<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 312/2017-9
ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.312.2017.9

Evidenčna številka:UP00016233
Datum odločbe:05.06.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Slavica Ivanović Koca (preds.), Bojana Prezelj Trampuž (poroč.), Adriana Hribar Milič
Področje:DAVKI
Institut:davek na dodano vrednost (DDV) - dodatna odmera DDV - pravica do odbitka vstopnega DDV - izstopni DDV - simuliran (navidezni) pravni posel - povezane osebe

Jedro

Iz ugotovitev v postopku izhaja, da je šlo le za „papirnato“ trgovanje z blagom, konkretno z bakreno pločevino velike vrednosti. V prodajni verigi so sodelovale družbe, katerih direktorji se med seboj poznajo. Direktorji družb so se dogovarjali o poslih in se je tako verižila „papirnata“ prodaja bakrene pločevine, pri čemer so bili vsi računi za predmetno pločevino med družbami izdani istega dne. Računi tudi niso bili plačani (ni bilo denarnega toka), gre za delne pobote oziroma kompenzacije, prav tako ni bila plačan DDV, zaračunan na navedenih računih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) tožniku dodatno odmerila davek na dodano vrednost (DDV) za davčna obdobja: - april 2013 v višini 102.374,70 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 628,72 EUR; - maj 2013 v višini 117.005,10 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 738,25 EUR; - december 2013 v višini 126.790,89 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 433,40 EUR (I. točka izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da mora biti odmerjeni DDV in obresti, v skupnem znesku 347.71,06 EUR, plačan v 30 dneh od vročitve odločbe, po poteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe. Iz III. in IV. točke izreka pa izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ; pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za davčna obdobja april, maj, september in december 2013, po prejetih računih od A. d.o.o. v davčnih obdobjih april in maj 2013, izdanih računih B. d.o.o. v davčnem obdobju september 2013 ter prejetih računih od C. d.o.o. v davčnem obdobju december 2013. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 18. 7. 2014, na katere tožnik v zakonitem roku ni podal pripomb. Vložil je vlogo za podaljšanje roka za pripombe, ki jo je utemeljil z daljšo odsotnostjo zakonitega zastopnika (D.D.). Davčni organ je navedeno vlogo zavrgel, ker razlogi za podaljšanje roka za pripombe niso bili utemeljeni. Davčni organ je ugotovil nepravilnosti pri poslovanju iz naslova neupravičenega odbitka DDV od nabave bakrene pločevine in bakrenih cevi. Tožnik je odbijal vstopni DDV na podlagi računov, ki jih je prejel od družb A. d.o.o., Celje (4 računi) in C. d.o.o, za nakup bakrene pločevine oz. bakrenih cevi. Navedeni družbi sta tožniku izdali v tem obdobju račune v skupni vrednosti 1.673.221,210 EUR, na katerih sta obračunali skupno 346.170,69 EUR DDV, ki ga je tožnik po posameznih davčnih obdobjih za mesece april, maj in december 2013 uveljavljal pri odbijanju vstopnega DDV. Za navedene račune je bilo s strani davčnega organa ugotovljeno, da dobave blaga niso bile opravljene, in da je šlo v verigi prodaj, v kateri so sodelovale med seboj povezane osebe, oz. družbe, ki so se med seboj dobro poznale, za navidezne transakcije, kjer so družbe posle med seboj dogovarjale, za kar je tožniku utemeljeno očitati, da je vedel ali je vsaj moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen je bil izogibanje oz. zloraba sistema DDV. Davčni organ je zato zaključil, da tožnik od predmetnih računov nima pravice do odbijanja vstopnega DDV na podlagi določb 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

3. Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ. Slednji zavrača tožnikove ugovore ter se sklicuje na ugotovitve prvostopenjskega organa. Pravilnost izpodbijane odločbe utemeljuje tudi s prakso Sodišča EU in sodno prakso Upravnega in Vrhovnega sodišča RS. Iz slednje izhaja, da v primeru, da se ugotovi, da je naslovnik računa dobave opravil sam, potem ne more biti dvoma, da je vedel, da sodeluje pri davčni goljufiji, saj je na podlagi izdanega računa plačal storitev oziroma dobavo blaga, ki jo je opravil sam. V takem primeru za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV okoliščin vedenja na strani tožnika niti ni potrebno ugotavljati. Kljub temu je prvostopenjski organ pri tožniku v obravnavani zadevi ugotovil, da ne izpolnjuje 4. pogoja pri odbijanju vstopnega DDV (to je pogoja dobrovernosti).

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da sta obe odločbi (prvostopenjska in drugostopenjska odločba) nezakoniti, prav tako tudi predhodno povezane aktivnosti davčnega organa (zapisnik, sklep) in uveljavlja tožbena ugovora nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Ne strinja se z očitkom davčnega organa, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačila DDV. Sklicuje se na sodno prakso, po kateri je mogoče pravico do odbitka zavrniti, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je davčni zavezanec kot naslovnik računa vedel ali bi moral vedeti, da so bile transakcije povezane z goljufijo izdajateljev računov. Navaja, da kot relevanten razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV po mnenju davčnega organa izhaja predvsem v okoliščinah, ki se nanašajo na izdajatelje računov. Slednje pa glede na novejšo prakso Sodišča EU samo po sebi ne more biti relevanten razlog za nepriznavanje pravice do odbitka. Davčni organ navaja, da lahko tožniku očita, da je vedel s kom posluje in da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezana z goljufijo izdajateljev predmetnih računov ali drugih gospodarskih subjektov višje v dobavni verigi. Tožnik navaja, da je pri prodaji pločevine prejel in izdal račune, ki vsebujejo vse zahtevane podatke v smislu 82. člena ZDDV-1. Prav tako vsi računi, ki so bili prejeti od družbe A. d.o.o., izpolnjujejo vse pogoje za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, ki so določeni v 63. členu in 67. členu ZDDV-1. Prejeti računi za pločevino od družbe A. d.o.o. znašajo skupaj 1.316.278,80 EUR in DDV 219.379,80 EUR. Davčnemu organu so bili predloženi vsi dokumenti, ki dokazujejo, da je bil promet dejansko opravljen. Tako so bili predloženi računi in dobavnice. Predloženi so bili tudi CMR obrazci, ki dokazujejo, da je pločevina, ki je bila prodana družbi B. d.o.o., tudi dejansko zapustila ozemlje Slovenije, kar pomeni, da so bili izkazani zahtevani pogoji za oprostitev plačila DDV, v skladu s 1. točko prvega odstavka 46. člena ZDDV-1. Izdani računi za pločevino družbi B. d.o.o. so bili v višini 1.119.211,26 EUR.

5. Glede DDV za december 2013 tožnik navaja, da je davčnemu organu predložil vso potrebno dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je bil promet blaga dejansko opravljen (računi, dobavnice, CMR). Tožnik je prejel račune za bakrene cevi od družbe C. d.o.o. v skupnem znesku 726.040,70 EUR z DDV v višini 130.925,37 EUR. Kot utemeljitev za nepriznanje vstopnega DDV je davčni organ navedel telefonski razgovor z E.E., ki je vodja nabave opreme v F. Glede na to, da so bile F. prodane bakrene cevi, ki so bile vgrajene v objekt, E.E. ni pravi sogovornik, saj je vodja nabave opreme, medtem ko so bakrene cevi gradbeni material, ki je bil vgrajen v objekt. Tožnik meni, da bi davčni organ moral vgradnjo bakrenih cevi preveriti pri izvajalcu del, ki bi lahko na podlagi projektne dokumentacije dokazal, da so bile bakrene cevi dejansko vgrajene. Navedeno je potrdil tudi delavec G.G., ki je zaposlen pri družbi H. d.o.o. kot delavec na terenu oziroma delovodja. Iz njegove izjave je razvidno, da je bakrene cevi sprejel na objektu F., kar je potrjeno tudi z njegovim podpisom na dobavnicah. Tožnik davčnemu organu očita, da ni preveril vseh potrebnih dejstev ter predlaga zaslišanje tožnikovega direktorja, zaslišanje prič H.H. in I.I. Slednji naj bi povedal vse v zvezi z nabavo in dobavo bakrene pločevine.

6. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na pravico do odbitka vstopnega DDV, do katere je davčni zavezanec upravičen, če izpolnjuje za to določene pogoje. Sklicuje se tudi na sodbo Sodišča EU C-643/11 z dne 31. 1. 2013. Davčnemu organu očita, da ni razjasnil katere materialne in procesne predpise je kršil glede nepreveritve osnovnih referenc dobavitelja. Tudi očitek, da tožnik ni bil dobroveren, ni obrazložen oziroma je obrazložen napačno. Davčni organ utemeljuje nedobrovernost s tem, da ne obstajajo dodatne „varovalne“ pogodbe med strankami posla, glede na večjo vrednost posla in ker je med odgovornimi osebami v pravnih osebah šlo za znance. Ravno zaradi poznanstev niso sklepali pogodb, ker so utemeljeno pričakovali, da jih ne potrebujejo zaradi medsebojnega zaupanja. Tudi nepopolna prevozna dokumentacija ne more biti v škodo tožnika, saj je za popolnost prevozne dokumentacije odgovoren prevoznik in ne tožnik. Tožnik se sklicuje na 146. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 73. člen in 6. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V primeru, da davčni organ vztraja na domnevi, da so bili opravljeni prometi fiktivni, bi moral odpraviti tudi nastale obveznosti za DDV pri teh prometih, saj v nasprotnem primeru krši načelo sorazmernosti in tudi nevtralnosti. Tožnik poskuša z vložitvijo tožbe zavarovati svoje pravice. Navaja, da je ravno v davčnih postopkih izrazito izraženo nesorazmerje strank postopka (na eni strani država in na drugi strani posameznik). Tožnik meni, da je v obravnavani zadevi zmotno ugotovljeno dejansko stanje in posledično zmotno uporabljeno materialno pravo, saj v postopkih niso bile upoštevane določbe 138. člena in 146. člena ZUP ter 73. člena ZDavP-2. Prav tako je podana tudi bistvena kršitev postopka, saj davčni organ ni ustrezno obrazložil svoje odločitve, ker ni utemeljeno pojasnil, zakaj ni upošteval listinskih dokazov, ki jih je predložil tožnik ter tudi zato, ker ni ugodil tožnikovi prošnji za podaljšanje roka za podajo pripomb na zapisnik. Davčnim inšpektorjem očita, da naredijo zaključke že na podlagi verjetnosti, ne gotovosti. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločitev odpravi ter samo odloči o zadevi in tožnikovemu zahtevku ugodi. Tožnik je celoten znesek DDV, naložen z izpodbijano odločbo, v celoti plačal v letih 2014 in 2015. Zato predlaga, da sodišče odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa odpravi ter postopek ustavi. Podrejeno pa predlaga, da sodišče obe odločbi odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Hkrati naj sodišče toženi stranki naloži, da tožniku povrne stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

10. V obravnavi zadevi je sporno, ali si je tožnik utemeljeno odbijal vstopni DDV na podlagi računov, ki sta mu jih izstavila dva dobavitelja: družba A. d.o.o., in družba C. d.o.o., za nakup bakrene pločevine oz. bakrenih cevi. Po ugotovitvah prvostopenjskega in drugostopenjskega organa ni prišlo do dobav blaga (bakrene pločevine oziroma bakrenih cevi) s strani navedenih dveh izdajateljev računov ter je šlo za fiktivne posle, v katerih je tožnik aktivno deloval in katerih namen je bil pridobitev davčne ugodnosti. Ker tožnik ni posloval v dobri veri, saj je vedel, da gre za posle utaje davka, ter tudi v postopku svoje dobrovernosti ni verodostojno izkazal, je prvostopenjski organ zaključil, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV po omenjenih računih, ki mu ga je zato naložil v plačilo. Z navedenimi zaključki se strinja tudi drugostopenjski organ. Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožnikovi ugovori pa neutemeljeni.

11. Po prvem odstavku 63. člena ZDDV-1, ki se uporabljata v konkretnem primeru, sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oz. storitev od drugega davčnega zavezanca, če je to blago oz. storitve uporabil oz. jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Za uveljavljanje pravice do odbitka DDV mora davčni zavezanec imeti račun, ki mora imeti podatke iz 82. člena ZDDV-1.1 Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

DDV za davčno obdobje april im maj 2013

12. Tožnik je uveljavljal odbitek vstopnega DDV na podlagi 4 računov, ki jih je prejel v aprilu in maju 2013 od povezane osebe A. d.o.o., (v relevantnem obdobju je bil direktor tožnika tudi direktor navedene družbe) za nabavo 143.950 kg bakrene pločevine v roli v skupnem znesku 1.096.899,00 EUR (brez DDV), v skupni višini 346.170,69 EUR. Davčni organ je iz knjige izdanih računov za maj 2013 ugotovil, da je tožnik družbi J. s.r.o., Slovaška, izdal račune za 143.950 kg bakrene pločevine v roli v skupni vrednosti 1.119.211,25 EUR. Na izdanih računih, po katerih naj bi se opravila dobava blaga v državo EU, je tožnik navedel klavzulo: „DDV ni obračunan na podlagi 1. točke 46. člena ZDDV“. Davčni organ je od tožnika zahteval, da predloži dokumentacijo, da so izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji, da je bilo blago dejansko prodano v drugo državo članico EU. Tožnik je povedal, da pločevina v mesecu maju 2013 ni bila prodana družbi J. s.r.o., čeprav so bili računi izdani. Povedal je, da je direktor družbe J. s.r.o. zahteval račune pred dobavo blaga, nakar je naročilo preklical in so bili v septembru 2013 izdani dobropisi za celotno količino. V septembru 2013 je bila pločevina nato prodana družbi B. d.o.o., Zagreb. Tožnik je povedal, da je bilo plačilo za pločevino opravljeno na podlagi kompenzacije in sicer, da je od družbe B. d.o.o. nabavil cevi, ki jih je prodal naprej kupcu H.d.o.o., Ptuj.

13. Tožnik v postopku davčnemu organu ni predložil dokazil, da je potem, ko je družba J. s.r.o. naročilo preklicala, navedeni družbi poslal dobropise, ki jih je izdal v septembru 2013. Glede družbe B. d.o.o. iz Zagreba je davčni organ na podlagi mednarodne izmenjave podatkov zaprosil hrvaški davčni organ o poslovanju te družbe. Na podlagi pridobljenih podatkov je je ugotovil, da navedena družba dejansko ne posluje v skladu z zakonodajo in običajno poslovno prakso, temveč je samo še ena družba več v verigi preprodajalcev, ki poslujejo predvsem z namenom utaje DDV.

14. Davčni organ je opravil navzkrižno preveritev DIN pravilnosti obračunavanja DDV od nabave in prodaje inšpicirane pločevine pri vseh vpletenih v verigi. Prva v verigi predmetne bakrene pločevine (143.950 kg) je družba K. d.o.o. v stečaju, ki je izdala račune družbi L. d.o.o. v stečaju. Slednja je nato izdala račune družbi M. d.o.o. Slednja je nato izdala račune družbi A. d.o.o. Ta je nato izdala račune tožniku. Tožnik pa je izdal račune že omenjeni družbi na Slovaškem ( J., s.r.o.). Ker naj bi slednja naročilo preklicala, je tožnik za predmetno bakreno pločevino nato izdal račune družbi B. d.o.o. Zagreb. Davčni organ povzema ugotovitve in opisuje potek dokumentacije od potencialnega dobavitelja do končnega kupca (od 6. strani izpodbijane odločbe naprej). Glede družbe N. d.o.o. v stečaju je v postopku ugotovljeno, da gre za tipični neplačujoč gospodarski subjekt, tako imenovani „missing trader“ (MT), preko katerega je bila speljana navidezna prodaja bakrene pločevine družbi L. d.o.o., le-ta povezani osebi M. d.o.o., le-ta družbi A. d.o.o., le-ta tožniku kot povezani osebi in le-ta naprej družbi B. d.o.o., Zagreb.

15. Glede družbe L. d.o.o. v stečaju (direktor družbe je H.H.) je davčni organ ugotovil, da je istega dne, kot so bili izdani računi s strani družbe K. d.o.o. za prodajo pločevine, izdala račune za isto pločevino družbi M. d.o.o., katere direktor je prav tako H.H. Iz DIN pri družbi L. d.o.o. je H.H. med drugim povedal, da je pri tem poslu sodeloval sam, ne ve pa, kje se je blago nahajalo v trenutku dobave, saj si blaga v Skladišču K. d.o.o. ni ogledal. Je pa L. d.o.o. organizirala prevoz. Blago je bilo odposlano iz skladišča K.d.o.o. v Šoštanj in sicer družbi A. d.o.o., računi pa so bili izdani družbi M. d.o.o., ki je nato izdala račune družbi A. d.o.o. V postopku je bilo ugotovljeno, da je na izdanih računih od K. d.o.o. isti datum, tako dobave kot izdaje računov družbi L. d.o.o., da je le-ta isti dan izdala račune povezani osebi M. d.o.o., le-ta pa tudi isti dan družbi A. d.o.o. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da družba L. d.o.o. svojih obveznosti do K. d.o.o. ni poravnala, prav tako svojih obveznosti ni poravnala družba M. d.o.o. povezani osebi L. d.o.o. Medsebojne obveznosti in terjatve med povezanima družbama so bile delno poravnane s poboti. Ob opisu še drugih okoliščin (strani 8 in 9 izpodbijane odločbe) davčni organ ugotavlja, da predstavlja družba L. d.o.o. izključno enega od vmesnih členov, t.i. „buffer“ podjetje, ki se pojavlja praviloma med neplačujočim gospodarskim subjektom in končnim, dejanskim kupcem - profiterjem.

16. Pri družbi M. d.o.o., katere direktor je H.H., je davčni organ opravil DIN. Tekom DIN je davčni organ pridobil tudi prevozno dokumentacijo, iz katere izhaja, da je prevoze opravila družba O. d.o.o., katere direktor je I.I. Slednji naj bi po izjavi H.H. priskrbel ta posel. H.H. je davčnemu organu povedal, da blaga ni videl, čeprav je podpisal, da je blago oddal. Račune za prevoz je družba O. d.o.o. izstavila družbi M. d.o.o. šele po dveh mesecih po opravljenih dobavah (vsi računi bili izstavljeni 5. 5. 2013). Davčni organ navaja še druge okoliščine (strani 10 in 11 izpodbijane odločbe), na podlagi katerih ugotavlja, da predstavlja družba M. d.o.o. izključno enega od vmesnih členov, t.i. „buffer“ podjetje, ki se pojavlja praviloma med neplačujočim gospodarskim subjektom in končnim dejanskim kupcem - profiterjem. Družba K. d.o.o. in posledično družbaL.d.o.o. sta se uporabljali izključno za namene izvedbe davčne utaje tipa vrtiljak. Davčni organ je v postopku DIN družbi M.d.o.o. odvzel identifikacijsko številko za DDV.

17. Družba O. d.o.o., (direktor je I.I.) naj bi opravila prevoz bakrene pločevine za M. d.o.o. V postopku je bilo ugotovljeno, da iz prevozne dokumentacije, ki jo je pridobil davčni organ, izhaja, da so vsi računi datirani 5. 5. 2013, na njih je navedeno, da je bil opravljen prevoz iz Ljubljane do Šoštanja. Iz računov je razvidno samo, da se zaračunava prevoz na relaciji Ljubljana - Šoštanj, ni pa razvidno, s katerim vozilom je bil opravljen prevoz, kje je bilo blago naloženo in kje razloženo ter podpis prevoznika, skratka ni podatkov, na podlagi katerih bi lahko davčni organ preveril resničnost opravljenega posla prevoza blaga.

18. Glede družbe A. d.o.o., (do 18. 4. 2013 je bil direktor D.D.), je bilo v postopku ugotovljeno, da je bakreno pločevino nabavila v marcu 2013 od družbe M. d.o.o. Na podlagi knjige izdanih računov je davčni organ ugotovil, da je v mesecu marcu 2013 za navedeno pločevino izdala račune tožniku kot povezani osebi.

19. Davčni organ podrobno opisuje kako so potekale transakcije (nabave in prodaje) predmetne bakrene pločevine med povezanimi družbami v marcu in aprilu 2013. Iz tabel 6, 7 in 9 izpodbijane odločbe je razvidno, da so bili računi med tremi družbami datirani istega dne. Davčni organ je obravnaval tudi prevozno dokumentacijo, ki naj bi služila kot dokaz, da je blago zapustilo območje Republike Slovenije in da zato DDV ni bil obračunan na podlagi 1. točke 46. člena ZDDV-1. Ugotovil je, da predloženi CMR-i ne vsebujejo vseh predpisanih podatkov oziroma so vsebinsko pomanjkljivi, nevidni in nečitljivi, zato tožnik ni verodostojno izkazal, da je bila bakrena pločevina po računih iz tabele 4 izpodbijane odločbe odposlana v EU oziroma prodana družbi B. d.o.o. v septembru 2013, zaradi česar DDV ni bil obračunan na podlagi 1. točke 46. člena ZDDV-1. Davčni organ zato zaključuje, da je odgovorna oseba tožnika le-tega uporabila za izpeljavo navideznih poslov z družbo iz druge države EU z namenom pridobitve davčnih ugodnosti, predvsem iz naslova DDV.

20. Na podlagi vseh navedenih ugotovitev v postopku tudi po presoji sodišča davčni organ tožniku utemeljeno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV v davčnem obdobju april 2013 v višini 102.374,70 EUR in v maju 2013 v višini 117.005,10 EUR. Sodišče se strinja z ugotovitvami obeh davčnih organov, da je šlo pri navedenih poslih za absolutno navidezne posle. Iz ugotovitev v postopku namreč izhaja, da je šlo le za „papirnato“ trgovanje z blagom, konkretno z bakreno pločevino velike vrednosti. V prodajni verigi so sodelovale družbe, katerih direktorji se med seboj poznajo (direktor tožnika D.D., ki je bil do 18. 4. 2013 tudi direktor družbe A.; H.H., ki je bil direktor družb L. v stečaju in M. d.o.o.; I.I., ki je bil direktor družbe O. d.o.o.) in povezane osebe: tožnik z družbo A. d.o.o. in L. d.o.o. v stečaju z družbo M. d.o.o. Direktorji omenjenih družb so se dogovarjali o navedenih poslih in se je tako verižila „papirnata“ prodaja bakrene pločevine, pri čemer so bili vsi računi za predmetno pločevino med tremi navedenimi družbami izdani istega dne. Računi tudi niso bili plačani (ni bilo denarnega toka), gre za delne pobote oziroma kompenzacije, prav tako ni bila plačan DDV, zaračunan na navedenih računih.

21. Tožnik v postopku ni izkazal, da bi bila opravljena dejanska dobava predmetnega blaga. O nabavi obravnavane bakrene pločevine tudi ne obstojajo izvirni dokumenti o nabavi. Prevozna dokumentacija, ki naj bi služila kot dokaz, da je navedena pločevina zapustila območje Republike Slovenije, je po ugotovitvah v postopku pomanjkljiva. Davčni organ je obširno pojasnil, kaj vse bi morala navedena dokumentacija vsebovati, pa tega ne vsebuje (npr. predloženi CMR ne vsebujejo vseh predpisanih podatkov). Vse navedene ugotovitve pa po presoji sodišča utemeljujejo zaključek, da ni izpolnjen že 1. pogoj iz 11. točke obrazložitve te sodbe za priznavanje odbitka vstopnega DDV, to je pogoj, da je bila opravljana dobava blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca. O dobavi tega blaga namreč ne obstojajo nobeni izvirni dokumenti. Vse družbe, ki so sodelovale v omenjeni verigi dobave in prodaje predmetne pločevine so poslovale le „papirnato“, računi med tremi družbami so bili izdani še isti dan. Vsi v postopku izvedeni dokazi pa dejanske dobave in dejanskega prometa z predmetno pločevino ne izkazujejo. Prav tako tožnik v postopku ni verodostojno izkazal, da naj bi predmetna pločevina zapustila Slovenijo in bila dobavljena v drugo državo članico EU.

22. Zato gre v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča za navidezne račune, glede katerih ni izkazano, da bi temeljili na dejanski dobavi blaga. Iz tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 izhaja, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel. Navidezni pravni posli ne le, da nimajo učinka med pogodbenimi strankami (prvi odstavek 50. člena Obligacijskega zakona, v nadaljevanju OZ), temveč tudi ne vplivajo na obdavčenje (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2). Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča v davčnih zadevah izhaja, da navidezen posel stranki skleneta, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina tega posla, temveč le z namenom v zunanjem svetu prikazati, da med njima učinkuje. Stranki želita le navzven prikazati, da je med njima sklenjen takšen pravni posel, v njunem medsebojnem odnosu pa njegovega učinka ne želita. Veljal naj bi le v očeh drugih, ne pa z njiju. Iz omenjene sodne prakse tudi izhaja, da je tak pravni posel lahko absolutno navidezen (fiktiven), kar pomeni, da stranki pravnega posla nista sklenili in da tretjim osebam le lažno predstavljata, da sta ga sklenili. Tak pravni posel ne prekriva drugega. V primeru pa, da prekriva drug pravni posel pa gre za relativno navidezen (simuliran) pravni posel, v takem primeru pa velja prikrit pravni posel, ki pa ga v obravnavanem primeru ni.

23. V obravnavani zadevi gre po presoji sodišča za pravne posle, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da so absolutno navidezni (fiktivni), saj gre pri navedenih poslih zgolj za papirnato poslovanje in v resnici niso bili sklenjeni za dejansko dobavo predmetnega blaga, saj le-ta ni izkazana. Tožnik je kot udeleženec v tej verigi papirnatih poslov sodeloval in je sprejel navidezne račune povezane osebe A. d.o.o. za dobave, ki dejansko niso bile opravljene. Družba A. d.o.o. (izstopnega) DDV iz navedenih računov ni plačala (konec leta 2014 je bila tudi izbrisana iz sodnega registra). Tožnik pa je na podlagi navedenih računov uveljavljal odbitek vstopnega DDV-1. Davčni organ je na podlagi vseh omenjenih ugotovitev, iz katerih izhaja, kako se je predmetna pločevina „papirnato“ večkrat preprodajala, pri čemer je opravil tudi navzkrižno preveritev poslovanja oseb, udeleženih v verigi, tudi po presoji sodišča utemeljeno zaključil, da tožnik na podlagi absolutno navideznih poslov nima pravice do odbitka vstopnega DDV, saj dobave sploh niso bile opravljene. Tožnik tako ne izpolnjuje že 1. pogoja iz 11. točke obrazložitve te sodbe, pri tožniku je podan tudi subjektivni element, torej vedenje o davčni goljufiji, kar pomeni, da ne izpolnjuje tudi 4. pogoja (to je dobrovernosti) za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

24. Glede na to, da je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV na podlagi (fiktivnih) računov, ki niso imeli podlage v dejanski dobavi, že navedena ugotovitev po presoji sodišča izključuje njegovo dobrovernost. Kljub temu se davčna organa sklicujeta tudi na v postopku ugotovljene objektivne okoliščine, iz katerih zaključujeta, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so omogočile utajo DDV. Pri tem se med drugim sklicujeta na povezanost oseb, ki so sodelovale v verigi prodaj, neplačilo računov (ni denarnega toka) oz. plačilo s poboti oz. kompenzacijami, aktivno sodelovanje tožnika v tej verigi.

25. Prvi pogoj za odbitek vstopnega DDV (tč. 11 obrazložitve te sodbe) je, da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca. V konkretnem primeru pa dejanske dobave blaga od drugega davčnega zavezanca niso bile izvedene, pač pa je v postopku ugotovljeno navidezno (fiktivno) poslovanje z izdajo računov, ki nimajo podlage v dejanski dobavi. Izdan račun še ne daje pravice do odbitka vstopnega DDV, ampak mara biti izkazano, da je bila izdaja računa posledica resničnega in ne zgolj navideznega poslovanja z drugim davčnim zavezancem (enako Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 97/2015 z dne 23. 11. 2016.) Kot že pojasnjeno, po presoji sodišča v zadevi ni izpolnjen že 1. pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, to je pogoj, da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca. So pa objektivne okoliščine, na katere se sklicujeta davčna organa in jih podrobno opisujeta, tudi po presoji sodišča take, da je utemeljen zaključek obeh organov, da tožnik ni bil dobroveren.

DDV za davčno obdobje september 2013 in december 2013

26. Tožnik je uveljavljal odbitek vstopnega DDV od računov, ki jih je prejel od družbe C. d.o.o., (4 računi z dne 31. 12. 2013) za nabavo bakrenih cevi, v višini 126.797,89 EUR (davčna osnova v višini 576,328,21 EUR). Zaradi suma navidezne medsebojne nabave in prodaje blaga brez pravne podlage oziroma zaradi suma davčnega vrtiljaka, je davčni organ opravil razgovor z direktorjem te družbe. Ta je povedal, da je pri tožniku v letih 2011 in 2012 nabavljal različen gradbeni material. Ker so mu določeni kupci ostali dolžni, ni mogel v celoti poravnati vsega dolga. Konec poletja 2013 ga je poklical I.I:, direktor O. d.o.o., da bo kmalu imel za prodajo veliko količino cevi in če pozna kakšnega kupca. Kontaktiral je tožnika, ki je bil zainteresiran za nakup cevi. V začetku novembra 2013 se je zadeva začela odvijati. Tožnik ga je poklical in pribavil protidobave, mu ponudil 2% maržo, s katero bo zapiral svoj dolg do tožnika. Vse je organiziral tožnik, on je sodeloval samo zato, da je lahko na ta način zaprl delni dolg do tožnika. Protidobave, ki jih je pripravil tožnik, so bili računi za gradbeni material, ki ga je prodal družbam O. d.o.o., R. d.o.o. in S. d.o.o. Povedal je, da tega materiala fizično ni nikoli videl, vse je bilo samo papirnato. Vsa plačila za nabavo in prodajo gradbenega materiala in ostalega blaga, so bila sprovedena s kompenzacijami, ki jih je pripravil D.D. (direktor tožnika) in niso bila speljana preko transakcijskega računa.

27. V postopku DIN pri C. d.o.o. je davčni organ preveril celotno dokumentacijo za nabave bakrenih cevi, ki naj bi jih tožnik nabavil pri družbi C. d.o.o. Slednja naj bi cevi nabavila od O. d.o.o., le ta pa od družbe T. d.o.o. Cevi iz Zagreba naj bi bile pripeljane konec novembra 2013 za tožnika kot naročnika, za namene izgradnje novega bloka F. Tožnik je cevi prodal naročniku H. d.o.o. iz Ptuja, ki naj bi cevi vgradil na gradbišču F. Davčni organ je v zvezi z nabavo in prodajo cevi pri družbi H. d.o.o. Ptuj pridobil podatek, da je na CMR kot prevzemnik podpisan G.G., ki je zaposlen pri H. d.o.o. Dejstvo je, da je H. d.o.o. naročil cevi pri tožniku, kar pomeni, da je bila direktna nabava izvršena na relaciji tožnik - H. d.o.o., vse ostale nabave in prodaje pa predstavljajo navidezno nabavo in prodajo brez pravne podlage. Davčni organ je tudi ugotovil, da je dejanska prodaja cevi potekala v novembru 2013, medtem, ko so računi, ki so jih prejemali in izdajali družbi T. d.o.o., O. d.o.o. in tožnik, datirani konec decembra 2013, kar med drugim dokazuje, da gre za navidezne posle. Poleg tega tudi ni bilo plačil, temveč naj bi vpletene družbe med seboj kompenzirale blago za blago na podlagi navideznih računov. Davčni organ je zato utemeljeno zaključil, da sta tako O. d.o.o. kot tudi C. d.o.o. skušala neupravičeno pridobiti pravico do odbitka DDV, zaradi česar davčni organ odbitka DDV ni priznal. Iz enakega razloga pa tudi ni priznal pravice do odbitka tudi tožniku.

28. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV od računov, ki jih je prejel od družbe C. d.o.o. Direktor te družbe je davčnemu organu sam povedal, da je navedene račune izdal po dogovoru z direktorjem tožnika. Povedal je, da je izdal fiktivne račune iz razloga, ker je imel dolg do tožnika. Pojasnil je kako se je na ta način zmanjševal dolg te družbe do tožnika. V postopku DIN pri tej družbi pa je bilo ugotovljeno, da so v verigi „papirne“ dobave poleg družbe C. d.o.o. tudi družbi T. d.o.o. in O. d.o.o. Bakrene cevi naj bi bile po izjavi tožnika dobavljene iz Hrvaške (od družbe B. d.o.o. Zagreb) in prodane družbi H. d.o.o. Ta naj bi cevi vgradila na gradbišče F. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je družba C. d.o.o. izdala fiktivne račune po dogovoru s samim tožnikom (direktorjem tožnika) je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek obeh davčnih organov, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od teh računov. Kot že pojasnjeno, je 1. pogoj za pravico do odbitka vstopnega DDV, da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca. V konkretnem primeru je tožnik ves posel organiziral sam in aktivno sodeloval pri izdaji navideznih računov. Zato od takih računov, za katere je vedel, da so navidezni, tudi po presoji sodišča nima pravice do uveljavljanja odbitka vstopnega DDV, saj dobave niso bile opravljene. Po ugotovitvah davčnega organa naj bi bila dobava cevi izvršena na relaciji tožnik - družba H. d.o.o. V primeru, da dobava ni bila opravljena s strani drugega davčnega zavezanca, pač pa jo je opravil tožnik sam, ni podan že 1. pogoj za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. V konkretnem primeru dejanske dobave blaga od drugega davčnega zavezanca niso izkazane, pač pa je v postopku ugotovljeno navidezno (fiktivno) poslovanje z izdajo računov, ki nimajo podlage v dejanski dobavi. V takem primeru pa je, kot že pojasnjeno, logičen zaključek, da ni izpolnjen tudi 4. pogoj za priznanje odbitka vstopnega DDV, to je pogoj, da je tožnik dobroveren.

29. Sklepno sodišče zaključuje, da v obeh primerih, tako v primeru uveljavljanja odbitka vstopnega DDV od računov s tožnikom povezane osebe A. d.o.o. (za meseca april in maj 2013) kot v primeru uveljavljanja odbitka vstopnega DDV od družbe C. d.o.o. (za mesec december 2013), iz ugotovitev v postopku izhaja, da je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV na podlagi računov, ki so navidezni in na podlagi katerih ni bila opravljena dobava blaga. V primeru, če dobava blaga ni bila opravljena ali je davčni zavezanec opravil dobavo blaga sam, ni opravljen promet blaga in ni upravičen do uveljavljanja odbitka vstopnega DDV (neizpolnjevanje 1. pogoja iz 11. točke obrazložitve te sodbe). Iz vseh v postopku ugotovljenih in opisanih okoliščinah tožnikovega poslovanja s subjekti, ki so sodelovali v verigi papirnatih transakcij, pa po presoji sodišča tudi izhaja, da je tožnik vedel, da s predmetnimi posli sodeluje pri davčni utaji (4. pogoj iz 11. točke te obrazložitve).

30. Tožnik se v tožbi sklicuje, da razlogi davčnega organa za izpodbijano odločitev izhajajo predvsem iz okoliščin, ki se nanašajo na izdajatelje računov. Slednje pa, glede na novejšo prakso Sodišča EU samo po sebi ne more biti relevanten razlog za nepriznavanje pravice do odbitka. Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev namreč ne temelji na ugotovitvah, ki se nanašajo na izdajatelje računov, pač pa na ugotovitvah, da je tožnik sodeloval z navedenimi subjekti in se z njimi dogovarjal o navideznem - „papirnatem poslovanju“ in sprejel take fiktivne (navidezne) račune za dobave, ki niso bile opravljene ter od njih uveljavljal odbitek vstopnega DDV. Tako je uveljavljal odbitek vstopnega DDV od računov, ki jih je izdala povezana oseba A. d.o.o., kjer je bil v času izdaje računov direktor D.D. (ki je tudi direktor tožnika). Slednji je tudi podpisan na navedenih računih. Navedena družba od izdanih računov DDV ni plačala, tožnik kot prejemnik teh računov pa je na njihovi podlagi uveljavljal odbitek vstopnega DDV. Iz ugotovitev v postopku izhaja, da navedeni računi niso imeli podlage v dejanskih dobavah, tožnik pa je, ob dejstvu, da mu je račune izdala povezana oseba, vedel, da gre za davčno goljufijo. Očitno je, da so bili računi izdani zgolj zaradi pridobitve davčne ugodnosti, saj je tožnik na njihovi podlagi uveljavljal odbitek vstopnega DDV, pri tem pa je tudi vedel, da izstopni DDV s strani izdajatelja računov (povezane osebe A. d.o.o.) ni bil plačan. Tožnik je uveljavljal odbitek vstopnega DDV tudi od računov, ki mu jih je izdala družba C. d.o.o. V postopku je bilo ugotovljeno, da so navedeni računi navidezni in da jih je omenjena družba izdala v dogovoru s tožnikom. Tožnik sam je torej organiziral in aktivno sodeloval, da mu je družba C. d.o.o. izdala navedene navidezne račune. Zato sodišče tožnikove ugovore, iz katerih izhaja, da naj bi bil tožnik pri poslovanju z navedenima subjektoma dobroveren, zavrača. Iz vseh ugotovitev v postopku namreč navedeno ne izhaja.

31. Ob takih ugotovitvah v postopku, na katerih temelji izpodbijana odločitev, so nerelevantni tožnikovi ugovori, da računi, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV, izpolnjujejo vse predpisane podatke iz 82. člena ZDDV-1. Neutemeljeni so tožnikovi ugovori, da so bili davčnemu organu predloženi vsi dokumenti, ki dokazujejo, da je bil promet dejansko opravljen (računi in dobavnice) ter CMR, ki naj bi dokazovali, da je pločevina, ki je bila prodana družbi B. d.o.o., tudi dejansko zapustila ozemlje Slovenije. Iz ugotovitev v postopku namreč navedeno ne izhaja. Davčni organ je v postopku preučil vse listine in se do njih pravilno dokazno opredelil. Natančno je navedel tudi ugotovljene pomanjkljivosti glede CMR, ki ne vsebujejo vseh predpisanih podatkov. Zato tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da naj bi davčni organ za nepriznanje odbitka vstopnega DDV za december 2013 upošteval telefonski razgovor z E.E., moral pa bi upoštevati izjavo G.G., ki je povedal, da so bile bakrene cevi dejansko vgrajene v objekt F. Za izpodbijano odločitev namreč po presoji sodišča ni relevanten telefonski razgovor za E.E. Prav tako iz izpodbijane odločitve ne izhaja zaključek, da bakrene cevi ne bi bile vgrajene v objekt F. Bistveno namreč je, da je bilo v postopku ugotovljeno, da so računi, ki jih je za navedene bakrene cevi, izdala družba C. d.o.o. tožniku, navidezni in da nimajo podlage v dejanski dobavi in da je tožnik to vedel, saj je bil sam aktiven pri tem, da so bili ti računi izdani. Ob takih ugotovitvah pa sodišče kot nepotreben zavrača tožnikov predlog za zaslišanje direktorja tožnika ter prič H.H. (direktor družb L. d.o.o. v stečaju in M. d.o.o.) in I.I. (direktor družbe O. d.o.o.).

32. Iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da se tožniku očita, da je bilo tožnikovo poslovanje z družbama, ki sta mu izdali sporne račune, absolutno navidezno, z namenom, da z goljufijo pridobi davčno ugodnost. Izpodbijana odločitev temelji na zaključku, da je tožnik tisti, ki je aktivno deloval pri izdaji fiktivnih računov, saj sta mu omenjeni družbi (prva družba je bila s tožnikom povezana, druga družba pa je izdala račune po dogovoru s tožnikom) izdali fiktivne račune (račune za dobave, ki jih nista opravili) ter s tem tožniku omogočili, da uveljavlja odbitek vstopnega DDV od navedenih računov. Tožnik je pri teh poslih aktivno deloval, zato so tudi po presoji sodišča neutemeljeni njegovi ugovori, da je deloval v dobri veri. Ob takih zaključkih sodišče zavrača tožnikove ugovore v zvezi s pridobitvijo pravice do odbitka vstopnega DDV. Za slednjo mora davčni zavezanec izpolnjuje določene pogoje. V obravnavani zadevi pa je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje niti 1. niti 4. pogoja za pridobitev te pravice. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da gre v davčnih postopkih za izrazito nesorazmerje strank postopka (na eni strani je država in na drugi strani posameznik). Tožnik je v postopku sodeloval in je imel možnost, da predloži ustrezna dokazila. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da gre za bistveno kršitev pravil postopka, ker davčni organ ni ugodil njegovi prošnji za podaljšanje pripomb na zapisnik. Iz 140. člena ZDavP-2 izhaja, da se rok za pripombe podaljša na prošnjo, če so podani upravičeni razlogi za podaljšanje. Davčni organ je ugotovil, da taki razlogi v navedeni zadevi niso bili podani, saj se je tožnik skliceval na odsotnost zakonitega zastopnika, o čemer pa ni predložil nobenih dokazil. Prav tako so neutemeljeni tožnikovi ugovori, da izpodbijana odločitev ni ustrezno obrazložena, saj iz nje izhajajo razlogi, na katerih temelji odločitev, ki se jih da preizkusiti. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotno uporabljenem materialnem pravu. Po presoji sodišča so bile v postopku ugotovljene relevantne okoliščine, na katerih temelji izpodbijana odločitev, ter je bilo na podlagi navedenih ugotovitev pravilno uporabljeno materialno pravo.

33. Davčni zavezanci imajo sicer pravico, da DDV, ki ga morajo plačati, znižajo za vstopni DDV, ki se dolguje ali plača za blago, ki so ga pridobili, in za storitve, ki so bile opravljene za njih. Vendar pa je boj proti davčnim utajam, nezakonitemu davčnemu izogibanju in morebitnim zlorabam cilj, ki ga Direktiva Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: Direktiva 2006/112) priznava in spodbuja. Posamezniki se tako ne morejo sklicevati na pravo EU za namen goljufije ali zlorabe, zaradi česar je naloga nacionalnih organov, da pravico do odbitka vstopnega DDV zavrnejo, če na podlagi objektivnih elementov ugotovijo, da se je na pravico sklicevalo z goljufijo ali zlorabo.

34. Sodišče EU, ki je v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, je v zvezi s problematiko zavrnitve odbitka vstopnega DDV zavzelo več stališč, med drugim v zadevi C-255/02 (Halifax plc) z dne 21. februarja 2006, v združenih zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03 (Optigen Ltd) z dne 12. januar 2006, v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 (Axel Kittel) z dne 6. julija 2006, v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11 (Mahagében in Dávid) z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11 (Tóth) z dne 6. 9. 2012. Iz navedene prakse SEU izhaja, da se pravica do odbitka DDV zavrne v primeru, če se davčnemu zavezancu očita, da je vedel, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajateljev računov. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi.

35. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na sodbo SEU v zadevi C-643/11 z dne 31. 1. 2013 (LVK-56 EOOD). V slednji je izpostavljeno vprašanje ali mora oseba, ki je na računu izkazala DDV, tega plačati, ne glede na dejanski (ne)obstoj obdavčljive transakcije in posledično, kako to vpliva na naslovnika računa ter ali se v skladu s pravom Unije zahteva, da se dejanski obstoj dobave blaga ali storitve presoja enako glede izdajatelja računa in glede naslovnika tega računa. Iz navedene sodbe izhaja, da izdajatelj in naslovnik računa za dobavo, ki v resnici ni bila opravljena, nista v primerljivem položaju. Iz navedene sodbe izhaja stališče, da načela davčne nevtralnosti, pravne varnosti in enakega obravnavanja ne nasprotujejo temu, da se naslovniku računa zaradi neobstoja obdavčljive transakcije ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV, čeprav DDV, ki ga je obračunal izdajatelj računa, ni bil popravljen. Vendar če se glede na davčne utaje in nepravilnosti, ki jih je storil ta izdajatelj, ali so nastale pred transakcijo, v zvezi s katero se uveljavlja pravica do odbitka, šteje, da ta transakcija ni bila dejansko opravljena, je treba na podlagi objektivnih elementov, in ne da bi se od naslovnika računa zahtevalo, da opravi preverjanja, ki jih ni dolžan opraviti, dokazati, da je ta naslovnik vedel ali bi moral vedeti, da je bila zadevna transakcija povezana z utajo DDV, kar mora preveriti predložitveno sodišče. V obravnavani zadevi pa je po presoji sodišča dokazano, da je tožnik vedel, da so predmetne transakcije povezane z utajo DDV.

36. Z vsem navedenim je po presoji sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Kolikor so tožbeni ogovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot drugostopenjski organ, zavrača tudi sodišče.

37. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka odstavka 63. člena ZUS-1.

38. Ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, je sodišče na podlagi 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Sodišče ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje direktorja tožnika - D.D. ter prič H.H. (direktorja družb L. d.o.o. v stečaju in M. d.o.o.) ter I.I. (direktorja družbe O. d.o.o.). Tožnik namreč v tožbi ni navedel, zakaj naj bi sodišče zaslišalo omenjene priče, kaj bi te lahko povedale in kako bi njihovo zaslišanje lahko vplivalo na odločitev v obravnavani zadevi. Zato sodišče tožnikov predlog za zaslišanje omenjenih treh prič kot nesubstanciran zavrača.

39. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
1 Takšna ureditev izhaja tudi iz določb členov 2(1), 17(1), 2(a), 18(1), 22(3), 28(g), (h), (f), Šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977 s spremembami in določb členov 2(1)(a) in (c), 167, 168(a), 178, 220, 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 12. 2006, o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, ki je nadomestila Šesto Direktivo, ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV-1.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 63, 63/1, 82
Datum zadnje spremembe:
13.11.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzMTA5