<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 244/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.244.2011

Evidenčna številka:VDS0007037
Datum odločbe:09.06.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža

Jedro

Tožnica je dva dni pred odhodom na poletni tabor obiskala osebnega zdravnika, vendar mu ni povedala, da namerava izrabiti bolniški stalež v drugem kraju. Iz tega razloga in pa tudi, ker ni zahtevala niti odobritve za nazaj, ji je tožena stranka iz razloga po 8. al. 1. odst. 111. čl. ZDR utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer ni bistveno, kako je izraba bolniškega staleža v poletnem taboru vplivala na zdravje tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se razveljavi sklep tožene stranke št. 100.29/2008-11 z dne 25. 8. 2008, s katerim je tožena stranka izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno 14. 10. 2008 do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki izplačati vse plače, kot bi jih prejela, če bi bila na delu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska plače do plačila ter od navedenih posameznih zneskov odvesti vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, jo prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno 14. 10. 2008 do dne ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, vse v 8 dneh pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Sodišče prve stopnje ni izvajalo postopka tako, kot mu je naložilo pritožbeno sodišče, saj je v ponovljenem postopku izdalo identično sodbo. Zmotno je ocenilo izpovedbi osebnega zdravnika J. in psihiatrinje S.. J. je izpovedal, da za paciente, ki imajo težave z depresijo, priporoča prosto gibanje na svežem zraku in sprehode v naravo. Osebni zdravnik ni ugotovil kršitev, ki jih je ugotovilo sodišče, prav tako pa tožnice ni opozoril v skladu s svojo pojasnilno dolžnostjo. Očitno se je tega zavedal, da ji je s potrdilom, v katerim je navedel prosto gibanje, dal veliko svobode in bi ji moral pojasniti, kaj to pomeni, pa tega ni storil. V kolikor bi se pri njemu zglasila z željo, da se udeleži tabora v L., bi ji takšno potrdilo izdal. Prav tako bi ji priporočila to psihiatrinja S., saj bi bila sprememba kraja glede na njeno zdravstveno stanje koristna in bi nanjo dobro vplivala. Nikoli ji ni nihče prepovedal, da lahko zapusti kraj stalnega bivališča. Navodila navedenih zdravnikov je razumela v tem smislu, da se planinskega tabora lahko udeleži. Zato bolniške odsotnosti ni v ničemer zlorabila. Bivanje v L. ji je bistveno prispevalo k ozdravitvi, kar sta potrdila oba zdravnika. Sodišče prve stopnje je glede tega zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pri ugotovitvi o omajanem zaupanju med strankama je dalo prevelik pomen izpovedbi načelnice tožene stranke. Poleg tega se v tožbene navedbe o njeni diskriminaciji glede na zdravstveno stanje sploh ni spuščalo. Ravno to pa je bil razlog, da je prišlo pri njej do nastanka bolezni in daljše odsotnosti z dela. Ne strinja se z ugotovitvijo, da ji je bila odpovedana prav tista pogodba o zaposlitvi, ki je veljala v času odpovedi. Gre za pogodbo, s katero sta stranki uredili delovno razmerje za čas po 30. 7. 2008. Sodišče ni popolno razčistilo dejanskega stanja glede tega, kakšna navodila je dobila v času zadržanosti od dela, ki bi bila podlaga ugotovitvi, če je resnično kršila določbo 8. alineje 1. odst. 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Meni, da ni v ničemer kršila pravila zdravstvenega zavarovanja, na njih tudi tudi ni bila opozorjena. Tožena stranka je z izredno odpovedjo pogodbe posegla v njene ustavne človekove pravice. Omejevanje izrabe bolniškega staleža zgolj na kraj prebivališča kljub temu, da je takrat zapustitev kraja koristila tako njej kot delodajalcu, pomeni enklatanten poseg v svobodo gibanja in v varnost zaposlitve. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Za odhod iz kraja bivanja v času bolniškega staleža je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. V ZDR so točno določeni in sankcionirani načini zlorabe bolniškega staleža. Osebni zdravnik je izpovedal, da je potrebno željo bolnika, da zapusti kraj bivanja, ustrezno zavesti v ambulantni karton. Tožnica ga ni nikoli vprašala za takšno odobritev. Glede tega se je zavedala, da v času bolniške odsotnosti ne sme početi vsega, kar izkazuje njena izpoved, da ima probleme z vrtoglavicami, da se ne more udeležiti tabora zaradi fizične kondicije in iz razloga, ker je v bolniškem staležu. Tožnica tudi naknadne odobritve udeležbe na taboru ni iskala. Takrat je bila edina javna uslužbenka, ki ni spoštovala pisne odredbe za izvajanje nalog, poleg tega je bila edina, ki si je dovolila v času bolniške odsotnosti oditi na počitnice na planinski tabor. Do nje se ni v ničemer diskriminatorno obnašala. Tožnici sta se z novo pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 7. 2008 prevedla zgolj plača in delovno mesto v skladu z uveljavljenim novim plačnim sistemom v javnem sektorju. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožničino pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenimi postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

V tem sporu je bilo o tožbenih zahtevkih že drugih razsojeno. Pritožbeno sodišče je v sklepu dne 3. 3. 2010, ko je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, temu sodišču naložilo, da naj v okviru predlaganih dokazov oceni, ali je tožnica kršila določbo 8. alineje 1. odst. 111. čl. ZDR, ko se je v spornem času udeležila poletnega tabora, ne da bi predhodno pridobila izrecno pisno dovoljenje osebnega zdravnika za odhod izven kraja bivanja. Poleg tega naj sodišče v okviru dokaznih predlogov obeh strank ugotovi, če dejansko obstajajo takšne okoliščine in interesi med strankama, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je sledilo tako podanim napotkom pritožbenega sodišča in ponovilo že izvedene dokaze, poleg tega je zaslišalo še K.. Ugotovilo je, da je tožena stranka pravilno in iz utemeljenih razlogov izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi, ker je v času bolniškega staleža od 13. do 17. 7. 2008 brez odobritve svojega osebnega zdravnika J. odpotovala iz kraja svojega bivanja ter se v tem času udeležila poletnega tabora v L.. Tožnica je izpovedala, da je bila 11. 7. 2008 v ambulanti pri osebnem zdravniku zaradi odobritve staleža, vendar ga takrat ni obvestila o nameravani udeležbi na poletnem taboru, osebni zdravnik pa ji je za ta čas odobril bolniški stalež. Tožena stranka je na podlagi objave slike v P. ugotovila, da se je tožnica v spornem času nahajala na poletnem taboru, kar je povzročilo revolt med zaposlenimi, med njimi se je govorilo, da gredo tudi sami na takšen način v bolniški stalež in bodo v s tem prihranili dopust, pri čemer so od načelnice zahtevali, da zoper tožnico ustrezno ukrepa. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnica s takšnim ravnanjem zlorabila vsakršno medsebojno zaupanje, zaradi česar ni imela nobenega interesa za nadaljevanje tožničinega delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijani sodbi o izkazanem razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. alineje 1. odst. 111. čl. ZDR, saj je v času bolniškega staleža brez odobritve osebnega zdravnika odpotovala na poletni tabor v L.. V skladu z določbo 233. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 30/2003 in spremembe) osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija opredeli začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka, pri čemer je za odhod izven kraja bivanja v času odobrene začasne zadržanosti od dela vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.

V konkretnem primeru je dokazano, da je tožnica dne 11. 7. 2008, to je dva dni pred odhodom na poletni tabor, obiskala svojega osebnega zdravnika, vendar mu očitno ni povedala (pa bi mu po stališču pritožbenega sodišča morala), da namerava izrabiti stalež v drugem kraju. Zakaj to ni storila, ve samo ona sama. Tudi kasneje, po ugotovljeni kršitvi, ni zahtevala takšne odobritve za nazaj. To lahko pomeni, da je s takšnim ravnanjem lahko predvidevala, da kršitev ne bo ugotovljena, ne glede na razlog, da se ji zdravstveno stanje zaradi tega ni poslabšalo. V tej zvezi je osebni zdravnik pojasnil, kaj pomenita pojma prosto gibanje in sprememba okolja pri pacientu, vendar pa je določno izpovedal, da mora pacient predočiti zdravniku novo lokacijo, kjer se bo nahajal v času bolniškega staleža oz., kam bo odpotoval, saj se takšen odhod izven kraja bivanja evidentira v zdravniški karton, v katerega se zavede tudi naslov in telefonska številka, da je pacient ves čas dosegljiv. Za morebitno nudenje nujne medicinske pomoči je to pomembno. Po stališču pritožbenega sodišča v konkretnem primeru tem bolj iz razloga, ker je šlo pri tožnici za izvajanje trekingov in ostalih fizičnih aktivnosti, kot je to razvidno iz programa poletnega tabora.

Zato bi imela odobritev osebnega zdravnika tožnici, da izrabi bolniški stalež na takšen način, naravo tveganja, ne glede na dejstvo, da je šlo pri njej pretežno za depresivne motnje, vendar po njeni izpovedbi tudi za vrtoglavico in obrabo vratnih vretenc. Ne gre prezreti dejstva, da je osebni zdravnik odgovoren za pacientovo zdravje in potek zdravljenja, kar pomeni, da bi mu morala tožnica v konkretnem primeru pojasniti, kam želi odpotovati, da bi v nadaljevanju o tem ustrezno odločil. Ker tako ni ravnala, temveč je odpotovala več kot 200 km vstran, ni samo zlorabila zaupanje do osebnega zdravnika, temveč je s tem storila kršitev, ki ima dejansko in pravo podlago za izredno odpoved pogodbe. Nič ne bi bilo narobe, če bi odpotovala tudi v drugo državo ali na drugi kontinent, in ne samo na poletni tabor planincev, kjer se je najbrž, kot kaže slika v P., očitno dobro počutila. Vendar bi morala imeti za takšno zapustitev kraja bivanja vedno odobritev osebnega zdravnika, seveda z vsemi njegovimi navodili, kako naj ravna in izvaja terapijo, kar bi bilo zavedeno v zdravstvenem kartonu. Zato je glede tega brezpredmetno pritožbeno zavzemanje na izboljšano zdravje tožnice v času poletnega tabora ter na ostale koristi takšne izrabe bolniškega staleža. V tej zvezi pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi razlogom, da je tožnica izgubila zaupanje svojih nadrejenih delavcev in sodelavcev, zaradi česar ni izkazanih nobenih možnosti med strankama za nadaljevanje delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožnica v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odst. 360. čl. ZPP).

Med ostalim gre tudi za uveljavljanje pritožbe, da je tožena stranka odpovedala tožnici napačno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je šlo v tem primeru za pogodbo z dne 30. 7. 2008, ki je po vsebini enaka kot prejšnja, vendar pa spremenjena zgolj glede novosti, skladnimi z novimi sistemom plač v javnem sektorju, ki je bil za vse javne uslužbence uveljavljen v tem letu.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165., čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).


Zveza:

ZDR člen 110, 111, 111/1, 111/1-8.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2NzYz