<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba III U 114/2017-13
ECLI:SI:UPRS:2018:III.U.114.2017.13

Evidenčna številka:UP00024829
Datum odločbe:16.03.2018
Senat, sodnik posameznik:Andrej Orel (preds.), Lea Chiabai (poroč.), Valentina Rustja
Področje:JAVNI USLUŽBENCI - UPRAVNI POSTOPEK - ŠOLSTVO
Institut:javni uslužbenec - zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v naziv - pogoji za napredovanje - dodatno strokovno delo - načelo materialne resnice - prosta presoja dokazov - dokazila k vlogi - verodostojnost

Jedro

Tožena stranka je, skladno z določbami 140. člena ZUP in Pravilnika, tožnico utemeljeno pozvala, naj dokaže, da je referate na mednarodni konferenci tudi dejansko izvedla. Predlagatelj oziroma stranka v upravnem postopku je namreč tista, ki je dolžna dokazati navedbe v vlogi, upravni organ, ki v zadevi odloča, pa mora taka dokazila oceniti, oziroma zahtevati od stranke, da predloži dodatna dokazila, kolikor meni, da predložena dokazila ne izkazujejo trditev v vlogi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog za napredovanje tožnice, zaposlene pri A., v naziv svetnice. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da je predlog za napredovanje tožnice vložila ravnateljica šole A.A.. Predlogu je priložila oceno delovne uspešnosti tožnice, mnenje učiteljskega zbora ter fotokopije dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu in opravljenih programih nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju. Odločitev je tožena stranka sprejela na podlagi Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 54/02, 123/08, 44/09, 18/10, v nadaljevanju Pravilnik). Ta v prvem odstavku 11. člena določa, da lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ki je imel naziv svetovalec najmanj 5 let, je pri svojem delu uspešen, je uspešno dokončal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju, s katerimi lahko izkaže najmanj 7 točk ter da je opravil različna dodatna strokovna dela in izbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so po Pravilniku ovrednotena s tremi ali več točkami.

2. Tožena stranka je ugotovila, da je imela tožnica ob vložitvi predloga za njeno napredovanje pridobljen naziv svetovalka že več kot pet let, da je bila pri delu nadpovprečno uspešna, da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala najmanj 7 točk, da pa ni predložila ustreznih dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu, s katerim bi izkazala najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom mogoče vrednotiti z najmanj tremi točkami. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica z dodatnim strokovnim delom po 20. členu Pravilnika dosegla dovolj točk po a) in b) razdelku, medtem ko je po c) razdelku izkazala 3 točke za sodelovanje v okviru razvojno raziskovalnega dela v letu 2009 v organizaciji Zavoda Republike Slovenije za šolstvo.

3. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica dodatno strokovno delo po č) razdelku 20. člena Pravilnika uveljavljala iz naslova njenega sodelovanja z dvema referatoma na 17. Mednarodni znanstveni konferenci B. v maju 2016 in z dvema referatoma na 18. Mednarodni znanstveni konferenci B. v juniju 2016. Tožena stranka pojasnjuje, da je za ovrednotenje teh referatov, poleg potrdila treba priložiti program konference, iz katerega je razviden izvajalec, naslov in čas izvedbe referata, iz programa pa mora biti razvidna tudi mednarodna raven konference. K predložitvi teh dokazil je tožena stranka pozvala B., ki pa pošte ni prevzelo, medtem ko sta bili k vlogi za napredovanje tožnice priloženi le vabili organizatorja, iz katerih pa je bil razviden zgolj okvirni program. Tožnica je toženi stranki predložila še dva zbornika povzetkov, iz katerih pa ni bilo mogoče ugotoviti, kakšen prispevek je imela posamezna oseba, navedena v kazalu zbornika, predložila pa tudi potrdilo in izjavo organizacijskega odbora B. ter izjavo ravnateljice, ki je kratko opisala potek konference in s podpisom jamčila za verodostojnost podatkov. Tožena stranka ob tem navaja, da teh izjav ni mogoče šteti za izkaz izvedbe referata, pač pa bi to lahko potrdil organizator s programom posveta.

4. Tožena stranka ugotavlja, da naj bi bilo v letih od 2008 do 2015 organiziranih 21 mednarodnih posvetov v organizaciji B., od tega v letih 2013 in 2015 vsako leto po pet posvetov. Tožena stranka ni mogla ugotoviti, po kakšnem programu so potekale predstavitve prispevkov, saj je bil iz predloženih dokazil razviden le časovni razpored najema prostorov ter okvirni načrti poteka posvetov. Iz vabil in okvirnih programov so bile razvidne postavitve projektov, razstav, posterjev, predavanj, delavnic in podelitev nagrad, ki se vrednotijo po a) in b) razdelku 20.člena Pravilnika, ni pa bila razvidna izvedba referatov, ki se vrednotijo po č) razdelku. Potrdila o izvedbi referata, ki so jih prejeli posamezniki, namreč niso ločevala med referati, predavanji, delavnicami, predstavitvami plakatov ter razstavami. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je bilo v postopkih napredovanj v nazive vloženih večje število potrdil o izvedenih referatih na posvetih v organizaciji B. kot jih je bilo mogoče fizično izvesti v času trajanja posveta. Posamezniki naj bi na posameznem posvetu izvedli več referatov, za kar naj bi vplačali več kotizacij, kar je nenavadna praksa organizacije mednarodnega posveta. Ker programi posvetov niso dosegljivi, tožena stranka tudi ni mogla ugotoviti ali je šlo za mednarodne posvete, kot jih opredeljuje 2. alineja č) razdelka 20. člena Pravilnika, torej ni izkazano, da so na teh posvetih sodelovali predstavniki vsaj treh držav. Iz istega razloga tožena stranka tudi ni mogla ugotoviti ali so posamezni strokovni delavci sploh izvedli referate niti ali so izvedli predstavitev izdelka, delavnico, predavanja, plakat ali kakršnokoli drugo obliko dodatnega strokovnega dela, ki bi ga bilo mogoče vrednotiti po 20. členu Pravilnika. V zbornikih je bilo tudi neresnično navedeno, da tožena stranka finančno podpira posvete v organizaciji B..

5. Tožena stranka je o opisanih ugotovitvah seznanila tožnico ter jo na podlagi 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pozvala, naj se o teh dejstvih in okoliščinah izjavi. Tožnica je po prejemu vlogo za napredovanje dopolnila z izjavami in fotokopijami osebnih dokumentov B.B., C.C. in Č.Č., ki so jamčile, da so prisostvovale pri predstavitvi referatov, ki jih je izvedla tožnica, naknadno pa še izjavo D.D. v zvezi z njegovim napredovanjem in fotokopijo potrdila o njegovi udeležbi na 16. posvetu B.. Tožnica je v dopisu z dne 30. 3. 2017 navajala, da je sklicevanje tožene stranke na Pravilnik napačno in da se s takšnim ravnanjem posega v njeno ustavno varovano pravico do enakosti, saj je tožena stranka nekaterim udeležencem konferenc B.na podlagi enakih dokazil priznala točke za udeležbo, konkretno njenemu sinu D.D.. Tožena stranka je ob tem poudarila, da vsak primer lahko narekuje različno postopanje, oziroma presojo, predvsem pa ni ovire za to, da se kasneje, ko se pojavi dvom v verodostojnost listin, od predlagatelja zahteva več, kot se je zahtevalo pred tem pri odločanju v drugih primerih.

6. Skladno z vsem tem je tožena stranka ugotovila, da je tožnica izvedbo referatov na mednarodnih posvetih izkazovala le s potrdili, katerih verodostojnosti pa ni bilo mogoče preveriti. Po določbi 10. člena ZUP mora oseba, ki odloča v upravni zadevi, presoditi vse predložene dokaze in jih oceniti. V obravnavanem primeru se je zaradi vseh navedenih razlogov ugotovilo, da potrdil, ki jih je glede aktivnosti pri mednarodnih posvetih v organizaciji B. predložila tožnica, ni mogoče vrednotiti po 20. členu Pravilnika. Ker to pomeni, da tožnica ni izkazala zadostnega števila točk iz naslova dodatnih strokovnih opravil, ne izpolnjuje pogojev na napredovanje v naziv svetnice, saj morajo biti pogoji za napredovanje, skladno z 11. členom Pravilnika, izpolnjeni kumulativno.

7. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Tožbo vlaga zaradi ustavno zagotovljene pravice do enakega varstva pravic, določene v 22. členu Ustave RS, zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka, in sicer iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Primarno sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe, izrek, da je tožena stranka kršila ustavno pravico tožeče stranke do enakega varstva pravic in da se njeni vlogi za napredovanje v naziv svetnice ugodi; podrejeno pa, da se izpodbijana odločba odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

8. Tožnica uvodoma opisuje vsebino vloge za njeno napredovanje z dopolnitvijo ter povzema določbo prvega odstavka 11. člena Pravilnika. Spor s toženo stranko je glede odločitve tožene stranke o točkah za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom mogoče vrednotiti z najmanj tremi točkami. Tožena stranka je glede tega napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo, pri tem pa posegla v ustavno pravico tožnice do enakega varstva pravic. Pojasnjuje, da je na 17. in 18. Mednarodnem znanstvenem posvetu B. izvedla po dva referata, za kar bi morala prejeti po 4 točke za vsak izvedeni referat, vendar pa ji teh točk tožena stranka ni dodelila z obrazložitvijo, da bi morala, poleg potrdila, predložiti tudi program konference, iz katerega bi bil razviden izvajalec, naslov in čas izvedbe referata. Tožena stranka je namreč menila, da potrdilo o opravljenem referatu ni zadosten dokaz, da je tožnica referate tudi dejansko izvedla, vendar pa je tako stališče tožene stranke neutemeljeno in nezakonito. Pravilnik namreč nikjer ne določa, da potrdilo o udeležbi ne zadostuje za potrditev, da je udeleženec izvedel referat in da se tako dejstvo lahko dokazuje le s programom posveta. Takšno ravnanje tožene stranke je v nasprotju z določbo 164. člena ZUP in gre za poseg v pravico do enakega varstva pravic. Za omejevanje dokazovanja določenega dejstva tožena stranka ni imela nobene pravne podlage, tožnica pa je v postopku dokazovala, da je tožena stranka nekaterim udeležencem mednarodnih konferenc v organizaciji B. ob predložitvi enakih dokazil, kot jih je predložila tožnica, priznala in dodelila določeno število točk. Konkretno navaja primer svojega sina D.D., ki mu je tožena stranka na podlagi potrdila o izvedbi referata na 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu B. priznala 4 točke in je napredoval v naziv svetovalec.

9. Tožnica je dodatno predložila še potrdilo in izjavo B. ter zgoščenko s priloženimi pisnimi dokumenti, ki dokazujejo imenski seznam povabljenih izvajalcev z naslovi samostojnih referatov ter podatek strani v zborniku, kjer je objavljen tožničin referat. Predložila je tudi pisne izjave B.B., C.C. in Č.Č. o tem, da je izvedla referate in izjavo D.D. o njegovem napredovanju, skupaj s potrdilom, ki ga je predložil toženi stranki in odločbo o njegovem napredovanju. Tožnici je znano, da je na podlagi enakega potrdila, kot ga je predložila sama, v naziv svetnice napredovala E.E., ki je prav tako kot tožnica sodelovala na 18. Mednarodnem znanstvenem posvetu B..

10. Tožena stranka navaja, da sodna praksa napotuje k enakemu odločanju v enakih primerih in ob nespremenjenih predpisih. Določbe Pravilnika se vse od leta 2010 dalje niso spremenile in ima zato tožnica pravico, da je obravnavana enako kot ostali. Organizator posvetov B. zaradi zaščite avtorskih in osebnih podatkov tožnici ni predložil dodatnih listin in zato predlaga, naj se v zadevi zasliši predsednica B. F.F.. Predlaga tudi zaslišanje B.B., C.C., Č.Č. in D.D..

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, saj izpodbijana odločitev temelji na pravilni uporabi materialnega prava in popolno ter pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Pogoje in način napredovanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v nazive določa Pravilnik. Ta v 11. členu določa pogoje, da strokovni delavec napreduje v naziv. Tožena stranka v nadaljevanju odgovora ponavlja navedbe iz izpodbijane odločbe. Pojasnjuje, da je na podlagi obvestil in anonimnih prijav, ki jih je prejela, ugotovila, da verodostojnosti dokazil o izvedbi referatov tožnice na mednarodnih posvetih v organizaciji B. ni mogoče potrditi, o čemer je tožnico seznanila ter jo pozvala, naj se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, in sicer naj aktivno udeležbo potrdi s potrdili in programom posveta, ki bi izkazoval posamezni referenta ter naslov, kraj in čas izvedbe referata, kot tudi mednarodno raven konference. Tožena stranka je ta dokazila skušala pridobiti tudi sama od organizatorja posveta, vendar pa ji ta zahtevanih listin ni predložil. Tožnica je svojo vlogo dopolnila, tožena stranka pa ugotovila, da z dodatno predloženimi izjavami B.B., C.C., Č.Č. in D.D. ter povzetki štirih tožničinih prispevkov ni bilo mogoče ugotovili kakšne vrste aktivnosti je tožnica izvajala na konferenci. Zahtevanega programa posvetov tožnica toženi stranki ni predložila in je zato tožena stranka ugotovila, da tudi s predloženo dodatno dokumentacijo verodostojnosti potrdil B., ki so bila izdana tožnici, ni mogoče preizkusiti, oziroma potrditi.

12. Tožena stranka poudarja, da imajo mednarodne konference vedno vnaprej določen program, iz katerega so razvidni referenti v plenarnem delu, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami referatov, razvidna so tudi predavanja in delavnice, ki so navadno izvedene izven plenarnega dela. Po določbah Pravilnika se s štirimi točkami vrednoti izključno izvedba referatov, ne pa tudi delavnice, predavanja ali kakšne druge oblike aktivnega sodelovanja, ki so se po predloženih dokazilih prav tako odvijale na zadevnih posvetih B. in ki se po Pravilniku vrednotijo z nižjim številom točk. Niti tožnica niti B. toženi stranki zahtevanih dokazil, ki bi izkazovala, na kakšen način, torej s kakšnim prispevkom je tožnica sodelovala na posvetu, nista predložila. Tožnica bi lahko v postopku predložila kakršenkoli dokaz, s katerim bi izkazala izvedbo referatov in zato ne drži njena trditev, da jo je tožena stranka pri dokazovanju omejevala. Kljub izvedenemu ugotovitvenemu postopku ostaja dvom o verodostojnosti predloženih potrdil in zato podatka o tožničini izvedbi referatov na mednarodnih posvetih tožena stranka ni mogla šteti za dokazano materialnopravno relevantno dejstvo. Glede tožničine navedbe, da je zavezana k temu, da odloča enako v enakih primerih, je tožena stranka izpostavila, da je dolžna na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja izdati zakonito odločbo. V konkretnem upravnem sporu se namreč presoja zakonitost konkretne upravne odločbe in tega vprašanja ni mogoče reševati s posploševanjem na nedoločeno število drugih primerov. Da tožena stranka s svojo odločitvijo ni kršila načela enakega obravnavanja, je ugotovilo tudi sodišče v zadevi opr. št. I U 1305/2016. Neutemeljena je tudi navedba, da organizator mednarodnih posvetov ni mogel predložiti programa konference zaradi zaščite avtorskih pravic in ščitenja osebnih podatkov. Program ni avtorsko delo, pa tudi če bi bilo, veljavna zakonodaja ne prepoveduje posredovanje tega za namen, kot ga je potrebovala tožena stranka. Seznam nastopajočih na mednarodni konferenci, ki je javna prireditev, ni osebni podatek, kolikor pa bi bil, bi lahko organizator konference od sodelujočih pridobil soglasje za posredovanje teh podatkov, česar pa ni storil. Tožnica bi lahko tudi sama, kolikor z dokazili ne razpolaga, pri organizatorju zahtevala, naj toženi stranki dostavi ustrezna dokazila.

13. Tožnica v pripravljalni vlogi v celoti prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ter vztraja pri svojih navedbah. Pojasnjuje, da je na podlagi enakega potrdila o udeležbi pri 18. Mednarodnem znanstvenem posvetu B., kot ga je predložila sama, napredovala E.E. in predlaga, naj jo sodišče zasliši kot pričo. Tožena stranka se sklicuje na anonimne prijave, istočasno pa se sprašuje o verodostojnosti predlaganih prič. Tožnica ima dolgoletne pedagoške izkušnje, ki jih je predstavila na dveh mednarodnih posvetih. Ne držijo navedbe tožene stranke, da je B. neodziven, kar lahko potrdi priča F.F..

K točki I izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa v obrazložitvi svoje odločitve utemeljila in zato zavrača tožničin očitek o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožničinimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

16. Prvi odstavek 11. člena Pravilnika določa, da lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ki je imel naziv svetovalec najmanj 5 let; je uspešen pri svojem delu; je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem pravilnikom izkaže najmanj 7 točk; in je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnica slednjega pogoja ne izpolnjuje.

17. Med strankama je sporno število točk za dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, točneje strokovna dela, ki jih določa točka č) 20. člena Pravilnika. Tožnica namreč točke po tej postavki uveljavlja iz naslova izvedbe samostojnega referata na mednarodni konferenci ali kongresu. Sporno je ali je tožnica dejansko izvedla štiri referate na Mednarodnih znanstvenih posvetih B., in sicer dva referata na 17. posvetu v času od ... in dva referata na 18. posvetu v času od .... Na obrazcu predloga za napredovanje, ki ga je vložila ravnateljica, uveljavlja, da je s temi referati dosegla skupaj 16 točk in da gre za dodatna strokovna dela, ki so ovrednotena vsako s štirimi točkami.

18. Sodišče ocenjuje, da je tožena stranka utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil, ki jih je izdal B. in so bila kot dokazilo priložena k predlogu za napredovanje tožnice v naziv svetnice. Razloge za dvom v verodostojnost potrdil je tožena stranka v odločbi natančno opisala in se tem navedbam sodišče pridružuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožena stranka je, skladno z določbami 140. člena ZUP in Pravilnika tožnico utemeljeno pozvala, naj dokaže, da je referate na mednarodni konferenci tudi dejansko izvedla. Predlagatelj, oziroma stranka v upravnem postopku je namreč tista, ki je dolžna dokazati navedbe v vlogi, upravni organ, ki v zadevi odloča, pa mora taka dokazila oceniti, oziroma zahtevati od stranke, da predloži dodatna dokazila, kolikor meni, da predložena dokazila ne izkazujejo trditev v vlogi. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem zadevi tožena stranka zaradi pomislekov o verodostojnosti dokazil o izvedenih referatih na mednarodnih konferencah, ki jih je predlogu za napredovanje priložila tožnica, to pozvala, naj ji predloži program posveta in to svojo zahtevo tudi utemeljila. Taka zahteva je bila razumljiva in smiselna, saj bi bil iz programa razviden vsak posamezni referent, naslov referata ter čas in kraj izvedbe in s tem izkazane tiste ključne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo referata (ne pa kakšne druge oblike dodatnega strokovnega dela) ter s tem mogoče vrednotenje po Pravilniku. Nesporno je, da takšnega programa tožnica ni predložila, zatrjevane okoliščine glede izvedbe referatov pa iz drugih dokazil, ki so bila priložena predlogu za napredovanje tožnice v naziv, oziroma jih je tožnica predložila po pozivu tožene stranke, niso razvidne. Sodišče se glede teh dokazov pridružuje stališču tožene stranke.

19. Tožnica je v tožbi predlagala, naj sodišče zasliši priče B.B., C.C. in Č.Č., ki bi potrdile njene navedbe o tem, da je na posvetih sodelovala z referati, vendar sodišče meni, da bi te priče lahko potrdile le njeno udeležbo na posvetih, kar pa ni sporno in zato sodišče temu dokaznemu predlogu tožnice ni sledilo. Kot je že bilo pojasnjeno, predložena dokazila (tudi pisne izjave prej navedenih prič) izkazujejo zgolj udeležbo tožnice na posvetih, ni pa na tej podlagi mogoče ovrednotiti tožničinega sodelovanja, oziroma aktivnosti v skladu s Pravilnikom. Prav to je bilo razlog, da je tožena stranka tožnico pozivala k dopolnitvi predloga za napredovanje. Sodišče zato tudi ne ne sledi tožničinemu zatrjevanju, da jo je tožena stranka pri dokazovanju omejevala. Tožena stranka je, četudi tega ni bila dolžna storiti, namreč celo sama skušala pridobiti program, oziroma druga ustrezna dokazila neposredno pri organizatorju mednarodnih konferenc, vendar pa neuspešno. Sodišče zato ni sledilo dokaznemu predlogu tožnice, da naj v postopku zasliši F.F., zastopnico B., ki naj bi se do tega opredelila, saj predmet postopka ni presoja načina dela B. niti presoja njihove (ne)odzivnosti, pač pa zgolj vprašanje ali je tožnica aktivno sodelovala na mednarodnih posvetih in na kakšen način. Do sklicevanja tožnice v tožbi, da ji organizator mednarodnega posveta programa, s katerim bi lahko izkazala opravljeno dodatno strokovno delo, ne bo posredoval zaradi zaščite avtorskih pravic in osebnih podatkov, se je tožena stranka opredelila v odgovoru na tožbo in se sodišče temu v celoti pridružuje.

20. Sodišče tudi ne sledi tožničini trditvi, da je bila obravnavana drugače, kot pa je tožena stranka odločila v enakovrstnih zadevah, konkretno ob napredovanju njenega sina D.D. (prilaga potrdilo o njegovi udeležbi na 16. Mednarodni znanstveni konferenci B., poziv tožene stranke glede tega potrdila ter odločbo o napredovanju) in E.E. (tožnica zatrjuje, da je napredovala na podlagi enakega potrdila, kot je bilo izdano za njeno udeležbo na 18. Mednarodni znanstveni konferenci B.). Sodišče se glede teh tožbenih ugovorov pridružuje stališču tožene stranke v izpodbijani odločbi in odgovoru na tožbo, obenem pa ugotavlja, da so tožniki v zadevah, na katere ta se sklicuje (I U 1373/2016 in III U 252/2016), očitek neenake obravnave utemeljevali zgolj s splošnimi zatrjevanji o drugačnem odločanju v drugih, neopredeljenih primerih. Po dosedanji ustaljeni sodni praksi1 potrdila B. in druga dokazila, kot jih je toženi stranki predložila tožnica, niso zadostna podlaga za ugotovitev, da so bili referati na mednarodnih posvetih v organizaciji B. dejansko izvedeni, predvsem pa ne, da gre za dodatna strokovna dela, ki jih je mogoče vrednotiti po č) razdelku 20. člena Pravilnika. Sodišče se je v teh primerih postavilo na stališče, da se pri odločanju o napredovanju ocenjuje vsak konkreten primer in da lahko posebne okoliščine zahtevajo različno postopanje in različno presojo. V zadevi I U 1305/2016 je sodišče še posebej poudarilo, da je tožena stranka, kolikor je v nekaterih drugih zadevah zahtevam za napredovanje ugodila brez izkazanih izvedb samostojnih referatov, kršila določbe druge alineje č) razdelka 20. člena Pravilnika in da zato tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na 22. člen Ustave RS, saj po stališču Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-21/93 načelo enakega varstva pravic ne more biti podlaga za morebitno vzpostavitev enakosti v nepravu. Z drugimi besedami; kolikor ena stranka v postopku uspe zaradi napačne odločitve upravnega organa, to ne more biti podlaga, da druga stranka zahteva enako postopanje v svojem primeru, torej zahteva nepravilno (nezakonito) odločitev.

21. Iz dokazil, ki jih je predložila tožnica o napredovanju njenega sina D.D., je mogoče razbrati, da ga je tožena stranka pozvala k predložitvi dokazil glede udeležbe na mednarodnem posvetu B. ter da je napredoval v naziv svetovalca (za pridobitev naziva svetovalca so pogoji po 9. členu Pravilniku sicer milejši od pogojev za pridobitev naziva svetnik, kot to uveljavlja tožnica). V odločbi ni navedeno, na katera dokazila se je tožena stranka pri določitvi oprla, torej ni navedeno ali je upoštevala tudi dokazila B.. Glede napredovanja E.E. tožnica sodišču, razen lastne navedbe o njenem napredovanju, ni predložila nobenega dokazila. Ker sta oba, torej tako tožničin sin kot tudi (domnevno) E.E. napredovala, gre sklepati, da njuna primera nista bila predmet sodne presoje. To pomeni, da dokazila, ki sta jih v postopku napredovanja predložila (verjetno) niso bila sodno presojana in zato tudi ni mogoče sklepati, kakšna bi bila odločitev sodišča, kolikor bi bili ti dve zadevi obravnavani v sodnem postopku. Četudi bi se postavili na stališče, da sta oba imenovana (domnevno) napredovala na podlagi spornih potrdil B., pa tožnica s sklicevanjem na 22. člen Ustave RS in zatrjevanjem, da bi morala tožena stranka tako postopati tudi v njenem primeru, ne more uspeti, kot je to že pojasnjeno v prejšnji točki. Na podlagi drugih odločitev tožene stranke namreč tožnica ne more zahtevati odločitve, ki bi bila v nasprotju z določbami Pravilnika. Iz tega razloga zato sodišče tudi ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu, naj se njen sin in E.E. zaslišita kot priči.

22. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
1 Primeroma, sodbe Upravnega sodišča RS, št. II U 358/2015, II U 364/2016, I U 1305/2016, in druge.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 140

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (2002) - člen 11, 11/1, 20, 20-č
Datum zadnje spremembe:
12.08.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwODY4