<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 2216/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:I.CP.2216.2016

Evidenčna številka:VSL0080176
Datum odločbe:03.11.2016
Senat, sodnik posameznik:Dušan Barič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - paricijski rok - vezanost na tožbeni zahtevek - neupravičena obogatitev - neupravičena uporaba tuje stvari - uporabnina - stroški postopka

Jedro

Skladno z določbo 458. člena ZPP je v sporih majhne vrednosti paricijski rok resda krajši in znaša 8 dni, vendar pa je tožeča stranka v tožbi sama zahtevala izpolnitev obveznosti (ki je v njenem interesu) v daljšem, 15-dnevnem roku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v 1. točki izreka tako, da se besedi "tožečima strankama" nadomestita z besedama "tožeči stranki" in črta besedilo: "v roku 8 dni, po preteku paricijskega roka pa skupaj“.

II. V preostalem se pritožba zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo 553,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2013 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 438,63 EUR.

2. Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pritožujeta prva in tretja tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek in pred drugega sodnika. Navajata, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je izrek sodbe v 1. točki povsem nerazumljiv. Iz njega ni mogoče razbrati, v kakšnem izpolnitvenem roku mora tožena stranka izpolniti tožeči stranki prisojeni znesek 553,50 EUR – v izpolnitvenem roku 8 ali 15 dni, ter kdaj pride v zamudo oziroma od kdaj gredo tožeči stranki od prisojenega zneska zakonske zamudne obresti. Glede tega izrek nasprotuje razlogom sodbe. Izrek sodbe je izrecno nasproten razlogom sodbe tudi v 3. točki, v kateri je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 438,63 EUR, iz obrazložitve pa izhaja, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 638,63 EUR. Prav tako so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih glede višine prikrajšanja tožeče stranke in dosežene koristi tožene stranke nejasni in med seboj v nasprotju, zato sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Nadalje navajata, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zmotno in nepopolno ugotovilo, da gre tožeči stranki le ½ uporabnine za najem prostora za postavitev oglasnega panoja. V posledici vsega je napačna tudi odločitev o stroških postopka, ki po višini sploh niso obrazloženi. Menita, da jima sodišče ni priznalo stroškov pritožbenega postopka. Glede na to, da z zavrnjenim delom njunega zahtevka niso nastali posebni stroški, uveljavljata povrnitev vseh stroškov, ki so jima nastali v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom I Cp 3364/2014 z dne 9. 3. 2015 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku dopolnilo dokazni postopek ter zahtevku tožeče stranke na plačilo uporabnine v zvezi s postavitvijo oglasnih panojev na parc. št. 694/1 k. o. X (ki je v solasti tožeče stranke) delno ugodilo.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v skladu z napotki pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, in toženo stranko utemeljeno zavezalo k plačilu uporabnine, ki predstavlja znesek koristi, ki jo je imela zaradi postavitve oglasnih panojev, upoštevajoč delež prve, druge in tretje tožeče stranke na nepremičnini do 1/2. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 3364/2014 z dne 9. 3. 2015, je ugotovilo popolno in pravilno, ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je tudi ustrezno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

7. S pritožbenimi trditvami o zmotni in nepopolni ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki prisodilo višino uporabnine v ½ deležu, prva in tretja tožeča stranka izpodbijata dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi. Ker gre za postopek v sporu majhne vrednosti, sodbe skladno s prvim odstavkom 458. člena ZPP ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tega pritožbenega razloga v pritožbenem postopku ni dopustno presojati in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Poleg tega so te pritožbene navedbe tako nejasne in nerazumljive, da jih niti ni mogoče preizkusiti. Prav tako nejasni so tudi pritožbeni očitki, da so razlogi o odločilnih dejstvih glede višine prikrajšanja tožeče stranke in dosežene koristi tožene stranke nejasni in med seboj v nasprotju, kot tudi v nasprotju z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ki temelji na individualnem hipotetičnem najemu zemljišča, zato iz pritožbe niti ni moč ugotoviti, v čem naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnici namreč ne pojasnita, v čem so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Le povzemanje dejstev iz obrazložitve sodbe in zatrjevanje, da so razlogi sami s seboj v nasprotju pa ne predstavlja konkretizacije zatrjevane kršitve in tako nedoločenih (nerazumljivih) trditev niti ni mogoče preizkusiti.

8. Zgolj podrejeno pritožbeno sodišče pripominja, da, tudi če bi smelo presojati dejansko stanje, v celoti soglaša z izvedenskim mnenjem in višino uporabnine, ki jo je na njegovi podlagi določilo sodišče prve stopnje ter svojo odločitev jasno in argumentirano obrazložilo. Sodišče je glede na ugotovljeno dejansko stanje na podlagi mnenja izvedenca pravilno uporabilo izračunan znesek uporabnine za hipotetičen najem ali zakup zemljišča v višini 1.107,00 EUR, ki predstavlja korist, ki jo je tožena stranka imela s postavitvijo oglasnih panojev, ter upoštevajoč skupni solastniški delež prve, druge in tretje tožeče stranke na nepremičnini v višini ½ toženi stranki naložilo plačilo zneska 553,50 EUR. Pritožba je v tem delu (tudi zato) neutemeljena.

9. Utemeljeno pa pritožnici grajata izrek izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče navedlo, da je "tožena stranka dolžna plačati tožečima strankama znesek 553,50 EUR v roku 8 dni, po preteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2013 dalje do plačila v roku 15 dni in pod izvršbo." Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno napačna, saj ni mogoče določiti dveh izpolnitvenih rokov za plačilo iste terjatve. Skladno z določbo 458. člena ZPP je v sporih majhne vrednosti paricijski rok resda krajši in znaša 8 dni, vendar pa je tožeča stranka v tožbi sama zahtevala izpolnitev obveznosti (ki je v njenem interesu) v daljšem, 15-dnevnem roku.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo zneska 553,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2013 dalje v 15-dnevnem paricijskem roku ter črtalo besedilo: "v roku 8 dni, po preteku paricijskega roka pa skupaj", kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek v zvezi s stroški postopka, češ da sodišče ni obrazložilo njihove višine ter da pritožnicama ni priznalo stroškov pritožbenega postopka, ki so bili s sklepom I Cp 3364/2014 z dne 9. 3. 2015 pridržani za končno odločbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče upoštevalo tako stroške prve kot druge stopnje, jih pravilno obračunalo in obrazložilo, tako da so pritožbene navedbe v nasprotni smeri neutemeljene. Po presoji višjega sodišča je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o deljenem uspehu pravdnih strank in s tem odločitev, da je tožena stranka po medsebojnem pobotanju dolžna tožeči stranki povrniti polovico stroškov postopka, ker je s svojim zahtevkom uspela do ½, tj. znesek 438,63 EUR. Pritožba opozarja, da je izrek sodbe tudi v tem delu nasproten razlogom sodbe, v kateri je navedeno, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 638,63 EUR. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je dejansko napaka v navedbi zneska pravdnih stroškov, namesto 438,63 EUR je zapisano 638,63 EUR. Ker gre za očitno pisno pomoto, jo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli popravi s popravnim sklepom.

12. Pritožbeno sodišče na tem mestu še pojasnjuje, da je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe besedi "tožečima strankama" nadomestilo z besedama "tožeči stranki".(1) Tožena stranka je namreč dolžna dosojeni znesek plačati prvi, drugi in tretji tožeči stranki, ki jih v postopku vse skupaj obravnavamo kot eno tožečo stranko. Navedeno je pritožbeno sodišče spremenilo zaradi jasnosti in pravilne uporabe pravne terminologije.

13. Ker je torej pritožba delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo ter v skladu z določbami 351. člena ter 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka sodbe.

14. Pravdni stranki do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni (154. člen in 155. člen ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona). Pritožnici sta s pritožbo uspeli zgolj v minimalnem delu in bistvenega posega v izpodbijano odločbo nista dosegli, odgovor tožene stranke pa ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, zato stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo, nosi sama.

-------------

Op. št. (1): V 2. in 3. točki izreka je sodišče prve stopnje pravilno navedlo "tožečo stranko".


Zveza:

ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 458, 458/1.
Datum zadnje spremembe:
26.01.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAyNDA0