<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 1900/2018-22
ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.1900.2018.22

Evidenčna številka:UP00025506
Datum odločbe:04.12.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Slavica Ivanović Koca (preds.), Bojana Prezelj Trampuž (poroč.), Adriana Hribar Milič
Področje:DAVKI
Institut:davek na dodano vrednost (DDV) - obveznost plačila ddv - izogibanje plačila davka - povezane osebe - objektivne okoliščine

Jedro

V konkretnem primeru obstajajo objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Okoliščine, omogočajo zaključek, da je tožnik vedel in ne le moral vedeti, da DDV, ki ga je bilo treba plačati od računov, izdanih tožniku, ne bo plačan.

Povezanost tožnika in družbe A. d.o.o. v smislu določb ZDDPO-2 je objektivna okoliščina, ki omogoča zaključek, da je tožnik vedel, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ugotovljena je bila poslovna povezanost med tožnikom in družbo A. d.o.o., zaradi česar je tožnik moral biti seznanjen s poslovanjem družbe A. d.o.o. in njenim slabim finančnim položajem. Tožnik je vedel, da navedena družba ne bo poravnala obveznosti plačila DDV po računih, ki jih je izdala tožniku. Sam način tožnikovega poslovanja in družbe A. d.o.o. je kazal na to, da je bil tožnik ustanovljen zgolj z namenom, da se družba A. d.o.o. izogne plačilu davčnih obveznosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana ugotovil, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupnem znesku 59.141,55 EUR, ki ga je dolžan plačati A., na podlagi obračuna DDV za obdobje od 1. 3. 2013 do 31. 3. 2013 ter zamudnih obresti od tega zneska, ki tečejo od 30. 4. 2013 do plačila (I. točka izreka). Davčni organ je ugotovil, da mu tožnik ni predložil dokumentacije, ni dal pojasnil v zvezi s predmetom davčnega nadzora in je oviral davčni nadzor, kar pomeni kršitev prvega odstavka 138. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) (II. točka izreka). Znesek iz I. točke izreka mora biti vplačan v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka se bo začel postopek davčne izvršbe (III. točka izreka). Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (IV. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (V. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za davčno obdobje od 6. 2. 2013 do 31. 3. 2013 v zvezi z ugotavljanjem solidarne odgovornosti za plačilo DDV, ki je bil obračunan, vendar neplačan s strani zavezanca za davek A. d.o.o. O ugotovitvah je sestavil zapisnik 29. 7. 2013, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v izpodbijani odločbi.

2. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da sta tožnik in družba A. d.o.o. poslovno povezni družbi, katerih direktorja med seboj sklepata in podpisujeta pogodbe o poslovnem sodelovanju, medsebojno izdajata in prejemata račune za storitve in blago. Tožnik kot novoustanovljena družba posluje v poslovnih enotah družbe A. d.o.o., z delovno silo od družbe A. d.o.o. Iz pridobljenih podatkov od bank je tudi ugotovljeno, da se ves inkaso tožnika preusmeri na račune družbe A. d.o.o. v Italijo, le v manjši meri so poplačani direktni dobavitelji, ki pa so dejansko „stari“ dobavitelji od družbe A. d.o.o., ki je velik davčni dolžnik, ki ima v Sloveniji od začetka leta 2013 dalje blokirane vse transakcijske račune.

3. Davčni organ zaključuje, da družba A. d.o.o. še vedno posluje in tudi s pomočjo tožnika prodaja blago ter „kasira inkaso“, ki ga s strani DURS ni mogoče zaseči. V primeru namreč, da bi se inkaso od prodaje blaga tožnika preusmerjal na račune družbe A. d.o.o. v Sloveniji, bi se davčni dolg družbe A. d.o.o. lahko že deloma poplačal. Davčni organ zato meni, da so, predvsem v izogib plačilu davčnega dolga, odgovorne osebe družbe A. d.o.o. ustanovile novo družbo – tožnika. To izhaja tudi iz sklenjenih pogodb o njunem medsebojnem sodelovanju in še iz drugih okoliščin, ki jih opisuje in na katere se sklicuje davčni organ. A. d.o.o. je 29. 3. 2013 izdal tožniku 19 računov za blago v vrednosti brez DDV 328.864,43 EUR, DDV po teh računih pa je znašal skupaj 59.141,55 EUR. Tožnik je na podlagi navedenih računov uveljavljal vstopni DDV, družbi A. d.o.o. pa omogočil neplačilo DDV. Davčni organ ugotavlja, da sta tožnik in družba A. d.o.o. povezani osebi v skladu z določbami 17. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), kar izhaja iz okoliščin, ki jih navaja. Zato zaključuje, da je tožnik na podlagi 76b. člena ZDDV-1 solidarno odgovoren za plačilo DDV poslovno povezane družbe A. d.o.o. Meni namreč, da je bil namen transakcij med tožnikom in družbo A. d.o.o. izogibanje plačilu DDV in s tem pridobitev neupravičenih finančnih koristi. Tožniku pa očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.

4. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje, tožnikove ugovore pa zavrača.

5. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija v tožbi. Uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. V zvezi s postopkom izpostavlja krajevno pristojnost tožene stranke. Na listinah je namreč naveden Davčni urad Ljubljana, odtisnjen pa je žig Davčnega urada Nova Gorica. Tudi pošta je bila poslana iz Davčnega urada Nova Gorica. Tožnik meni, da je navedeno zanj zavajajoče in nerazumljivo. V nadaljevanju tožnik izpostavlja, da je bil DIN v predmetni zadevi opravljen skladno s tretjim odstavkom 135. člena ZDavP-2, torej brez izdaje sklepa, česar pa tožena stranka ni z ničemer utemeljila. Zato meni, da je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka. V primeru, da bi se nadzor pričel po običajni poti, bi tožnik v miru pripravil dokumentacijo, ki je predmet DIN. Po mnenju tožnika bi celoten postopek potekal drugače, če bi tožena stranka najavila izvedbo DIN. Tako pa je tožena stranka ob prvem srečanju z direktorjem tožnika 8. 4. 2013 zahtevala predložitev številne dokumentacije, glede katere je direktor povedal, da jo bo pripravil in predložil. Tožnik je toženi stranki preko e-davkov posredoval vse prejete račune in knjige izdanih ter prejetih računov. Posledično je predstavnica tožene stranke na prvem srečanju lahko imela s seboj račun št. 1. Tega je pokazala direktorju tožnika in od njega zahtevala, da pojasni, kaj je bilo poslano po tem računu. Ta ji je povedal, da je vse razvidno iz računa. Na ponovno večkratno vztrajanje, da naj pojasni, kaj je družba prodajala, ni več vedel, kaj od njega želi. Zato je odgovoril, da ne bo podal nobene izjave več. Tožena stranka pa je navedla, da direktor tožnika z njo ni hotel sodelovati.

6. Tožnik pojasnjuje, da je od poslovnega subjekta B. s.p. odkupil vsa osnovna sredstva, ki so potrebna za zagon betonarne. Tožnik je namreč imel sprva namen, da bo opravljal tudi dejavnost proizvodnje betonskih izdelkov, pozneje pa je to misel opustil. V skladu s sklenjeno pogodbo je nato družba A. d.o.o. odkupila od tožnika vsa osnovna sredstva za zagon te dejavnosti. Čeprav je tožena stranka imela še pred prvim srečanjem s tožnikom na voljo večino zahtevanih listin, jih je ponovno zahtevala od tožnika. Dvojno posredovanje enih in istih listin ni utemeljeno niti ekonomično. Tožnik meni, da želi tožena stranka predstaviti sodelovanje tožnika v čim bolj negativni luči, da bi opravičila svoje očitke o kršitvi prvega odstavka 138. člena ZDavP-2, čemur pa tožnik nasprotuje. Če je tožena stranka menila, da tožnik ne sodeluje, bi morala tožnika s pisnim pozivom pozvati na predložitev dokazov, česar pa ni storila. Med drugim se sklicuje, da je neupravičen očitek tožene stranke, da je bil direktor tožnika določene dni v mesecu juliju 2013 nedosegljiv za telefonske klice. Omenjeni je bil od 23. 7. do 31. 7. 2013 na dopustu, kar je razvidno iz dokazil, ki so bila predložena. Toženi stranki je bilo 26. 7. 2013 s strani C.C., ko je klicala na družbo A. d.o.o., pojasnjeno, da je bil tožnikov direktor na dopustu. Zato tožnik predlaga zaslišanje C.C.. Zaslišanje omenjenega je tožnik predlagal že tekom postopka, vendar mu tožena stranka ni ugodila. Tožnik nadalje navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ne pojasni katere listine in dokumente je tekom postopka pregledala in ocenila, kar kaže na bistvene pomanjkljivosti v sami odločbi, ki se je ne da preizkusiti.

7. Tožnik v nadaljevanju navaja, da ne vzdržijo navedbe tožene stranke, da tožnik opravlja dejavnost na naslovu A.. V skladu s pogodbo o sodelovanju med tožnikom in družbo A. d.o.o. opravlja tožnik dejavnost na devetih lokacijah po Sloveniji, njegov sedež pa je v Ljubljani, E.. Tožnik poudarja, da ima na navedenem naslovu v najemu pisarno. Opisuje dogajanje 10. 4. 2013, ko je želela tožena stranka pri tožniku opraviti pregled. Direktor tožnika je tega dne čakal inšpektorico od 9.00 do 11.40 ure, nato pa je imel sestanek s stranko, zaradi česar se tudi ni mogel javljati na telefon. Zavrača očitke tožene stranka, da na registriranem sedežu dejavnosti tožnik ne opravlja svoje dejavnosti. Neutemeljene so trditve o navidezno najetem prostoru, kot tudi navedbe glede družbe F. d.o.o., ki naj bi bila pa navedbi davčnega organa rezervna družba družbe A. d.o.o. Sklepno tožnik navaja, da ni podlage za izrek o kršitvah 138. člena ZDavP-2.

8. Tožnik pojasnjuje še svoje poslovanje in sodelovanje z družbo A. d.o.o., ki je bilo urejeno s pogodbo. Tožena stranka je bila z vsebino teh pogodb obveščena in zelo natančno seznanjena. Trije predstavniki davčnega organa so bili prisotni na prvi seji upniškega odbora v času pričetka prisilne poravnave zoper družbo A. d.o.o. dne 30. 5. 2013 in tam je bilo celotno poslovanje družbe A. d.o.o. podrobno pojasnjeno. Nihče od predstavnikov davčnega organa ni nasprotoval takemu sodelovanju. Stališče tožene stranke pa kaže povsem drugačno sliko, ki prikazuje delovanje tožnika v razmerju do družbe A. d.o.o. izključno v negativni luči. Tožnik zato meni, da sta njegova pravna varnost in svobodna gospodarska pobuda ogroženi. Nasprotuje navedbi tožene stranke, da je blago „samo formalno (papirnato)“ kupljeno od družbe A. d.o.o. Tožnik pojasnjuje, da kupuje blago na debelo in ga prodaja v maloprodaji, za kar prejeme tudi kupnino. V razmerju do družbe A. d.o.o. ne gre za konsignacijsko prodajo, kot je to navedeno v izpodbijani odločbi, ampak gre za klasičen nakup blaga. Res je bila pogodba o konsignaciji med obema družbama podpisana, vendar do tovrstnih transakcij nato ni prihajalo. Družba A. d.o.o. pa je le eden od tožnikovih dobaviteljev blaga. Tožnik pa je dolžan dobavljeno blago tudi poravnati z nakazilom na transakcijski račun, ki je naveden na računu za nabavljeno blago. Zavrača očitek, da je tožnik s tem pomagal družbi A. d.o.o., da se izogne izvršbi. Tožena stranka ni navedla nobenega predpisa, iz katerega bi izhajalo, da je tak način poslovanja prepovedan. Tožena stranka na več mestih izpostavlja delovanje družbe A. d.o.o. Ker se te navedbe ne nanašajo na tožnika, so za tožnika brezpredmetne. Kar se tiče poslovnih enot tožnika in preverjanja izdanih računov (napačna navedba na računih) tožnik pojasnjuje, da je šlo za napako računalniškega sistema, ki je bila odpravljena. Tožnik zatrjuje, da z družbo A. d.o.o. ne vodi skupne politike poslovanja in da je le-ta od nastanka finančnih težav izvedla številne ukrepe za zmanjšanje dolgov in izboljšanje stanja. Ugotovitev tožene stranke, da si družba A. d.o.o. in tožnik fakturirata promet storitev in blaga, je pravilna, vendar pri tem ne gre za navidezne posle, kot to poudarja tožena stranka.

9. Tožnik v nadaljevanju pojasnjuje, da se je direktor in večinski lastnik tožnika odločil ustanoviti družbo G. d.o.o. in da ne drži, da so ga na to napeljale odgovorne osebe družbe A. d.o.o. Prav tako ne drži navedba, da je bil H.H. v družbi A. d.o.o. zaposlen kot komercialist in da bi kot tak moral vedeti, kakšno je finančno stanje pri družbi A. d.o.o. Omenjeni je bil namreč do zaposlitve pri tožniku zgolj eden od zaposlenih pri družbi A. d.o.o. Tožnik pa ne kupuje blaga samo od družbe A. d.o.o., temveč tudi od mnogih drugih dobaviteljev, tako doma kot tudi v tujini. Posledično tako ni mogoče govoriti o povezanih osebah, saj družbi nista odvisni druga od druge. Nasprotuje tudi zaključku, da naj bi tožnik vedel, da se družba A. d.o.o. izogiba plačilu DDV. Tožnik je bil ustanovljen februarja 2013, delovati pa je začel marca 2013. Pri tem izpostavlja tudi, da je poslovodstvo družbe A. d.o.o. za rešitev družbe predlagalo postopek prisilne poravnave in ne stečaja. Tožena stranka napačno tolmači 19. člen ZDPPO-2, saj odnos med tožnikom in družbo A. d.o.o. ne zajema nobenega zakonskega znaka navedenega člena. Tožnik zanika, da naj bi bil ustanovljen samo iz razloga oškodovanja upnikov. Navaja, da se je odločil stopiti na samostojno podjetniško pot. Pri tem poudarja, da ob ustanovitvi družbe ni poznal ne dejanskega stanja in ne finančnih podatkov družbe A. d.o.o.

10. Tožnik poudarja, da sklicevanje tožene stranke na 76b. člen ZDDV-1 ni utemeljeno. V konkretni zadevi ni mogoče govoriti o objektivnih okoliščinah, ki kažejo, da naj bi tožnik kot sodelujoči subjekt vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Iz komentarja ZDDV-1 sledi, da je namen solidarne odgovornosti izključno in predvsem v preprečevanju davčnih utaj skozi davčne vrtiljake v povezavi z neplačujočimi poslovnimi subjekti, ki se pojavijo v takih primerih. Širitev solidarne odgovornosti še na druge primere, kot v predmetni zadevi, je v nasprotju z načelom nevtralnosti. Ravnanje tožene stranke po mnenju tožnika predstavlja kršitev načela sorazmernosti. Tožnik se sklicuje na sodbo Sodišča EU C-384/04 ter vztraja, da v konkretni zadevi ni šlo za transakcijo, katere namen je izogibanje plačila DDV. Zgolj vedenje, da je prodajalec v finančnih težavah, samo po sebi še ne more predstavljati okoliščine, ki bi kazala na goljufiv namen pri sklepanju poslov in izogibanju davkov. V predmetni zadevi nakup blaga ni v ničemer odstopal od ostalih nakupov, ki jih opravlja tožnik, zato ni mogoče teh transakcij šteti za goljufive. Tožnik se nadalje sklicuje na 76b. člen ZDDV-1 in navaja, da od davčnega organa ni prejel obvestila o obstoju objektivnih okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV družbe A. d.o.o.

11. Dodatno tožnik še navaja, da poskuša tožena stranka, ki trdi, da ji družba A. d.o.o. dolguje obveznost iz naslova DDV, izterjati isti davek na več načinov. Tožena stranka je namreč celotne svoje terjatve prijavila v postopku prisilne poravnave, ki je tekel zoper družbo A. d.o.o., hkrati pa ta isti davek – konkretno izstopni DDV za mesec marec 2013, nalaga v plačilu tožniku. Poleg tega je bil tožnik seznanjen, da tožena stranka DDV terja tudi od fizične osebe I.I.. Gre za grobo kršitev načela davčne nevtralnosti in načela sorazmernosti, pa tudi določil Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Nad družbo A. d.o.o. je bila 16. 5. 2013 uvedena prisilna poravnava in po tem datumu tožena stranka skladno z določili 132. člena ZFPPIPP ne sme vršiti izvršbe za poplačilo obveznosti družbe, ki so nastale do trenutka uvedbe prisilne poravnave. Delovanje davčnega organa v tem primeru predstavlja neposredno procesno kršitev 132. člena ZFPPIPP. Tožena stranka namreč terja tožnika, da on poplača DDV, ki ga dolguje družba A. d.o.o. iz časa pred pričetkom prisilne poravnave zoper navedeno družbo. Dodatno tožena stranka s tem ravnanjem preferira pred ostalimi upniki, ki tudi terjajo družbo A. d.o.o., kar ni dopustno. S potrditvijo prisilne poravnave pri družbi A. d.o.o. je nedvomno prenehala pravica tožene stranke do izterjave naložene davčne obveznosti iz naslova solidarne odgovornosti. Tožena stranka je izenačena z vsemi ostalimi upniki v smislu pravice do poplačila deleža dolgov, kot izhaja iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Toženi stranki očita, da je v predmetni zadevi napačno ocenila dejansko stanje in je s tem kršila tako postopkovno pravo kot materialne predpise. Tožena stranka je dolžna pri svojem odločanju upoštevati 5. člen ZDavP-2 in ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. V obeh primerih pa toženi stranki naloži, da tožniku povrne stroške postopka.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter navaja dodatne razloge, zaradi katerih predlaga zavrnitev tožbe.

13. Upravno sodišče RS je s sodbo I U 844/2014-9 z dne 17. 3. 2015 tožnikovo tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 199/2015 z dne 30. 8. 2018 ugodilo tožnikovi reviziji in sodbo Upravnega sodišča RS I U 844/2014-9 z dne 17. 3. 2015 razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, izrek o stroških postopka pa pridržalo za končno odločitev. Po presoji Vrhovnega sodišča RS omenjena sodba Upravnega sodišča RS vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so deloma pomanjkljivi.

14. Tožba ni utemeljena.

15. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS se je Upravno sodišče RS v novem postopku izrecno opredelilo do vseh tožnikovih ugovorov ter dokaznih predlogov in ob ponovnem presojanju navedene zadeve ugotovilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, pri čemer so v nadaljevanju te sodbe za to navedeni razlogi. Prav tako so pojasnjeni razlogi, zaradi katerih sodišče ni sledilo tožnikovim dokaznim predlogom.

16. V obravnavanem primeru je tožniku naložena solidarna odgovornost na podlagi 76b. člena ZDDV-1, za obveznost plačila DDV družbe A. d.o.o., ki je tožniku izdala račune, od katerih pa DDV ni plačala. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da sta tožnik in družba A. d.o.o. poslovno povezani osebi, ter da je bilo tožniku znano, da družba A. d.o.o. izstopnega DDV od računov, ki jih je izdala tožniku, ne bo plačala. Očitek, da je tožnik vedel, da družba A. d.o.o. izstopnega DDV od računov, ki jih je izdala tožniku, ne bo plačala, pa izhaja iz številnih objektivnih okoliščinah, ki so ugotovljene v postopku.

17. Inštitut solidarne odgovornosti je bil prvič sprejet v naš pravni red na podlagi 205. člena Direktive 2006/1121 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 85/2009, v nadaljevanju ZDDV-1B), ki je začel veljati 1. januarja 2010,2 ki je bil noveliran z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 85 z dne 25. 10. 2010, v nadaljevanju ZDDV-1C), ki velja od 1. januarja 2011. Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (prvi odstavek). Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (drugi odstavek). Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV (tretji odstavek).

18. V obravnavanem primeru sta davčna organa navedla objektivne okoliščine, zaradi katerih sklepata, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Okoliščine, ugotovljene v postopku, po presoji sodišča omogočajo zaključek, da je tožnik vedel in ne le moral vedeti, da DDV, ki ga je bilo treba plačati od računov, izdanih tožniku, ne bo plačan. Zato je davčni organ z izpodbijano odločbo tudi po presoji sodišča pravilno odločil, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo DDV v skupnem znesku 59.141,55 EUR, na podlagi računov, ki jih je tožniku izdala družba A. d.o.o. (19 računov z dne 29. 3. 2013, v skupni vrednosti 328.864,43 EUR, oz. z DDV v skupni vrednosti 388.005,98 EUR), ki od navedenih računov DDV ni plačala.

19. Povezanost tožnika in družbe A. d.o.o. v smislu določb ZDDPO-2 je tudi po presoji sodišča objektivna okoliščina, ki omogoča zaključek, da je tožnik vedel, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. V postopku je bila namreč ugotovljena poslovna povezanost med tožnikom in družbo A. d.o.o., zaradi česar je tudi po presoji sodišča tožnik moral biti seznanjen s poslovanjem družbe A. d.o.o. in njenim slabim finančnim položajem. Zato je po presoji sodišča vedel, da navedena družba ne bo poravnala obveznosti plačila DDV po računih, ki jih je izdala tožniku. Sam način tožnikovega poslovanja in družbe A. d.o.o. naj bi po ugotovitvah davčnega organa celo kazal na to, da je bil tožnik ustanovljen zgolj z namenom, da se družba A. d.o.o. izogne plačilu davčnih obveznosti. Način tožnikovega poslovanja in navedene družbe ter v izpodbijani odločbi opisane finančne transakcije, ki so potekale med tožnikom in navedeno družbo, tudi po presoji sodišča omogočajo zaključek, da je bil tožnik ustanovljen z namenom, da se omogoči družbi A. d.o.o. nadaljnje poslovanje, pri tem pa se družba A. d.o.o. izogne plačilu davčnih obveznosti. Tožnik ugovarja zaključku, da naj bi bil ustanovljen zgolj z namenom, da se družba A. d.o.o. izogne plačilu davčnih obveznosti. Vendar pa po presoji sodišča v zadevi niti ni odločujoče, ali je bil tožnik ustanovljen zgolj in samo z namenom, da se družba A. d.o.o. izogne plačilu davčnih obveznosti, pač pa je bistveno, da je tožnik zaradi povezanosti z navedeno družbo in usklajenim poslovanjem z navedeno družbo bil seznanjen z njenim finančnim stanjem in s tem vedel, da z omenjenim načinom sodelovanja z omenjeno družbo, zlasti pa s plačilom računov tej družbi na račune v Italijo, sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačila DDV.

20. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik prodaja blago v prostorih družbe A. d.o.o., v D., in tudi drugod po Sloveniji, v poslovnih enotah družbe A. d.o.o., z delavci družbe A. d.o.o. in s sredstvi za delo družbe A. d.o.o. Direktorja obeh družb med seboj sklepata in podpisujeta pogodbe o poslovnem sodelovanju, medsebojno izdajata in prejemata račune za storitve in blago. Iz ugotovitev v postopku izhaja, da je družba A. d.o.o. že dalj časa (od maja 2011) davčni dolžnik (njen dolg se je v letu 2012 in 2013 samo še povečeval), ter da je tožnik novo ustanovljena družba, ki je zgolj nadaljevala dejavnost družbe A. d.o.o. ter bila s tem namenom tudi ustanovljena. Iz ugotovitev v postopku tudi izhaja, da je zahtevo za izdajo identifikacijske številke (ID) za DDV za tožnika vložila delavka, zaposlena pri družbi A. d.o.o. (dne 19. 3. 2013). Zato je davčni organ tudi sklepal, da se poslovna dokumentacija za tožnika dejansko vodi v družbi A. d.o.o. Vse navedene ugotovitve tudi po presoji sodišča omogočajo zaključek, da sta tožnik in družba A. d.o.o. poslovno povezani družbi z določenim namenom in ciljem. Na podlagi ugotovitev v postopku je tudi po presoji sodišča davčni organ utemeljeno zaključil, da obe družbi (tožnik in družba A. d.o.o.) delujeta usklajeno z namenom doseganja skupnih ciljev. V ta namen sta sklepali pogodbe (npr. pogodba o sodelovanju z dne 15. 3. 2013, ki jo davčni organ povzema na 11. in 12. strani izpodbijane odločbe ter konsignacijska pogodba z dne 14. 3. 2013, ki jo davčni organ povzema na 12. strani izpodbijane odločbe) in si med seboj izdajali in prejemali račune. Navedeno izkazuje, da gre za poslovno povezani pravni osebi ter da je bilo iz družbe A. d.o.o. prenešeno poslovanje na tožnika.

21. Da je šlo za usklajeno delovanje obeh družb in njuno povezanost davčni organ zaključuje med drugim tudi na podlagi ugotovitve, da je tožnik v trgovini družbe A. d.o.o. v D. prav z določenim namenom izdal račun št. 1 z dne 14. 3. 2013 v višini 75.000,00 EUR. Slednji naj bi bil izdan zgolj formalno, z namenom, da je tožnik pridobil ID številko. Tožnik v tožbi v zvezi z omenjenim računom navaja, da je imel sprva namen, da bo opravljal tudi dejavnost proizvodnje betonskih izdelkov, kasneje pa je to misel opustil. Zato je od poslovnega subjekta B. s.p. kupil vsa osnovna sredstva, ki so potrebna za zagon betonarne. Nato je navedena sredstva od tožnika odkupila družba A. d.o.o. Sodišče meni, da ne glede na omenjene tožnikove navedbe, s katerimi zatrjuje, da omenjeni račun v višini 75.000,00 EUR naj ne bi bil navidezen, po presoji sodišča omenjeni tožnikovi ugovori ne vplivajo na v zadevi pravilen zaključek, in sicer da je šlo pri tožniku in družbi A. d.o.o. za usklajeno delovanje in da je tožnik s svojim delovanjem in načinom poslovanja z družbo A. d.o.o. pomagal družbi A. d.o.o., da se izogne plačilu davka. Navedeno potrjujejo tudi druge objektivne okoliščine, ki so bile ugotovljene v postopku.

22. V postopku je bilo ugotovljeno, da se tožnikova dejavnost na naslovu E. dejansko ne opravlja ter da je na tem naslovu samo navidezno, kar izhaja tudi iz v spisu priloženih fotografij davčnega organa, ki jih je opravil v času ogleda na tožnikovem sedežu. Dodatno navedeno ugotovitev potrjuje še okoliščina, da je delavka, zaposlena pri družbi A. d.o.o., ki je podala zahtevek za pridobitev ID številke za tožnika, k zahtevku priložila najemno pogodbo z dne 6. 2. 2013 za najem poslovnega prostora na tem naslovu. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik dejansko posluje v poslovnih prostorih družbe A. d.o.o., dela z delovno silo družbe A. d.o.o. in z blagom, ki naj bi bilo samo formalno (papirnato) kupljeno od družbe A. d.o.o. Iz pridobljenih podatkov od bank je bilo ugotovljeno, da se inkaso tožnika preusmeri na račune družbe A. d.o.o. v Italijo. Le v manjši meri se plačajo direktni dobavitelji. Za družbo A. d.o.o. pa je ugotovljeno, da je velik davčni dolžnik. V Sloveniji ima od začetka 2013 dalje blokirane vse transakcijske račune (s strani DURS). Zato se je inkaso od prodanega blaga s pomočjo tožnika preusmerjal na račune družbe A. d.o.o. v Italijo, ki so bili odprti 14. 1. 2013. Vse navedene ugotovitve pa so tudi po presoji sodišča podlaga za pravilen zaključek, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo DDV od 19 računov, ki jih je tožniku izdala družba A. d.o.o. Vsi navedeni računi so bili izdani isti dan (vsi z dne 29. 3. 2013), nanašajo se na skupni znesek 328.864 EUR (brez DDV), DDV od navedenih računov pa znaša 59.141,55 EUR.

23. Pri tem sodišče kot nerelevantne zavrača tožnikove ugovore, da naj bi s takim načinom poslovanja med družbo A. d.o.o. in tožnikom bil davčni organ seznanjen, saj naj bi predstavniki davčnega organa bili prisotni na prvi seji upniškega odbora v času pričetka prisilne poravnave zoper družbo A. d.o.o. dne 30. 5. 2013, pa nihče od predstavnikov davčnega organa naj ne bi nasprotoval takemu sodelovanju. Sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za račune, ki so bili izdani marca 2013, zato sklicevanje tožnika na prvo sejo upniškega odbora v času začetka prisilne poravnave zoper družbo A. d.o.o., ki je bila kasneje, to je 30. 5. 2013 (torej po izdaji spornih računov), ne more biti relevantno. Poleg tega zgolj način poslovanja, torej dejstvo, da bi tožnik uporabljal prodajalne družbe A. d.o.o. in od navedene družbe kupoval blago, samo po sebi še ne pomeni nepravilnega ravnanja. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ne sledi tožnikovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje predstavnikov davčnega organa, ki so bili prisotni na prvi seji upniškega odbora v času pričetka prisilne poravnave, to je J.J., K.K. in L.L.. Zaslišanje omenjenih predstavnikov davčnega organa po presoji sodišča ni potrebno, saj kot že povedano, samo dogovorjeni način poslovanja med tožnikom in družbo A. d.o.o. še ne pomeni nepravilnega ravnanja oziroma nezakonitega ravnanja.

24. V konkretnem primeru pa je ugotovljeno tožnikovo vedenje, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačila DDV. Tožnik je namreč od družbe A. d.o.o. sprejel 19 računov (v skupnem znesku (skupaj z DDV) v višini 388.005,55 EUR), ob dejstvu, ki je bilo tožniku znano, da je imela navedena družba blokirane transakcije račune. Slednja DDV od navedenih računov ni plačala. Tožnik pa je s plačilom navedenih računov na račune v tujini, družbi A. d.o.o. omogočil ravnanje, da se je le-ta izognila plačilu davkov. Iz navedenih razlogov sodišče kot nerelevantno zavrača tožnikovo sklicevanje na že omenjeno sejo upniškega odbora pri družbi A. d.o.o. in zavrača tožnikov predlog za zaslišanje predlaganih prič (predstavnikov davčnega organa) kot nepomemben. Ker je predmet obravnavane zadeve presoja tožnikove solidarne odgovornosti za plačilo DDV od obravnavanih računov, je za zadevo prav tako nerelevantno tožnikovo sklicevanje na to, da naj bi tudi drugi subjekti z družbo A. d.o.o. sodelovali na enak način. Slednje je lahko le predmet drugih postopkov in ne obravnavanega.

25. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da ne kupuje blaga samo do družbe A. d.o.o., ampak tudi od drugih dobaviteljev, kot npr. M. d.o.o., N. d.o.o., O. d.o.o., P. d.o.o., R. s.p.a. Že drugostopenjski organ je navedene tožnikove ugovore pravilno zavrnil, saj je ugotovil, da niso skladni s podatki o plačilih z njegovega TRR. Pri tem se utemeljeno sklicuje na podatke, ki jih je pridobil prvostopenjski organ o prilivih in odlivih na tožnikov TRR za obdobje od 11. 3. 2013 do 19. 4. 2013. Iz navedenih podatkov je namreč razvidno, da je tožnik na svoj TRR prejel prilivov v višini 504.815,03 EUR in odlovov v višini 486.693,88 EUR. Ugotovljeno je, da glavnino priliva predstavlja položena gotovina (inkaso). Med odlivi predstavljajo glavnino (387.089,08 EUR) naslednje 3 skupine odlivov: -182.610,00 EUR - plačilo družbi A. d.o.o., na bančni račun v Italijo (plačilo računov, trgovskega blaga); - 137.779,08 EUR - plačilo raznim dobaviteljem v druge države (ki jih drugostopenjski organ povzema v tabeli na strani 9 in 10 svoje obrazložitve) ; - 16.700,00 EUR - plačilo I.I. s.p., D.. Že drugostopenjski organ je ugotovil, da med navedeni dobavitelji (iz prej omenjene tabele) ni dobaviteljev, na katere se sklicuje tožnik. Tožnik se tudi v tožbi sklicuje na dobavitelje, ki jih primeroma navaja, vendar tudi sodišče ugotavlja, da dobavitelji, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, v omenjeni tabeli niso navedeni. Zato je tudi po presoji sodišča davčni organ imel podlago za zaključek, da je povsem verjetno, da gre v resnici za plačila (starim) dobaviteljem družbe A. d.o.o. Zato ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, iz katerih je razumeti, da naj bi tožnik deloval povsem nepovezano, samostojno ter neodvisno od družbe A. d.o.o. Iz vseh ugotovitev v postopku namreč to ne izhaja, pač pa izhaja ravno nasprotno. Pa tudi sicer, če bi tožnik posloval ali pa posluje tudi z „novimi“ dobavitelji, ob vseh ugotovitvah v postopku (usklajeno delovanje obeh družb, nadaljevanje dejavnosti s sredstvi in v prostorih ter z delavci družbe A. d.o.o., plačilo na račune v tujini), to še ne dokazuje, da tožnik ni odvisen in poslovno povezan z družbo A. d.o.o. Zato tožnikovi ugovori, da je svojo dejavnost opravljal tudi z nakupom blaga pri drugih dobaviteljih, na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

26. V postopku pa je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik poslovno sodeloval tudi z I.I. kot s samostojnim podjetnikom in ne le z I.I. kot direktorjem pravne osebe A. d.o.o. Vse navedene okoliščine, med katere sodi tudi opisana povezanost oseb, pa tudi po presoji sodišča kažejo na tožnikovo vedenje oziroma zavedanje finančne situacije pri družbi A. d.o.o. Posledično je po presoji sodišča tožnik vedel, da se je družba A. d.o.o. z omenjenim načinom poslovanja izogibala plačilu DDV. Družba A. d.o.o. je namreč s pomočjo tožnika kot poslovnega partnerja „umaknila“ svoje prihodke in s tem onemogočila davčno izvršbo na navedenih sredstvih. Preusmeritev prilivov od maloprodaje (inkasa) na banke v tujino je prav gotovo tako ravnanje. Dodatna davčna obremenitev za izstopni DDV od omenjenih računov, ob že prej blokiranem transakcijskem računu (od začetka leta 2013 je imela družba A. d.o.o. s strani DURS blokirane vse transakcijske račune), pomeni dejansko izogibanje plačila DDV. Sodišče pri tem poudarja, da gre pri poslih med povezanimi osebami lahko za posle, ki so formalno izpeljani na zakonit način, vendar so izpeljani na način, da udeleženci zlorabijo DDV (v smislu utaje DDV). V obravnavani zadevi gre za tak primer. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo obeh davčnih organov, da je bil namen obravnavanih transakcij med navedenima poslovno povezanima subjektoma izogibanje plačila DDV. V zadevi sodišče ocenjuje, da iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da je tožnik vedel, da v teh transakcijah (izdaja 19 računov) druga z njim poslovno povezana oseba (A. d.o.o.), zaradi likvidnostnih težav, ne bo plačala izstopnega DDV od izdanih računov. Zato je tožniku na podlagi v postopku ugotovljenih objektivnih okoliščinah mogoče utemeljeno očitati, da je vedel, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. To pa je zakonski dejanski stan določbe 76b. člena ZDDV-1, ki določa solidarno odgovornost za plačilo DDV.

27. Glede na vse navedeno tožnikovi ugovori, da temu ni tako, po presoji sodišča niso utemeljeni. Prav tako ni mogoče pritrditi tožniku, da H.H., direktor in ustanovitelj tožnika, pred tem pa zaposlen v družbi A. d.o.o., ni poznal finančnega stanja te družbe. Davčni organ je v postopku ugotovil, da je bil H.H. v družbi A. d.o.o. zaposlen kot komercialist, čemur tožnik v postopku ni ugovarjal. Ker tožnik šele v tožbi temu ugovarja, ko navaja, da je bil v družbi A. d.o.o. zaposlen zgolj kot eden od zaposlenih in ne komercialist, sodišče navedene ugovore zavrača kot nedovoljene tožbene novote. Iz 52. člena ZUS-1 namreč izhaja, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Tega pa tožnik ni pojasnil, zato sodišče te ugovore kot nedovoljene tožbene novote zavrača.

28. Davčni organ je v postopku tudi argumentirano pojasnil razloge, iz katerih izhaja, da se tožnik izmika DIN. Ugotovljeno je, da ima tožnik formalno priglašen poslovni prostor v Ljubljani, E., vendar da tam ne posluje. Tožnikova pošta se je iz Ljubljane že od marca 2013 (z dovoljenjem I.I.) preusmerjala na naslov družbe A. d.o.o. v D.. Davčni organ je opravil tudi zunanji ogled prijavljenega sedeža tožnikove dejavnosti, E. v Ljubljani, in ugotovil, da tožnik dejavnosti na navedenem naslovu ne opravlja. To izhaja iz ugotovitev davčnega organa z dne 10. 4. 2013, ki so natančno opisane na straneh 13 in 14 izpodbijane odločbe. Tega dne naj bi se pooblaščena oseba davčnega organa sestala z direktorjem tožnika (H.H.), vendar do sestanka po krivdi tožnika ni prišlo. Zaradi nesodelovanja tožnika v postopku, ki ga davčni organ podrobno opisuje in izhaja iz podatkov upravnega spisa, je davčni organ v 2. točki izreka utemeljeno ugotovil, da mu tožnik ni predložil dokumentacije, ni dal pojasnil v zvezi s predmetom davčnega nadzora in da je oviral davčni nadzor, kar pomeni kršitev prvega odstavka 138. člena ZDavP-2. Navedene ugotovitve je davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločitve argumentirano pojasnil in se sodišče z njegovo dokazno oceno strinja.

29. Tožnik se z navedenimi ugotovitvami ne strinja in kot dokaz, da je bil v mesecu juliju 2013 na dopustu, predlaga zaslišanje C.C.. Toženi stranki naj bi bilo namreč s strani C.C. dne 26. 7. 2013, ko je le-ta klicala tožnika, pojasnjeno, da je direktor tožnika H.H. na dopustu. Po presoji sodišča v zadevi ni pomembno sklicevanje tožnika, da je bil direktor H.H. od 23. 7. 2013 do 31. 7. 2013 na dopustu. Po ugotovitvah davčnega organa namreč tožniku ni očitano nesodelovanje z davčnim organom v obdobju od 23. 7. do 31. 7. 2013, temveč (ne)sodelovanju v celotnem postopku, posebej pa še dogajanje 10. 4. 2013, ko je davčni organ želel opraviti ogled pri tožniku. Tega dne naj bi po trditvi tožnika direktor H.H. čakal predstavnico davčnega organa od 9.00 ure do 11.40. ure, nato pa naj bi, po navedbah tožnika, moral oditi zaradi že vnaprej dogovorjenega sestanka. Navedeno naj bi potrdila tudi priča C.C., s katerim naj bi se H.H. dogovarjal za vodenje računovodstva in s katerim naj bi bila tistega dne skupaj na sedežu tožnika. Vendar po presoji sodišča izjava C.C., ki naj bi povedal, da naj bi direktor tožnika tega dne čakal predstavnico davčnega organa, nato pa, da je moral oditi, ne more vplivati na pravilne zaključke davčnega organa glede tožnikovega (ne)sodelovanja v postopku. Tožnik bi se po presoji sodišča moral pred tem z davčnim organom dogovoriti za drug datum sestanka (še zlasti, če je imel tega dne, kot zatrjuje, vnaprej dogovorjeni sestanek) oziroma predhodno povedati, da ima po določeni uri dogovorjeni sestanek. Tega pa očitno ni storil. Zato sodišče tožnikov dokazni predlog za zaslišanje C.C. zavrača kot nepomemben.

30. Sodišče zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na sodno prakso Sodišča EU. Pri tem poudarja, da iz sodne prakse SEU res izhaja, da bi bilo nesorazmerno, če bi se subjektu brezpogojno naložilo breme izgube davčnih prihodkov, ki jih je povzročila tretja oseba, ki je dolžna plačati davek in glede katere navedeni subjekt nima nobenega vpliva.3 Vendar v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, da bi obveznost, ki se nalaga tožniku, pomenila prekoračenje tistega, kar je nujno potrebno za varovanje pravic finančne uprave, na kar opozarja SEU v svojih sodbah.4 Zato v obravnavanem primeru tožniku naložena solidarna odgovornost za plačilo DDV družbe A. d.o.o. po presoji sodišča ne predstavljajo kršitev temeljnih načel prava EU kot sta načeli pravne varnosti in sorazmernosti, kot to napačno meni tožnik. Prav tako ne gre za kršitve načela nevtralnosti, kot zatrjuje tožnik, ki se sklicuje na določbe Direktive 2006/112, ki to pravico urejajo. Institut solidarne odgovornosti, ki je v okviru pooblastila iz 205. člena Direktive 2006/112 sprejet v ZDDV-1, ne pomeni kršitev načela nevtralnosti, kolikor so izpolnjeni predpisani pogoji. To pa je obstoj objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Zato tožnikovo sklicevanje na sodbe SEU v zadevah, kot jih navaja, ki se nanašajo na načelo davčne nevtralnosti, ne morejo vplivati na drugačno odločitev (člen 205. člena Direktive 2006/112),5 saj je državam članicam dano pooblastilo, da sprejmejo potrebne ukrepe. Iz sodne prakse SEU pa tudi izhaja, da je treba pri uporabi tega instituta predvsem zagotoviti, da nista kršeni načeli pravne varnosti in sorazmernosti,6 kar ni obravnavani primer. Sodišče tako zavrača tožnikove ugovore, da je v konkretni zadevi tožena stranka v nasprotju z namenom zakona interpretirala 76b. člen ZDDV-1. Razlaga te določbe je v skladna z namenom zakona, ki v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti davčnih zavezancev uvaja institut solidarne odgovornosti, v skladu s katerim v določenih primerih za plačilo DDV poleg dobavitelja blaga oziroma storitev odgovarja tudi oseba, kateri je dobavljeno blago oziroma, kateri je storitev opravljena.7 Uporaba solidarne odgovornosti se širi na vse davčne zavezance, identificirane za namene DDV v Sloveniji, če iz objektivnih razlogov izhaja, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.8 Navedena zakonska določba je skladna z 205. členom Direktive 2006/112, po kateri lahko države članice določijo, da je namesto osebe, ki je dolžna plačati davek, druga oseba solidarno odgovorna za plačilo DDV. Slednje izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča EU (sodba C-384/04).9

31. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje, da ga davčni organ ni obvestil o obstoju okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti, kar določa drugi odstavek 76b. člena ZZDV-1. V obravnavanem primeru gre za pravno podlago izpodbijane odločitve po prvem odstavku 76b. člena ZDDV-1, ne pa po drugem odstavku 76b. člena ZDDV-1.

32. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da je bil DIN v predmetni zadevi opravljen v skladu s tretjim odstavkom 135. člena ZDavP-2, torej brez izdaje sklepa, česar pa davčni organ ni utemeljil. DIN se formalno lahko začne z izdajo in vročitvijo sklepa o nadzoru, lahko pa tudi brez njega. Če to zahteva učinkovitost nadzora, se sklep ne izda in se nadzor začne neposredno z ogledom. Pri tem davčni organ o tem, ali bo izdal sklep ali ne, odloča na podlagi lastne presoje, glede na namen nadzora.

33. V zvezi s tožnikovimi ugovori, ki se nanašajo na krajevno nepristojnost davčnega organa (Davčni urad Ljubljana, Davčni urad Nova Gorica), sodišče pritrjuje obrazložitvi drugostopenjskega organa. Sama navedba različnih davčnih uradov pa tudi po presoji sodišča ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka, zaradi katere bi bila izpodbijana odločba nezakonita.

34. Ker gre v konkretni zadevi za presojanje, ali so izpolnjeni pogoji za ugotovitev, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo DDV v skupnem znesku 59.141,55 EUR, so za zadevo nerelevantni tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na postopek stečaja pri družbi A. d.o.o. Zato se sodišče do navedenih ugovorov ni opredeljevalo.

35. Kot pojasnjeno, je bilo v postopku relevantno dejansko stanje popolno ugotovljeno, postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pa pravilen, zaradi česar je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče pa tudi ni našlo kršitev pravil postopka in kršitve, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ob tem pa navedlo razloge v skladu z napotili Vrhovnega sodišča RS iz sklepa X Ips 199/2015 z dne 30. 8. 2018 in se opredelilo do tožnikovih dokaznih predlogov.

36. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Po presoji sodišča namreč tožnik glede na v postopku ugotovljene objektivne okoliščine tožnikovega poslovanja s povezano osebo, iz katerih izhaja utemeljen zaključek, da je tožnik vedel, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, ne more sklicevati na svojo dobrovernost. Ker gre za tožnikovo vedenje, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, sodišče kot nepotrebne zavrača tožnikove dokazne predloge, da bi se zaslišale osebe, zaposlene pri davčnem organu (J.J., K.K., L.L.), ki naj bi povedale, da je bil način poslovanja družbe A. d.o.o. s tožnikom znan toženi stranki, pa temu ni nasprotovala. Kot že pojasnjeno, sam način takega poslovanja ni nezakonit, nezakonito pa je sodelovanje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, za kar gre v obravnavani zadevi. Kot nepomemben sodišče zavrača tudi tožnikov predlog za zaslišanje C.C.. Slednji naj bi povedal, da je predstavnici davčnega organa dne 26. 7. 2013 po telefonu povedal o odsotnosti tožnikovega direktorja H.H.. Kot že povedano, navedeno sploh ni pomembno, saj tožniku ni očitano, da z davčnim organom ni sodeloval v omenjenem obdobju. Prav tako je po presoji sodišča nepomembno tudi zaslišanje omenjene osebe glede dogajanja 10. 4. 2013, saj sam potek dogodkov ni sporen. Tožnik pa je v primeru že vnaprej dogovorjenega sestanka za ta dan imel možnost, da o tem prej obvesti davčni organ, česar pa nesporno ni storil. Zato sodišče ocenjuje, da dokazi, ki jih je predlagal tožnik, da bi pojasnil potek dogodkov tega dne, za odločitev v zadevi niso relevantni.

37. Z vsem navedenim je po presoji sodišča odgovorjeno na vse tiste tožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, pa jih iz enakih razlogov kot drugostopenjski organ zavrača tudi sodišče (71. člen ZUS-1).

38. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

-------------------------------
1 Direktiva Sveta z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 347 z dne 11.12. 2006), ki je nadomestila Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta Direktiva) in katerih določbe je Slovenija sprejela v svoj pravni red z ZDDV-1 oz. pred tem v ZDDV.
2 Po določbi 205. člena Direktive 2006/112 lahko države članice v primerih iz členov 193 do 200 in členov 202, 203 in 204 določijo, da je namesto osebe, ki je dolžna plačati davek, druga oseba solidarno odgovorna za plačilo DDV.
3 Glej v tem smislu sodbo SEU v zadevi C-271/06, Netto Supermarkt, točka 23.
4 Npr. sodba SEU v zadevi C-384/04, Federation of Tehnological Industries in drugi, točka 32.
5 Člen 21(3) Šeste direktive državam članicam načeloma dovoljuje, da sprejmejo ukrepe, na podlagi katerih bo oseba solidarno odgovorna za plačilo zneska v zvezi z DDV, ki ga je dolžna plačati druga oseba v skladu z določbama 21(1) in (2) (SEU v zadevi C-384/04, točka 28),
6 Člen 21(3) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero, kot je bila spremenjena z direktivama Sveta 2000/65/ES z dne 17. oktobra 2000 in 2001/115/ES z dne 20. decembra 2001, je treba razlagati v tem smislu, da dovoljuje državi članici sprejeti tako zakonodajo, kot je ta zadevna v postopku v glavni stvari, ki določa, da davčni zavezanec, kateremu je bila opravljena dobava blaga ali storitev in ki je vedel ali je imel razloge za utemeljen sum, da del ali celoten DDV, ki ga je treba plačati v zvezi s to dobavo ali vso prejšnjo ali poznejšo dobavo, ne bo plačan, postane solidarno zavezan za plačilo DDV skupaj z osebo, ki je prvotno dolžna plačati ta davek. Vendar mora biti ta zakonodaja skladna s splošnimi načeli prava, ki so del pravnega reda Skupnosti in ki vključujejo zlasti načelo pravne varnosti in načelo sorazmernosti (glej sodba SEU v zadevi C-384/04, Federation of Tehnological, točka 29).
7 Glej predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1B), Poročevalec EVA št. 00712-52/2009/8 z dne 23. 7. 2009
8 Glej predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1C), Poročevalec EVA št. 00712-43/2010/7 z dne 22. 7. 2010
9 V tej zadevi je sodišče razsodilo, da je člen 21(3) Šeste direktive treba razlagati v tem smislu, da dovoljuje državi članici sprejeti tako zakonodajo, kot je ta zadevna v postopku v glavni stvari, ki določa, da davčni zavezanec, kateremu je bila opravljena dobava blaga ali storitev in ki je vedel ali je imel razloge za utemeljen sum, da del ali celoten DDV, ki ga je treba plačati v zvezi s to dobavo ali vso prejšnjo ali poznejšo dobavo, ne bo plačan, postane solidarno zavezan za plačilo DDV skupaj z osebo, ki je prvotno dolžna plačati ta davek.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 76b
Datum zadnje spremembe:
12.08.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwODcw