<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 1703/2018-9
ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.1703.2018.9

Evidenčna številka:UP00014069
Datum odločbe:13.08.2018
Senat, sodnik posameznik:Jasna Šegan
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje ponovne prošnje

Jedro

Tožnica zahtevka ni oprla na dejstva, ki bi bila nova (oziroma nastala po izdaji predhodne odločitve) in bi jih ne mogla navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, posledično pogoji iz 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni.

Slabo politično stanje v tožničini izvorni državi, ki ga tožnica zatrjuje, ne da bi uspela v postopku dokazati, da se to slabo politično stanje v kakršnikoli obliki manefistira kot preganjanje zoper njo osebno, nedelovanje državnih institucij, ponovno, ne da bi tožnica izkazala, kako je to vplivalo na njo osebno ter neizkazane grožnje, kar je tožnica že vse zatrjevala v prvotnem postopku, niso bili podlaga za ugoditev prošnje za mednarodno zaščito v prvotnem postopku in niso podlaga za ugoditev njenemu zahtevku za uvedbo ponovnega postopka v tem upravnem sporu. Toženka je ocenila tudi vseh 7 dokazil, to je člankov in pisanj, zato je ugotovitev tožene stranke, da zahtevek ni utemeljen, pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji A.A., državljanki Republike Srbije, v tem upravnem sporu tožnici. Toženka je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila, da je tožnica pri toženi stranki 20. 12. 2016 vložila prošnjo za mednarodno zaščito, o kateri je toženka odločila z odločbo št. 2142-1509/2016/30 (1312-17) z dne 17. 1. 2018, s katero je bila zavrnjena njena prošnjo za mednarodno zaščito. Zoper to odločbo je tožnica vložila tožbo, ki jo je Upravno sodišče Republike Slovenije zavrnilo s sodbo opr. št. I U 323/2018-20 z dne 18. 4. 2018, ki je postala pravnomočna 18. 4. 2018 ter izvršljiva 9. 5. 2018, ko je bila sodba vročena tožnici, kot to izhaja iz odgovora Upravnega sodišča I U 323/2018-32 z dne 29. 6. 2018.

2. Dne 30. 5. 2018 je tožnica v prostorih Azilnega doma ob prisotnosti tolmača za srbski jezik vložila zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnica je v svojem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka glede novih razlogov oziroma dokazov navedla, da ob podaji prošnje ni navedla vsega, da ima novo situacijo in nova dokazila. Povedala je, da jo je v februarju leta 2018 v Azilnem domu iskala neka oseba, ki je ne pozna in ki ji je grozila. Ta oseba je vedela, da grdo govori o Srbiji in srbski policiji, zato ji je naročila, da mora biti tiho in naj se ne vrača v Srbijo. Tega dogodka tožnica ni prijavila nikomur, ne v Azilnem domu, ne policiji, saj osebe ni poznala in ni želela obremenjevati policije, ki je v tem primeru nemočna, saj gre za neznano osebo. Navedla je tudi, da se politična situacija v Srbiji še naprej slabša, da je institut države resno omajan, da je morilec nekdanjega predsednika vlade Srbije Zorana Đinđića osvobojen in da Srbija izgublja demokratične lastnosti. V Srbiji ne funkcionirajo več državne institucije, katerih rušenje se je začelo v obdobju Slobodana Miloševića. Tožnica je popolnoma izgubila zaupanje v to, da ji država Srbija lahko priskrbi varno življenje, saj v njej ne obstajajo več demokratične metode, na podlagi katerih bi uveljavljala svoje državljanske pravice. V zvezi s svojimi navedbami je tožnica predložila več člankov (z interneta), s katerimi je želela utemeljiti izjave v zahtevku, to je, da v Srbiji ne deluje policija in da se tam ne počuti varno. Toženka tako ugotavlja, da je tožnica s podano izjavo na zapisnik dne 30. 5. 2018 vložila svoj prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Utemeljuje ga le deloma z drugimi razlogi kot jih je podala ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, vloženi 20. 12. 2016. Povsem nova je le navedba, da jo je v Azilnem domu poiskala neka oseba, ki ji je očitala grdo govorjenje o Srbiji in naj se v Srbijo iz tega razloga raje ne vrača. Ostale navedbe, da državni organi v Srbiji ne delujejo in da se v Srbiji vlagateljica zaradi tega ne počuti več varno, je tožnica smiselno navajala že v prvem postopku.

3. Toženka pojasnjuje, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tujca, saj mora v skladu s prvim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), tujec sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa je na tretji strani navedenih 7 dokazil oziroma člankov/pisanj, ki jih je toženka pregledala in ugotovila, da se nobena informacija, ki jo je tožnica predložila zahtevku ne nanaša na tožnico osebno, prav tako pa ne na njene razloge, ki jih je kot nove navedla ob podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Tožnica se od decembra leta 2016, ko je zapustila izvorno državo, tja ni več vračala, zato v tem postopku ne morejo biti relevantne informacije iz leta 2018, ki se v nobenem delu ne navezujejo na tožnico ali razloge, zaradi katerih naj bi bila opravičena do vnovičnega postopka. Del dokazil (pod točko 4 in 5) je tožnica že predložila v prvem postopku in se je toženka do njih že opredelila, nekaj informacij je starejšega datuma, tako da so bile dostopne že ob podaji prošnje oziroma že v času prvega postopka. Informacije pod točko 5 in 7 so nerelevantne zato, ker se informacije pod točko 5 nanašajo na predsedniške volitve v oktobru leta 2017 in niso več aktualne, informacije pod točko 7 pa so iz leta 2013, tožnica pa ni utemeljeno obrazložila zakaj jih ni predložila že prej, kljub temu da bi jih lahko, saj je imela dostop do njih. Tožnica je imela ves čas prvega postopka na voljo strokovno pomoč, seznanjena je bila s svojimi pravicami in dolžnostmi kot prosilka za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, opozorjena je bila, da mora odgovarjati čimbolj natančno in po resnici, odobrene pa so ji bile tudi enourne priprave na osebni razgovor, ki jih je s pomočjo takratnih pooblaščencev in tolmača tudi opravila.

4. Glede informacij, ki so kritične do splošne politične informacije v Srbiji pa toženka opozarja na 15. točko sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I U 323/2018-20 v kateri je sodišče zapisalo, da nestrinjanje z oblastjo oziroma režimom ni zadosten razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tako po stališču toženke niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka iz 64. člena ZMZ-1 in je zato tožničin zahtevek za uvedbo ponovnega postopka v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1, s sklepom zavrgla.

5. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu. Tožbo je tožnica osebno prinesla na Upravno sodišče Republike Slovenije dne 6. 8. 2018 in v njej zlasti ugovarja pravilnosti vročitve izpodbijanega sklepa. Dne 9. 8. 2018 je tožnica osebno na Upravno sodišče Republike Slovenije prinesla še dopolnitev tožbe, v kateri se najprej ne strinja z odločitvijo, ki se nanaša na njeno prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila v postopku zavrnjena. Zato je oddala ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ker so se okoliščine v Srbiji spremenile na slabše. V tožbenih navedbah ponavlja dejstva in okoliščine, ki jih je že povedala na zapisnik dne 30. 5. 2018 pred toženko. Ponavlja, da vročanje izpodbijanega sklepa ni bilo zakonito in smiselno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in da izda dovoljenje, da se njena prošnja ponovno obravnava. Doda še, da je njen naslov ... in da zaproša, da se jo po elektronski pošti obvesti o dnevu odprave odločitve, s čimer želi skrajšati postopek vročanja.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter meni, da je izpodbijani sklep zakonit, zato pri njem vztraja. Glede vročanja pojasnjuje, da je bil tožnici najprej dne 31. 7. 2018 poskušena vročitev in nato 3. 8. 2018 izpodbijani sklep vročen osebno z vročilnico po uradni osebi Urada za oskrbo in integracijo migrantov. Zato toženka meni, da je bila vročitev zakonita in sodišču tudi pošlje kopijo vročilnice.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče šteje, da je vložena tožba pravočasna, pri čemer upošteva 3. 8. 2018 kot dan, na katerega je tožnica sprejela izpodbijani sklep. Tako je tudi dopolnitev tožbe z dne 9. 8. 2018 pravočasna (drugi odstavek 70. člena ZMZ-1). Sodišče o tožbi odloča meritorno, s tem pa je varovana tudi tožnikova pravica do pravnega sredstva.

9. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da se zavrže zahtevek tožnice za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka svojo odločitev oprla na 64. in 65. člen ZMZ-1.

10. V 64. členu ZMZ-1 je v delu, ki je relevanten za obravnavo predmetne zadeve določeno, da mora državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljaviti (tretji odstavek).

11. Po 65. členu ZMZ-1 oseba (med drugim iz prvega odstavka prejšnjega, to je 64. člena) vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek). O prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek).

12. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženka v prvotnem postopku priznanja mednarodne zaščite z odločbo št. 2142-1509/2016/30 (1312-17) z dne 17. 1. 2018, tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila kot neutemeljeno, takšno odločitev pa je potrdilo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije s pravnomočno sodbo, opr. št. I U 323/2018-20 z dne 18. 4. 2018, ko je tožbo tožnice zavrnilo.

13. Sodišče se v zvezi s tožničino prošnjo, ki se nanaša na uvedbo ponovnega postopka priznanja mednarodne zaščite, strinja s presojo toženke, da tožnica zahtevka ni oprla na dejstva, ki bi bila nova (oziroma nastala po izdaji predhodne odločitve) in bi jih ta ne mogla navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ter posledično njenim zaključkom, da pogoji iz navedenega 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni.

14. Sodišče se strinja s toženko, da je tožnica v zahtevku navedla samo eno novo dejstvo in sicer, da jo je v Azilnem domu iskala neznana oseba, ki ji je grozila, ob tem pa tega dogodka ni prijavila varnostnim organom v Azilnem domu niti ne policiji. Sodišče je tožnici že v sodbi opr. št. I U 323/2018-20 z dne 18. 4. 2018 povedalo, da se ne strinja s tožbeno navedbo, da tožnici ni treba prijaviti vsakega grozilnega klica policiji. Če tožnica kot razlog preganjanja navaja med drugim tudi grozilne klice, bi morala izkazati, da je to povezano z izvorno državo, ki ji ne bi bila sposobna nuditi pomoči in varnosti, to pa se lahko izkaže le na tak način, da sleherno grožnjo prijavi in da se s tem tak dogodek tudi preveri.

15. Predmet spora je pravilnost presoje toženke o tem, ali gre za nove dokaze ali nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek, v povezavi z navajanjem utemeljenih razlogov, da tožnica dejstev oziroma dokazov ni mogla uveljavljati že v prvotnem postopku obravnave njene prošnje za priznanje mednarodne zaščite. V zvezi s tem je toženka po presoji sodišča presojala relevantna dejstva in dokazila, ki jih je v izpodbijanem aktu ustrezno obrazložila in iz katerih izhaja pravilen zaključek, da tožnica za svoje navedbe ni predložila nobenih dokazov, pa tudi ni navedla nobenih razlogov iz katerih bi izhajalo, da novih okoliščin brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v prvem postopku. Glede tega se sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklicuje na razloge iz katerih je tožena stranka izpeljala in v izpodbijanem aktu ustrezno obrazložila takšen zaključek. Slabo politično stanje v Srbiji, to je v tožničini izvorni državi, ki ga tožnica zatrjuje, ne da bi tožnica uspela v postopku dokazati, da se to slabo politično stanje v kakršnikoli obliki manefistira kot preganjanje zoper njo osebno, nedelovanje državnih institucij, ponovno, ne da bi tožnica izkazala kako je to vplivalo na njo osebno ter neizkazane grožnje, kar je tožnica že vse zatrjevala v prvotnem postopku, niso bili podlaga za ugoditev prošnje za mednarodno zaščito v prvotnem postopku in niso podlaga za ugoditev njenemu zahtevku za uvedbo ponovnega postopka v tem upravnem sporu. Toženka je ocenila tudi vseh 7 dokazil, to je člankov in pisanj, zato je ugotovitev tožene stranke, da zahtevek ni utemeljen, pravilna.

16. Ker je sodišče tožbo obravnavalo po vsebini, se do tožbenih ugovorov v zvezi z nepravilnostjo vročitve izpodbijanega sklepa posebej ne izreka. Glede ostalih tožbenih navedb pa sodišče ugotavlja, da gre za tožbene navedbe, ki jih je tožnica navedla že v prvotnem postopku in ki so bile vse zavrnjene kot neutemeljene. Kot nova okoliščina je bila v tem postopku navedena le grožnja neznane osebe, kar pa se prav tako ne da preveriti, saj tožnica tega dogodka ni prijavila oblastem. Kot je poudarila že toženka (in s tem se strinja tudi sodišče), je breme predložitev dokazov v primerih kot je obravnavani v celoti na vlagatelju zahtevka in to ob sami vložitvi zahtevka (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). Tako je tudi stališče sodne prakse, npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013, v kateri je to sodišče navedlo, da za ta postopek veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na prosilca - tožnika, saj mora oseba, kot je bilo že navedeno v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZMZ (sedaj prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1) sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Tega pa tožnica v obravnavanem primeru nedvomno ni izpolnila.

17. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilno voden ter da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zaradi česar je tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti - ZMZ-1 - člen 64, 65
Datum zadnje spremembe:
05.09.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxMzQx