<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDSS Sodba Psp 614/2016
ECLI:SI:VDSS:2017:PSP.614.2016

Evidenčna številka:VDS00000594
Datum odločbe:16.03.2017
Senat:Elizabeta Šajn Dolenc (preds.), Nada Perič Vlaj (poroč.), Edo Škrabec
Področje:INVALIDI
Institut:I. kategorija invalidnosti

Jedro

Pri tožnici zdravljenje v smislu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 še ni zaključeno. Na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda je ocenjeno, da bi bila tožnica s somatskega vidika za delo administratorke, ki ga je nazadnje opravljala, zmožna. Zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 18. 2. 2014 (pravilno 2015) in št. ... z dne 27. 10. 2014, razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga invalidsko upokojitev, ker se ne čuti zmožna za nobeno delo.

Navaja, da ima že vrsto let hude migrenske glavobole, gastritis, izpah kolka, da zelo težko hodi in šepa, kar naj bi bila posledica drže na delovnem mestu. Potrebovala naj bi tudi pomoč pri obuvanju, oblačenju in umivanju. Psihično se zdravi ambulantno že vrsto let zaradi avtizma, slušne halucinacije, blodnjave, motnje, kronificirane psihoze in organskega psihosindroma. Vse te diagnoze so kronične in neozdravljive, kar naj bi dokazovali medicinski izvidi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja nobenih takšnih dejstev niti ne ponuja dokazov, da bi lahko nastal dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbeno izvajanje dodaja naslednje.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 63. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2). Po 1. odstavku 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po navedeni definiciji je torej mogoče invalidnost ugotavljati šele, ko določenega bolezenskega stanja več ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. V skladu s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 pa je v I. kategorijo invalidnosti mogoče zavarovanca razvrstiti le, če ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Torej tedaj, ko je izkazana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo in ni več preostale delazmožnosti. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi zagotovo ni dokazano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

6. V pisnem sodno izvedenskem mnenju Komisija za fakultetna izvedenska mnenja fakultete A. Univerze B. (v nadaljevanju: komisija; list. št. 18-23), v kateri sta sodelovala specialist medicine dela, prometa in športa in specialistka psihiatrije ter ustni izpovedi prof. dr. C.C. na obravnavi dne 11. 11. 2016 (list. št. 38-39), je dovolj prepričljive strokovno medicinske podlage za zaključek, da pri tožnici zdravljenje v smislu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 še ni zaključeno. Na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda je ocenjeno, da bi bila tožnica s somatskega vidika za delo administratorke, ki ga je nazadnje opravljala, zmožna.

Vendar je komisija hkrati ugotovila, da s psihiatrične plati diagnostika in zdravljenje še nista končana. Glede psihičnega stanja diagnostično in terapevtsko ni razpoložljivega objektivnega razloga, ki bi utemeljeval razbremenitev pri delu. Zaznavne motnje niso zadovoljivo definirane, niti ni definirana hipoteza glede blodnjave motnje, saj tožnica več kot 7 let ni bila zdravljena pri psihiatru, niti prejemala psihofarmakov, namenjenih zdravljenju psihoze. Ni razvidno niti, da bi se zaradi domnevnih psihičnih težav zdravila v bolnišnici. Poudarja, da le glede na anamnestične podatke ni mogoče sklepati na prisotnost trajne blodnjave motnje, saj ni opisanih psihopatoloških fenomenov, ki bi ustrezali diagnostičnim kriterijem psihotične motnje. Klinični psihološki izvidi sicer poudarjajo paranoidno doživljanje, ki pa ni potrjeno z vedenjskimi spremembami pri psihiatričnem vodenju oz. s heteroanamnestičnimi podatki. Ostaja nedorečeno, kako na opisano simptomatiko vpliva anksioznost in potencial za konverzivno psihosomatsko reagiranje. Zaključuje, da bi pred ponovno predstavitvijo bilo potrebno nujno izpeljati diferencialno diagnostiko v psihiatrični bolnišnici, kjer bo možno z opazovanjem funkcioniranja skozi daljše obdobje bolj natančno razumeti tožničino duševno funkcioniranje.

7. Sicer pa iz izvida osebnega pregleda na komisiji, opravljenega pred izdajo sodno izvedenskega mnenja med drugim izhaja, da je bila tožnica dobro pogovorljiva, vsestransko orientirana, v mirovanju eupnoična in kardiopulmonalno kompenzirana. Hodila je brez težav, stopila na prste in pete, se oblekla in slekla, predklon napravila do sredine goleni, zaklon in odklona nista bila omejena. Na posteljo se je ulegla brez težav, gibljivost velikih sklepov spodnjih okončin je bila dobra, Laseque negativen, gibljivost zgornjih ekstremitet normalna, z rokami je dosegla zatilje in predele ledvenega dela hrbtenice. V psihičnem statusu je imponirala urejeno, bila vsestransko orientirana, zadržana, avtimna, v pripovedovanju formalno in vsebinsko urejena. Poročala je sicer o spektru anksioznih doživljanj, o doživljanju elementarnih slišnih zaznavnih motenj, vendar ni delovala, kot da bi funkcionirala pod vplivom zaznavnih motenj. Na kognitivni ravni je na vprašanja odgovarjala urejeno.

8. Navedeno sodno izvedensko mnenje torej le še dodatno potrjuje pravilnost izpodbijanih upravnih odločb, izdanih na podlagi mnenj IK I z dne 22. 10. 2014 in IK 2 z dne 12. 2. 2015. Ti sta celo ocenili, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem je delala, to je administrator, in da zato pri njej invalidnost ni podana. Oba izvedenska organa tožene stranke, v katerih sta sodelovala tudi specialista psihiatra namreč skladno ugotavljata, da na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, kljub mnenju psihiatra in psihologa, ni objektiviziranega razloga, ki bi utemeljeval razbremenitev. Enako kot sodno izvedenski organ ugotavljata, da psihično stanje tožnice ni objektivizirano, da v redno ambulantno obravnavo ni bila vključena, niti ni bilo opravljene diagnostične hospitalizacije za poglobljeno psihiatrično eksploracijo. Tudi sicer ocenjujeta, da na podlagi medicinske dokumentacije ni mogoče sklepati na prisotnost trajne blodnjave motnje, saj niso opisani psihopatološki fenomeni, ki bi ustrezali diagnostičnim kriterijem te psihiatrične motnje.

9. Ob tako razčiščenem dejanskem zdravstvenem stanju je lahko sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih zavrnilnih upravnih odločb le zavrnilo in posledično tudi vtoževano razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov tudi pritožba ne more biti uspešna, saj ni mogoče slediti pavšalnemu in nedokazanemu zatrjevanju tožnice, da za delo ni zmožna. To velja tudi glede zatrjevanih slušnih halucinacij, ki z listinsko medicinsko dokumentacijo niso objektivizirane. Sicer pa je pritožničino zatrjevanje, da potrebuje pomoč pri obuvanju, oblačenju in umivanju celo v nasprotju z izvidom kliničnega pregleda na komisiji in torej protispisno.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008.
2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-1.
Datum zadnje spremembe:
04.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5NzUy