<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 871/2017-16
ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.871.2017.16

Evidenčna številka:UP00025504
Datum odločbe:18.12.2018
Senat, sodnik posameznik:Adriana Hribar Milič (preds.), Bojana Prezelj Trampuž (poroč.), mag. Slavica Ivanović Koca
Področje:DAVKI
Institut:davčna izvršba - odmerna odločba - izvršilni naslov - izterjava - pogoji - porok

Jedro

Pogoj za izterjavo obveznosti po določbi drugega stavka prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 obstoj izvršilnega naslova (odmerne odločbe) po določbah ZDavP-2, ki se izda v ugotovitvenem postopku, ob udeležbi stranke, to je osebe, zoper katero teče postopek. Takšna odmerna odločba skladno s 1. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 po izvršljivosti predstavlja izvršilni naslov in podlago za izvršbo zoper poroka. Ravnanje davčnega organa, ki je v obravnavani zadevi izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva iz naslova zakonskega poroštva po 148. členu ZDavP-2 zoper tožnika kot poroka, ni pravilno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije DT 4934-5480/2017-2 z dne 13. 1. 2017 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva odločila, da se zoper tožnika kot dolžnika - poroka, uvede davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki po stanju na dan 13. 1. 2017 znaša skupaj (glavnica, zamudne obresti in stroški davčne izvršbe) 25.922,32 EUR (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da so neporavnane obveznosti razvidne iz seznama izvršilnih naslovov DT 4934-5480/2017-1 12-710-10 z dne 13. 1. 2017, ki je sestavni del tega sklepa. Iz 3. točke izreka izhaja, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima porok na računu, ki je naveden, v 4. točki izreka pa je navedeno, da rubež sredstev po tem sklepu ne zajema prejemkov, ki so po določilu 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz davčne izvršbe. V 5. in 6. točki izreka so navedene obveznosti A. d.d. glede zarubljenja dolžnikovih denarnih sredstev. Iz 7. in 8. točke izreka pa izhaja, da plača vse stroške davčne izvršbe tožnik in da pritožba tožnika ne zadrži začete davčne izvršbe.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa davčni organ navaja, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da dolžnik, B. (v nadaljevanju dolžnik), v predpisanem roku ni poravnal davčnih obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zato je bilo potrebno zoper njega v skladu s 143. členom ZDavP-2 začeti davčno izvršbo. Neplačane davčne obveznosti dolžnika so nastale v letu 2016 (od 12. 4. 2016 dalje). Od poroka pa se terjajo obveznosti, ki so nastale od prenosa dejavnosti, to je 26. 9. 2016. Gre za obveznosti po obračunih prispevkov za socialno varnost, za zaposlovanje, za zdravstveno varstvo, za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za starševsko varstvo, akontacijo dohodnine, globe za prekrške, DDV, DDPO, ki so mesečno zapadli v plačilo. Ker dolžnik svojih obveznosti ni plačeval, je davčni organ zoper njega v letu 2016 začel več postopkov davčne izvršbe, ki so kontinuirano trajali celotno leto 2016. Dolžnik ima neprekinjeno blokiran transakcijski račun od 6. 5. 2016 dalje. Davčni organ je pri dolžniku sicer opravljal rubež blagajne, vendar so bili zneski prenizki, zato se dolg ni zmanjševal, ampak se je mesečno le povečeval.

3. Davčni organ je tako za izterjavo dolgovanih obveznosti z uporabo instituta poroštva po 148. členu ZDavP-2 začel postopek davčne izvršbe zoper tožnika kot poroka. Sklicuje se na prvi odstavek 148. člena ZDavP-2, ki med drugim določa, da če davka ni mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se ta lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka.

4. Davčni organ ugotavlja, da je dolžnik, od katerega ni bilo mogoče izterjati davka, svojo dejavnost prenesel na drugo osebo, kar v nadaljevanju pojasnjuje. Dolžnik je bil vpisan v sodni register 16. 6. 2015, z registrirano dejavnostjo: proizvodnja kruha, svežega peciva in slaščic. Tožnik je bil ustanovljen 22. 9. 2016 in ima registrirano isto dejavnost kot dolžnik. Iz uradnih evidenc davčnega organa izhaja, da je ustanoviteljica tožnika C.C., ki stanuje na naslovu, kjer je tudi sedež dolžnika in tožnika. Prav tako je iz uradnih evidenc davčnega organa razvidno, da je bil direktor tožnika D.D., od 27. 11. 2015 do 25. 9. 2016 zaposlen pri dolžniku, od 26. 9. 2016 dalje pa je tudi direktor tožnika. Tudi D.D. stanuje na naslovu, kjer je sedež dolžnika in tožnika (gre za stanovanjsko hišo). Davčni organ tako ugotavlja, da gre za fizični osebi, ki sta povezani z obema pravnima osebama, tako z dolžnikom, kot s tožnikom - porokom, in tudi medsebojno, saj sta zakonska partnerja. Davčni organ tudi ugotavlja, da obe družbi, dolžnika in tožnika - poroka, nedvomno obvladujejo člani iste družine ter da je jasno, da je dolžnik prenesel svojo dejavnost na povezano osebo z namenom, da bi se izognil plačilu davka. Pri tožniku so zaposleni delavci, ki so bili prej zaposleni pri dolžniku. Davčni organ se sklicuje na prvi odstavek 145. člena ZDavP-2, ki določa, da se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova. V skladu z deveto točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Davčni organ navaja še določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na plačilo zamudnih obresti.

5. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je z odločbo z dne 10. 3. 2017 tožnikovo pritožbo zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov postopka. Pritožbeni organ zavrača tožnikove ugovore, da med dolžnikom in tožnikom-porokom ne gre za povezani osebi, saj meni, da so v zadevi odločilna naslednja vprašanja: - ali je imel davčni dolžnik neporavnane davčne obveznosti, ki jih ni bilo mogoče izterjati iz premoženja samega davčnega dolžnika; - ali je bila dejavnost izven statusnega preoblikovanja iz davčnega dolžnika prenesena na tožnika ter - ali je bil takšen prenos dejavnosti izveden z namenom, da se davčni dolžnik izogne plačilu davka. Vsi navedeni pogoji pa so v predmetni zadevi podani, zaradi česar meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

6. Tožnik navedeni sklep izpodbija s tožbo in uveljavlja tožbene razloge kršitev določb postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega predpisa. Tožnik poudarja, da je davčni organ zmotno ugotovil, da naj bi dolžnik svojo dejavnost prenesel na drugo osebo, na tožnika. Tožnik izrecno poudarja, da z dolžnikom ni na noben način povezan. Res je, da je bil direktor tožnika pri dolžniku nekaj časa zaposlen, to pa je tudi vse. Na podlagi tega pa nikakor ni mogoče zaključiti, da naj bi bili obe pravni osebi povezani. Direktor tožnika (D.D.) ni bil nikoli direktor dolžnika. Davčni organ je sam ugotovil, da je ustanovitelj in direktor dolžnika E.E.. Davčni organ je tako brez vsakega dokaza, torej na podlagi lastnih neutemeljenih predvidevanj štel, da naj bi šlo v primeru E.E. (direktorja dolžnika) in F.F. (prokuristke tožnika) za člana iste družine, čemur tožnik nasprotuje, saj navaja, da sorodstvena povezava ne obstaja. Tožnik nadalje navaja, da ima dolžnik sedež v Metliki, na naslovu G., v H. pa je imel samo poslovno enoto. Poslovne prostore v H. ima tožnik v najemu, njihov lastnik pa je družba I. iz Ivančne Gorice. Iste prostore pa je imel prej v najemu dolžnik. Tožnik navaja, da ne drži navedba davčnega organa, da naj bi tožnik dejavnost opravljal z istimi delovnimi sredstvi. Tožnik je namreč opremo sam dal v poslovni prostor. Nič neobičajnega pa ni, da se dejavnost opravlja v prostorih, v katerih se je že prej opravljala enaka dejavnost. Zmotni pa so tudi zaključki davčnega organa, da naj bi dolžnik svojo dejavnost prenesel na drugo osebo, to je tožnika, izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se davčni dolžnik izognil plačilu davka. Tožnik svojo dejavnost sicer opravlja v istih prostorih, kot jo je opravljal davčni dolžnik, vendar pa pri tem ni prišlo do prenosa dejavnosti, niti do prenosa osnovnih sredstev. Tudi, če so pri tožniku zaposleni isti delavci, to še ne pomeni, da je šlo za prenos dejavnosti. Podrejeno pa tožnik še poudarja, da 148. člen ZDavP-2 določa tudi, da se davek, ki ga ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, izterja iz premoženja povezanih oseb do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Davčni organ pa vrednosti premoženja ni ugotavljal, temveč je začel davčno izvršbo zoper tožnika za celoten dolg davčnega dolžnika. Že to je razlog, zaradi katerega je treba izpodbijani sklep razveljaviti (pravilno odpraviti, opomba sodišča). Tožnik zahteva, da sodišče v obravnavani zadevi odloči po opravljeni glavni obravnavi ter predlaga, da sodišče izpodbijani sklep ter odločbo pritožbenega organa odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je izpodbijani sklep izdan na podlagi 143. člena, 145. člena in 148. člena ZDavP-2. Prvi odstavek 143. člena ZDavP-2 določa, da če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne davčno izvršbo. Po 145. členu ZDavP-2 se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek), med katere spada tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej (9. točka drugega odstavka 145. člena ZDavP-2). Iz prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 pa med drugim izhaja, da če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu obveznosti.

9. V obravnavani zadevi je davčni organ zaključil, da na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 obstoja pravna podlaga za uvedbo davčne izvršbe zoper tožnika za dolg, ki ga dolguje dolžnik B., d.o.o. Pri tem je davčni organ izhajal iz instituta poroštva. V zadevi je sporno, ali je davčni organ imel pravno podlago v 148. členu ZDavP-2, da je tožniku izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi za davčni dolg dolžnika B., d.o.o. Tožnik namreč meni, da v konkretni zadevi ni pogojev za uporabo 148. člena ZDavP-2. Po presoji sodišča ravnanje davčnega organa v obravnavani zadevi ni pravilno.

10. Tožnik ugovarja zaključkom davčnega organa glede ugotovitev v zvezi z dejanskim stanjem predmetne zadeve (povezanost dolžnika in tožnika, prenos dejavnosti iz dolžnika na tožnika). Po presoji sodišča pa ne obstoja pravna podlaga, na podlagi katere bi bilo mogoče obveznosti davčnega dolžnika (družbe B., d.o.o.) na podlagi ZDavP-2 v postopku izvršbe uveljavljati zoper tožnika.

11. Za izterjavo davčne obveznosti se davčna izvršba opravi v primeru, če davčni zavezanec svojih obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen v izvršilnem naslovu (prvi odstavek 44. člena v zvezi s prvim odstavkom 143. člena in prvim odstavkom 145. člena ZDavP-2). Izvršilni naslov pa je tisti akt, ki vzpostavlja davčno obveznost davčnega dolžnika (npr. odmerna odločba).

12. V konkretnem primeru iz izpodbijanega sklepa izhaja, da izvršilni naslov, na podlagi katerega se vodi davčna izvršba, predstavlja seznam izvršilnih naslovov (9. točka drugega odstavka 145. člena ZDavP-2), ki pa se glasi na dolžnika, družbo B., d.o.o. Davčno obveznost po tem izvršilnem naslovu je torej v skladu s tretjim odstavkom 46. člena ZDavP-2 (bil) dolžan izpolniti davčni zavezanec - družba B., d.o.o. Izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi se davčna izvršba (lahko) opravila zoper tožnika (kot novega davčnega dolžnika), ni.

13. Davčni organ bi zato moral o tem, ali je tožnik porok v smislu drugega ostavka prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, voditi poseben ugotovitveni postopek in izdati, če je temu tako, izvršilni naslov, ki bi se glasil na tožnika. Šele nato pa bi na podlagi takšnega izvršilnega naslova lahko izterjal davek od tožnika kot druge osebe. Tožniku pa bi pred tem moral omogočiti udeležbo v postopku in pravico do izjave, kar izhaja iz načela zaslišanja stranke (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, ki se uporablja subsidiarno na podlagi 2. člena ZDavP-2). Načelo zaslišanja stranke namreč organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni zadevi da stranki možnost, da se izreče o dejstvih oziroma okoliščinah, pomembnih za odločitev. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in listin upravnega spisa pa ne izhaja, da bi tožnik pred izdajo tega sklepa sploh imel možnost sodelovati v postopku. Tožnik je namreč šele z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi prvič opredeljen kot dolžnik za davčni dolg drugega dolžnika (za tuj dolg) in ne za lasten dolg, zaradi domnevnega poroštva.

14. Kot pojasnjeno, je po presoji sodišča pogoj za izterjavo obveznosti po določbi drugega stavka prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 obstoj izvršilnega naslova (odmerne odločbe) po določbah ZDavP-2, ki se, kot že navedeno, izda v ugotovitvenem postopku, ob udeležbi stranke, to je osebe, zoper katero teče postopek. Takšna odmerna odločba skladno s 1. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 po izvršljivosti predstavlja izvršilni naslov in podlago za izvršbo zoper poroka. Zato ravnanje davčnega organa, ki je v obravnavani zadevi izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva iz naslova zakonskega poroštva po 148. členu ZDavP-2 zoper tožnika kot poroka, ni pravilno. Smiselno enako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 329/2016 z dne 5. 9. 2018.

15. Ker je bilo treba izpodbijani sklep odpraviti (že) iz pojasnjenih razlogov, sodišče tožnikovih ugovorov ni presojalo.

16. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena, vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

17. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) in ni sledilo predlogu tožnika za izvedbo glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

18. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče mu je priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR, saj je bila zadeva je bila rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal odvetnik. Kar tožnik zahteva več ali drugače, ni utemeljeno. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 145, 145/2, 145/2-1, 148
Datum zadnje spremembe:
12.08.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwODU3