<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep II Cp 2207/2013
ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.2207.2013

Evidenčna številka:VSL0071745
Datum odločbe:04.12.2013
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič (preds.), Majda Lušina (poroč.), Majda Irt
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:uporabnina - neupravičena obogatitev - neupravičena uporaba tuje stvari - tuja stvar - uporaba solastne nepremičnine - pravnomočna odločitev o predhodnem vprašanju - vezanost na obrazložitev druge odločbe - načelo neposrednosti - materialno procesno vodstvo

Jedro

Zaradi uporabe nepremičnine v nasprotju s pogodbo, s katero je uporaba nepremičnine razdeljena, je lahko ena stranka prikrajšana, druga pa obogatena. V tem pomenu – torej kot stvar, do katere ena od strank nima pravice – je treba interpretirati pojem tuja stvar iz 198. čl. OZ.

Ker je v drugi pravdni zadevi razsojeno zgolj to, da tožnica ni izključna lastnica spornih prostorov, je lastnino teh prostorov sodišče dolžno ugotoviti. Odločitve seveda ne more utemeljevati s stališči in ugotovitvami iz obrazložitve druge sodbe, ampak z dokazi, ki sta jih pravdni stranki podali v obravnavani pravdni zadevi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba (I. in III. točka izreka) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo in sklepom je toženi stranki naložena obveznost plačila uporabnine v višini 1.306,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V preostalem delu je postopek zaradi umika tožbe ustavljen (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 1.623,51 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (I. in III. točko izreka) se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen. Trdi, da je sodba nezakonita, ker je oprta na ugotovitve postopka V P 398/97, v katerem se je obravnaval identičen zahtevek; uporabnina se je iztoževala za drugo obdobje. Opozarja, da na navedbe, ki jih je v obravnavni zadevi podala, sodišče sploh ni odgovorilo in jih ni upoštevalo. Navedbe so bistvene. V postopku V P 398/97 niso bile uveljavljene. Meni, da bi bilo treba upoštevati, da sodba V P 398/97 zajema obdobje pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in neposredno po uveljavitvi SPZ, za odločanje v tej zadevi pa je treba uporabiti SPZ. Meni, da sodišče zemljiškoknjižno stanje razlaga nepravilno. Zaradi vpisane solastnine bi sodišče morebitno prikrajšanje in posledično obogatitev lahko ugotovilo samo s cenitvijo nepremičnine kot celote; šele na ta način bi ugotovilo, ali tožena stranka dejansko uporablja več kot znaša njen solastninski delež. Sklicuje se na določbo II Ips 701/2005 in opozarja, da pravnomočen postane zgolj izrek sodbe, ne pa njena obrazložitev. Pravno stališče, ki ga je sodišče zavzelo v eni od prejšnjih faz sojenja, je mogoče spremeniti, ker ni zajeto s pravnomočnostjo. Trdi, da je sodišče opustilo ugotavljanje dejanskega stanja. Odločitev o tem, ali tožena stranka dejansko uporablja večji del nepremičnine, kot ji glede na zemljiškoknjižno stanje pripada, je predhodno vprašanje. V sodbi V P 398/97 se to navaja samo v obrazložitvi. Tudi to, da si je toženka prisvojila sporne prostore, se navaja samo v obrazložitvi. Tega zato sodišče v tem postopku ne bi smelo upoštevati. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka in napačno uporabo materialnega prava, ker je odločitev oprta na obrazložitev sodbe V P 398/97. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati zemljiškoknjižne podatke, ki izkazujejo solastninsko pravico. Trdi, da bi tožnica morala dokazati, da je toženka uporabljala tujo stvar, torej tožničino stvar. Stvar je samostojen predmet, ki ga človek lahko obvladuje. Za presojo je odločilno, kaj je v konkretnem, primeru stvar. Sklicuje se na 18. čl. SPZ in 11. čl. Zakona o zemljiški knjigi in trdi, da je to nepremičnina parc. št. 2034/1 k.o. X. Odločitev je napačna, ker sodišče ni ugotavljalo prikrajšanja oz. obogatitve, upoštevajoč celotno nepremičnino. Meni, da bi tožnica morala dokazati, da toženka uporablja to nepremičnino v večjem obsegu, kot znaša njen solastninski delež. Opozarja, da se sodišče do tega ni opredelilo. Kletni prostor, WC in del hodnika bi status samostojnega predmeta stvarnih pravic – kot posamezen ali skupni del stavbe - pridobili šele, če bi bila vknjižena etažna lastnina. V pravdi V P 398/97 tovrstni ugovori niso bili podani, ampak je toženka zatrjevala, da je izključna lastnica spornih prostorov. Meni, da sodišče iz obrazložitve sodbe I Cp 156/2010 ni izpeljalo logičnega zaključka, da skupni deli stavbe niso mogli nastati brez vknjižbe etažne lastnine, kar seveda pomeni, da tožeča stranka ni izkazala, da tožena stranka uporablja tujo stvar. Razen tega je tožena stranka zatrjevala, da so bili sporni prostori že razdeljeni s pogodbami. Iz predloženih listin je razvidno, da so kletno stanovanje ves čas oddajali pravni predniki tožene stranke, skupaj s sobo, ki ni sporna. Nihče izmed pravnih prednikov tožeče stranke si spornih prostorov ni lastil. Trdi, da prodajna pogodba, s katero je lastninsko pravico pridobila tožeča stranka, dokazuje, da sporni prostori niso bili predmet prodaje. Trdi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo vpogled v listine, ki jih je tožena stranka pridobila iz arhiva. Ker ni vedela, da je bil v letu 1947 narejen popis stanovanjskih hiš, je te dokaze lahko predložila šele, ko se je z njimi seznanila. Sklicuje se na odločbi II Ips 593/2003 in II Ips 215/2012 in trdi, da tožeča stranka trditev o prikrajšanju, ki mora biti konkretno in realno, ni podala. Tožeča stranka ni zatrjevala prikrajšanja zaradi nemožnosti oddajanja prostorov, sicer pa glede na ugotovitev, da gre za skupne prostore, to niti ne bi bilo možno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbo, ki zatrjuje pomanjkljivo trditveno podlago in nesklepčnost tožbe. Tožeča stranka je poleg toženkine obogatitve zatrjevala tudi svoje prikrajšanje, ki je v tem, da spornih prostorov – gre za uporabo stranišča, še enega prostora in hodnika, po katerem se do obeh prostorov pride, vse v kleti stanovanjske hiše P – ne more uporabljati. V vlogi z dne 18.11.2010 je navajala, da je prostore uporabljala za shranjevanje stvari in podobno. Tožnica, zaslišana kot stranka je pojasnila, kako je ob adaptaciji stanovanja v letih od 1968 do 1972 te prostore uporabljala; po zaključku adaptacije ji je bil za podobne namene na razpolago prazen prostor, ki ga je vzdrževala ter po potrebi uporabljala WC. Zaradi toženkine izključne uporabe od leta 1997 dalje tožnica prostorov ne more uporabljati, zaradi česar je lahko prikrajšana.

5. Prvostopenjsko sodišče pravilno opozarja, da je glede lastništva spornih prostorov vezano na odločitev v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3269/2005-I, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 156/2010 z dne 15.4.2010. V navedeni pravdni zadevi je zavrnjen zahtevek, da je kletno stanovanje, ki obsega sobo v izmeri 19,50 m2, kuhinjo 10.10 m2, kletni prostor 18,50 m2, polovico pralnice v izmeri 6,70 m2, 5 m2 prostora pod stopnicami in WC v izmeri 4,95 m2, v toženkini izključni lasti. Med naštetimi prostori so tudi prostori, zaradi uporabe katerih tožnica uveljavlja svojo prikrajšanost in toženkino obogatitev – v skici A5 šrafirana prostora št. 1 – soba in št. 7 hodnik ter WC. Z navedenima odločbama ( P 3269/2005-I in I Cp 156/2010) je bilo odločeno o vprašanju, ki je v obravnavani zadevi predhodno vprašanje. O tem vprašanju bi bilo v obravnavani zadevi treba odločiti, če o njem ne bi bilo že pravnomočno odločeno. Ker je bilo pravnomočno odločeno v zadevi P 3269/2005-I, je pravica strank do meritorne odločitve izčrpana (13. čl. in 319. čl. ZPP) (1). Pravnomočnost je negativna procesna predpostavka, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti. Dokazi, ki jih tožena stranka podaja zaradi dokazovanja svoje izključne lastninske pravice na spornih prostorih, so zaradi vezanosti sodišča na pravnomočno razsojeno stvar nepotrebni. Naloga sodišča je, da s toženo stranko razčisti, s katerimi dokazi to dejstvo izkazuje. Pravilno pa sodišče prve stopnje navaja, da je bila odločitev v pravdni zadevi P 3269/2005-I vsebinska in ne procesna.

6. Po pravnomočnosti odločitve v zadevi P 3269/2005-I izveden poskus vzpostavitve etažne lastnine, ki bi lahko dejansko stanje spremenil, je ostal brezuspešen. O tem se je prvostopenjsko sodišče izreklo na sedmi strani odločbe, sklicujoč se na sklepe N 262/2010, I Cp 1455/2012 in II Ips 265/2012.

7. Ker je v pravdni zadevi P 3269/2005-I razsojeno zgolj to, da tožnica ni izključna lastnica spornih prostorov (2), je lastnino teh prostorov sodišče dolžno ugotoviti. Odločitve seveda ne more utemeljevati s stališči in ugotovitvami iz obrazložitve sodbe I Cp 156/2010 (dokaz A4), ampak z dokazi, ki sta jih pravdni stranki podali v obravnavani pravdni zadevi (npr. zemljiškoknjižni izpisek, pogodbe ...). Te dokaze mora sodišče izvesti in se do njih opredeliti na podlagi skrbne in analitično sintetične dokazne ocene. Taka dokazna ocena doslej ni bila izvedena. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dokazov, s katerimi tožeča stranka dokazuje, tožena stranka pa zgolj podrejeno priznava, da so sporni prostori solastnina pravdnih strank. Pritožba utemeljeno opozarja, da mora odločitev temeljiti na dejstvih, ugotovljenih na podlagi postavljenih trditev in predlaganih dokazov in sicer v tem, ne pa katerem drugem postopku (4. čl. ZPP načelo neposrednosti in 7. čl. ZPP razpravno načelo). Sodišče prve stopnje teh načel pravdnega postopka ni upoštevalo.

8. V nasprotju s tema načeloma se prvostopenjsko sodišče sklicuje tudi na v pravdni zadevi V P 398/97 sprejete zaključke, da sta stranki solastnici spornih prostorov, da si je toženka te prostore prisvojila in jih uporablja v celoti …. (tretji odstavek na šesti strani odločbe). Nepravilno je stališče tožeče stranke, da je o sporu po temelju že razsojeno; sodišče prve stopnje je dolžno ugotoviti vsa zatrjevana pravno odločilna dejstva in sicer na podlagi neposredno izvedenih dokazov, ki sta jih stranki predlagali. Ne more se sklicevati na ugotovitve in zaključke iz druge pravdne zadeve.

9. V okviru materialno procesnega vodstva je torej treba razčistiti, s katerimi dokazi tožena stranka dokazuje pravno odločilna dejstva. Med temi dokazi so tudi listinski dokazi, ki jih je tožena stranka pridobila v Arhivu Slovenije in predložila po zaključku prvega naroka. Teh dokazov ni mogoče zavračati s sklicevanjem na 286. čl. ZPP, kajti tožena stranka je prepričljivo pojasnila, da jih je predložila takoj, ko se je z njimi seznanila. Stranka mora v postopku res skrbno nastopati, vendar te skrbnosti ni mogoče razlagati tako rigorozno, da bi morala računati tudi na zelo oddaljene in nepričakovane možnosti nahajanja listin.

10. V ponovljenem postopku naj sodišče upošteva, da se tožena stranka plačilu uporabnine upira s trditvijo, da je izključna lastnica spornih prostorov, podredno pa, da je solastnica teh prostorov in nepremičnino uživa sorazmerno svojemu idealnemu deležu, kar ji dovoljuje prvi odstavek 66. čl. SPZ. Pri tem naj ne sledi toženi stranki, da je s primerjavo vrednosti nepremičnine kot celote in vrednosti po toženi stranki zasedenih prostorov treba ugotavljati, ali toženka nepremičnino uporablja sorazmerno svojemu idealnemu deležu. Bistveno namreč je, da sta si pravna prednika pravdnih strank uporabo nepremičnine razdelila (3). Delitev sta izvedla solastnika DČ in NČ s pogodbo z dne 14.7.1964 (dokazi B7, B 8, B13). Njuni pravni nasledniki so vstopili v njun pravni položaj; nobena od strank temu ne oporeka. Obe stranki se sklicujeta na pogodbi, s katerima sta nepremičnino pridobili v solast (kupoprodajna pogodba z dne 13.12.1967 – dokaza B6 in B14, darilna pogodba z dne 25.8.1976 – dokaz B15). Če je toženka onemogočila uporabo, kakršna je bila z zgoraj navedenimi pogodbami dogovorjena, je tožnico prikrajšala, sama pa je brez pravne podlage obogatena. V tem pomenu – torej kot stvar, do katere tožena stranka nima pravice – je treba interpretirati pojem tuja stvar iz 198. čl. Obligacijskega zakonika. Da ni uporabljiva zgolj razlaga pojma tuja stvar v lastninskopravnem smislu, se je izreklo Vrhovno sodišče z interpretacijo, da je tuja stvar tista, do katere okoriščenec nima pravice (4).

11. Ker dokazi, ki sta jih stranki predlagali, niso ocenjeni, so razlogi prvostopenjske sodbe pomanjkljivi in neprepričljivi. Prvostopenjska odločitev je zato razveljavljena (354. čl. ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče upošteva pravnomočno odločitev v postopku P 3269/2005-I; izvede dokaze in z njihovo skrbno oceno ugotovi: ali je tožena stranka uporabljala tujo stvar (tudi uporaba solastne stvari po enem od solastnikov se šteje za uporabo tuje stvari), ali za njeno uporabo obstaja pravni temelj in ali je zaradi njene uporabe spornih prostorov prišlo do prehoda premoženjske koristi – na eni strani prikrajšanja, na drugi obogatitve – kar je sankcionirano s 190. in 198. čl. Obligacijskega zakonika.

12. Izrek o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. čl. ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, stran 450: Stranke ne smejo znova uveljavljati tega, kar je že bilo priznano in izpodbijati, kar je bilo zavrnjeno, sodišče pa ne sme iste stvari na novo obravnavati in o njej odločati.

(2) Pritožnica pravilno opozarja, da postane pravnomočna v izreku vsebovana odločitev in ne razlogi dejanske in pravne narave, vsebovani v obrazložitvi odločbe.

(3) Sprejemljivo je v zadevi V P 398/97 zavzeto stališče, da delitev nepremičnine do njene zemljiškoknjižne realizacije oz. oblikovanja etažnih enot učinkuje kot delitev uporabe. Tudi novejša sodna praksa priznava določene, sicer omejene učinke, zavezovalnim pravnim poslom pred njihovo zemljiškoknjižno realizacijo – lastninska pravica v pričakovanju (Odločba Ustavnega sodišča RS Up-591/10, odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 220/2006, II Ips 475/2008, II Ips 132/2009).

(4) Táko stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 166/2008.


Zveza:

OZ člen 190, 198.
SPZ člen 66, 66/1.
ZPP člen 13, 285, 286, 319.
Datum zadnje spremembe:
04.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyNzYw