločitev sodišča prve stopnje o prisojeni odškodnini nepravilna zato, ker je sodišče prve stopnje odškodnino zaradi mobinga razdelilo na del odškodnine iz naslova nepremoženjske škode in del odškodnine iz naslova odvračilne funkcije (ki je opredeljena v 8. členu ZDR-1). 8. člen ZDR-1 namreč ne določa izrecno, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja po splošnih pravilih civilnega prava in del odškodnine, katere namen je odvračati delodajalca od ponovnih kršitev, prisodita delavcu v enem, nerazdelnem znesku. Ob tem je potrebno poudariti še, da je sodišče prve stopnje ta zneska prisodilo tožnici z različnim pričetkom teka zakonskih zamudnih obresti (kot je tožnica to v svojem tožbenem zahtevku zahtevala - list. št. 76) in čemur tožena stranka v postopku niti ni oporekala.

- K pritožbi tožnice

21. Tožnica v obširni pritožbi poleg očitka o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da preostala ravnanja, za katera je tožnica zatrjevala, da predstavljajo mobing, nimajo narave mobinga. Po zaključku pritožbenega sodišča pritožbeni očitek tožnice o neutemeljeno zavrnjenih dokaznih predlogih ni utemeljen, zato sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj dokazov, ki jih tožnica navaja v pritožbi, ni izvedlo (sodišče prve stopnje je sicer izvedlo obširni dokazni postopek, v okviru katerega je vpogledalo in prebralo listinsko dokumentacijo, ki sta jo stranki vložili v spis /A1-A101, B1-B206/, zaslišalo je obe stranki in večje število prič). Pritožbeno sodišče zaključuje, da bi bila neizvedba preostalih dokazov (oziroma vsaj nekaterih od njih) kvečjemu posledica zmotne uporabe materialnega prava, kar pa bi se lahko odrazilo v nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ne pa v očitani bistveni kršitvi.

22. Po četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, s tem, da je to trpinčenje opredeljeno kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. V primeru trpinčenja je delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po 8. členu ZDR-1, ki napotuje na splošna pravila civilnega prava, pri čemer kot nepremoženjsko škodo, ki je nastala delavcu, določa tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi neenake obravnave delavca oziroma diskriminatornega ravnanja delodajalca oziroma nezagotavljanja varstva tudi pred trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom ZDR-1, ki ga je utrpel delavec. Iz citirane določbe tudi izhaja, da je treba pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati, da je ta odškodnina učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je delavec utrpel in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. Po prvem odstavku 47. člena ZDR-1 je dolžnost delodajalca, da zagotavlja takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen med drugim tudi trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred trpinčenjem na delovnem mestu.

23. Tožnica je v zvezi z zatrjevanim mobingom navajala 20 ravnanj tožene stranke oziroma njenih delavcev v obdobju od 27. 2. 2014 do 3. 10. 2015 (ko ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo), ki naj bi ustrezali definiciji trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vsakega od teh ravnanj in ugotovilo, da predstavlja trpinčenje le vsebina nekaterih elektronskih sporočil (A39, A43), ne pa tudi preostala ravnanja tožene stranke oziroma njenih sodelavcev. Pri tem zaključku pa je po ugotovitvi pritožbenega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presojalo le vsako ravnanje posebej in za vsako izmed ostalih ravnanj posebej ugotovilo, da ne predstavljajo trpinčenja tožnice. Že iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1 pa tudi iz uveljavljene sodne prakse (na primer sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015, sklep VDSS opr. št. Pdp 320/2016, Pdp 880/2016, Pdp 993/2016, Pdp 241/2017, …) izhaja, da posamezni dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja. Trpinčenje predstavlja lahko le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj oziroma vedenja, ki so graje vredna, očitno negativna in žaljiva ter usmerjena proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pri tem niti ni bistveno, če so bila ta ravnanja s strani tožene stranke protipravna (če je imela tožena stranka pravno podlago za ta ravnanja), temveč to, ali so ta ravnanja kot celota (usmerjena proti tožnici) predstavljala trpinčenje tožnice. Bistveno je, da gre za več dogodkov ali ravnanj, ki se ponavljajo (oziroma ki trajajo) in ki so bodisi objektivno nedopustni bodisi objektivno dopustni, vendar usmerjeni v trpinčenje delavca (tožnice).

24. Po stališču pritožbenega sodišča je poleg zgoraj omenjenih elektronskih sporočil sporno vsaj še ravnanje direktorice tožene stranke, ki je elektronsko sporočilo tožnice z dne 15. 5. 2014 (A38), ki ga je poslala le direktorici, ta posredovala ostalim sodelavcem. To ravnanje direktorice tožene stranke bi namreč lahko dodatno vplivalo (in očitno tudi je) na poslabšanje medsebojnih odnosov v kolektivu pri toženi stranki, kar bi lahko eskaliralo tudi v trpinčenje tožnice s strani njenih sodelavcev. Takšno ravnanje tožene stranke pa bi bilo v nasprotju s prvim odstavkom 47. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je bilo pisno opozorilo z dne 27. 5. 2015 (za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne predstavlja mobinga), dano tožnici tudi zato, ker naj bi njen ugovor zoper odločbo Urada Vlade RS g. in po svetu vseboval negativno oceno njenih sodelavcev. Ob sicer pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica za podajo tega ugovora ni bila pristojna, pa ta ugovor po zaključku pritožbenega sodišča ne vsebuje negativne ocene tožničinih sodelavcev (tožničinih navedb o številu projektov, ki so jih dobili odobrene nekateri njeni sodelavci ni mogoče opredeliti kot negativne ocene sodelavcev). Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je preostali kršitvi, ki sta bili tožnici očitani v tem pisnem opozorilu (pošiljanje ugovora zoper odločbo na urad, zavrnitev prihoda na sedež tožene stranke dne 16. 5. 2014) tožnica dejansko storila in da toženi stranki v zvezi s tem pisnim opozorilom tudi v konkretni presoji ravnanja kot celote ni mogoče očitati trpinčenja.

25. Pritožbeno sodišče v preostalem soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vsako od posameznih ravnanj, ki jih je tožnica v postopku zatrjevanja mobinga izpostavila. Pri tem ob pritožbenem sklicevanju tožnice na protestno pismo z dne 12. 6. 2015 ugotavlja, da to protestno pismo ne more predstavljati ravnanja, ki bi (tudi v povezavi z ostalimi ravnanji) predstavljalo trpinčenje. Tožnica, ki vtožuje odškodnino za trpinčenje za čas, ko je bila zaposlena pri toženi stranki, za to protestno pismo v času trajanja delovnega razmerja sploh ni vedela (za to pismo je izvedela šele, ko ji je bilo vročeno v sodnem postopku kot priloga odgovora na tožbo). To protestno pismo zato v času trajanja delovnega razmerja na tožnico ni moglo imeti nikakršnega (negativnega) vpliva in posledično ji v zvezi s tem pismom ni mogla nastajati niti nepremoženjska škoda.

26. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju kot primeroma navaja, da tudi zmanjšanje izplačila nadomestila za uporabo lastnih sredstev ne more pomeniti ravnanja, ki bi ga lahko bilo mogoče (v povezavi z ostalimi ravnanji) opredeliti kot mobing. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je prišlo do tega zmanjšanja zato, ker je tožena stranka ugotovila, da tožnica prejema previsoko nadomestilo. Prav tako ne drži pritožbena navedba tožnice, da naj bi bil v 5. členu tožničine pogodbe o zaposlitvi dogovorjen pavšal za to nadomestilo. To nadomestilo je bilo vezano na čas, ko je tožnica opravljala delo na domu, ne pa tudi za čas koriščenja letnega dopusta oziroma na čas, ko je bila v bolniškem staležu.

27. Po zaključku pritožbenega sodišča tudi čas vodenja postopka sporne redne odpovedi (v obdobju letnih dopustov in tožničinega bolniškega staleža, s čimer naj bi bilo tožnici po njenem mnenju namenoma oteženo iskanje pooblaščenke) ne more predstavljati ravnanja, ki bi bilo kot celota z drugimi ravnanji usmerjeno v trpinčenje tožnice. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka v tem postopku vezana na zakonsko določene roke, ki jih je morala spoštovati (ne glede na tožničin bolniški stalež, ki je trajal od 27. 7. 2015 dalje). Prav tako dejstva, da tožena stranka tožnici v času, ko je bila ta v bolniškem staležu, ni pošiljala vabil na sestanke, oziroma informacij o projektih, pri katerih je sodelovala, ni pošiljala elektronskih sporočil oziroma da je zaposleni niso kontaktirali, niso ravnanja, ki bi nudila oporo za ugotovitev, da je šlo za trpinčenje tožnice. Ta ravnanja so dejansko pomenila eno od oblik, v zvezi s katerimi je tožnica izvajala delovne naloge, tožnica pa teh nalog v času bolniškega staleža zaradi zdravstvenih razlogov ni mogla (in tudi ni smela) izvajati, saj ji v nasprotnem primeru bolniški stalež ne bi bil odobren.

28. Ker sodišče prve stopnje vseh ravnanj tožene stranke oziroma tožničinih sodelavcev, za katere je ugotovilo, da je do njih dejansko prišlo, ni dokazno ocenjevalo kot celote v cilju ugotovitve, ali je bila tožnica pri toženi stranki dejansko deležna trpinčenja, je glede navedenega ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbo tožene stranke pa je v celoti zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso bili podani niti s pritožbo tožene stranke uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

29. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na zgornje ugotovitve in stališča pritožbenega sodišča ponovno dokazno oceniti vsa sporna ravnanja tožene stranke oziroma njenih sodelavcev in na podlagi celote ugotovljenih ravnanj ugotoviti, ali je šlo v konkretnem primeru za trpinčenje tožnice ter posledično odločiti o utemeljenosti preostalega dela njenega tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica uveljavljala v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem. Ob tem bo moralo obrazložiti tudi, iz kakšnega razloga je zavrnilo del tožničinega tožbenega zahtevka iz naslova zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice 300,00 EUR za čas od 16. 10. 2015 do 5. 11. 2015, saj izpodbijana sodba v tem delu ni obrazložena.

30. Pritožbeno sodišče pa ni ugodilo pritožbi tožnice v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških (VI. točka izreka izpodbijane sodbe), saj iz te odločitve izhaja, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti določen del njenih pritožbenih stroškov. To pa pomeni, da tožnica dejansko zoper ta del odločitve prvostopenjskega sodišča nima pravnega interesa. Poleg tega pa je tudi vsebinsko neutemeljen njen očitek sodišču prve stopnje o napačnem načinu odločanja o pravdnih stroških obeh strank v postopku na prvi stopnji. Tožbeni zahtevek tožnice je bil namreč sestavljen iz dveh delov (presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom; presoja utemeljenosti tožničinega odškodninskega zahtevka zaradi zatrjevanega mobinga), tako da je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških v zvezi s prvim zahtevkom utemeljeno upoštevalo določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), v zvezi z drugim zahtevkom pa 154. člen ZPP in ugotovljene stroške pobotalo.

31. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 7, 7/4, 8, 47, 47/1, 89, 89/1, 89/1-3.
Datum zadnje spremembe:
20.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2NDA0