<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Kopru
Gospodarski oddelek

VSK sklep I Cpg 122/2005
ECLI:SI:VSKP:2006:I.CPG.122.2005

Evidenčna številka:VSK02006
Datum odločbe:14.04.2006
Področje:civilno procesno pravo
Institut:imenovanje izvedenca

Jedro

Sodišče nima niti potrebnega znanja za opredelitev posameznih pojmov po računovodskih standardih in bi moralo imenovati izvedenca finančno-računovodske stroke, ki ga je predlagala tožeča stranka, za ugotovitev dejansko opravljenih dodatnih del.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v S. z dne 11.04.2000 obdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 522.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.02.2000 do plačila in v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 24.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.04.2000. Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 15-ih dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 185.337,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma razveljavitev. V pritožbi navaja, da se ne more strinjati z ugotovitvijo sodišča, da dela, ki jih je opravila tožeča stranka in katerih plačilo vtožuje, niso bila predvidena v pogodbi z dne 17.12.1999. Dela, ki jih je tožeča stranka naknadno zaračunala so namreč predvidena že v 2. in 3. členu med strankama sklenjene pogodbe. Dejansko je tožeča stranka dela opravila, le da jih je naknadno prikazala kot dodatno delo, ki pa v resnici to ni bilo. Sodišče je lično pripravljeno dokazno gradivo tožeče stranke nekritično opredelilo kot dodatno delo, ki v pogodbi ni bilo predvideno, čeprav niti nima potrebnega znanja za opredelitev posameznih pojmov po računovodskih standardih, ni pa imenovalo izvedenca finančno-računovodske stroke, ki ga je predlagala tožeča stranka, za ugotovitev dejansko opravljenih dodatnih del. Prav tako je nekritično in v nasprotju s podatki spisa povzelo celotno prikazano delo kot dodatno delo, pri čemer ni upoštevalo niti tega, da je bilo najmanj za november in december 1999 po izrecni izjavi tožeče stranke to delo naročeno že v pogodbi. V tem smislu je torej ugotovitev sodišča v popolnem nasprotju z izvedenimi dokazi, s čimer je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka. Sodišče pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo. V pogodbi sta namreč stranki dogovorili fiksno ceno za opravljeno delo. Tožeča stranka se je torej v tej pogodbi odrekla obračunavanju opravljenih del po tarifi. Tožene ni nikoli obvestila, da bi zaradi dodatnih del pogodbena vrednost narasla za 200%. V nasprotju z zakonom in sklenjeno pogodbo je post festum zahtevala od tožene stranke nesorazmerno povečanje pogodbene cene. Zato sodišče ne bi smelo upoštevati tarife računovodskih delavcev.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer nima prav nobenih pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru tožeča stranka poleg s pogodbo z dne 17.12.1999 dogovorjenih del v konkretnem primeru opravila še določena dodatna dela, ki s samo pogodbo niso bila dogovorjena in za katere ji je tožena stranka tudi obljubila dodatno plačilo. Da so bila ta dodatna dela dejansko dogovorjena je razvidno tako iz navedb zakonite zastopnice tožeče stranke B.Š., kot tudi zaslišane priče K.Š., nenazadnje pa to izhaja tudi iz vloge zakonite zastopnice tožene stranke z dne 14.03.2000 (listovna št. 14 spisa), kjer zakonita zastopnica izrecno priznava, da je bila obveščena o potrebnosti izvedbe dodatnih del, hkrati s tem pa navaja, da ni pričakovala, da bi to delo vrednostno znašalo dvakratno vrednost po pogodbi. Ob dejstvu, da je tožena stranka zanikala dogovor o dodatnih delih, to pa, kot je razvidno iz spredaj navedenega neutemeljeno, pa je ugovarjala tudi obsegu in obračunu dodatnega dela ter dejstvu, da imajo vsa s strani tožeče stranke dodatno obračunana opravila dejansko značaj del, ki v pogodbi niso bila predvidena. V zvezi je tudi opozorila, da sodišče nima niti potrebnega znanja za opredelitev posameznih pojmov po računovodskih standardih in da bi dejansko moralo imenovati izvedenca finančno-računovodske stroke, ki ga je predlagala tožeča stranka za ugotovitev dejansko opravljenih dodatnih del. Ne glede na to, da se ob takih pritožbenih navedbah pritožbenemu sodišču poraja resen dvom v spoštovanje načela vestnosti in poštenja, (ki je sicer še vedno opredeljeno v 9.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), glede na dejstvo, da se je prav tožena stranka upirala postavitvi izvedenca finančno-računovodske stroke (listovna št. 40 spisa), pa dejansko tudi pritožbeno sodišče meni, da bi bilo glede na ugovorne trditve tožene stranke za popolno ugotovitev dejanskega stanja v obravnavani zadevi res potrebno postaviti izvedenca finančno-računovodske stroke, ki bi merodajno odgovoril na vprašanja, ali dejansko dodatna dela, ki jih je tožeča stranka opravila za toženo, presegajo v 2. in 3.čl. dogovorjena dela iz pogodbe z dne 17.12.1999, saj ima v tem delu pritožba, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, prav, da je za razjasnitev teh dejstev potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Poleg tega pa bo moral izvedenec odgovoriti tudi na vprašanje, ali je tožeča stranka obseg opravljenega dela tudi realno ovrednotila, saj je tožena stranka tudi temu ugovarjala. V zvezi s tem namreč pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da med strankama plačilo za ta dodatna dela ni bilo dogovorjeno, kar pa pomeni, da mora uporabiti 2.odst. 623.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem se plačilo določi tako, da ustreza vrednosti dela za tak posel normalno potrebnemu času, kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Glede slednjega pa pritožbeno sodišče še dodaja, da dejansko nima prav nobenega pomisleka, da se urno postavko vrednoti po ceniku gospodarske zbornice za računovodske tarife. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

 


Zveza:

ZPP člen 243, 243.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODk2OQ==