<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 145/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.145.2011

Evidenčna številka:VDS0006794
Datum odločbe:12.05.2011
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža

Jedro

Tožnica je brez odobritve osebnega zdravnika odšla iz kraja bivanja in sicer se je udeležila seminarjev v okviru sodniškega pripravništva, zaradi česar ji je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. al. 1. odst. 111. čl. ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev nezakonitosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 11. 2009 v zvezi s sklepom z dne 6. 1. 2010. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugodi, izpodbijano sodbo v 2. točki pa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno, da pritožbeno sodišče zadevo v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožnica ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer izvedlo obsežen dokazni postopek, vendar je nato v obrazložitvi zgolj v enem stavku obrazložilo, zakaj je tožbeni zahtevek neutemeljen. Med strankama namreč ni sporno, da se je tožnica v času od 12. 5. 2009 na V. v K. res udeležila določenih seminarjev, navedenih seminarjev se je udeleževala do vključno 30. 9. 2009. Poudarja, da v konkretnem primeru ob upoštevanju specifičnih okoliščin ni mogoče ugotoviti, da naj bi tožnica kršila navodila pristojnega zdravnika. Smisel odredbe glede upoštevanja navodil pristojnega zdravnika je seveda v tem, da je bolnik čim manj časa v bolniškem staležu, saj bi lahko ob samovoljnem ravnanju svojo bolezen podaljševal in poslabševal, s tem pa bi se tudi podaljšala bolniška odsotnost. V konkretnem primeru se je kot nesporno tožnica udeležila seminarjev v K., vendar pa to zanjo ni predstavljalo fizičnega napora v tem smislu, da bi se njeno zdravstveno stanje poslabševalo. Tožnica je naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi zdravljenje potekalo tako, da bi bila rehabilitacija karseda kratka. Glede na povedano je potrebno v konkretnem primeru izhajati iz namena in smisla zakonske določbe 111. člena ZDR, česar pa sodišče očitno ni storilo, saj je preprosto ugotovilo, da tožnica ni upoštevala navodil pristojnega zdravnika. Opozarja na izpovedbo zdravnika S.N., ki je izpovedal, da se mora pacient držati navodil zdravnika zato, da bi bilo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo ter se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivali na podaljševanje zdravljenja. Izpostaviti je tudi dejstvo, da se je tožnica (kar ni bila njena dolžnost) odločila za operacijo obeh stopal hkrati in s tem skrajšala bolniško odsotnost. Zdravnik je tudi jasno izpovedal, da tožnica z udejstvovanjem na seminarjih ni storila ničesar, kar bi vplivalo na potek zdravljenja bolezni. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izpovedbo navedlo, da izpovedi zdravnika ni mogoče šteti kot naknadno odobritev pristojnega zdravnika. To pa tožnica niti ni želela, temveč je želela le dokazati, da je smisel določbe 111. člena ZDR v tem, da bolnik ne sme storiti ničesar, kar bi poslabševalo njegovo zdravljenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. List RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je tožnici očitala, da je zlorabila pravico do zadržanosti z dela zaradi bolezni s tem, ko se je v času bolniške odsotnosti udeležila petih seminarjev na V. v K.. Tožena stranka je tožnici zato izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 8. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. List RS, št. 56/2002 in naslednji). Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev organa prve stopnje.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo kršitev postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, zato je v nadaljevanju presojalo, ali so podani vsebinski razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnica kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ni upoštevala navodil pristojnega zdravnika in je večkrat brez odobritve zapustila kraj bivanja.

Po 4. členu konvencije MOD št. 158 delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, je tožnica storila očitano kršitev, saj ni ravnala v skladu z navodili svojega zdravnika. Tožnica ni zanikala, da je v spornih dneh odpotovala iz kraja bivanja in se udeležila seminarjev na V. v K., v okviru sodniškega pripravništva. Zaslišani osebni zdravnik S.N. je namreč izpovedal, da je tožnici odobril le udeležbo na seji občinskega sveta, glede obiskov seminarjev v K. pa ji je povedal, da ji odhoda iz kraja bivanja ne more odobriti, ker so bile omejitve dane že v odločbi zavoda. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (UR. list RS, št. 79/94 in nadaljnji) v 2. odstavku 233. člena določajo, da osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija mora zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela. V času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege mora zavarovanec, ki se zdravi doma v času takšne zadržanosti biti na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravniška komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Tožnica odobritve osebnega zdravnika za odhod izven kraja bivanja ni imela, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica ni storila ničesar, kar bi podaljševalo njeno bolniško odsotnost.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno očitala in tudi dokazala utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, kakor tudi obstoj utemeljenih razlogov, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, to je izgubo zaupanja v tožnico, zato je tudi zakonski pogoj po 1. odstavku 110. člena ZDR podan. Razlog za izredno odpoved po citirani določbi 1. odstavka 111. člena ZDR je namreč podan že v primeru, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni, ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, pri čemer ni odločilno, ali je to vplivalo na morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja in na podaljšanje bolniškega staleža ali ne.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).


Zveza:

ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-8. ZJU člen 154, 154/1.
Datum zadnje spremembe:
04.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2MjUx