<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDSS Sodba Psp 63/2017
ECLI:SI:VDSS:2017:PSP.63.2017

Evidenčna številka:VDS00001238
Datum odločbe:13.04.2017
Senat:Elizabeta Šajn Dolenc (preds.), Jože Cepec (poroč.), Nada Perič Vlaj
Področje:INVALIDI
Institut:I. kategorija invalidnosti

Jedro

Tožnik ob nastanku invalidnosti ni dopolnil potrebnih delovnih let, torej potrebne gostote, ki bi pokrila najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. Tožnik bi moral dopolniti najmanj 13 let, je pa do dneva invalidnosti dopolnil zgolj dobrih 6 let, zato ne izpolnjuje pogojev, ki jih ZPIZ-2 določa, da bi bil upravičen do pravic iz invalidskega zavarovanja po 69. in 41. členu ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 11. 11. 2015, da se tožečo stranko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in ji prizna pravica do invalidske pokojnine. Ugotovilo je, da je tožnik ob nastanku invalidnosti 9. 6. 2015 dopolnil 59 let starosti, ob nastanku invalidnosti ni bil vključen v obvezno zavarovanje, do dneva nastanka invalidnosti pa dopolnil 6 let, 1 mesec in 14 dni delovne dobe ter da je invalidnost tožnika posledica bolezni. Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, saj tožnik za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je varilec, ni več zmožen. Ugotovilo je, da tožnik ob nastanku invalidnosti ni dopolnil pokojninske dobe, ki bi pokrila najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, všteto delovna leta kot polna leta.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da nima dovolj delovne dobe, ker se že več kot 10 let zdravi. Navaja, da je bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, kjer pa so ga odjavili. Noben delodajalec ga zaradi bolezni noče zaposliti. Več delovne dobe zaradi bolezni in starosti ne bo dosegel.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Tožnik je v pravdi izpodbijal dokončno odločbo tožene stranke z dne 11. 11. 2015, s katero se je zavrnila njegova pritožba zoper odločbo Območne enote A. z dne 7. 9. 2015. S slednjo je bilo odločeno, da se zavrne tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, ZPIZ-2), ki v 69. členu določa splošne pogoje za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti. Za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, v kolikor je ta posledica bolezni, je potrebna določena minimalna pokojninska doba, kakor je določeno v 42., 43. in 44. členu tega zakona. Po 2. alineji 42. člena ZPIZ-2 zavarovanec, pri katerem je invalidnost posledica bolezni, pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta.

7. Glede na dan nastanka invalidnosti pri tožniku in upoštevajoč vzrok nastanka invalidnosti ter tožnikovo starost ob nastanku invalidnosti znašajo pritožnikova delovna leta 39 let (59 let starosti - 20 = 39 delovnih let). Ena tretjina delovnih let, ki je potrebna za pridobitev pravice do invalidske pokojnine v tem primeru znaša 13 let (39 : 3 = 13 let). Tožnik je do dneva invalidnosti dopolnil zgolj 6 let, 11 mesecev in 14 dni delovne dobe in tako ne izpolnjuje potrebne pokojninske dobe za priznanje pravic na podlagi invalidnosti.

8. Tožnik v pritožbi ne pove ničesar takega, kar bi vplivalo na drugačno odločitev v predmetni zadevi. Navedbe, da ima več kroničnih bolezni in da se dalj časa zdravi, v predmetni zadevi niso relevantne.

9. V predmetni zadevi je relevantno zgolj to, da tožnik ob nastanku invalidnosti ni dopolnil potrebnih delovnih let, torej potrebne gostote, ki bi pokrila najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. Tožnik bi moral dopolniti najmanj 13 let, je pa do dneva invalidnosti dopolnil zgolj dobrih 6 let in tako ne izpolnjuje pogojev, ki jih ZPIZ-2 določa, da bi bil upravičen do pravic iz invalidskega zavarovanja po 69. in 41. členu ZPIZ-2.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 41, 69.
Datum zadnje spremembe:
29.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5NTI0