<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1238/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:II.CP.1238.2010

Evidenčna številka:VSL0062989
Datum odločbe:08.12.2010
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:uporaba solastne nepremičnine - neupravičena obogatitev - uporabnina - bivša zakonca

Jedro

Tožnik ni izkazal, da mu toženka preprečuje, da bi skupaj z njo uporabljal solastno nepremičnino, kar pa je pogoj za uspešnost obogatitvenega zahtevka – zahtevka za plačilo uporabnine. Poleg tega tudi ni izkazal, da toženka uporablja večji delež solastnih nepremičnin kot ustreza njenemu solastninskemu deležu 60 % in da je na ta način obogatena.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati uporabnino v znesku 9.216,00 EUR z zakonskimi obrestmi od 25.3.2004 dalje do plačila ter uporabnino v znesku 16.128,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo vsakokrat od zneska 230,40 EUR in sicer od vsakega 15 v mesecu zaporedno v obdobju od aprila 2004 do januarja 2010 do plačila, v roku 15 dni, in ji povrniti pravdne stroške, prav tako v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je dolžan toženec tožnici povrniti pravdne stroške v višini 1.813,51 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je materialnopravno zmotno tolmačenje sodišča in izvajanje dokaza v smeri tožnikovega prikrajšanja, s tem v zvezi pa je sodišče tudi nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V istovrstnih pravdnih zadevah obstaja obsežna judikatura, ki ni skladna z materialnopravnimi interpretacijami sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je v svojih odločbah o revizijskih zahtevkih večkrat poudarilo, da se pri vtoževanju uporabnine prikrajšanje tožnika izkazuje v odsotnosti koristi, ki bi jo lahko prinašala lastninska pravica, okoriščenje tožene stranke pa v brezplačni uporabi solastnega deleža tožeče stranke. V konkretnem primeru ni sporno, da je tožnik skupaj s toženko solastnik stanovanja, ki ga uporablja toženka. Sodišče bi ob pravilni presoji dokazov moralo ugotoviti, da tožnik stanovanja ne more uporabljati. Njegov delež je v razmerju do toženke tuja lastnina, zato mora ta za uporabo plačati ustrezno odmeno (II Ips 395/2003). Kje in koliko časa se je nahajal tožnik od leta 2000 dalje, je nepomembno. Pomembno je lahko le vprašanje, ali in v katerem obdobju od leta 2000 je tožnik stanovanje za svoje potrebe uporabljal. Sodišče bi moralo ugotoviti, da tožnik stanovanja ni uporabljal. Sodišče tožnikove navedbe neutemeljeno opredeljuje kot nekonsistentne, verjame pa toženki, da tožnik razpolaga s ključem in da mu uporaba stanovanja nikoli ni bil preprečena. Iz navedb toženke izhaja, da ta, vsaj v času od vložitve tožbe dalje, ni imela namena tožniku omogočiti soposest stanovanja skladno z njegovim solastninskim deležem, njena dejanja pa očitno kažejo, da je temu tudi aktivno nasprotovala. Tako npr. v času ogleda stanovanja, ki ga je opravil v tem postopku postavljeni izvedenec, toženka ni dovolila ogleda v prisotnosti tožnika. Ugotovitev sodišča, da je toženki uspelo dokazati, da je tožniku izročila ključ in da mu vstopa v stanovanje, kadar je tako hotel, ni branila, izpodbijajo številna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ovrednotilo. Pritožba izpostavlja izpovedbo toženke na glavni obravnavi dne 1.2.2010. Toženka je v svoji izpovedbi zgolj pavšalno navedla, da se je s tožnikom zmenila, da preživnine ne bo plačeval, da pa bo zato pustil stanovanje njej in otrokoma. Za verodostojnost njenih trditev je pomembna njena nadaljnja izpovedba, da tožnik preživnine ne plačuje in da kar dobi, dobi po izvršbi. Gre torej za navedbe toženke med katerimi je logično nasprotje. Tožnik se uporabi stanovanja nikoli ni odpovedal, tudi ne v obdobju, v katerem je veljal ukrep prepovedi približanja stanovanja. Pri tem ukrepu gre za začasen ukrep in ne za meritorno odločitev o pravici, ki bi lahko imela kakršnekoli učinke na ekonomsko funkcijo lastninske pravice. V nasprotju z določili ZPP je sodišče zapisalo, da je listine, ki izkazujejo ukrep prepovedi približevanja, tožnik že prejel v preiskovalnem postopku. Pooblaščenec tožnika v nepravnomočno zaključenem kazenskem postopku ne zastopa in listin, ki se nahajajo v tem sodnem spisu in na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, pooblaščenec ne pozna. Sodišče je tako postopalo v nasprotju z določbo 2. odst. 7. čl. ZPP, zagrešilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj tožniku z nevročitvijo teh listin, ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta solastnika stanovanja v Ljubljani, na naslovu XX (po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1289/2005-1 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3029/2008, tožnik do 40 % in toženka do 60 %). Tožnik trdi, da je po razvezi 7.9.2000, toženka zamenjala ključavnico na vratih solastnega stanovanja, novega ključa pa mu ni izročila, tako, da od decembra 2000 dalje stanovanja ne more uporabljati. Zahteva, da toženka za obdobje od decembra 2000 do januarja 2010, plača uporabnino. Sodišče prve stopnje je po izpeljanem dokaznem postopku zaključilo, da je toženka uspela dokazati, da je tožniku izročila ključ in da mu vstopa v stanovanje, kadar je tako hotel, ni branila. V posledici je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da se je v določenih obdobjih toženec sam odpovedal uporabi stanovanja in tudi privolil v svoje prikrajšanje glede plačila odmene za uporabo njegovega solastnega deleža. Sam je priznal, da je v spornem obdobju kakšno leto in pol živel v B, pri čemer pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da ne bi verjelo toženki, da je bilo to v obdobju od novembra ali decembra 2000 dalje, torej nekako do sredine leta 2002. Tudi ni videti razloga za drugačen zaključek, kot je zaključek, da je v tem obdobju tožnik privolil v to, da celotno stanovanje uporablja tožnica (z otrokoma) brezplačno. Dovolj prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na obdobje po tem, ko se je tožnik vrnil iz B, pa do podaje izjave dne 19.6.2003, da mu toženka vstopa v stanovanje, kadar je to želel, ni branila. Če bi mu, ne bi bilo potrebe za podajo izjave z dne 19.6.2003, da se toženki ne bo približeval in je ne bo vznemirjal (priloga B2). Že v odgovoru na tožbo je toženka trdila, da tožnika ni izključila iz uporabe stanovanja in da če ga ni uporabljal, ga ni uporabljal po svoji volji, in se v zvezi s tem sklicevala tudi na izjavo z dne 19.6.2003. Glede te izjave, je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 19.5.2005 (list. št. 26), pojasnil, da se bo glede nje izjasnil na glavni obravnavi. To je storil na glavni obravnavi dne 1.2.2010, ko je izpovedal, da je podpis na tej izjavi sicer njegov, da pa tekst izjave takrat, ko jo je podpisal, še ni bil napisan. Upravičeno sodišče prve stopnje takšni izpovedbi ni sledilo in je izjavo štelo za verodostojno. Prepričljivo in življenjsko je nato v zvezi z njo zaključilo, da izjava, da se toženki ne bo približeval in je ne vznemirjal, pomeni tudi, da se ne bo približeval stanovanju, v katerem je toženka vseskozi živela, kar pa spet pomeni lahko le, da se je za obdobje od junija 2003 prostovoljno odpovedal uporabi stanovanja (v zameno za to, pa je tožnica umaknila tožbo oziroma prijavo zaradi lahke telesne poškodbe zoper tožnika). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je navedeno izjavo šteti tudi kot dogovor pravdnih strank, da se tožnik prostovoljno odreka uporabi stanovanja, pri čemer plačilo za uporabo tudi njegovega solastnega deleža ni bilo dogovorjeno in je torej tožnik s takšnim dogovorom privolil v lastno prikrajšanje. To pa ne pomeni, da bi to prikrajšanje veljalo neomejeno. Od trenutka, ko je tožnik kot solastnik zahteval plačilo za uporabo stanovanja, ni več mogoče šteti, da je podana njegova privolitev v prikrajšanje. Takšno zahtevo pa je podal v tožbi za plačilo uporabnine dne 25.3.2004. Za čas od decembra 2000 do vložitve tožbe 25.3.2004, pa je torej šteti, da tožniku uporabnina že iz navedenih razlogov, ne gre.

Glede nadaljnjega obdobja, od 25.3.2004 do januarja 2010 (v nadaljevanju povedano sicer v pretežni meri velja tudi za prvo obdobje), pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je želel kadarkoli vstopiti v stanovanje, pa mu je toženka to branila (konkretno je navajal le prepoved vstopa ob ogledu 6.10.2005, kar pa je izven vtoževanega obdobja). Upoštevati pa je potrebno tudi, da gre za razvezana zakonca, za katera sta očitno zakonska zveza in sobivanje postala tako nevzdržna, da je prišlo do razveze, in ni očitati tožniku, da v stanovanje „ne sili“, niti tožnici, da ga v stanovanje „ne vabi“. Zato po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti o tem, da toženka tožniku onemogoča oziroma preprečuje, da bi skupaj z njo uporabljal solastne nepremičnine. To pa je pogoj za uspešnost obogatitvenega zahtevka. Takšno je tudi stališče VSRS npr. v odločbi II Ips 852/2007, ki je nekoliko strožje kot v odločbi II Ips 395/2003, ki jo izpostavlja pritožba, kar tudi pomeni, da glede vprašanja obogatitvenih zahtevkov v podobnih primerih, sodna praksa kljub vsemu ni povsem enotna, zato sklicevanje pritožbe na odločbo II Ips 395/2003, ne zadostuje. V konkretnem primeru niti ni mogoče govoriti o prikrajšanju tožnika in obogatitvi toženke, v smislu določbe 219. člena v zvezi z 210. členom ZOR oziroma 198. člena v zvezi s 190. členom OZ. Gre za to, da bi morali pravdni stranki glede na spremenjene razmere zaradi razveze, na novo urediti svoja medsebojna razmerja, ne samo z razdružitvijo nepremičnin, ampak tudi z dogovorom o njihovi uporabi (do dokončne razdružitve) ali z zahtevo za ureditev razmerij med solastniki po določbah 12. poglavja Zakona o nepravdnem postopku – ZNP. V okviru tega postopka, upoštevaje tudi možnost predlaganja začasne odredbe (114. člen ZNP), bi tožnik svoje pravice učinkovito zavaroval. Če bi bilo ugotovljeno, da souporaba stanovanja ne pride v poštev, bi lahko zahteval tudi določeno odmeno zato, da stvari ne souporablja, v višini, kot bi jo narekovale okoliščine konkretnega primera. Pri tožbenem zahtevku, temelječem na določbah 219. člena v zvezi z 210. členom ZOR oziroma 198. člena v zvezi s 190. členom OZ, je potrebno tudi upoštevati, da bi šla tožniku odmena za njegovo prikrajšanje le v obsegu okoriščenja na strani toženke. Tožnik o obsegu okoriščenja na strani toženke ni podal nobenih, razen povsem pavšalnih trditev. Toženka je že v odgovoru na tožbo pojasnila, da v stanovanju biva skupaj z otrokoma (pravdnih strank), čemur tožnik očitno ne nasprotuje, ni pa tudi nobenih trditev, da otroka tudi preje stanovanja ne bi souporabljala. Toženka torej solastno stanovanje uporablja skupaj z otrokoma na enak način kot pred izselitvijo tožnika oziroma po trditvah toženke otroka celo sedaj uporabljata večji delež stanovanja, ona pa manjši (iz spalnice se je izselila v kabinet, hči pa iz kabineta v spalnico). Pritožbeno sodišče zato ne sprejema pavšalne tožnikove trditve, da je toženka s takšno uporabo obogatena oziroma okoriščena. Končno tudi ni mogoče izključiti, da tožnikov solastninski delež v višini 40%, uporabljata prav njegova otroka, pri čemer kot rečeno, tožnik ni niti zatrdil, da souporabi stanovanja s strani otrok nasprotuje. Tožnik torej tudi ni z gotovostjo izkazal, da toženka uporablja večji delež solastnih nepremičnin kot ustreza njenemu solastninskemu deležu, torej več kot 60% (1. odstavek 14. člena ZTLR, 1. odst. 66. člena SPZ) in da je na ta račun obogatena.

Pritožbeno sodišče se glede na povedano, ni spuščalo v vprašanje, ali je glede na sklepe o prepovedi približevanja tožnika mladoletni hčerki (kar pomeni tudi prepoved približevanja, kaj šele souporabe, spornemu stanovanju), možno govoriti o tem, da tožniku uporabnina za obdobje izrečenega ukrepa, ne gre, niti do pritožbenih trditev v zvezi s tem, da sodišče prve stopnje tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu, teh sklepov v pravdnem postopku ni vročilo. V zvezi s tem le pripominja, da za tožnika že v vlogi z dne 24.8.2007 (list. št. 102), dejstvo izreka prepovedi približevanja ni bilo sporno, torej je nedvomno ustrezne sklepe prejel in bi z njimi lahko seznanil tudi svojega pooblaščenca.

Glede na vse povedano je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikov zahtevek neutemeljen, zato ga je pravilno in zakonito v celoti zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).


Zveza:

ZOR člen 210, 219.

OZ člen 190, 198.
Datum zadnje spremembe:
02.02.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxMzE2