<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 2383/2018
ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.2383.2018

Evidenčna številka:VSL00022545
Datum odločbe:03.04.2019
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Polona Marjetič Zemljič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - SODNI REGISTER - STVARNO PRAVO
Institut:uporabnina - neupravičena obogatitev - uporaba vozila - neupravičena uporaba tuje stvari - nadomestilo za izgubljeno korist - pridobitev lastninske pravice na premičnini - zakonita zastavna pravica - podjemna pogodba

Jedro

Toženka je smela vozilo uporabljati kot prokuristka tožeče stranke, kar seveda pomeni tudi do takrat, ko je bila prokuristka tožeče stranke, torej do 30. 3. 2015. Stališče sodišča prve stopnje, da se od dne, ko je bil objavljen vpis podatka v sodni register, ne more nihče sklicevati na to, da, ga ni poznal, je pravilno.

Razmerja med pravdnima strankama (po prenehanju prokure) sodišče prve stopnje utemeljeno ni opredelilo kot podjemne pogodbe. Ker je tako, podlage za zastavno pravico (v smislu 647. člena Obligacijskega zakonika) toženka ni izkazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Med pravdnima strankama - tožečo gospodarsko družbo in toženko, njeno bivšo prokuristko, je sporna toženkina uporaba vozila v času od 31. 3. 2015 do 21. 12. 2015. Tožeča stranka trdi, da je toženka vozilo od preklica prokure, 30. 3. 2015 dalje, uporabljala brez pravnega naslova in zahteva plačilo uporabnine. Toženka ugovarja, da je bilo vozilo njeno, ker je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor, da bo vozilo po plačilu obrokov lizinga prešlo v njeno last.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 29365/2016-6 z 20. 3. 2016 v delu, v katerem je toženka dolžna plačati 11.594,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2016 in 44 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2016; v preostalem delu pa sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je še naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 1.282,97 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka, ki predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe. Meni, da bi sodišče moralo zaslišati še predlagani priči M. M. in No. M. (verjetno pravilno Ni. M.), ki bi vedeli povedati o okoliščinah uporabe vozila v času, ko je toženka odšla v tujino, in o dogovoru o nakupu vozila med pravdnima strankama.

Pritožnica obsežno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, kaj sta se pravdni stranki dogovorili o avtomobilu. Vztraja, da je bilo le „formalno pisano na tožečo stranko, pripadalo pa je toženki“ oziroma je bilo dogovorjeno, da bo prešlo v njeno last. Ponavlja, da je vozilo sama izbrala, ga prevzela in skrbela za njegovo financiranje.

Toženka izpostavlja, da s prenehanjem prokure ni bila seznanjena že 31. 3. 2015, ampak bistveno kasneje. Aprila in maja 2015 je vozilo uporabljala za delovanje tožeče stranke in ne za svoje potrebe. Pogojev za plačilo uporabnine v tem času torej ni.

Tožnik je toženko šele v septembru 2015 pozval, naj vrne vozilo, kar med pravdnima strankama ni sporno.

Pritožnica tudi vztraja, da je izkazala vse pogoje za pridobitev zakonite zastavne pravice na vozilu.

Izpodbija še ugotovitve sodišča prve stopnje o višini uporabnine, sodišče ne bi smelo slediti ceniku avtohiše. Toženo stranko bi moralo pozvati k dopolnitvi ugovora glede višine.

Napačna je tudi odločitev o stroških, saj tožeča stranka ni v celoti uspela s tožbenim zahtevkom.

4. Tožeča stranka v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnica kot relativno kršitev določb pravdnega postopka opredeljuje zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič M. M. in Ni. M. o uporabi vozila v času, ko je toženka odšla v tujino in o vsebini dogovora o nakupu vozila ter posesti vozila. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da okoliščine uporabe vozila med pravdnima strankama v času, ko je toženka odšla v tujino, niso bile sporne. Toženka te (pravilne) ugotovitve sodišča sploh ne izpodbija. Izpostavlja drugo sporno dejstvo - ali je tožeča stranka toženko že v G. pozvala, naj ji vrne vozilo - a v zvezi s tem zaslišanja prič ni predlagala. V zvezi z vprašanjem dogovora pravdnih strank o nakupu vozila pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da priči (kot je pojasnila sama toženka) o njem ne vesta ničesar, saj ob dogovorih nobena od njiju ni bila prisotna. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da to, kaj je pričama o dogovoru povedala tožena stranka, ni pravno odločilno. Stališče sodišča prve stopnje je pravilno, pritožnica pa mu argumentirano niti ne nasprotuje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka z zavrnitvijo predloga za zaslišanje prič torej ni bila storjena.

7. Pritožnica tudi v pritožbi vztraja pri tezi, da je bilo „vozilo zgolj formalno pisano na tožečo stranko, v resnici pa pripada toženi stranki“. Ta teza nasprotuje že toženkini nadaljnji tezi o tem, da je bilo dogovorjeno, da bo vozilo prešlo v njeno last, predvsem pa preprostemu dejstvu, da do poplačila vseh obrokov lizinga (30. 6. 2016) ni bila lastnica vozila nobena od pravdnih strank, ampak lizingodajalec1. Vztrajanje pri tem, da je bilo vozilo dejansko kupljeno za toženo stranko2, je brezpredmetno. Ni namreč dvoma, da je tožena stranka vozilo od nakupa do prenehanja prokure oziroma še dlje uporabljala. A to, kdo je vozilo uporabljal (oziroma pridobil v posest; prim. 1. odstavek 60. člena in 62. člen Stvarnopravnega zakonika), ni edino, kar kaže na lastninsko pravico na premičnini. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka razpolagalno pravico pridobila šele 30. 6. 2016, ki ji pritožnica ne nasprotuje, je pravno pomembna za oceno toženkinega prepričanja o njeni lastninski pravici. V luči omenjenega pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je vozilo kupila tožeča stranka, da ga je (za službene in zasebne namene) uporabljala toženka; da je obroke lizinga plačevala s sredstvi družbe3 in da je s plačilom zadnjega obroka lizinga lastninsko pravico pridobila tožeča stranka. Toženka svojih trditev, da je lastnica avtomobila, torej ni uspela dokazati. Dokazne ocene sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala zatrjevanega dogovora o „prepustitvi vozila“4, pritožnica niti ne izpodbija. Da bi obstajala še kakšna druga podlaga za njeno uporabo5 vozila, toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila.

8. Ker je tako, sodišču ni ostalo drugega, kot sprejeti tezo tožeče stranke, torej, da je smela toženka vozilo uporabljati kot prokuristka tožeče stranke, kar seveda pomeni tudi do takrat, ko je bila prokuristka tožeče stranke, torej do 30. 3. 2015. Stališče sodišča prve stopnje, da se od dne, ko je bil objavljen vpis podatka v sodni register, ne more nihče sklicevati na to, da, ga ni poznal (5. odstavek 8. člena Zakona o sodnem registru), je pravilno, in velja tudi za toženko. Višje sodišče pa tudi v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženka za preklic prokure vedela. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem vprašanju6 je jasna, življenjsko sprejemljiva in prepričljiva ter sledi metodološkim napotkom 8. člena ZPP, pritožnica pa je (razen z vztrajanjem pri svojem stališču) vsebinsko sploh ne napada.

9. Okoliščini, kako dolgo je toženka ostala na razstavi v G., in na kakšni podlagi je tam opravljala storitve za tožečo stranko, se tako pokažeta za neodločilni. Nobena od pravdnih strank namreč ni nikdar trdila, da je tožena stranka avtomobil uporabljala, ker je opravljala storitve za tožečo stranko. Toženka je trdila, da ga je uporabljala, ker je bil (ali bo) njen oziroma ker ji ga je tožeča stranka „prepustila“ (ničesar od tega ni dokazala), tožeča stranka pa, da ga je uporabljala, ker je bila njena prokuristka (obstoj prokure niti ni sporen).

10. Zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka avtomobil od 31. 5. 2015 do 21. 12. 2015 uporabljala brez pravnega naslova, je torej pravilen. Za kaj vse ga je (brez naslova) uporabljala ali pa ga ni uporabljala, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ni pravno odločilno. Pravilni odgovori na trditve o tem, da tožeča stranka toženke pred septembrom 2015 ni pozivala na vrnitev avtomobila in da toženka avtomobila odtlej ni uporabljala, so v izpodbijani sodbi7, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja.

11. Glede zakonite zastavne pravice v smislu 647. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je po prepričanju višjega sodišča odločilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da toženka obstoja podjemne pogodbe (v smislu 619. člena in naslednjih) ni dokazala niti zatrjevala. Trditev o tem, kako in kdaj je prišlo do sklenitve podjemne pogodbe8, kakšne so bile toženkine obveznosti in koliko se je zavezala tožeča stranka plačati, toženka ni podala. Razmerja med pravdnima strankama (po prenehanju prokure) torej sodišče prve stopnje utemeljeno ni opredelilo kot podjemne pogodbe. Ker je tako, podlage za zastavno pravico toženka ni izkazala.

12. Korist, ki jo je tožeča stranka izgubila, ker od 31. 5. 2015 do 21. 12. 2015 avtomobila ni mogla uporabljati, je dokazala s predložitvijo cenika avtohiše (priloga A 3 v spisu), ki ga je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje tako ni imelo razloga, da bi na predlog tožeče stranke v zvezi z višino izgubljene koristi postavljalo izvedenca. Izvedba dokaza z izvedencem na podlagi predloga tožeče stranke za dokazovanje trditev tožene stranke, kot si to očitno v pritožbi predstavlja tožena stranka, bi bila v nasprotju s 1. odstavkom 7. člena ZPP. Pritožbeno stališče, da tožeča stranka ni nasprotovala njeni trditvi, da so najemnine za dolgotrajni najem vozil nižje, je napačno, pa tudi nerelevantno. Tožeča stranka ni zahtevala plačila najemnine za dolgotrajni najem vozila, ampak nadomestilo za izgubljeno korist. Z vztrajanjem, da je korist, ki jo je tožena stranka ustvarila v vtoževanem obdobju, enaka seštevku dnevnega najema za vozilo po ceniku avtohiše (list. št. 68), je ustrezno nasprotovala trditvi tožene stranke. Napačno je pritožbeno stališče, da je to, da so najemnine za dolgotrajni najem vozil nižje, splošno znano dejstvo, ki ga ne bi bilo treba dokazovati. Poleg tega ne gre za odločilno dejstvo; odločilno je, kakšna je izgubljena korist, ki bi jo lahko tožeča stranka dosegla z uporabo avtomobila, pa je ni mogla. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da je ta kaj nižja od vrednosti, ki jo je s predložitvijo cenika avtohiše dokazala tožena stranka, je pravilen.

13. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom res ni uspela v celoti, kot pritožnica pravilno izpostavlja. A to je ugotovilo že sodišče prve stopnje in ugotovitvi, da tožeča stranka ni uspela le s 3 % tožbenega zahtevka, pritožnica pritrjuje. Ne izpodbija niti ocene sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Ker je tako, je odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožeči povrniti vse stroške, pravilna, podlago pa ima v 3. odstavku 154. člena ZPP, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni; niso pa podane niti kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka. Enako velja za tožečo stranko, saj stroškov njenega odgovora na pritožbo ni mogoče uvrstiti med potrebne v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP.

-------------------------------
1 Ugotovitev sodišča prve stopnje v 9. točki na 8. strani izpodbijane sodbe.
2 Sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavlja, da sta pravdni stranki poslovali poenostavljeno, brez jasnih dogovorov, z mešanjem zasebnega in družbenega premoženja, očitno tudi z mešanjem pojmov lastnina in uporaba.
3 Obrazložitev sodišča prve stopnje v 12. točki na 9. in v začetku 10. strani izpodbijane sodbe.
4 12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe na 10. strani in 13 točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
5 Zastavna pravica (o njej več v nadaljevanju) ne daje pravice do uporabe stvari.
6 9. in 16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
7 15. in 17. točka obrazložitve.
8 Torej dogovora o tem, da se toženka zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., tožeča pa se zavezuje, da ji bo za to plačala.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 60, 60/1, 62
Zakon o sodnem registru (1994) - ZSReg - člen 8, 8/5
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 198, 619, 647
Datum zadnje spremembe:
10.08.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwODQ0