<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba I U 982/2014
ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.982.2014.L

Evidenčna številka:UL0011648
Datum odločbe:27.05.2015
Senat, sodnik posameznik:mag. Darinka Dekleva Marguč (preds.), Liljana Polanec (poroč.), dr. Boštjan Zalar
Področje:INFORMACIJE JAVNEGA ZNAČAJA - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:dostop do informacij javnega značaja - delni dostop - nadzor nad bankami - odločba o izrednih ukrepih - javna objava odločbe - pravni interes - odločanje organa druge stopnje o pritožbi

Jedro

Toženka ni pravilno uporabila določb zakona, ko je izpodbijano odločbo, s katero je ugodila prosilčevi pritožbi in delno odpravila odločbo prve stopnje, oprla na golo dejstvo, da je tožnica zahtevano odločbo o izrednih ukrepih dne 14. 3. 2014 objavila na svetovnem spletu, torej na dejstvo, ki je nastalo šele po izdaji prvostopenjske odločbe. Takšnega odločanja tudi s sklicevanjem na določbe 2. ter (petega odstavka) 6. člena ZDIJZ in 14. člena ZUP ne more utemeljiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Informacijskega pooblaščenca št. 090-36/2014/12 z dne 12. 5. 2014 se odpravi in se zadeva vrne Informacijskemu pooblaščencu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Banka Slovenije (v nadaljevanju: tožnica) je pod 1. točko izreka odločbe 2600-0039/14 z dne 20. 1. 2014 odločila, da se zahtevi Odvetniške družbe A. o.p., d.o.o.- sedaj stranke z interesom, za posredovanje informacij javnega značaja z dne 10. 1. 2014 deloma ugodi in se ji posreduje odločbo o izrednih ukrepih z dne 17. 12. 2013, izdano banki B. d.d. (v nadaljevanju: odločba o izrednih ukrepih), tako da se v tej odločbi prekrijejo v njej točno navedeni deli; pod 2. točko izreka je odločila, da se v odločbi o izrednih ukrepih prekrije oznaka „strogo zaupno“ in podatek o osebi, ki vodi postopke; pod 3. točko izreka je odločila, da se zahteva za posredovanje informacij javnega značaja z dne 10. 1. 2014 zavrne glede prekritih podatkov v odločbi o izrednih ukrepih in pod 5. točko izreka je odločila, da se odločba o izrednih ukrepih s prekritimi podatki nahaja v prilogi te odločbe. V svoji obrazložitvi pojasnjuje, da je prosilec zahteval razkritje informacij, ki jih je pridobila pri izvajanju svojih pristojnosti nadzora po Zakonu o bančništvu (ZBan-1) ter da je prekrila vsebino odločbe, ki javnosti ni bila razkrita s povzetkom. Navaja dejanske okoliščine, na katere je oprla svojo odločitev in se v pravnem pogledu sklicuje na določbe ZBan-1 (členi 207 – 208, 216, 228 – 232 in 253a). Sklicuje se tudi na določbe Direktive 2006/84/ES o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij, ki sta jo s 1. 1. 2014 nadomestili Uredba (EU) št. 575/2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 in Direktiva 2013/36/EU o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in evropskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi Direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES ter na določbe Direktive 2013/36/EU in Uredbe Sveta EU št. 1024/2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko (ECB) ter Direktivo 2001/24/ES ter odločitev utemeljuje tudi z določbami Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) o izjemah glede dostopa do informacij javnega značaja iz 2., 3.,7. in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

2. Z izpodbijano odločbo je nato Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju: Pooblaščenec ali toženka) pod 1. točko izreka odločil, da se pritožbi prosilca ugodi in se 2. in 3. točka izreka odločbe tožnice odpravita ter se prosilcu posreduje napotilo na spletno stran https://www.bsi.si/nadzor-bank.asp?Mapald=1600 in pod 2. točko izreka odločil, da v postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je prosilec pritožil zoper zavrnilni del prvostopenjske odločbe. Pooblaščenec je ugotovil, da je tožnica med pritožbenim postopkom, dne 14. 3. 2014, predmetno odločbo o izrednih ukrepih v celoti objavila na navedeni spletni strani in je tako javno dostopna. Glede na povedano in namen ZDIJZ, ki je v tem, da prosilec prejme zahtevano informacijo, je prosilca pozval, naj se izjavi, ali vztraja pri pritožbi, in če vztraja, naj navede, katerih dokumentov iz zahteve s spletno objavo še vedno ni prejel. Prosilec je sporočil, da pri pritožbi vztraja, ker je objavljena dokumentacija nepopolna.

3. Pooblaščenec ugotavlja, da je tožnica s svojo odločbo v celoti odločila o zahtevi prosilca, saj odločba o izrednih ukrepih nima sestavnih delov in prilog. Dokumenti, ki ju prosilec navaja kot priloge in/ali sestavne dele odločbe o izrednih ukrepih, so namreč samostojni dokumenti in ne priloge. Dokumenta „Hypothetical liquidation valuation of B. d.d.“ in „Poročilo o kvaliteti kreditnega portfelja“ pa sta dokaza, ki sta služila za ugotovitev dejanskega stanja in odločitev za izdajo odločbe o izrednih ukrepih. Omenjena dokumenta torej nista predmet zahteve. Prosilec v pritožbi ali kasneje tudi ne more širiti svoje zahteve za dostop do informacij javnega značaja, saj je Pooblaščenec vezan na prvotno zahtevo in pritožbo prosilca. Pooblaščenec tako ugotavlja, da je v tem delu vlogo prosilca z dne 26. 3. 2013 moč šteti za novo zahtevo. Tožnica je z objavo celotnega besedila odločbe o izrednih ukrepih na svoji spletni strani odločila, da razlogi po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ ne obstajajo več. S tem je odločba o izrednih ukrepih v celoti prosto dostopna informacija javnega značaja, kar pomeni, da ni niti smiselno niti potrebno v pritožbenem postopku presojati utemeljenosti v prvostopenjski odločbi zatrjevanih izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Upoštevaje povedano in peti odstavek 6. člena ZDIJZ je Pooblaščenec na podlagi prvega in drugega odstavka 251. člena ZUP odločil tako, kot sledi iz izreka izpodbijane odločbe.

4. Tožnica odločbo Pooblaščenca izpodbija s tožbo v upravnem sporu zaradi kršitev pravil postopka in kršitev materialnega prava. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožnica je v času izdaje prvostopenjske odločbe ugotovila, da odločbe o izrednih ukrepih ne more v celoti razkriti, saj gre za zaupne podatke po ZBan-1 in bi njihovo razkritje škodovalo stabilnosti finančnega sistema, banki in izvajanju nadzora. Po izvedbi izrednih ukrepov pa so se razmere v bančnem sistemu umirile. Tožnica ni zaznala večjega odliva depozitov ali povečanih težav pri poslovanju bank, izboljšale so se tudi bonitetne ocene Slovenije. Bonitetna agencija C. je obete za Slovenijo z negativnih povišala v stabilne, glavni razlog za to je bil v večji jasnosti po pregledu bank in stabilizaciji bančnega sistema z dokapitalizacijo, agencija je izpostavila tudi padanje zahtevanega donosa na slovenske obveznice ter ustanovitev in prenos sredstev na slabo banko. Bonitetna hiša Č. je obete za naprej ocenila za stabilne in navedla, da pričakuje napredek pri konsolidaciji javnih financ in da je država ustrezno odgovorila na težave bank. Tožnica je tako ugotovila, da okoliščine dopuščajo razkritje odločb o izrednih ukrepih in jih je v celoti razkrila, vendar na podlagi bančne zakonodaje, ne ZDIJZ. Ta zakon sistemsko ureja dostop do informacij javnega značaja, vendar ga kot lex specialis lahko derogirajo določbe drugih zakonov. Pravila EU o nadzoru bank celovito urejajo tudi razkritje podatkov o nadzoru, kar potrjuje mnenje ECB v zvezi z novelo ZDIJZ. Če ima sodišče pomisleke glede nadrejenosti bančnih predpisov določbam ZDIJZ, naj Sodišču EU v predhodno odločanje predloži vprašanje, ali nacionalna zakonodaja, ki implementira Direktivo o ponovni uporabi informacij javnega sektorja 2003/98/EC in Direktivo 2013/37/EU o spremembi Direktive 2003/98/ES, lahko zahteva javno razkritje zaupnih podatkov, katerih varovanje in razkritje je urejeno z Direktivo 2006/48/ES, Uredbo (EU) št. 575/2013 in Direktivo 2013/36/EU. Sicer pa je tožnica v svoji odločbi navedla tudi razloge za zavrnitev dostopa na podlagi 2., 3., 7. in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, toženka pa se do teh razlogov v izpodbijani odločbi ni opredelila in torej (niti) določb ZDIJZ ni uporabila, češ da naj bi že tožnica sama z objavo ugotovila, da ti razlogi niso podani. Takšen zaključek je napačen, saj so navedeni razlogi za delno zavrnitev dostopa do informacij obstajali v času izdaje prvostopenjske odločbe, naknadno nastale okoliščine tega ne morejo spremeniti. Sklepno tožnica utemeljuje, da javni interes za razkritje ni bil močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevanih informacij; sicer pa je upoštevala interes javnosti do obveščenosti, saj je na podlagi 274. člena ZBan-1 objavila povzetek odločb o izrednih ukrepih; ko so razmere dopuščale, pa jih je tudi v celoti razkrila.

6. Toženka v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo zavrže; če temu predlogu ne bo sledilo, pa naj jo zavrne. Ugovarja, da tožnica nima pravnega interesa za upravni spor. Zahtevane informacije je 14. 3. 2014 sama objavila na spletu in so s tem prosto dostopne vsakomur, toženka pa je nato z izpodbijano odločbo prosilca napotila na to spletno stran. Tožnica s svojimi navedbami ne izkazuje, katere svoje pravne koristi zasleduje oziroma v čem bi se njen pravni položaj z odločitvijo sodišča izboljšal. V tej zvezi se toženka sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 250/2005 z dne 23. 2. 2006 in na judikate Upravnega sodišča št. I U 328/2010, U 317/2002 in I U 1670/2011. ZDIJZ je na področju dostopa do informacij javnega značaja lex specialis v odnosu do vseh drugih zakonov, tudi ZBan-1. Zakonodajalec sicer lahko v drugem zakonu drugače uredi posamezna vprašanja glede dostopa do informacij javnega značaja, vendar ZBan-1 te materije ne ureja. Toženka odločitve ne more opreti na določbe ZBan-1, namesto na eno od izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ; pri tem se sklicuje na sodbe tega sodišča v zadevah št. I U 658/2009 in I U 1410/2009. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Cpg 706/2010 se ne nanaša na materijo dostopa do informacij javnega značaja. Ta je v celoti v pristojnosti nacionalnega zakonodajalca, zato tudi določbe direktiv in uredb EU s področja bančništva za odločitev niso relevantne. Enako velja za mnenje ECB, ki se nanaša na informacije o slabih posojilih v bilancah bank, ki niso predmet te zadeve. Predlog tožnice za predložitev predhodnega vprašanja Sodišču EU ni utemeljen, saj direktivi 2003/98/EC in 2013/37/EU urejata le ponovno uporabo in ne samega dostopa do informacij javnega značaja, ki je predmet izpodbijane odločbe. Tožnica je z objavo informacij na spletu odločila, da ne po ZDIJZ ne po ZBan-1 ni razlogov za to, da ne bi bile javne. Toženka pa je s svojo odločitvijo poleg namena ZDIJZ zasledovala tudi načelo ekonomičnosti postopka in zato v pritožbenem postopku ni presojala utemeljenosti zatrjevanih izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ, ker jih z objavo ni več bilo.

7. Tožnica v nadaljnjih vlogah vztraja pri tožbenih navedbah. Obširno utemeljuje svoja stališča glede uporabe oziroma razmerja med določbami ZDIJZ ter ZBan-1. Sklicuje se na sodbo Sodišča EU z dne 12. 11. 2014 v zadevi št. C-140/13 (Annett Altman in ostali proti Bundesanstalt für Finanzdienstleistungsaufsicht), iz katere izhaja, da je za učinkovito delovanje nadzora treba nadzorovanim subjektom in pristojnim organom zagotoviti, da bodo zaupne informacije ostale zaupne. Prilaga še mnenje ECB z dne 2. 3. 2015 in meni, da glede na navedeno ZDIJZ ne sme posegati v evropska pravila o varovanju oziroma razkritjih zaupnih informacij na področju bančništva. Meni tudi, da stranka, ki je priglasila stransko intervencijo, ne more biti stranka v postopku, kar tudi utemeljuje.

8. Odvetniška družba A. o.p. d.o.o. -stranka z interesom navaja, da ima položaj stranskega intervenienta, kar tudi utemeljuje. Bistveno je, da je zahtevo za dostop do zahtevane odločbe vložila dne 9. 1. 2014, do objave zahtevane odločbe, ki je bila izdana dne 17. 12. 2013, pa je prišlo šele dne 14. 3. 2014. To pomeni, da se je tožnica zavedala, da je do objave zahtevane odločbe neutemeljeno nasprotovala razkritju informacij javnega značaja. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

9. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave in izvajanja predlaganih dokazov, in sicer na podlagi določbe 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

10. Tožba je utemeljena.

11. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka odločila o pritožbi prosilca zoper prvostopenjsko odločbo tožnice. Ta je namreč prosilčevi zahtevi le delno ugodila in mu odobrila le delni dostop do zaprošenih informacij tako, da je prekrila posamezne dele predmetne odločbe o izrednih ukrepih. Toženka pa je pritožbi prosilca ugodila, odpravila 2. in 3. točko izreka odločbe tožnice ter prosilca napotila na spletno stran https://www.bsi.si/nadzor-bank.asp?Mapald=1600. Takšno odločitev je v dejanskem pogledu oprla izključno na ugotovitev, da je tožnica med potekom pritožbenega postopka odločbo o izrednih ukrepih sama objavila na spletu in je s tem javno dostopna. Da je bila odločba o izrednih ukrepih 14. 3. 2014 javno objavljena na navedeni spletni strani in to v celoti, v zadevi ni sporno. Sporno pa je, ali je ob takšnih okoliščinah izpodbijana odločba toženke pravilna in skladna z zakonom.

12. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da ni sledilo predlogu, naj tožbo zavrže. Toženka sicer pravilno navaja, da je upravni spor dopusten, če tožnik zanj izkazuje pravni interes, in da se v skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožba zavrže, če izpodbijani upravni akt očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vendar pa je treba upoštevati, da gre v obravnavani zadevi za specifičen upravni spor, ki ima podlago v določbi tretjega odstavka 10. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (v nadaljevanju ZInfP), po kateri lahko organ, ki je odločal o zahtevi prosilca za dostop do informacij javnega značaja, vloži tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca o pritožbi. Pri tem ne gre za tipičen primer koncepta subjektivnega upravnega spora, na kar je nakazalo tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. I Up 53/2013 z dne 18. 12. 2014 (glej 8. točko obrazložitve). Ne gre namreč za upravni spor, v katerem je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, in z izpodbijanim aktom tudi ni bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi (prim. določbe 1. in 2. člena ter prvega odstavka 17. člena ZUS-1). Zato stališč iz sodne prakse, ki se je oblikovala v tovrstnih upravnih sporih, ni mogoče avtomatično prenašati na obravnavani primer. Tudi sicer se je sodna praksa glede predpostavke pravnega interesa deloma spremenila in se v zadnjem obdobju za razliko od restriktivnega pristopa, ki izhaja tudi iz judikatov, na katere se sklicuje toženka, sedaj pravni interes tožnika za upravni spor priznava širše, zlasti po tem, ko je bilo z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up-222/10-14 z dne 10. 11. 2011 ugotovljeno neskladje ZUS-1 z Ustavo, ker zakon ni omogočal ugotovitvene tožbe pod pogoji in iz razlogov, ki jih sicer določa za vložitev izpodbojne tožbe (to neskladje je bilo odpravljeno z zakonsko določbo prvega odstavka 64.a člena ZUS-1, uveljavljeno z ZUS-1B). Iz navedene odločbe Ustavnega sodišča (17. točka obrazložitve) izhaja, da je pravna korist za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta lahko na primer tudi v pridobitvi pravnega temelja za uveljavljanje škode ali v preprečitvi ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja organov.

13. Sodišče sicer tožnici ne more slediti, ko pravni interes za upravni spor utemeljuje z argumentacijo, da je toženka z izpodbijano odločbo pristojnosti tožnice podredila svojim in s tem posegla v pravni položaj tožnice kot nadzornika bank. Z izpodbijano odločbo je namreč toženka odločila o pritožbi prosilca zoper odločbo, s katero je tožnica kot organ prve stopnje odločila o prosilčevi zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, in za takšno odločanje je toženka brez dvoma po zakonu pristojna (glej tretji odstavek 27. člena ZDIJZ in tudi 10. člen ZInfP).

14. Vendar pa tožnica navaja tudi, da bi v primeru uspeha v upravnem sporu lahko izkazala, da je izdala zakonito odločbo, in se razbremenila odgovornosti za izdajo odločbe o delni zavrnitvi dostopa do zahtevanih informacij. Pri tem je treba upoštevati, da toženka z izpodbijano odločbo ni le napotila prosilca na spletno stran, na kateri je tožnica v celoti objavila odločbe o izrednih ukrepih, ampak je pred tem ugodila prosilčevi pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo in le-to odpravila v delu, ki ga je štela za zavrnilnega, kar pomeni, da je v tem delu odločbo tožnice spoznala za nepravilno oziroma nezakonito, in je s to odpravo posegla v pravni interes tožnice. Glede na povedano so po presoji sodišča izkazane predpostavke za to, da se tožba vzame v vsebinsko obravnavanje in se v upravnem sporu presodi pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

15. Kar pa se tiče navedb tožnice glede stranskega intervenienta, jih sodišče ne sprejema in v zvezi s tem pojasnjuje, da je že prvostopenjski organ navedeni odvetniški družbi priznal položaj stranke s tem, da ji je kot prosilcu za dostop do informacij javnega značaja vročil odločbo z dne 20. 1. 2014 in jo tudi poučil, da ima zoper to odločbo možnost pritožbe. Če pa udeleženec v postopku pridobi položaj stranke, mu ga (praviloma) ni več mogoče odvzeti.

16. Kot določa četrti odstavek 27. člena ZDIJZ, se postopek s pritožbo v zadevi, kot je obravnavana, izvaja po določbah ZUP. Iz določb ZUP, ki se nanašajo na odločanje o pritožbi, pa izhaja pravilo, da organ druge stopnje pri tem odločanju upošteva tista dejstva, ki so obstajala v času odločanja na prvi stopnji. To je še zlasti jasno razvidno iz določbe tretjega odstavka 238. člena ZUP, ki ureja pogoje, pod katerimi lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze: izrecno namreč določa, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji. Ob upoštevanju, da organ druge stopnje prvostopenjsko odločbo v pogledu pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja preizkusi v okviru pritožbenih navedb (247. člen ZUP), je s tem jasno vezan na dejansko stanje, ki je obstajalo v času izdaje prvostopenjske odločbe. To pravilo pa je mogoče razbrati tudi iz ostalih določb ZUP o odločanju drugostopenjskega organa o pritožbi, tudi iz (prvega odstavka) 251. člena ZUP, na katerega se v izpodbijani odločbi sklicuje sama toženka (drugi odstavek tega člena pa povedanega tudi ne spreminja). Takšno pravilo je tudi logično, saj drugostopenjski organ, ko odloča o pritožbi, presoja pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe.

17. Toženka torej ni pravilno uporabila določb zakona, ko je izpodbijano odločbo, s katero je ugodila prosilčevi pritožbi in delno odpravila odločbo prve stopnje, oprla na golo dejstvo, da je tožnica zahtevano predmetno odločbo o izrednih ukrepih 14. 3. 2014 objavila na svetovnem spletu, torej na dejstvo, ki je nastalo šele po izdaji prvostopenjske odločbe. Takšnega odločanja tudi s sklicevanjem na določbe 2. ter (petega odstavka) 6. člena ZDIJZ in 14. člena ZUP ne more utemeljiti. Te določbe namreč v ničemer ne posegajo v zakonska pravila, ki urejajo odločanje organa druge stopnje o pritožbi. 2. člen ZDIJZ vsebuje le splošne določbe o namenu ZDIJZ. V zakonu tudi ni mogoče najti podlage za zaključek, da je tožnica z naknadno objavo odločbe sama „odločila“, da niso podane izjeme za dostop do zahtevanih informacij. Tožnica namreč v upravnem sporu konkretno navaja, da so se okoliščine po izdaji prvostopenjske odločbe spremenile, in s tem zatrjuje, da njena odločitev ni bila arbitrarna. Toženka pa je tista, ki bi, ko je odločala o pritožbi, morala obrazloženo ugotoviti, ali so bili ob izdaji prvostopenjske odločbe podani oziroma utemeljeni razlogi, s katerimi je tožnica prosilcu delno zavrnila dostop do zahtevanih informacij. Določba petega odstavka 6. člena ZDIJZ, na katero se sklicuje toženka, ureja postopanje oziroma odločanje organa v primeru zahteve za dostop do informacije, ki je že enostavno javno dostopna, npr. z objavo v svetovnem spletu - v takem primeru lahko organ prosilcu ne posreduje same informacije, ampak mu posreduje le napotilo, kje se informacija nahaja. Ne more pa ta določba utemeljiti odločitve, da se ugodi pritožbi in odpravi odločba o delni zavrnitvi zahteve v primeru, kot je obravnavani, ko je do javne objave informacije prišlo šele naknadno, po izdaji prvostopenjske odločbe. Še toliko manj lahko toženka sprejeto odločitev utemelji z načelom ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP, ki pomeni zgolj vodilo, da se postopek vodi hitro, s čim manjšimi stroški in zamudo, ne posega pa ne v procesna in ne v materialna pravila, ki jih mora organ uporabiti pri odločanju.

18. Toženka bi morala, kolikor v določbah ZUP ni našla podlage za to, da zavrže prosilčevo pritožbo, o njej vsebinsko odločiti v okviru pravil, ki jih za odločanje o pritožbi določa ZUP, in pri tem obrazloženo ugotoviti, ali je tožnica v postopku na prvi stopnji popolno in pravilno ugotovila dejstva, pomembna za odločitev, ali je spoštovala pravila postopka in ali je v svoji odločbi pravilno uporabila materialni predpis. Tako bi že v izpodbijani odločbi tudi razčistila za odločitev pomembna dejanska in pravna vprašanja, o katerih stranke izmenjujejo stališča v tem upravnem sporu. Ker ni ravnala tako, ampak je kršila v 16. točki te obrazložitve navedena pravila postopka, je to posledično privedlo do tega, da je izpodbijana odločba o pritožbi bistveno pomanjkljivo obrazložena, v dejanskem in v pravnem pogledu (214. člen v zvezi z 254. členom ZUP), in zato njene pravilnosti ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP); tisti razlogi odločitve, ki so v njej navedeni, pa, kot izhaja iz predhodne točke obrazložitve, nimajo podlage v zakonu.

19. Sodišče je glede na navedeno tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določb 2., 3. in 4. alineje prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala ponovno odločiti o prosilčevi pritožbi in pri tem upoštevati v tej sodbi izraženo pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

20. Predlogu tožnice, naj Sodišču EU predloži v povzetku tožbe navedeno predhodno vprašanje, sodišče ni sledilo, saj za odločitev o tožbi interpretacija prava EU ni potrebna. Iz tega razloga se tudi ni izrekalo do vseh ostalih navedb in izvajanj strank. Zaradi ponovnega postopka pa v tej zvezi pojasnjuje, da je toženka dolžna upoštevati vso veljavno zakonodajo, torej določbe ZDIJZ in določbe drugih zakonov, ki so pomembne za odločitev, interpretirati pa jih mora tako, da bo interpretacija skladna z uredbami in direktivami EU, kolikor so seveda relevantne za odločitev v tej zadevi.

21. Zaradi pravilnega odločanja v ponovnem postopku sodišče pripominja še, da je toženka z izpodbijano odločbo pritožbi prosilca ugodila, odpravila pa je (le) 2. in 3. točko izreka prvostopenjske odločbe, čeprav zavrnilni del implicitno vsebuje tudi 1. točka izreka te odločbe. Povedano drugače, tudi 1. točka, enako kot 2. točka izreka prvostopenjske odločbe vsebuje odločitev, da se določeni deli zahtevanih odločb o izrednih ukrepih prekrijejo.

22. Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da ji mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici prisodilo ustrezen pavšalen znesek. Zadeva je bila rešena na seji in tožnica v postopku ni imela pooblaščenca. Zato ji pripadajo stroški v višini 15,00 EUR.


Zveza:

ZInfP člen 10. ZDIJZ člen 6, 27,27/4. ZUP člen 238, 247.
Datum zadnje spremembe:
19.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkxMDI3