<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 545/2018-44
ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.545.2018.44

Evidenčna številka:UP00023155
Datum odločbe:07.12.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Darinka Dekleva Marguč (preds.), mag. Damjan Gantar (poroč.), Liljana Polanec
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - status begunca - politično prepričanje kot razlog preganjanja - nekonsistentnost izjav - informacije o izvorni državi - preganjanje - odločanje v sporu polne jurisdikcije

Jedro

Tožena stranka se ni držala standardov iz uveljavljene sodne prakse glede ocenjevanja (ne)verodostojnosti, tj., da je potrebno v dokazno oceno vključiti tako negativne kot tudi pozitivne elemente ocene neverodostojnosti in da je potrebno razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi nekonsistentnostmi.

Sodišče ne more slediti dokazni oceni tožene stranke, da se izpovedbi obeh tožnikov glede navedenih dveh dogodkov med seboj toliko razlikujeta (vprašanje notranje konsistentnosti), da ne bi bilo mogoče verjeti, da sta se dogodka zgodila. Še posebej, ker iz informacij o izvorni državi izhaja (kar je že element zunanje konsistentnosti, torej drugi kriterij v shemi za oceno verodostojnosti), da je v tistem času dejansko obstajalo vsesplošno sovražno ozračje do pripadnikov gibanja Hizmet, ki ga je ustvarila turška oblast.

Tožniki primarno uveljavljajo preganjanje s strani države (strah pred pridržanjem, mučenjem, kazenskim postopkom, preklicem potnih listin, odpovedjo delovnega razmerja na fakulteti in nezmožnost nove zaposlitve ipd.) in zatrjujejo, da je do preganjanja s strani sosedov (torej nedržavnih subjektov) prišlo ravno zaradi hujskanja javnih oblasti zoper pripadnike Hizmeta, obdolžitve gibanja za poskus državnega udara in razglasitve gibanja za teroristično organizacijo. V takšnih okoliščin se od tožnikov ne more pričakovati, da bi morali klicati policijo, in je treba šteti, da tožnikom dejanska, trajna in učinkovita zaščita pred preganjanjem v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 ni bila na voljo (3. al. 24. člena ZMZ-1).

Okoliščina, da so zapustili stanovanje in socialni položaj, s katerim so bili zelo zadovoljni, to pa so storili z dvema majhnima otrokoma, je poseben element v oceni verodostojnosti (verjetnost, da so se dogodki odvijali tako, kot sta jih opisala tožnika), ki ga tožena stranka neupravičeno ni upoštevala in prav tako kaže na utemeljen strah pred preganjanjem.

Če je akter preganjanja država, je sicer lahko pomembna okoliščina, kako je prosilec za mednarodno zaščito zapustil državo, vendar zgolj dejstvo, da so tožniki lahko legalno zapustili državo, v konkretnem primeru še ne utemeljuje zaključka, da tožniki v Turčiji niso bili in, kar je še bolj bistveno, tudi v primeru vrnitve ne bodo ogroženi, saj je treba nujno upoštevati vse druge dokaze in okoliščine konkretnega primera, ki temu zaključku nasprotujejo. Glede na okoliščine kontrole tožnikovih potnih listin in glede na informacije o izvorni državi o širjenju kroga osumljencev zgolj dejstvo, da so tožniki lahko zapustili državo, še ne more utemeljevati zaključka, da tožnikom v Turčiji ni grozilo in jim, kar je bistveno, tudi v prihodnosti ne grozi preganjanje.

Dejanje obtožbe pripadnosti teroristični organizaciji, ki temelji zgolj na politični opredeljenosti in pripadnosti gibanju Hizmet, ter na tej podlagi dejanje neutemeljenega in diskriminatornega odvzema prostosti do 7 dni, kar se glede na informacije o izvorni državi o dolgotrajnih in celo tajnih pridržanjih lahko še podaljša, je dovolj resne narave, da predstavlja hudo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Hudo kršitev človekove pravice do poštenega sojenja predstavlja tudi nezmožnost dostopa do odvetnika, nezmožnost tajne komunikacije z odvetnikom, pritiski javnih oblasti na odvetnike, politična razrešitev velikega števila tožilcev in sodnikov ter grožnje z nesorazmernimi zapornimi kaznimi.

Tožniku grozi tudi kršitev absolutne temeljne človekove pravice, ki je torej v skladu z drugim odstavkom 15. člena EKČP ni mogoče omejiti, in sicer prepoved mučenja iz 3. člena EKČP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-1213/2016/47 (1312-06) z dne 2. 2. 2018 odpravi in se prošnjam za priznanje mednarodne zaščite prosilcev A.A., roj. ... 1984 v kraju ..., Turčija, B.B., roj. ... 1990 v kraju ..., Turčija, C.C., roj. ... 2015 v kraju ..., Turčija in D.D., roj. ... 2014 v kraju ..., Turčija, vsi državljani Turčije, ugodi ter se jim prizna status begunca.

II. Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom in odločbo najprej združila upravne zadeve tožnikov glede mednarodne zaščite v en postopek, nato pa z odločbo njihove prošnje za mednarodno zašito zavrnila. V obrazložitvi odločbe najprej pojasnjuje, kaj sta prvi tožnik in prva tožnica navedla v svojih prošnjah in osebnih razgovorih. Tožnik je med drugim navedel, da je državljan Turčije, da je kurdske narodnosti, da je delal kot sekretar ... na Hizmetovi Univerzi E. in da je tudi sicer pripadnik gibanja Hizmet. Težave so nastale 15. 7. 2016, ko je uradna oblast pripadnike Hizmeta razglasila za odgovorne za državni udar ter gibanje Hizmet razglasila za teroristično organizacijo. Sedaj vse pripadnike tega gibanja preganjajo. Vse vodilne v ustanovah Hizmeta so odpustili, tudi njega. Več tisoč pripadnikov gibanja so priprli, zoper njih se vodijo sodni postopki. Veliko ljudi je v priporu tudi umrlo ali pa so bili mučeni. Erdogan javno nagovarja ljudi, da pripadnike gibanja Hizmet preganjajo oziroma da se do njih grdo obnašajo, in ljudje so se dejansko začeli do njih nespoštljivo obnašati. Sosedje so jim dejali, da so izdajalci domovine in da jih je treba ubiti. Ker se je to vedno bolj stopnjevalo, so odšli. Tožnica je pri podaji prošnje povedala, da je prav tako pripadnica gibanja Hizmet, in prav tako navajala, da je zaradi tega preganjana. Obkolili so njihovo hišo in vpili, da jih bodo vse pobili. Vseh groženj, ki so jih dobili, policiji niso prijavili, saj je policija na strani Erdogana. V kolikor bi se vrnili v Turčijo, bi njenega moža zagotovo zaprli in bi bil izpostavljen mučenju in pretepanju.

2. Na osebnem razgovoru je tožnik bolj podrobneje pojasnil okoliščine odhoda iz države in dejstva, na podlagi katerih sta okolica in oblast lahko sklepali, da je pripadnik gibanja Hizmet. Preden je zapustil državo, je pooblastil odvetnico, da bi izvedela, ali se proti njemu vodi kakršnakoli preiskava. Ko je šla odvetnica na policijo, policist ni ničesar iskal, rekel je le, da v kolikor bodo našli razloge za priprtje, bodo zaprli tožnika in njo. Tožnik je pojasnil, da se je začel pritisk na Hizmet že decembra 2013, ko je bilo v tem obdobju veliko korupcije. Glede kurdske narodnosti je prosilec navedel, da ima ogromno sorodnikov v drugem predelu Turčije, katerim so požgali hiše, vendar ker je živel v Carigradu, se njemu to ni zgodilo. Ko so ga sosedje videli zunaj, so mu vedno govorili, da je terorist in izdajalec, dejali so mu, da si zasluži smrt. Zgodilo se je celo, da so obkolili njihovo zgradbo ter vpili in grozili. Glede okoliščin odhoda na letališču je tožnica na osebnem razgovoru povedala, da so se bali, saj niso vedeli, ali so jim preklicali potne listine, da je bil policijski kontrolor malo živčen in jih ni toliko natančno kontroliral, zato so šli lahko čez mejo brez težav. Tožnica je svojo vlogo kot pripadnica gibanja Hizmet opisala tako, da so se s prijateljicami velikokrat zbrale in razmišljale, kako lahko pomagajo družinam, ki ne morejo financirati šolanja. V ta namen so organizirale bazarje, kjer so prodajale pecivo in jedi, ki so jih pripravile doma. Sama ni bila zaposlena, doma je skrbela za dva majhna otroka, živeli so od moževe plače, saj je dobro zaslužil. Po poskusu državnega udara so ljudje dvakrat obkolili njihov blok in jih zmerjali ter jim grozili, da si zaslužijo smrt, fizično pa jih niso napadli, ker so ostali v stanovanju. Stanovanje so zapustili konec avgusta 2016 in odšli na vikend k svakinji. Pri urejanju potnih listin zase in za hčeri tožnica ni imela težav. Njen mož je decembra 2014 tudi protestiral proti oblastem, ko so policisti vdrli v časopisno hišo Zaman. Oblasti sta nasprotovala tudi na Facebooku in Twitterju.

3. Tožena stranka je navedla, da tožnika uveljavljata tako dejansko kot pripisano politično prepričanje. Nato je povzela informacije o izvorni državi glede gibanja Hizmet in ugotovila, da te informacije dejansko potrjujejo navedbe tožnika in tožnice glede tega gibanja. Vendar pa je glede drugih njunih izjav, s katerimi utemeljujeta, da sta bila zaradi pripadnosti temu gibanju potencialna tarča oblasti, zaslediti mnogo kontradiktornosti, nekatere njune izjave pa dajejo vtis neprepričljivosti. Tožena stranka težko verjame, da je tožnica pozabila točen naslov zadnjega prebivališča; da so v kraju, kjer so živeli, okoliški prebivalci vedeli, da so pripadniki gibanja Hizmet in da v njihovem bloku pripadnikov gibanja Hizmet ni bilo; da bi se člana gibanja Hizmet lahko prepoznalo po tem, da je pravičen, delaven in pripravljen pomagati in da so bili pogosto deležni verbalnega zmerjanja. Navedbe tožnikov glede dveh obkolitev njihovega bloka so bile posplošene, skope in nekonsistentne. Tožnica bi morala vedeti, kdaj natančno se je to zgodilo, nista znala navesti, kako dolgo so bili ti ljudje spodaj, kateri ljudje so to bili in kaj so počeli. Poleg tega dogodka nista prijavila na policijo in tako nista niti skušala zaprositi za zaščito, kar je nenavadno, če sta se zaradi tega dogodka zares počutila tako ogrožena, kot sta navajala. Tožena stranka je poudarila, da so tožniki po obeh dogodkih še vedno nemoteno bivali v tem stanovanju in to celo do konca avgusta 2016. V nadaljevanju je tožena stranka tudi podrobneje analizirala navedbe tožnikov o tem, kam točno so pobegnili po tem, ko zapustili svoje stanovanje, in izpostavila, da so njune navedbe glede tega kontradiktorne, neprepričljive in neskladne. Glede pisma tožničinih staršev z dne 5. 2. 2017 tožena stranka pravi, da so notri opisani le dogodki o navedbah obeh tožnikov, da so torej dogodki opisani posredno in da takšno pismo ne more imeti nobene dokazne vrednosti. Nadalje ni mogoče sprejeti za verjetno, da bi se tožnik izpostavljal na takšen način, da bi njegova odvetnica celo dvakrat odšla na policijo poizvedovat o njegovem stanju, čeprav naj bi se že prvič zelo prestrašila. V spis je tožnik predložil tudi pismo odvetnice, iz katerega pa ni razvidno, da bi se odvetnica zanj zglasila na policijski postaji in poizvedovala o njem, pač pa iz njega izhaja zgolj opisovanje splošnih dogodkov v Turčiji in da naj bi bil tožnik zaskrbljen, ker je vlada ukinila potne listine. Odvetnica pa v tem pismu ne omenja, da bi se na policiji pozanimala o tem, ali je zoper tožnika razpisana kakšna preiskava. Tožnik je pri podaji prošnje navedel, da je dobil potrdilo od policije, da nima prepovedi izstopa iz države, na osebnem razgovoru pa je navedel ravno obratno, in sicer da potrdila na policiji ni dobil. Tožena stranka je tudi zaključila, da tožniki niso bili na kakršnemkoli seznamu ljudi, ki bi jim bil prepovedan izhod iz države, saj so tožnici in njenima hčerama skoraj dva meseca po poskusu državnega udara izdali potne liste, torej za turške oblasti očitno niso bili sporni ali operativno zanimivi, še posebej v okoliščinah, ko so turške oblasti potne listine sicer množično odvzemale in preklicevale. Tožena stranka na podlagi tega ugotavlja, da tožniki niso bili ogroženi v izvorni državi. V povezavi z navedbami tožnika glede njegove zaposlitve tožena stranka dvomi, da je bil tožnik v izvorni državi res tako ogrožen, kot želi prikazati, saj če bi bil resnično ogrožen, si zagotovo ne bi šel iskat nove zaposlitve in se na takšen način izpostavljal, pač pa bi državo zapustil v čim krajšem možnem času. Inštitucija, v kateri je bil tožnik zaposlen, je sicer bila tarča različnih preiskav, vendar obiski oblasti in pritiski niso bili usmerjeni na prosilca samega, temveč na inštitucijo kot tako. Tožnik trdi, da naj bi bil zaveden kot pripadnik teroristične organizacije, vendar če bi to držalo, potem bi bil tarča različnih preiskav in bi ga oblasti iskale. Tako pa se mu niti pri iskanju nove zaposlitve ni popolnoma nič zgodilo. Po državnem udaru tožnik ni imel nobenih težav z oblastjo ali kakršnokoli državno inštitucijo. V nadaljevanju je tožena stranka povzela informacije o izvorni državi, iz katerih izhaja, da se je na poskus državnega udara vlada odzvala z množičnimi ukrepi proti javnim uslužbencem in civilni družbi in da držijo navedbe tožnikov, da so po neuspelem državnem udaru v nekaj mesecih pridržali ogromno število ljudi. Glede odpuščenih oseb so odloki le posplošeno utemeljevali, da so bili našteti posamezniki pripadniki teroristične organizacije oziroma povezani z njimi, niso pa vsebovale nikakršnih posamičnih utemeljitev za prenehanje delovnega razmerja. Iz tega naj bi izhajalo, da je bilo odpuščanje v mnogih primerih samovoljno, nepravično in/ali politično motivirano. V zvezi s tem sta tožnika navajala, da imata strah pred aretacijo in priporom. Pri tem sta se sklicevala, da so tako že zaprli njune kolege in sodelavce. Informacije o izvorni državi potrjujejo, da je ministrstvo za šolstvo po državnem udaru razrešilo več kot 33.000 uslužbencev in preklicalo licence 27.000 učiteljem v zasebnih, osnovnih in srednjih šolah. Da je bilo odstranjenih oziroma suspendiranih okoli 50.000 izobražencev, učiteljev in drugih delavcev v šolstvu in da je vlada ukazala zapreti več kot 1.000 zasebnih šol povezanih z gibanjem Hizmet. Vendar je tožena stranka opozorila, da se vsi primeri, ki so v poročilih omenjeni, nanašajo na javne uslužbence, med njimi tudi na šolske učitelje in delavce, vendar zapiranje sodelavcev tožnika ne more biti dokaz, da sta tudi sama tožnika v nevarnosti pred aretacijo, saj tožnika oblasti nikoli niso iskale. Tožniki torej v svoji izvorni državi niso ogroženi, oziroma sploh niso tako zanimivi za turško oblast, kakor zatrjujejo. Tožnik je uveljavljal tudi druge razloge za preganjanje, in sicer da je decembra 2014 protestiral pred časopisno hišo Zaman in da so takrat nekatere ljudi tudi zaprli. Tožena stranka je ugotovila, da se tožniku na in po tem protestu decembra ni nič zgodilo. Glede svoje kurdske narodnosti je tožnik navedel zgolj to, da ima ogromno sorodnikov v JV delu Turčije, ki so jim požgali hiše, ni pa navajal nobenih posebnih okoliščin, ki bi morebiti lahko bile povezane z njegovo kurdsko pripadnostjo in da bi se mu zaradi tega lahko kaj zgodilo. Tožnika sta tudi uveljavljala izražanje svojega mnenja preko Tweeterja in Facebooka, pri čemer je tožena stranka ugotovila, da gre za stare zapise, zaradi katerih tožnika nista imela nikakršnih težav. Tožena stranka je zaključila, da do odhoda iz izvorne države zaradi svoje pripadnosti gibanju Hizmet tožnika nista imela nobenih težav, tožnik sicer zatrjuje, da je bil zaradi pripadnosti gibanju odpuščen, vendar pa so njegove izjave v zvezi z dogodki, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države neprepričljivi in tudi kontradiktorni, zato mu ni mogoče verjeti. Pa tudi, če bi njegova trditev držala, dejanje odpovedi delavnega razmerja samo po sebi ne predstavlja akta preganjanja, sploh ob upoštevanju tega, da je tožnik s svojo družino v najbolj spornem obdobju državo neovirano zapustil. Tožnika sta tudi uveljavljala, da je po njunem odhodu iz Turčije prišlo do spremenjenih okoliščin, češ da je tožnik sedaj na seznamu oseb, ki jih oblasti iščejo z namenom aretacije zaradi uvedenega kazenskega postopka. Tožnik je priložil štiri kopije turških dokumentov, ki jih je pridobil dne 28. 11. 2017 po e-pošti od prijatelja, ki se trenutno nahaja v Bosni in Hercegovini. Dokumenti so vsebovali QR kode z povezavo na spletno stran v okviru turškega nacionalnega pravosodnega informacijskega sistema, vendar tožnik ni mogel dostopati do teh dokumentov s svojimi uporabniškimi podatki. Če bi ti dokumenti resnično obstajali, bi le-te tožnik nedvomno še enkrat pridobil oziroma bi izkazal njihovo pristnost, saj poseduje uporabniško ime in geslo. Tožnik je priložil tudi listine, ki dokazujejo, da je imel odprt račun pri Banki ... in da je bil naročnik dveh časopisov, Zaman in Bogun, vendar tožena stranka zgolj tega, da sta bila tožnika komitenta banke ..., ne more šteti za okoliščino, ki sama po sebi izkazuje utemeljen strah pred preganjanjem. Ker pa tožena stranka sprejema, da sta tožnika pripadnika gibanja Hizmet, je potrebno ugotoviti, ali že zgolj to dejstvo zadošča za utemeljeno sklepanje, da bosta podvržena preganjanju. Že to, da v preteklosti nista bila tarča oblasti, govori v prid temu, da sama pripadnost gibanju očitno ne zadostuje za to, da bi bilo mogoče govoriti o utemeljenem strahu pred preganjanjem. Pripadnikov gibanja Hizmet naj bi bilo okoli 5 odstotkov celotnega prebivalstva Turčije, kar je približno 4 milijone ljudi, podatki pa kažejo, da je bilo priprtih ali aretiranih približno 50.000 ljudi, približno 150.000 ljudi pa je bilo odpuščenih. Čeprav so te številke velike, pa je potrebno ugotoviti, da v primerjavi z ocenjenim številom oseb, ki podpirajo to gibanje, te številke ne predstavljajo velikega odstotka. Vsekakor ne takšnega, da bi bilo mogoče govoriti o množičnem in vsesplošnem aretiranju pridržanih in zapiranju pripadnikov gibanja Hizmet. Večina ljudi je bila sankcionirana tako, da so bili odpuščeni ali le začasno suspendirani. Tožnik bi moral izkazati, da je iz kakršnegakoli razloga za oblasti dejansko postal sumljiv. Tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje statusa begunca, prav tako posledično tudi ne njuna mladoletna otroka. Tožniki prav tako ne izpolnjujejo pogojev za podelitev subsidiarne oblike zaščite. Ne zatrjujejo niti, da jim grozi smrtna kazen ali usmrtitev, niti da bi v Turčiji obstajala situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Po smislu sicer zatrjujejo, da jim v primeru vrnitve v izvorno državo grozi resna škoda v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1, vendar tožnika v preteklosti nista imela težav zaradi pripadnosti gibanju Hizmet, njune izjave so neprepričljive, s predloženimi dokazili pa nista uspela izkazati, da bosta imela navedene težave v prihodnosti, tega pa ni mogoče zaključiti niti na podlagi informacij o izvorni državi.

4. V tožbi tožniki izpodbijajo dokazno oceno tožene stranke in povzemajo že predložene in navajajo nove informacije o izvorni državi, iz katerih izhaja, da se nadaljujejo aretacije zaposlenih na univerzi E. in drugih univerzah, da se nadaljujejo mučenja in prisilna izginotja nasprotnikov režima, da uradniki in civilisti za svoja dejanja niso kaznovani, da so preganjani tudi Kurdi in žene osumljencev. Tožniki navajajo, da se koncept »utemeljenega strahu« nanaša na prihodnost, da so do statusa begunca upravičeni tudi t.i. zatečeni (sur place) begunci in da je že pretrpljeno preganjanje resen znak prosilčevega strahu pred preganjanjem, razen če obstajajo utemeljeni razlogi, da se preganjanje ne bo ponovilo. Tožniki navajajo, da ocena zunanje nekonsistentnosti v konkretnem primeru ni podana, in se glede definicije preganjanja in dejanj diskriminacije sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1875/2015 z dne 1. 6. 2017. Tožnik tudi ni imel možnosti sodelovanja pri obravnavi dokazov, kakor izhaja iz sodbe (pravilno sklepa) Vrhovnega sodišča RS I Up 262/2017. Tožena stranka v komentarjih na predložene informacije o izvorni državi ni predložila nobenih relevantnih povezav na informacije, do katerih bi se lahko tožniki opredelili že v predhodnem postopku, zaradi česar je ponovno kršena pravica do izjave. Ta pravica je kršena tudi zaradi pomanjkljivega načina prevajanja pri podaji prošnje in na osebnih razgovorih, kjer je tolmač slovenske zapise zapisnikov povzel s svojimi besedami, namesto, da bi jih dobesedno prevedel. Razhajanja med izpovedbama tožnikov, na katera se tožena stranka sklicuje, so minimalna in ne spremenijo bistva, tj. da vsi dokazi in dejstva prikazujejo neposredno ogroženost tožnikov v izvorni državi. Če je tožena stranka menila, da so si izjave tožnikov med seboj v nasprotju, bi ju morala s tem soočiti (kršitev načela materialne resnice in načela zaslišanja stranke). Glede dokaznega standarda in dokaznega bremena ter vodenja postopka v zvezi s tem se tožniki sklicujejo na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1875/2015 z dne 1. 6. 2017. Glede s strani tožene stranke ugotovljenih nekonsistentnosti tožniki pojasnjujejo, da je tožnica dovolj natančno opisala, kje so živeli, in samo ime ulice ni bistveno. Notorno dejstvo je, da če nekdo prebira Hizmetove časopise, da je pripadnik tega gibanja, poleg tega pa je tožnik dejansko imel stike s sosedi, česar ga tožena stranka ni vprašala (vprašala je le tožnico, ki je odgovorila, da pristnih stikov niso imeli, ker zanjo zaradi muslimanskega porekla ni običajno, da bi se pogovarjala z drugimi moškimi, poleg tega pa je ves čas skrbela za dva majhna otroka), zato so sosedje lahko vedeli, da sta pripadnika gibanja Hizmet. Tožnika nista povedala, da se člana gibanja prepozna le po obnašanju oziroma osebnih lastnostih (pravičnost, delavnost, pomoč), pač pa tudi na podlagi zaposlitve v Hizmetovi instituciji, spremljanju Hizmetovih medijev in poslovanja preko banke ..., česar tožena stranka ni upoštevala. Glede obkolitev je bilo tožnico zelo strah in je razumljivo, da se ni spomnila, kdaj točno se je to zgodilo, pa tudi vprašanje tožene stranke ni terjalo datumskega odgovora. O tem, da naj bi tožnica pri podaji prošnje navedla, da so obkolili blok le enkrat, kasneje pa dvakrat, tožena stranka tožnice ni soočila, sploh pa gre za nepomembno podrobnost. Grožnje s smrtjo lahko pomenijo konkretno ogroženost, tožniki pa niso mogli takoj po obkolitvah zapustiti stanovanja, ker za to takoj ni bilo nobene možnosti, prav tako pa so mislili, da se bodo razmere umirile. Glede prižiganja luči tožena stranka ni preverila podrobnosti dogodka, in sicer so prižgali luč v sobi za goste, ko so slišali spodaj ljudi, pa so ugasnili luč. Glede kraja bivanja po tem, ko so zapustili stanovanje, prevajalec na osebnem razgovoru ni pravilno povzel slovenskega prevoda, zato tožniki niso mogli ugovarjati napačnemu prevodu, pravilno je zapisano na zapisniku na osebnem razgovoru, tožniki pa tudi prilagajo slike, iz katerih je razvidno, kje so se na posamezne datume nahajali. Tožnik je imel srečo, da se mu po protestu pred prostori časopisa Zaman ni nič zgodilo, saj iz informacij izhaja, da so policisti napadli in zaprli nekatere ljudi. Glede angažiranja odvetnice tožnik pojasnjuje, da je šla odvetnica takrat na dve različni policijski postajo, zato je neutemeljen zaključek tožene stranke, da je šlo za isto postajo in glede potrdila o prepovedi izstopa ga tožena stranka s tem ni soočila, drži pa tako, kot je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Glede vprašanja, ali so bili potni listi preklicani, tožniki izpostavljajo, da iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1055/2017 z dne 18. 5. 2017 izhaja, da je v tistem primeru tožena stranka štela, da preklic potnih listin s strani turških organov po državnem udaru ne more biti znak političnega prepričanja, v konkretnem primeru pa zatrjuje, da je preklic potne listine lahko znak ogroženosti. Očitno listine na dan zapustitve države niso bile preklicane, kaj se je z njimi zgodilo kasneje, pa sami ne morejo preveriti, tožena stranka pa tega tudi ni preverjala. V vsakem primeru pa ni mogoče zaključiti, da so do statusa begunca upravičeni le tisti, katerim je turška oblast preklicala potne listine, poleg tega so se preklici dogajali postopoma in ne vsi naenkrat. Tožnik tudi navaja, da zgolj to, da v preteklosti ni imel težav, ker je Kurd, še ne pomeni, da jih ne bo imel tudi v prihodnosti glede na to, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da so Kurdi v Turčiji preganjani. Ni jasno, zakaj tožena stranka ni upoštevala pojasnil tožnika, da do pravosodnega informacijskega sistema ne more dostopati, tožena stranka se ni opredelila do predloga tožnikov, naj sama preveri pristnost dokumentov. Poleg tega pa je na dokumentih oznaka tajno, torej noben ne more do podatkov preiskave. Tožena stranka tudi neupravičeno ni upoštevala informacij o izvorni državi, ki so nastale in ki so jih tožniki predložili po osebnih razgovorih, saj to niso nedovoljene novote. Napačna je tudi odločitev glede subsidiarne zaščite, saj tožena stranka pogojev sploh ni preučila oziroma vsaj ne dovolj natančno. Ni namreč preverila ali pridobila niti splošnih niti specifičnih informacij o izvorni državi. Tožena stranka pa tudi ni upoštevala načela varovanja največjih koristi otroka, saj posledice življenja v zaporu otroci čutijo vse življenje. Tožniki predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožnikom prizna status begunca oziroma podredno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka zanika, da ni ugotavljala možnosti bodočega preganjanja, se pa je morala opredeliti tudi do (ne)obstoja preteklega preganjanja. Ne drži, da ni presojala zunanje nekonsistentnosti, saj je preučila vse informacije, ki so jih predložili tožniki, pri svojem odločanju pa ni uporabila nobenih drugih informacij. S sodbo (pravilno sklepom) ni seznanjena, sicer pa je se je Vrhovno sodišče že večkrat opredelilo, da prosilca za mednarodno zaščito ni potrebno seznanjati z dokazno oceno oziroma uspehom dokazovanja. Navedbe glede prevajanja so neutemeljene, saj sta tožnika imela pripombe na zapisnik, kar pomeni, da sta aktivno sodelovala s prevajalcem, pripomb na prevajalca pa nista imela. Tožnika je tožena stranka soočila z nekonsistentnostmi, ki sta jih imela možnost pojasniti, opozorjena pa sta tudi bila, da morata izpovedovati čim bolj natančno. Veliko vprašanj jima je zastavila tudi pooblaščenka. Tožena stranka je sprejela, da sta tožnika pripadnika gibanja Hizmet, nista pa tožnika podala kredibilnih izjav glede dveh obkolitev bloka, njune izjave si v „popolnem medsebojnem nasprotju“. Gre za pomembna dogodka, saj naj bi ravno ta dva dogodka nakazovala, da sta tožnika zaradi pripadnosti gibanju Hizmet ogrožena. Glede na še ostale kontradiktorne izjave tožena stranka zaključuje, da se tožnikom zaradi pripadnosti gibanju Hizmet „ ni popolnoma nič zgodilo“. Pomembno je, da so tožnici in otrokoma brez težav izdali nove potne listine, da so lahko zapustili državo in da ob preverjanju v sistemu SIS ob vstopu v Republiko Slovenijo ni bilo zabeleženih nobenih ukrepov. Do statusa begunca pa niso upravičeni zgolj tisti, katerim je Turčija preklicala potne listine. Tožnik v tožbi ponovno spreminja navedbe o tem, kje se je družina nahaja po tem, ko so zapustili stanovanje, predložene fotografije pa predstavljajo tožbene novote. Tožnik je v zvezi s tem, da je Kurd, navajal le posplošene trditve, v Turčiji ni bil zaradi tega nikdar ogrožen in tudi predložene informacije niso povezane z njim konkretno. Tožena stranka ponovno navaja, da v kolikor bi štirje dokumenti, katerih kopije je predložil tožnik, dejansko resnično obstajali, bi jih tožnik nedvomno lahko še enkrat pridobil, saj poseduje tako uporabniško ime kot geslo. Če so dokumenti tajni, pa se tožena stranka sprašuje, kako so tožniki te sezname sploh lahko dobili. Tožena stranka pristnosti ni mogla preveriti, saj je tožnik sam navedel, da mu je bil dostop do dokumentov zavrnjen. Glede subsidiarne zaščite pa tožena stranka glede na isto dejansko stanje ni mogla narediti drugačnih zaključkov. Ker mladoletni tožnici nimata svojih razlogov za zaščito, razlogi njunih staršev pa niso podani, tožena stranka glede njiju ni mogla priti do drugačnih zaključkov. Vse v tožbi na novo predložene informacije o izvorni državi so tožbene novote, ki jih sodišče ne sme upoštevati. Tožena stranka na koncu predlaga, da v kolikor se sodišče ne strinja z njeno odločitvijo, naj samo odloči o stvari.

6. V pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 2018 so tožniki dodatno navedli, da izpodbijana odločba za njih predstavlja odločbo presenečenja, saj se o pravno relevantnih dejstvih niso mogli izreči že v upravnem postopku. Razhajanja v izjavah so pojasnili, lahko pa bi bila razjasnjena že v predhodnem postopku, če bi jim tožena stranka dala to možnost. Tožena stranka tožnikov ni seznanila s tem, da bi jih preverjala v sistemu SIS. Priložene fotografije niso tožbene novote, saj tožniki niso mogli vedeti, da bo za toženo stranko sporno, kje točno so se nahajali po zapustitve stanovanja. Tožnikom ni jasno, zakaj tožena stranka ne more preveriti pristnosti predloženih dokumentov, čeprav je državni organ. V pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2018 so tožniki navedli, da jim še vedno ne uspe dostopiti do predloženih štirih dokumentov in predlagajo, da to stori sodišče. V pripravljalni vlogi z dne 14. 5. 2018 so tožniki predložili originalne zapise v kopiji s tožilstva, policije in sodišča s prevodi zapisov v „nogi“ dokumenta in pojasnili, kako so prišlo do njih. Dodatno so tožniki predložili tudi novejše informacije o izvorni državi.

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče je v obravnavani zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je zaslišalo prvega tožnika in prvo tožnico (v nadaljevanju tožnik in tožnica), tretja in četrta tožnica pa sta hčerki tožnikov, stari tri in štiri leta. Sodišče je opravilo glavno obravnavo na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj je sodišče pri preizkusu izpodbijane odločbe ugotovilo, da dejansko stanje v upravnem postopku ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno, poleg tega pa je tožena stranka tudi zagrešila bistvene kršitve določb postopka in napačno uporabila materialno pravo, kar bo vse obrazloženo v nadaljevanju.

9. V manjšem delu je sodišče tudi samo pridobilo relevantne in aktualne informacije o izvorni državi, in sicer na podlagi določbe člena 46(3) Procesne direktive II 2013/32/EU,1 po kateri mora biti zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva presoja pritožbenega sodišča podana ex nunc, razmere v Turčiji pa bi se lahko od izdane izpodbijane odločbe bistveno spremenile. Sicer pa je sodišče upoštevalo s strani tožnikov predložene informacije o izvorni državi iz upravnega postopka, ki jih je uporabila tudi tožena stranka.2 Sodišče se je oprlo tudi na informacije o izvorni državi, ki sta jih tožnika navedla v upravnem postopku v vlogi z dne 25. 1. 2018, in sicer tako na tisti del informacij, ki za toženo stranko ni bil sporen, ker da ne odstopajo bistveno od s strani tožnikov že predloženih informacij, kakor tudi na informacije, ki se nanašajo na ponovna mučenja in sumljive smrti v policijskih pridržanjih in ki jih je tožena stranka označila za nerelevantne, češ da tožnika nista izkazala, da sta za oblast postala sumljiva oziroma da je zoper njiju uveden kazenski postopek,3 saj sodišče, kot že obrazloženo v nadaljevanju sodbe, ugotavlja nasprotno. Sodišče se v skladu s sodbo Sodišča EU v zadevi Alheto (C-585/16 z dne 25. 7. 2018) in sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 opira v konkretnem primeru tudi na dejstva in informacije o izvorni državi, ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe.

10. Tožniki v tožbi primarno uveljavljajo priznanje statusa begunca. V skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1.

11. Sodišče se bo v nadaljevanju obrazložitve najprej opredelilo do argumentov, ki jih je tožena stranka uporabila za zavrnitev prošnje za status begunca, in sicer po vrstnem redu, kot si sledijo v izpodbijani odločbi, nato pa bo prešlo na presojo pravno relevantnih okoliščin, ki jih tožena stranka ni upoštevala na pravilen način in v zadostni meri, in utemeljilo, zakaj tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa beguncev.

12. Pri tem bo sodišče izhajalo iz sheme kriterijev za oceno verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 (v zvezi s členom 4(5) Kvalifikacijske direktive II 2011/95/EU4), ki jo je Upravno sodišče vzpostavilo v sodbi v zadevi I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012, in katerim je pravno relevantnost Vrhovno sodišče priznalo v sodbi v zadevi I Up 117/2014 z dne 10. 4. 2014. Uporabljeni kriteriji za oceno (ne)verodostojnosti prosilcev za azil se po vsebini ujemajo z aktualnimi priporočili UNHCR o tem, kako naj bi organi in sodišča ocenjevali (ne)verodostojnost prosilcev za azil,5 ki so bila izdana po sodbi Upravnega sodišča v zadevi I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012, in Evropskega azilnega podpornega urada v publikaciji,6 ki je namenjena usposabljanju sodnikov iz držav članic EU na podlagi 6. člena Uredbe 439/2010 o ustanovitvi tega urada.7

13. Gre za tri temeljne strukturne elemente oziroma kriterije ocene (ne)verodostojnosti: 1) notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav (znotraj enega intervjuja/pisne izjave, po fazah postopka ali primerjanje izjav več prosilcev, ki jih vežejo skupne okoliščine), 2) zunanja (ne)konsistentnost (primerjava izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom) in 3) odgovor na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (angl. (im)plausability), pri čemer se ponekod izrecno poudarja, da pri tem kriteriju ne gre za kriterij, da je konkretna uradna oseba prosilcu verjela (angl. being believed), ampak je v veljavi kriterij, da je mogoče prosilcu verjeti (angl. being believable), s čimer se poskuša zavarovati objektiven način obravnavanja prošnje nasproti subjektivnemu ocenjevanju. V okviru tega tretjega kriterija je treba upoštevati tudi dejavnike kot npr., da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje,8 da je navedel utemeljen razlog, zakaj ni mogel predložiti dokazov,9 da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče,10 da prosilec ne zavaja ali prikriva dejstev11 in stopnja natančnosti oziroma podrobnosti v opisu, ki ga poda prosilec.

14. V izpodbijani odločbi je tožena stranka sprejela, da sta tožnika pripadnika gibanja Hizmet, takoj nato pa ugotovila, da je v izjavah tožnikov, da sta bila zaradi pripadnosti gibanju potencialne tarče oblasti, "mnogo kontradiktornosti", nekatere izjave pa da "dajejo vtis neprepričljivosti".12 Pri tem sodišče ugotavlja, da so nekatere ugotovitve tožene stranke protispisne, nezadostno ali napačno obrazložene, tožena stranka pa se tudi ni držala standardov iz uveljavljene sodne prakse13 glede ocenjevanja(ne)verodostojnosti, tj., da je potrebno v dokazno oceno vključiti tako negativne kot tudi pozitivne elemente ocene neverodostojnosti in da je potrebno razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi nekonsistentnostmi, pri čemer se prve povezujejo s pogoji za mednarodno zaščito, druge pa s postranskimi elementi, ki se neposredno ne vežejo na pogoje za mednarodno zaščito.

15. Tako tožena stranka tožnici očita, da bi morala z gotovostjo vedeti, na katerem naslovu je nazadnje prebivala,14 čeprav iz odločbe ne izhaja, da bi bil naslov zadnjega prebivališča tožnikov kakorkoli sporen, predvsem pa ta podatek sam po sebi ni v nikakršni povezavi z razlogi, zaradi katerih tožniki prosijo za mednarodno zaščito in takšne izpeljave tožena stranka niti ne naredi. Enako je mogoče ugotoviti glede tega, kje so tožniki prebivali po tem, ko so zapustili najemniško stanovanje. Sodišče se sicer strinja, da se navedbe tožnikov iz podane prošnje in osebnega razgovora nekoliko razlikujejo (glede tega, kje točno so bili in koliko časa, ter glede tega, ali so bili ves čas skupaj), vendar ne v tolikšni meri, da bi bil utemeljen zaključek tožene stranke, da tožnika "nista podala skladnih izjav" in da "zavajata postopek mednarodne zaščite z lažno predstavitvijo razlogov".15 Ni namreč videti povezave med uveljavljanimi razlogi za preganjanje in nekonsistentnostmi o tem, kje točno so se tožniki nahajali po zapustitvi najemniškega stanovanja. Gre torej za nematerialne nekonsistentnosti. Tudi sicer pa sodišče ugotavlja, da niso tako znatne in da sta jih tožnika že tekom osebnega razgovora in tudi kasneje v tožbi zadovoljivo razjasnila. Tožnika sta pojasnila, da so bili najprej skupaj na vikendu tožnikove sestre, dober teden pred zapustitvijo države pa je bila tožnica z otroki pri svojih starših, tožnik pa pri znancih, kjer je menil, da je varen. Ne drži navedba tožene stranke, da naj bi tožnica na osebnem razgovoru zanikala, da jo je tožnik pustil pri njenih starših,16 saj kaj takega iz zapisnika njenih izjav ne izhaja, nasprotno, tožnica je izrecno povedala, da so bili v hiši oziroma na vikendu tožnikove sestre skupaj, kasneje, ko so odšli k njenim staršem, tožnik pa tam ni bival.17

16. Tožena stranka je ocenjevala tudi navedbe tožnikov o njihovih sosedih in dogodkih, ki so se v njihovem bloku zgodili po državnem udaru, kar je že bistveno bolj povezano s pogoji za priznanje statusa begunca, saj tožnika zatrjujeta, da so, med drugim, tudi ti dogodki privedli do njunega utemeljenega strahu pred preganjanjem in zapustitve države.

17. Najprej je glede tega tožena stranka navedla, da naj bi bile neprepričljive navedbe tožnikov, da so sosedje vedeli, da sta pripadnika gibanja Hizmet, čeprav niso imeli pristnih stikov, in da sta bila po njunem vedenju onadva edina pripadnika gibanja Hizmet v bloku. Po oceni sodišča so dovolj prepričljiva in življenjsko sprejemljiva pojasnila tožnikov, da so sosedje lahko vedeli, da sta pripadnika gibanja Hizmet, ker so vedeli, da tožnik dela na Univerzi E.18 (ki pripada gibanju Hizmet) in ker sta bila naročena na časopise gibanja Hizmet (konkretno na dva časopisa Zaman in Bogün).19 Ni neverjetno, da sosedje vedo, kje je kdo zaposlen, čeprav med seboj nimajo pristnih stikov, enako še toliko bolj velja za časopise, kjer stiki med sosedi v bloku pogosto sploh niso potrebni, da bi se videlo, na katere publikacije je kdo naročen. Poleg tega je treba ugotoviti tudi to, da tožena stranka o tem, kakšne stike so imeli s sosedi, tožnika ni povprašala, zato so relevantni tožbeni ugovori, da je tožnik dejansko imel več stikov s sosedi kot tožnica, saj v muslimanski kulturi ženske in moški med seboj zelo malo govorijo, poleg tega pa je tožnica večino časa skrbela za dva majhna otroka in dejansko ni imela veliko stikov s sosedi. Nadalje tudi odsotnost pristnih oziroma kakršnihkoli stikov ne pomeni, da tožnika ne bi mogla vsaj predvidevati, da sta v bloku edina podpornika gibanja Hizmet. Glede na to, da sta tožnika zatrjevala, da so njuni sosedje vedeli, da sta pripadnika gibanja Hizmet, in glede na vse izkazane okoliščine (da je bil tožnik zaposlen na univerzi E., naročnik Hizmetovih publikacij, komitent banke ... ipd.), ki so bile na zunaj lahko razvidne in širši okolici znane, niso neverjetne navedbe tožnikov o tem, da sta bila tožnika tudi sicer pogosto deležna verbalnega zmerjanja zaradi pripadnosti gibanju Hizmet. Slednje tožena stranka namreč zavrne zgolj na podlagi ocene, da so navedbe tožnikov o tem, da se pripadnike gibanja Hizmet prepozna tudi po pravičnosti, delavnosti, poštenosti ipd., neverjetne (češ, da niso samo pripadniki tega gibanja pravični in pošteni), kar pa, kot rečeno, na podlagi vseh okoliščin ne pomeni, da njuna okolica ni mogla vedeti, da sta pripadnika tega gibanja.20 Zaključki tožene stranke glede vsega navedenega so torej neživljenjski in predstavljajo napačno dokazno oceno izjav tožnikov.

18. Nadalje je tožena stranka ocenjevala navedbe tožnikov glede dveh dogodkov, ki sta se zgodila po državnem udaru in zaradi katerih sta se počutila ogrožena. Sodišče glede tega ugotavlja, da je dokazna ocena tožene stranke protispisna in nenatančna ter zaradi tega napačna. Prvi očitek tožene stranke je, da sta tožnika dogodka opisala skopo, posplošeno in nenatančno. Vendar tožena stranka glede tega zgolj navede, da bi tožnica morala vedeti točen datum in čas dneva, ko se je to zgodilo, v preostalem pa tožena stranka ne pojasni, kaj bi tožnika še morala navesti. Glede na to, da je tožnica na osebnem razgovoru na več mestih pojasnila svoje osebno videnje dogodka, tj., da je bilo "grozljivo", da so pričakovali, da bodo vsak čas prišli in jih napadli, da so ljudje govorili, da si zaslužijo, da jih ubijejo, in da so otroci jokali, dejstvo, da si tožnica v takšnih okoliščinah ni zapomnila točnega dneva in ure teh dogodkov, ne more negativno vplivati na oceno verodostojnosti njenih izjav. Da je dogajanje prizadelo tudi tožnika, sodišče sklepa iz dejstva, da je tožnik pri opisovanju obravnavanih dogodkov dobil solzne oči,21 kar prav tako lahko vpliva na zmožnost podrobnega in širokega opisovanja travmatičnih dogodkov. Poleg tega sta oba tožnik pojasnila, da so se skrivali in da ničesar niso mogli narediti, kar pomeni, da sta tožnika le v omejenem obsegu lahko opazovala dogajanje, po drugi strani pa sta oba skladno izpovedala (element notranje konsistentnosti, torej prvi kriterij v shemi za ocenjevanje verodostojnosti), kar sta lahko slišala, tj., da so izdajalci in da si zaslužijo smrt.22 Protispisna je navedba tožene stranke, da je tožnica pri podaji prošnje navedla, da se je takšen dogodek, torej obkolitev bloka, zgodil le enkrat, saj to iz zapisnika ne izhaja, enako pa velja za očitek tožene stranke, da naj bi tožnik povedal, da so prižgali luč, da se ne bi videlo, da so doma. Tožena stranka glede tega celo navede, da je "skrajno čudno, da bi prosilci prižigali luč z namenom, da se ne bi videlo, da so doma". Tožnik je povedal ravno nasprotno, in sicer, da so prižgali samo eno luč, da se ne bi videlo, da so doma,23 kar nato v nadaljevanju odločbe tožena stranka pravilno povzame na str. 27, zato vsebina obrazložitve izpodbijanega akta ni le v nasprotju z izvedenimi dokazi (zaslišanjem tožnika), pač pa si tudi notranje nasprotuje. Poleg tega je napačna izpeljava tožene stranke, da iz dejstva, da tožnica ni omenila nobenega prižiganja luči, izhaja, da tožnika nista navajala "istih okoliščin glede dogodkov".24 Življenjsko logično namreč je, da si ljudje lahko glede istih dogodkov zapomnijo in si nato prikličejo v spomin v nekem trenutku različne stvari, kar pa še ne pomeni, da ljudje ne bi doživeli oziroma opisovali istih dogodkov. Nadalje tožena stranka vidi nekonsistentnost v tem, da tožnik ni omenil druge obkolitve bloka,25 pri čemer tožena stranka spregleda, da je tožnik na osebnem razgovoru izrecno navedel, da so sosedje dvakrat obkolili vhod v njihov blok,26 kasneje pa je tudi uradna oseba sama v svojem vprašanju povzela njegovo trditev, da so sosedje dvakrat obkolili stavbo.27 Prav tako je neutemeljen očitek tožene stranke, da je tožnica drugi dogodek (tj. drugo obkolitev) le pavšalno omenila,28 saj je tožnica tudi o tem dogodku navedla precej okoliščin (str. 7 in 8 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 16. 2. 2016) ter tudi pojasnila, da je bilo drugič vse enako, in torej niti ni imela posebnega razloga, da bi drugi dogodek samoiniciativno še podrobneje opisovala.

19. Nadalje tožena stranka zapiše, da so se omenjeni dogodki zgodili v dneh po državnem udaru in da sta tožnika v spornem stanovanju "nemoteno" bivala še do konca avgusta 2016 (kar je mesec in pol), da do fizičnega kontakta sploh ni prišlo in da tožniki niso doživeli nič kaj takega oziroma niso uspeli izkazati dejanj, ki bi kazali na njihovo ogroženost. Na drugem mestu v odločbi pa tožena stranka še doda, da "dvomi, da sta se ta dva dogodka sploh zgodila".29 Iz navedenega izhaja, da torej tožena stranka tožnikoma ne verjame, da sta se obravnavana dogodka zgodila, istočasno pa očitno zavzame stališče, da tudi če bi se dogodka zgodila, to ne ustreza pravnemu standardu preganjanja. Sodišče na podlagi vsega navedenega ne more slediti dokazni oceni tožene stranke, da se izpovedbi obeh tožnikov glede navedenih dveh dogodkov med seboj toliko razlikujeta (vprašanje notranje konsistentnosti), da ne bi bilo mogoče verjeti, da sta se dogodka zgodila. Še posebej, ker iz informacij o izvorni državi izhaja (kar je že element zunanje konsistentnosti, torej drugi kriterij v shemi za oceno verodostojnosti), da je v tistem času dejansko obstajalo vsesplošno sovražno ozračje do pripadnikov gibanja Hizmet, ki ga je ustvarila turška oblast. Predsednik države Erdogan je namreč gibanje Hizmet označil za teroristično organizacijo in leta 2017 celo izdal izredno uredbo, s katero je zagotovil imuniteto pred kazenskim pregonom ne le za uradnike, pač pa tudi za vse civiliste za njihovo politično nasilje proti nasprotnikom oblasti, osumljenim udeležbe v lanskem poskusu državnega udara. Navedeni ukrep je vodja odvetniške zbornice Turčije komentiral, da se bodo sedaj začeli ljudje streljati v glavo na ulicah in da takšen predpis dopušča civilistom nekaznovano ubijanje in linčanje med seboj.30 Nadalje je Erdogan izjavil, da bo vse, ki so uspeli pobegniti, pokončal meč, in da ne na vzhodu ne na zahodu enemu samemu članu gibanja FETÖ ni udobno in mu tudi ne bo ter da če ne danes, bodo izdajalci jutri plačali za veleizdajo države in naroda.31 Navedene informacije potrjujejo navedbe tožnikov, da je med prebivalstvom obstajalo s strani oblasti spodbujano sovraštvo in tudi nasilje (sicer ne bi bila potrebna imuniteta pred kazenskih pregonom za politično nasilje) do pripadnikov gibanja Hizmet, torej je podana tudi zunanja konsistentnost (drugi kriterij v shemi za ocenjevanje verodostojnosti) izjav obeh tožnikov. Nadalje se sodišče tudi ne strinja s toženo stranko, da grožnje s smrtjo in obkolitev doma v nobenem primeru ne morejo pomeniti dejanj preganjanja. Ker v konkretnem primeru ni šlo za edino dejanje preganjanja, ki ga tožnika uveljavljata, bo sodišče vsa dejanja presojalo na enem mestu, v nadaljevanju sodbe.

20. Nadalje je tožena stranka izpostavila, da tožnika omenjenih dogodkov nista prijavila policiji, kar da je "vsekakor zelo nenavadno", če sta se zaradi dogodkov res počutila tako ogrožene, kakor sta dejala.32 S tem tožena stranka očitno meri na določbo 25. člena ZMZ-1, po kateri je država lahko subjekt zaščite pred preganjanjem. Vendar pri tem tožena stranka ne upošteva, da tožniki primarno uveljavljajo preganjanje prav s strani države (strah pred pridržanjem, mučenjem, kazenskim postopkom, preklicem potnih listin, odpovedjo delovnega razmerja na fakulteti in nezmožnost nove zaposlitve ipd.) in da zatrjujejo, da je do preganjanja s strani sosedov (torej nedržavnih subjektov) prišlo ravno zaradi hujskanja javnih oblasti zoper pripadnike Hizmeta, obdolžitve gibanja za poskus državnega udara in razglasitve gibanja za teroristično organizacijo. Tožnica je življenjsko logično pojasnila, da policije, ki je v rokah oblasti, niso smeli poklicati, saj bi se s tem izdali, da so pripadniki gibanja Hizmet.33 V takšnih okoliščin se od tožnikov ne more pričakovati, da bi morali klicati policijo, in je treba šteti, da tožnikom dejanska, trajna in učinkovita zaščita pred preganjanjem v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 ni bila na voljo (3. al. 24. člena ZMZ-1). Smiselno enako določa tudi recital 27 Kvalifikacijske direktive II 2011/95/EU, ki v povezavi z institutom notranje zaščite pravi, da bi bilo treba domnevati, da prosilcu dejanska zaščita ni na voljo, če so subjekti preganjanja ali resne škode država ali predstavniki države. V tem delu je torej tožena stranka tudi napačno uporabila materialno pravo (24. in 25. člen ZMZ-1).

21. Tožena stranka si pride tudi v nasprotje v obrazložitvi, ko ocenjuje navedbe tožnika, da je preko odvetnice na policiji poizvedoval o tem, ali se zoper njega vodi kakšna preiskava, češ da ni mogoče sprejeti za verjetno, da bi se tožnik na takšen način izpostavljal, če bi bil resno ogrožen.34 Tukaj torej tožena stranka sprejema, da bi takšno poizvedovanje tožnika preko odvetnice pomenilo izpostavljanje, hkrati pa očita tožnikom, zakaj niso prijavili policiji groženj sosedov, ki so jim očitali, da so izdajalci domovine in podporniki Hizmeta. V zvezi s tem tožena stranka navaja informacije o izvorni državi, da so odvetniki doživljali pritiske in aretacije, da so mnogi tudi zavrnili zagovarjanje pridržanih osumljencev zaradi strahu in da je zaradi retorike vladnih uradnikov o pripadnikih gibanja Hizmet nastalo ozračje strahu, zato tožena stranka ne verjame tožnikom, da bi se odvetnica, ki jo je tožnik pooblastil, upala tako izpostaviti pri policiji. Sodišče ocenjuje, da iz informacij ne izhaja, da bi se prav vsi odvetniki vzdržali zastopanja potencialnih osumljencev, še posebej pa se zaključek tožene stranke izkaže za napačnega v luči pisma tožnikove odvetnice, iz katerega izhaja njena družbena angažiranost, odpor do dejanj javnih oblasti in njeno dejansko zastopanje pridržanih oseb.35 Tožena stranka je glede tega pisma zgolj navedla, da iz njega ne izhajajo navedbe tožnika, da se je šla odvetnica pozanimat na policijo o tem, ali je zoper tožnika uvedena kakšna preiskava, in implicitno zavrnila vsakršno dokazno vrednost takšnega pisma. Vendar sodišče ugotavlja, da iz tožnikovih izjav in dopisa odvetnice ni mogoče zaključiti, kakor to stori tožena stranka, da odvetnica ne omeni, da bi se šla na policijo pozanimat o morebitni preiskavi zoper tožnika. V dopisu je odvetnica navedla, da jo je tožnik sprva najel za pomoč pri pridobivanju informacije, ali ga "bodo aretirali, če skuša zapustiti državi državo", ter da je, po tem, ko glede tega na uradu za potne listine ni mogla dobiti nobenih podatkov, tamkajšnji uradniki pa so ji tudi grozili, zahtevala izpisek tožnikovih vstopov in izstopov iz države.36 V zvezi s tem je tožnik tako pri podaji prošnje37 kot na osebnem razgovoru38 navedel, da je imela odvetnica nalogo poizvedeti, ali se o njem vodi kakšna preiskava, istočasno pa je v okviru istega odgovora podrobneje pojasnil, da ga je zanimalo predvsem, ali ima prepoved zapustitve države oziroma ali je njegov potni list preklican. Ker je smiselno enako navedla tudi odvetnica v svoji pisni izjavi, torej, da je tožnika zanimalo, ali ga "bodo aretirali, če skuša zapustiti državi državo", je treba ugotoviti, da se izjave tožnika in njegove odvetnice v tem delu ujemajo (element notranje konsistentnosti, torej prvi kriterij iz sheme za oceno (ne)verodostojnosti), sodišče pa tudi ni zaznalo morebitnih drugih nekonsistentnosti. Ker je priloženi dopis odvetnice relativno obširen in natančen, zraven pa sta priloženi kopiji njenih dveh odvetniških izkaznic oziroma potrdil ter celo pooblastilo tožnika iz avgusta 2016, sodišče nima razlogov, da bi predloženi izjavi odreklo dokazno vrednost, in ugotavlja, da izjava dejansko potrjuje, da je tožnik pooblastil odvetnico, da za njega poizve, ali lahko zapusti državo, in da je ob prvotnem neuspehu in grožnjah naposled zanj uspela dobiti izpisek izstopov in vstopov v državo. Vse to se ujema s tožnikovimi navedbami.39

22. Glede narave tega potrdila o izstopih in vstopih je po mnenju sodišča tožnik dovolj prepričljivo pojasnil, da je to dokument, ki ga potrebuje konzulat za vizo, da ta dokument potrjuje informacije za preteklost oziroma za nazaj,40 in da je imel tožnik očitno v mislih ta dokument, ko je pri podaji prošnje navedel, da je dobil potrdilo, da nima "prepovedi izstopa iz države", saj je iz ročnega zapisa "za nazaj" v zapisniku mogoče sklepati, da je tožnik to naknadno posebej izpostavil.41 Tožnik je na glavni obravnavi tudi navedel, da je za potrebe izdaje vizuma pridobil potrdilo, da ni v kazenskem postopku.42 Vendar, kot bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju, zgolj dejstvo, da je tožnik takrat lahko pridobil potrdilo, da nima prepovedi izstopa iz države (ki naj bi se sicer nanašalo za nazaj), oziroma, da ni v kazenskem postopku, še ne pomeni, da ni imel oziroma, kar je še bolj bistveno, da nima sedaj utemeljenega strahu pred preganjanjem, kot bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

23. Tožena stranka tožnikom tudi očita, da so po obkolitvah njihovega bloka v njem prebivali še dober mesec dni, in da če bi bili resnično ogroženi, bi že prej zapustili stanovanje. O tem je tožena stranka izrecno vprašala le tožnico, ki je odgovorila, da niso vedeli, „kako in kaj bo naprej“ in da niso vedeli, kaj je za njih bolje.43 V tožbi sta pojasnila, da ni bilo nobene možnosti, da bi se takoj nekam preselili, in da so iskali različne možnosti, prav tako pa so mislili, da se bodo stvari umirile, a so se le stopnjevale.44 Na glavni obravnavi je tožnik, ko ga je sodišče o tem izrecno povprašalo, življenjsko logično in prepričljivo odgovoril, da ni živel sam, pač pa z ženo in otroki, da v Turčiji ni enostavno najti varno okolje za prebivanje z družino, da je vsepovsod vladal strah, da mu ni nihče pomagal, razen na koncu sestra, tožnica pa je prav tako prepričljivo pojasnila, da niso vedeli, kam bi šli in da bo varno.45 Tožnika sta morala poskrbeti za dva majhna otroka in za skladiščenje svojih stvari in pohištva ter prodajo avtomobila,46 zato zgolj iz dejstva, da niso že nemudoma po obkolitvah in grožnjah zapustili stanovanja, ni mogoče sklepati, da tožniki niso imeli utemeljenega strahu pred preganjanjem. Okoliščina, da so zapustili stanovanje in socialni položaj, s katerim so bili zelo zadovoljni,47 to pa so storili z dvema majhnima otrokoma, je poseben element v oceni verodostojnosti (verjetnost, da so se dogodki odvijali tako, kot sta jih opisala tožnika), ki ga tožena stranka neupravičeno ni upoštevala in prav tako kaže na utemeljen strah pred preganjanjem. Da sta se tožnika resnično počutila ogrožena, je mogoče razbrati tudi iz njunih opisov obkolitve (da, so jim grozili s smrtjo, da so molili, da se jim ne bi nič zgodilo, da se jim je vsaka sekunda zdela kot večnost ipd.), pri čemer je tožnik po opisovanju teh dogodkov dobil celo solzne oči48 ter tudi povedal, da se je izogibal izhodom iz stanovanja, ko pa je že šel, pa si je pustil brado in se oblačil bolj športno, prej pa kot nekdo, ki je zaposlen na Univerzi.49 Še posebej pa po mnenju sodišča izstopajo skladne in natančne navedbe tožnikov o tem, da si časopisov in knjig gibanja Hizmet nista upala zgolj vreči v smeti, pač pa sta jih namočila v vodo, jih strgala na majhne koščke in v nočnih urah vrgla v smetnjake v drugih soseskah.50 Navedeno kaže na izrazit strah tožnikov pred tem, da bi se jih povezalo z gibanjem Hizmet, in glede na visoko stopnjo skladnosti (notranja konsistentnost, torej prvi kriterij v shemi za oceno verodostojnosti) in natančnosti (element, ki se upošteva v okviru tretjega kriterija v shemi za oceno verodostojnosti) predstavlja tudi pomemben pozitivni vidik ocene verodostojnosti.

24. V nadaljevanju se je tožena stranka opredelila do načina zapustitve države in ugotovila, da tožniki pri izstopu iz države, ko "so tudi podrobno pregledali njihove potne listine", niso imeli nobenih težav, in da je država tožnici in otrokoma septembra 2016 brez težav izdala potne listine, zato tožniki za oblasti niso bili operativno zanimivi in torej v Turčiji niso bili ogroženi.51 Sodišče glede tega meni, da je, če je akter preganjanja država, sicer lahko pomembna okoliščina, kako je prosilec za mednarodno zaščito zapustil državo, vendar zgolj dejstvo, da so tožniki lahko legalno zapustili državo, v konkretnem primeru še ne utemeljuje zaključka, da tožniki v Turčiji niso bili in, kar je še bolj bistveno, tudi v primeru vrnitve ne bodo ogroženi, saj je treba nujno upoštevati vse druge dokaze in okoliščine konkretnega primera, ki temu zaključku nasprotujejo, kot bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

25. Najprej sodišče ugotavlja, da je protispisna navedba tožene stranke v izpodbijani odločbi, da so oblasti pri izstopu njihove potne listine "podrobno" pregledale. Tožnik je namreč navedel ravno nasprotno, in sicer da je kontrolor ne da bi jih kakorkoli kontroliral, dal žig in odšli so naprej, tožnica pa je navedla, da je bil kontrolor "malo živčen in ni toliko detaljno kontroliral" in so šli lahko čez brez težav. Ker se obe izjavi nekoliko razlikujeta, je sodišče o okoliščinah prehoda meje oba tožnika na naroku za glavno obravnavo podrobneje povprašalo. Oba tožnika sta ponovno navedla, da so pričakovali zaplete, da jih je bilo zelo strah in da so imeli veliko srečo, da so lahko neovirano prečkali mejo. Tožnica je nato navedla, da se ne spomni, kako točno so prečkali mejo, kar glede na oddaljenost dogodkov sodišče sprejema za verjetno, tožnik pa je podrobneje navedel, da je bil mejni policist takrat očitno zelo v stresu, da je bil vseskozi na telefonu, da je ob napravo "pritisnil" le potne listine žene in otrok, njegovega pa ne in da je bil nad tem šokiran. Iz navedenega sodišče ugotavlja, da se izjavi tožnice na osebnem razgovoru in izjava tožnika na naroku za glavno obravnavo o tem, da je bil kontrolor živčen oziroma pod stresom, ujemata in je torej v tem delu potrjena notranja konsistentnost njunih izjav (torej prvi kriterij iz sheme za oceno (ne)verodostojnosti). Nekoliko pa se razlikujeta izjavi tožnika, najprej na osebnem razgovoru, da je kontrolor ne da bi jih kakorkoli kontroliral, dal žig in so odšli naprej, in nato na glavni obravnavi, da so bile v sistemu preverjene le potne listine tožnice in otrok, njegova pa ne. Pri tem je mogoče izjavo tožnika, da je kontrolor ne da bi jih kakorkoli kontroliral, dal žig in so šli naprej, razumeti v luči tega, da je tožnik tako zelo pričakoval zaplete ravno pri kontroli svojega potnega lista (kar je bilo glede na to, da je bil nedavno odpuščen iz univerze pod okriljem gibanja Hizmet in glede na to, da je sam v času državnega udara že imel potni list, zagotovo bolj verjetno, kot to, da bodo preklicani le potni listi žene in otrok) in da je bilo torej zanj bistveno ravno to, da niso preverjali njegove potne listine. Tudi sicer pa sodišče omenjeni nekonsistentnosti ne pripisuje takšne teže, da bi to lahko bistveno negativno vplivalo na oceno notranje konsistentnosti izjav tožnika in tožnice glede okoliščin zapustitve države. Oba sta namreč skladno izpovedala, da je bil kontrolor živčen, kar je lahko razlog, da je pri kontroli v informacijskem sistemu izpustil tožnikov potni list (tukaj gre torej za tretji kriterij iz sheme za oceno (ne)verodostojnosti, torej, da obstaja verjetnost, da so se dogodki zgodili tako, kot sta jih opisala tožnika). Še posebej pa je treba izpovedbe tožnikov upoštevati v povezavi s splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi v skladu z 8. in 9. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 (zunanja konsistentnost, torej drugi kriterij iz sheme za oceno (ne)verodostojnosti), iz katerih izhaja, da v tistem času (še) ni bilo nujno, da bi turške oblasti že postale dovolj pozorne na tožnika, da bi mu preklicale potno listino in/ali prepovedale izstop iz države,52 kot bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju, in je torej verjetno, da bi tožnik lahko zapustil državo, tudi če bi kontrolor preveril njegov potni list.

26. V zvezi z zapustitvijo države tožena stranka izpostavlja še to, da naj bi tožnik sprva navedel zgolj to, da bi lahko imel težave, ker je želel v Republiko Slovenijo, ker ni imel vize, in da naj bi ga morala pooblaščenka opomniti, da je navedel še, da bi lahko imel težave pri izstopu iz države, ker obstaja spisek ljudi, katerim je prepovedano zapustiti državo.53 S tem tožena stranka očitno meri na to, da tožnik brez pomoči pooblaščenke ne bi povedal, da bi mu lahko javne oblasti prepovedale izstop iz države. Ocena tožene stranke glede tega je pretirana, saj je tožnik po tem, ko je pripovedoval o pridobivanju vizuma, na vprašanje tožene stranke "Navedli ste, da vas v Istanbulu ne bi pustili na letalo, če bi imeli karto za Republiko Slovenijo. Zakaj menite, da bi imeli ravno težave, ker bi odšli v Republiko Slovenijo!" povsem logično odgovoril, da če bi kupil karto za Slovenijo, bi imel težave, ker ni imel vize za Slovenijo.54 Vprašanje je bilo namreč vezano na možnost vstopa v Republiko Slovenijo in ne na splošno na možnost težav pri zapustitvi države in odhodu v katerokoli državo. V nadaljevanju pa je tožnik na splošno vprašanje, ali je imel kakšne težave pri izstopu iz države, navedel, da ne, čeprav je pričakoval težave. Nadalje tožena stranka ne upošteva, da je tožnik, kakor izhaja iz njegove potne listine, v času državnega udara že imel veljavno potno listino in da so torej nove potne listine morali pridobiti le za tožnico in otroke. Pri tem je treba upoštevati tudi informacije o izvorni državi, da niso vsem naenkrat preklicali potnih listin in da se je krog ljudi, ki jih je država sumila povezav z državnim udarom oziroma gibanjem Hizmet, širil postopoma. Tako npr. iz članka agencije Reuters z dne 27. 12. 2017 izhaja, da so turške oblasti priprle 54 nekdanjih zaposlenih na Univerzi E., policija pa naj bi imela naloge za aretacijo skupno 171 profesorjev in osebja nekdanje Univerze E., da je bilo od poskusa državnega udara dalje priprtih že več kot 50.000 ljudi med sojenjem, približno 150.000 pa jih je bilo suspendiranih ali odpuščenih; iz članka spletne strani timeshighereducation.com z dne 4. 1. 2018 izhaja tudi, da so bili nalogi za aretacijo izdani dne 28. 12. 2017 tudi za 23 akademikov in drugega osebja na Univerzi Hacettepe v Ankari. Nadalje iz spletne strani al-monitor.com z dne 11. 12. 2017 izhaja, da je bilo od 15. 7. 2016 celo 150.000 ljudi policijsko pridržanih, število pripornikov pa se povečuje tako vrtoglavo, da bodo morale oblasti v prihodnjih petih letih zgraditi 228 novih zaporov.55 Iz prispevka na spletni strani turkishminute.com z dne 8. 3. 2018 izhaja, da je turška policija v prvih dveh mesecih leta 2018 zadržala skupaj 4.725 ljudi zaradi domnevnih povezav z gibanjem Hizmet, 8. 3. 2018 pa je bil izdan nalog za pridržanje za 121 žensk zaradi domnevnih povezav z gibanjem, kot je poročala državna agencija Anadolu.56 Prispevek z iste spletne strani z dne 5. 3. 2018 poroča o izjavi turškega notranjega ministrstva, da je bilo v preteklem tednu priprtih 765 ljudi zaradi domenvnih povezav z gibanjem Hizmet, 26. 2. 2018 pa je ministrstvo objavilo, da je bilo v preteklem tednu priprtih 646 ljudi.57 Iz navedenih informacij dovolj zanesljivo izhaja, da se krog ljudi, ki jih turške oblasti sumijo povezav z državnim udarom oziroma gibanjem Hizmet še vedno, tudi več kot leto in pol po poskusu državnega udara, širi, zatorej ni nujno, da so turške oblasti v času, ko je zapustil državo, že postale dovolj pozorne na tožnika, da bi mu preklicale potno listino in/ali prepovedale izstop iz države. Iz tega razloga izgubi na pomenu zaključek tožene stranke, da ker tožniki niso imeli težav pri izstopu iz države, tožnik očitno ni bil na nikakršnem seznamu ljudi, ki bi jim bilo prepovedano zapustiti državo, in da torej tožniki nimajo utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tožnik je lahko bil na seznamu, pa je kljub temu lahko zapustil državo, ker njegov potni list ni bil preverjen, pa tudi če bi bil preverjen, ni nujno, da bi tožnik v tistem času že imel prepoved izstopa iz države in bi torej tudi v tem primeru lahko zapustil državo. Glede na vse navedene okoliščine kontrole tožnikovih potnih listin in glede na navedene informacije o izvorni državi o širjenju kroga osumljencev zgolj dejstvo, da so tožniki lahko zapustili državo, še ne more utemeljevati zaključka, da tožnikom v Turčiji ni grozilo in jim, kar je bistveno, tudi v prihodnosti ne grozi preganjanje.

27. Še posebej je takšen zaključek tožene stranke neutemeljen ob pravilnem upoštevanju dokumentov turških organov pregona, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku dne 1. 12. 2017.

28. Gre za štiri dokumente, in sicer: 1) prvi dokument je sklep kazenskega sodišča v Istanbulu z dne 29. 4. 2017, iz katerega izhaja, da je tožilstvo za 561 oseb na seznamu dalo nalog za prijetje in pridržanje in da sodišče odreja pregled in ugotovitev telefonskih številk, podatkov o naročniškem razmerju, naslovov in osebnih podatkov, medsebojne povezanosti osumljenih oseb in vse komunikacije med 1. 1. 2008 do 26. 4. 2017 (vsi prihodni in odhodni klici, z IMEI številkami in baznimi postajami), katere druge telefonske kartice so bile vstavljene v aparate in vsa komunikacija s temi karticami, naslove naročnikov, osebnih podatkov o številkah, ki so uporabljene v teh pogovorih in podatkov IMEI o uporabljenih aparatih; vsi zbrani podatki pa naj se posredujejo Enoti za boj proti organiziranemu kriminalu Provincijske policijske uprave Istanbul, 2) drugi dokument je zahteva državnega tožilstva z dne 29. 4. 2017, naslovljena na dežurno "ekipo" kazenskega sodišča v Istanbulu, o zbiranju in posredovanju vseh podatkov iz točke 1) za 561 oseb iz seznama, 3) tretji dokument je dokument policijske uprave oziroma vodje enote za boj proti organiziranemu kriminalu z dne 29. 4. 2017, iz katerega izhaja, da je bilo sklenjeno, da se 651 osumljencev prime in se za njih določi pridržanje ter da se ugotovi komunikacija, kot navedeno v dokumentu pod točko 1), in 4) četrti dokument je dokument tožilstva, oddelka za preiskavo terorizma in organiziranega kriminala z dne 26. 4. 2017, naslovljen na policijsko upravo Istanbul, vodstvu enote za boj proti organiziranemu kriminalu, iz njegove vsebine pa izhaja zahteva, da se zagotovi prijetje na seznamu navedenih oseb ter se zanje določi pridržanje za 7 dni ter se po zaslišanju pripravi privedba pred državno tožilstvo.

29. Tožnik je naveden na seznamih vseh štirih dokumentov. Vsebini in prevodom navedenih dokumentov tožena stranka v postopku ni oporekala. Sodišče pritrjuje tožnikom, da so dokumenti očitno med seboj povezani, iz njih pa izhaja, da so osebe na seznamu osumljene sodelovanja v teroristični organizaciji FETÖ/PYD (kar je vladno poimenovanje gibanja Hizmet in pomeni Teroristična organizacija Fethullaha Gülena58), da je za te osebe odrejeno pridržanje za 7 dni, zaslišanje in privedba pred državno tožilstvo in izredno obsežen pregled njihove telefonske komunikacije, tj. kar od 1. 1. 2008 dalje, vključno s podatki o lokaciji oseb pri komunikaciji ter podatki o osebah, s katerimi so v tem času kadarkoli komunicirali in njihovi lokaciji.

30. Tožena stranka se do vsebine in same dokazne vrednosti teh dokumentov ni opredelila, pač pa je navedla, da če bi "dokumenti resnično obstajali, bi le-te prosilec nedvomno še enkrat pridobil oziroma bi izkazal njihovo pristnost, saj poseduje uporabniško ime kot geslo". Tožena stranka torej zgolj iz nezmožnosti tožnika, da predloži dokumente iz informacijskega sistema, sklepa, da ti dokumenti dejansko ne obstajajo, kar se ob pavšalnem in nelogičnem zavračanju tožnikovih argumentov, zakaj ne more dostopati do turškega nacionalnega pravosodnega informacijskega sistema, izkaže za napačno stališče. Tožena stranka se sklicuje, da ni jasno, zakaj tožnik s svojim uporabniškim imenom in geslom ne bi mogel dostopati do teh dokumentov preko QR kodo s povezavo na spletno stran turškega nacionalnega pravosodnega informacijskega sistema, in zakaj bi mu sistem ob poskusu prijave vračal pojasnilo „Ne morete si ogledati tega dokumenta. Obrnite se na ustrezno enoto“, če pa imajo dokumenti povezavo do QR kode. Slednji argument tožene stranke ni zadosten niti logičen, saj QR koda sama po sebi ne more zagotoviti uspešne prijave v nek informacijski sistem, pač pa vsebuje le povezavo do spletne strani.59 Tožniku ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil za pridobitev dokumentov v informacijskem sistemu (1. alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1), saj je toženi stranki dal celo na voljo svoje uporabniško ime in geslo,60 zato sodišče ne dvomi v dejstvo, da tožnik do portala dejansko nima dostopa. Tožena stranka glede dostopa do pravosodnega portala še navaja, da je „iz spleta nesporno razvidno, da se na navedenem portalu beležijo vsi postopki za državljane, katerih dokumente, preiskave in spise, si lahko turški državljani ob dodeljenem uporabniškem imenu in geslu, pogledajo sami“,61 vendar pri tem ni jasno, od kod tožena stranka o tem črpa informacije, in predvsem ne odgovarja na bistven tožnikov ugovor, da do portala kljub uporabniškemu imenu in geslu ne more dostopati. Napačen je torej zaključek tožene stranke, da predloženi dokumenti dejansko ne obstajajo, s čimer implicitno meri na to, da gre za ponaredke (kršitev 3. in 4. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1).

31. Na tem mestu sodišče še pojasnjuje, da je zavrnilo dokazni predlog tožnika, da sodišče samo dostopi do informacijskega sistema turškega pravosodja,62 saj sodišče ne razpolaga z dostopom do informacijskega sistema turškega pravosodja (na kar očitno meri tožnik, ko pravi, da je možno, da imajo do podatkov dostop le sodišča in državno tožilstvo in da naj zato sodišče dostopi do teh podatkov63), niti ni jasno, kako bi lahko sodišče do portala dostopalo s tožnikovim uporabniškim imenom in geslom, če pa tožnik sam trdi, da dostop ni možen. Vprašljivo je tudi, ali lahko sodišče zagotovi popolno anonimnost v smislu, da turške oblasti ne bi mogle ugotoviti, kdo in iz katere države se je želel vpisati v njihov informacijski sistem, kar bi predstavljalo tudi kršitev določbe člena 30 Procesne direktive II 2013/32/EU.64

32. Sodišče je torej v skladu z določbami 3. in 4. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 in načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) upoštevalo in presojalo vse štiri dokumente policijskih oziroma pravosodnih organov, ki jih je predložil tožnik v upravnem postopku. Glede teh dokumentov je poleg že navedene dokazne ocene v izpodbijanem aktu tožena stranka v odgovoru na tožbo dodala le še to, da dvomi, kako je tožnik lahko pridobil dokument, če pa trdi, da gre za tajne dokumente. Navedeno je po oceni sodišča tožnik zadovoljivo pojasnil v vlogi z dne 1. 12. 2017 in v pripravljalni vlogi z dne 14. 5. 2018, in sicer, da osebe iz seznama, ki so še na prostosti, do teh dokumentov res ne morejo dostopati, kar tudi po oceni sodišča ni neverjetno, saj gre za izvedbo naloga za pridržanje in prikritih preiskovalnih ukrepov, da pa je tožniku najprej kopije dokumentov poslal prijatelj, ki se nahaja v BiH (ta pa je seznam dobil od žene osebe F.F., ki je bil tožnikov sodelavec na Univerzi E. in ga tožnik pozna, sedaj pa je v zaporu), do originalov pa je prišel preko odvetnika osebe, ki je prav tako na seznamu in v zaporu v Turčiji. Takšna razlaga, torej, da je tožnik dokumente dobil preko odvetnikov oseb, ki so že v priporu/zaporu in ki imajo torej večje možnosti dostopa do teh dokumentov, se sodišču zdi dovolj verjetna in življenjsko prepričljiva. Nadalje sodišče tudi ugotavlja, da na originalih dokumentov, ki jih je tožnik predložil z vlogo z dne 14. 5. 2018, pečat sicer izgleda preslikan, vendar parafa izgleda pristno narejena. Dno dokumenta je tisto, v čemer se originali razlikujejo od že v upravnem postopku predloženih kopij. Tam se nahaja ime sodišča in zapis „enako originalu“, datum izdaje 4. 5. 2018 ter identifikacijska številka zaposlenega, ki je parafiral in izdal dokumente.65 Poleg tega sodišče ugotavlja, da so originalni dokumenti natisnjeni na papir, ki ima na hrbtni strani vodni žig. Glede na vse navedeno in ob odsotnosti pripomb s strani tožene stranke glede prevodov, same vsebine in pristnosti originalov (razen v kolikor se tožena stranka napačno sklicuje, da če bi dokumenti resnično obstajali, bi jih tožnik moral pridobiti preko informacijskega portala) sodišče ocenjuje, da so predloženi dokumenti z bistveno večjo verjetnostjo od 50% pristni.

33. Sodišče torej sprejema, da je zelo verjetno, da je za tožnika na zahtevo enote za boj proti organiziranemu kriminalu dejansko bil izdan nalog za prijetje, pridržanje za 7 dni, zaslišanje ter privedba pred državno tožilstvo, poleg tega pa je bil za tožnika oziroma njegovo telefonsko številko odrejen še izredno obsežen pregled njegove telefonske komunikacije, tj. kar od 1. 1. 2008 dalje, vključno s podatki o lokacijah in tudi z vsemi podatki o osebah, s katerimi je komuniciral, med katerimi je zagotovo tudi tožnica.

34. Niti tožena stranka niti sodišče ne sumi, da bi tožnika lahko bila povezana z državnim udarom ali terorističnimi dejanji, zato tožniku in posredno tudi tožnici navedeni ukrepi grozijo izključno zaradi njune pripadnosti političnemu gibanju Hizmet, ki nasprotuje aktualni turški oblasti, tj. subjektu preganjanja (sedmi odstavek 27. člena ZMZ-1), oziroma ga ta subjekt vsaj tako dojema. Glede na navedeno je podana tudi vzročna zveza med politično pripadnostjo tožnikov in dejanjem preganjanja, ki jima grozijo (osmi odstavek 27. člena ZMZ-1).

35. Glede samih dejanj preganjanja sodišče ocenjuje, da so navedeni pravni, policijski oziroma sodni ukrepi, ki predstavljajo kazenski pregon, neutemeljeni in diskriminatorni, in tako ustrezajo dejanjem preganjanja iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. Sodišče ocenjuje, da je dejanje obtožbe pripadnosti teroristični organizaciji, ki temelji zgolj na politični opredeljenosti in pripadnosti gibanju Hizmet,66 ter na tej podlagi dejanje neutemeljenega in diskriminatornega odvzema prostosti do 7 dni, kar se glede na informacije o izvorni državi o dolgotrajnih in celo tajnih pridržanjih lahko še podaljša,67 dovolj resne narave, da predstavlja hudo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin (pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS in 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP)) v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. Hudo kršitev človekove pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP in 22. člena (enako varstvo pravic) ter 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave RS predstavlja tudi nezmožnost dostopa do odvetnika,68 nezmožnost tajne komunikacije z odvetnikom,69 pritiski javnih oblasti na odvetnike,70 politična razrešitev velikega števila tožilcev in sodnikov71 ter grožnje z nesorazmernimi zapornimi kaznimi (npr. do 22,5 let zapora za akademike zgolj zaradi povezanosti z gibanjem Hizmet, o čemer se sklepa na podlagi odprtih računih pri banki ... in posedovanju mobilne aplikacije ByLock72). Vse navedeno primarno grozi tožniku, preko njega (že preko pregleda njune komunikacije) pa se lahko kazenski pregon razširi tudi na tožnico, ki je bila prav tako dejavna članica gibanja (odprt račun pri banki ...,73 dobrodelne dejavnosti74 in kritiziranje oblasti po Facebooku75), kar bi oblasti lahko tudi preverile in ugotovile. Da se dejanja preganjanja dejansko širijo tudi na zakonce osumljencev izhaja že iz dejstva, da je Turčija preklicala potne listine 155.000 ljudi, ker so bili poročeni z osumljenci sodelovanja pri državnem udaru (poleti 2018 je ta preklic sicer prenehal),76 poleg tega pa so tožniki navedli informacijo o izvorni državi z dne 25. 2. 2018, da so turške oblasti priprle pet mesecev nosečo žensko, po tem ko policija ni uspela najti njenega moža kot del preiskave proti domnevnim članom gibanja Hizmet.77 Prav tako po poročanju spletne strani stockholmcf.org z dne 7. 3. 2018 grozi 15 letna zaporna kazen ženi učitelja, ki je umrl v policijskem pridržanju, zaradi obtožb o članstvu v gibanju Hizmet in na podlagi uporabe aplikacij ByLock in Eagle ter poslovanja z banko ....78 Pa tudi če oblast na tožnico ne bi postala pozorna, bi jo kot nezaposleno mater dveh majhnih otrok, ki jih vse preživlja njen mož, prizadelo že moževo pridržanje ter kazenski pregon, enako kakor jo je prizadela že moževa izguba zaposlitve in nezmožnost najti novo zaposlitev.

36. Poleg vseh do sedaj navedenih ukrepov pa tožniku grozi tudi kršitev absolutne temeljne človekove pravice, ki je torej v skladu z drugim odstavkom 15. člena EKČP ni mogoče omejiti, in sicer prepoved mučenja iz 3. člena EKČP. Iz spletne strani al-monitor.com z dne 11. 12. 2017 izhaja, da je turško združenje za človekove pravice navedlo, da je bilo med januarjem in novembrom 2017 mučenih najmanj 2.278 ljudi, 11 pa jih je "izginilo".79 Nevladna organizacija Human Rights Watch, katere poročila kot relevantna redno obravnava tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), je dne 12. 10. 201780 zapisala, da so danes v Turčiji osebe, obtožene terorizma ali povezav s poskusom državnega udara v juliju 2016, podvržene tveganju mučenja v policijskem pridržanju, obstajajo pa celo primeri ugrabitev in prisilnih izginotij s strani državnih oblasti od marca 2017. Mučenja so vključevala hude udarce, grožnje, žalitve, slačenje do nagega in grožnje ter dejanske spolne napade. Enajst podrobno predstavljenih primerov predstavlja le delček verodostojnih primerov mučenj, kar kaže na to, da je mučenje in grdo ravnanje v policijskem pridržanju vsesplošno razširjeno. Od julija 2016 do sredine julija 2017 je bilo pridržanih 150.000 oseb, največji delež predstavljajo ljudje, ki so obtoženi povezav z gibanjem Hizmet oziroma FETÖ, in ti so tudi v večji nevarnosti, da utrpijo mučenje. Odvetniki imajo omejene možnosti zaupnega komuniciranja s svojimi strankami v priporu, saj so na sestankih pogosto prisotni policisti, odvetniki se bojijo za svojo varnost, oblasti pa so tudi zaprle tri turška odvetniška združenja, ki so imela pomembno vlogo pri spodbujanju standardov poštenega sojenja ter pravic priprtih in obtoženih oseb. Primeri mučenj ostajajo neraziskani in nekaznovani. O mučenjih, preprečevanju dostopa do odvetnikov, uradnih in neuradnih policijskih pridržanjih ter vsesplošnem ozračju nekaznovanosti za mučenje je poročala tudi nevladna organizacija Amnesty International,81 katere poročila prav tako redno uporablja ESČP. Da so dejanja mučenja in preganjanja še vedno aktualna, piše tudi posebni poročevalec Združenih narodov za mučenje in drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje v poročilu iz decembra 2017,82 kjer omenja brutalne zasliševalske tehnike, pretepanje in elektrošoke.83

37. Iz vseh navedenih informacij sodišče sklepa, da ob povsem realni možnosti, da bo tožnik ob vrnitvi v izvorno državo pridržan in zaslišan, obstaja tudi dovolj resna nevarnost, da bo tožnik podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Pri tem sodišče poudarja, da je dokazni standard glede tega po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% verjetnosti, da osebi grozi preganjanje, in da gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo, tak standard pa je v azilnih zadevah potreben ravno zato, ker je posledica napačne ocene tveganja lahko smrt ali mučenje oziroma nečloveško ali poniževalno ravnanje nad zavrnjenim prosilcem za mednarodno zaščito.84 Temu dokaznemu standardu je po mnenju sodišča v konkretni zadevi zadoščeno, saj bi bil tožnik na podlagi izdanega naloga za prijetje ob morebitni vrnitvi zelo verjetno pridržan, zaradi njegovega pobega iz države, dolgotrajnega bivanja v tujini ter nasprotovanja oblastem in javnega udejstvovanja v Turčiji (protivladna stališča tožnika izražena na Twitterju85 ter tudi tožnice na Facebooku86) in Sloveniji (s pripravo razstav in opozarjanjem na kršitve človekovih pravic turških oblasti) pa obstaja tudi večja verjetnost, da bodo turške oblasti na tožnika še bolj pozorne in je torej povišana tudi stopnja tveganja, da bo tožnik v priporu utrpel mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje, ki je že tako povišana za pripadnike gibanja Hizmet.

38. Glede svojih aktivnosti v Republiki Sloveniji je tožnik izpovedal, da je, odkar je prišel iz Turčije, obseden s kolegi, ki so še v Turčiji, in želi pozitivno prispevati k zmanjšanju mučenja, da je dal intervju za Planet TV in Žurnal 24, da se je srečal s pomembnimi ljudmi, npr. dr. Natašo Pirc Musar in ko je dr. Cerar obiskal azilni dom, mu je povedal za razmere v Turčiji; pisal je državnemu sekretarju g. Boštjanu Šeficu in ostalim ministrstvom.87 Sodeloval je tudi pri razstavi, katere namen je bil razširiti vedenje o priprtih otrocih v turških zaporih in opozoriti na negotovost tukajšnjih prosilcev za azil.88 Sodišče ocenjuje, da gre za aktivnosti in izjave, ki bi jih turška oblast ob sumu, da je tožnik v Republiki Sloveniji zaprosil za azil, lahko brez težav pridobila in povezala s tožnikom, kar bi ga, kot rečeno, v okviru pridržanja in kazenskega postopka še dodatno negativno izpostavilo, posredno pa tudi tožnico. Pri tem sodišče opozarja, da gre pri omenjenih aktivnostih tožnikov v Republiki Sloveniji, tj. pripravljanje razstav in javno opozarjanje na problematiko kršenje človekovih pravic v Turčiji, za izraz in nadaljevanje prepričanj oziroma usmeritev, ki sta jih tožnika zagovarjala že v izvorni državi, zato njun utemeljen strah pred preganjanjem lahko temelji tudi na dogodkih in dejavnostih, ki so se zgodili oziroma pri katerih sta sodelovala po zapustitvi izvorne države (prvi odstavek 30. člena ZMZ-1 v zvezi z določili členov 5(1) in 5(2) Kvalifikacijske direktive II 2011/95/EU). Enako velja glede izdaje že omenjenega naloga za prijetje in prikrite preiskovalne ukrepe za tožnika, saj gre tudi v tem primeru za dogodek, ki se je zgodil po tem, ko sta tožnika že zapustila izvorno državo.

39. Nadalje sodišče ugotavlja, da iz omenjenih predloženih dokumentov turških organov pregona ne izhaja le nevarnost kršitve pravice do svobode, sodnega varstva in prepovedi mučenja, pač pa za oba tožnika tudi nevarnost kršitve njune pravice do zasebnosti glede na to, da je za tožnika oziroma njegovo telefonsko številko odrejen izredno obsežen pregled njegove telefonske komunikacije, tj. kar od 1. 1. 2008 dalje, vključno s podatki o lokacijah in tudi z vsemi podatki o osebah, s katerimi je komuniciral, med katerimi je zagotovo tudi tožnica. Gre za pregled celotne komunikacije in lokacij za kar 10 let nazaj, vključno s komunikacijo med zakoncema, kar je še posebej občutljiva in varovana vrednota. Poseg je zato po oceni sodišča dovolj resen in ponavljajoč (glede na to, da se bo pregledovala vsa komunikacija za 10 let nazaj), da predstavlja hudo kršitev pravice do zasebnosti (v smislu 1. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ-1), in sicer ne le človekovih pravic, zagotovljenih v 35. členu Ustave RS (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic), 37. členu Ustave RS (varstvo tajnosti pisem in drugih občil), 38. členu Ustave RS (varstvo osebnih podatkov), 39. členu Ustave RS (svoboda izražanja), pač pa tudi človekovih temeljnih pravic po 8. členu EKČP (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja), 10. členu EKČP (svoboda govora) ter tudi ustreznih pravic iz Listine EU o temeljnih pravicah (zlasti pravice zagotovljene v členih 7., 8. in 11.). Gre za pravne, policijske oziroma sodne ukrepe, ki predstavljajo kazenski pregon, ta pa je diskriminatoren, saj temelji zgolj na dejstvu, da sta tožnika pripadnika gibanja Hizmet (2. in 3. alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1).

40. Tem dejanjem je treba dodati še nezakonito odpoved delovnega razmerja,89 neizplačilo plače in odpravnine brez možnosti pravnih sredstev90 ter ustvarjanje splošnega ozračja sovraštva med ljudmi do pripadnikov gibanja Hizmet (razglasitev gibanja Hizmet za teroristično organizacijo in podelitev imunitete uradnikom in civilistom za dejanja političnega nasilja), kar je privedlo tudi do omenjenih dveh obkolitev in groženj s smrtjo na domu tožnikov s strani lokalnega prebivalstva. Poleg tega je tožnik po oceni sodišča prepričljivo in življenjsko logično navedel, da je dvakrat poskušal najti novo zaposlitev, vendar je ni mogel dobiti, ker je bodoči delodajalec lahko videl, da je bil prej zaposlen na Hizmetovi univerzi, in da je celo pripadnik teroristične organizacije.91 Glede na vsesplošno negativno ozračje do pripadnikov gibanja Hizmet je razumljivo, da takšne osebe za delodajalce niso mogle biti zaželene, na očitek tožene stranke, da kako se je lahko tako izpostavljal z iskanjem nove zaposlitve, pa je tožnik po oceni sodišča v tožbi življenjsko logično navedel, da je mislil, da se bodo stvari pomirile in da je moral poskrbeti za družino, ki je bila finančno odvisna od njega.

41. Vse navedeno so dejanja preganjanja v smislu 1. in 2. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 in predstavljajo zbir različnih ukrepov, ki so dovolj resne narave (grožnje s smrtjo obema tožnikoma, izguba in nezmožnost ponovne zaposlitve za tožnika, ki edini preživlja štiri člansko družino) in ponavljajoča (npr. nezmožnost pridobitve nove zaposlitve in ustvarjanje splošnega ozračja sovraštva med ljudmi do pripadnikov gibanja Hizmet), da prav tako predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (2. alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ-1).

42. Pri svoji oceni se je sodišče oprlo na informacije o izvorni državi, ki so jih v upravnem postopku in upravnem sporu predložili tožniki, in se večinoma nanašajo na razmere konec leta 2017 in začetek leta 2018. Za potrebe preverjanja, ali se je situacija v vmesnem času bistveno spremenila, je sodišče pridobilo dva članka časopisa Dnevnik iz 25. julija in 16. novembra 2016, iz katerih izhaja, da so bile poleti 2018 izredne razmere sicer ukinjene, vendar novo sprejeti "protiteroristični" zakon oblastem omogoča ohranitev večjega dela pooblastil iz časa izrednih razmer in da boj proti vsem domnevnim terorističnim skupinam ne bo dosti manj intenziven, novi zakon celo daje večja pooblastila pri pridržanju osumljencev, kar je relevantna in pomembna informacija tudi za tožnika, za katerega je izdan nalog za prijetje (policijsko pridržanje bi lahko trajalo od 48 ur do 4 dni, v posebnih primerih celo 12 dni, kar je dlje, kot je veljalo v času izrednih razmer).92 Istočasno članek sicer poroča o preklicu odvzema potnih listov za več kot 155.000 ljudi, ki so jim jih v času izrednih razmer vzeli, ker so bili poročeni z osumljenci, vendar se navedena informacija nanaša le morebiti na tožnico, ne pa na tožnika, in v ničemer ne zmanjšuje nevarnosti, ki mu grozi ob vrnitvi v Turčijo. Poleg tega članek z dne 16. 11. 2018 poroča, da je turška policija tega dne prijela več pripadnikov vojaškega letalstva, univerzitetnih profesorjev, članov civilne družbe in imamov, ki naj bi sodelovali pri poskusu državnega udara leta 2016, kar dokazuje, da se krog osumljencev tudi več kot dve leti po državnem udaru še vedno širi in obsega tudi kategorije ljudi, v katere spadata tožnika (civilna družba) oziroma je bil tožnik zaposlen v istem sektorju (profesorji).93 Iz navedenih informacij torej dovolj jasno izhaja, da se situacija v Turčiji ni spremenila oziroma izboljšala in da so vse predložene in uporabljene informacije o izvorni državi še vedno (dovolj) aktualne.

43. Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da imata tožnika zaradi svojega političnega prepričanja oziroma pripadnosti utemeljen strah pred preganjanjem v primeru vrnitve v izvorno državo, zato oba izpolnjujeta pogoje za priznanje statusa begunca (oziroma begunke) v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1. Sodišče je ugotovilo, da ima tudi tožnica, čeprav ni izpostavljena tako neposredno kot tožnik, utemeljen strah pred preganjanjem, saj bi ravno zaradi tožnika in tudi na podlagi lastnih dejavnosti (odprt račun pri banki ..., dobrodelne dejavnosti in kritiziranje oblasti po Facebooku) lahko tudi sama postala osumljena sodelovanja v teroristični organizaciji in tarča hudega in diskriminatornega kazenskega pregona, prav tako pa bi jo kot nezaposleno mater dveh majhnih otrok hudo neposredno prizadela dejanja preganjanja njenega moža (pridržanje, mučenje, kazenski postopek in morebitna obsodba, tudi na dolgotrajno zaporno kazen, nezmožnost ponovne zaposlitve). Tudi sicer pa bi šel tožnici neodvisno od njene osebne ogroženosti status begunke že na podlagi četrtega odstavka 49. člena ZMZ-1. Otroka tožnikov - mladoletni tožnici v skladu z načelom varovanja otrokovih koristi sledita pravnim posledicam, ki izhajajo iz izkazanega utemeljenega strahu pred preganjanjem njunih staršev, in gre zato tudi njima na podlagi četrtega odstavka 49. člena ZMZ-1 status begunk.

44. Tožnik je v tožbi uveljavljal tudi priznanje statusa begunca zaradi svoje kurdske narodnosti, vendar tožnik tudi po oceni sodišča na tej podlagi ni uspel izkazati utemeljenega strahu pred preganjanjem. Navedel je namreč, da kot Kurd v Istanbulu ni imel težav,94 pri tem pa tudi ni zatrjeval, da bi mu v primeru vrnitve grozilo preganjanje zgolj na podlagi svoje kurdske narodnosti, niti da bi bil v povezavi s pripadnostjo gibanju Hizmet kakorkoli bolj izpostavljen preganjanju. Tudi predložene informacije o izvorni državi tega ne izkazujejo, saj se večinoma nanašajo na kurdske politične aktiviste in/ali na JV predele Turčije.95

45. Ker tožena stranka ni napravila pravilne dokazne ocene glede (ne)verodostojnosti tožnikov v zvezi s tretjim odstavkom 21. člena ZMZ-1 in glede s strani tožnikov predloženih dokazov (3. in 4. alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ-1), zaradi česar je bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno, in ker tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava (24. člen in 25. člen ZMZ-1 ter 26. člen ZMZ-1 v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in samo odločilo o stvari na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 65. člena in prvim odstavkom 7. člena ZUS-1, tako, da je tožnikom priznalo status begunca, kot izhaja iz izreka te sodbe.

K točki 2:

46. Odločitev v 2. točki izreka temelji na določilu prvega odstavka 92. člena ZMZ-1, ki določa, da osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določilu tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

-------------------------------

1 Člen 46(3) Direktive 2013/32/EU z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev): Države članice zaradi spoštovanja odstavka 1 zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU, Ur. l. EU L 180/60 z dne 29. 6. 2013.
2 Str. 36 izpodbijane odločbe.
3 Ibidem.
4 Ur. l. EU, L 337, 20. 12. 2011.
5 UHCR, European Refugee Fund of the European Commission, 2013, Beyond Proof: Credibility Assessment in EU Asylum Systems, Brussels, May 2013. Gre za projekt, ki je bil financiran s strani Komisije EU, in v katerem je poleg UNHCR sodelovalo tudi mednarodno sodniško združenje IARLJ in nevladna organizacija Hungarian Helsinki Committee.
6 Gl. Evidence and Credibility Assessment in the Context of the Common European Asylum System, EASO Professional Development Series for members of courts and tribunals; produced by IARLJ-Europe under contract to EASO, 2018.
7 Ur. l. EU, L 132/11 z dne 29. 5. 2011.
8 1. al. tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.
9 2. al. tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.
10 4. al. tretjega odstavka 21. čl. ZMZ-1
11 3. in 4. al. prvega odstavka 52. čl. ZMZ-1.
12 Str. 23 in nasl. izpodbijane odločbe.
13 Npr. sodbe Upravnega sodišča I U 923/2014 z dne 23. 1. 2015, tč. 78, I U 421/2017 z dne 8. 11. 2017, tč. 108, I U 1837/2016 z dne 18. 4. 2017, tč. 80.
14 Str. 23 izpodbijane odločbe.
15 Str. 26 izpodbijane odločbe.
16 Str. 26 izpodbijane odločbe.
17 Str. 8, 9, 10 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 16. 2. 2017.
18 Tožnica je že pri podaji prošnje dvakrat omenila, da so vsi vedeli, kje njen mož dela, gl. str. 7 prošnje z dne 5. 10. 2016.
19 Str. 4 vloge tožnikov v upravnem postopku z dne 2. 2. 2017.
20 Tudi sicer sodišče pripominja, da tožnik ni navedel, da bi se samo tako lahko prepoznalo pripadnika gibanja Hizmet, pač pa je prvenstveno navedel zaposlitev v organizaciji ali pomoč v dobrodelni organizaciji, ki pripada gibanju, ter branje njihovih časopisov, poleg tega ni trdil, da pripadniki gibanja ne bi imeli teh lastnosti, pač pa da lahko po teh lastnostih takoj vidijo, da si pripadnik gibanja oziroma, da si "potencialni pripadnik Hizmeta". Str. 6 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 2. 2017.
21 Str. 13 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 2. 2017.
22 Str. 7 zapisnika z dne 16. 2. 2017 (tožnica) in prošnje z dne 5. 10. 2016 (tožnik).
23 Str. 13 zapisnika z dne 6. 2. 2017.
24 Str. 25 izpodbijane odločbe.
25 Str. 25 izpodbijane odločbe.
26 Str. 10 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 2. 2017.
27 Str.12 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 2. 2017.
28 Str. 24 in 27 izpodbijane odločbe.
29 Str. 27 izpodbijane odločbe.
30 Vloga tožnikov z dne 25. 1. 2018.
31 Informacije povzete iz slovenskih časopisov, str. 33 in 34 tožbe z dne 13. 3. 2018.
32 Str. 24 izpodbijane odločbe.
33 Str. 7 zapisnika o osebnem razgovoru 16. 2. 2017.
34 Str. 27 izpodbijane odločbe.
35 Odvetnica je v dopisu z dne 9. 10. 2016 podrobno pojasnila razmere v Turčiji po državnem udaru, izrazila svoje nestrinjanje z njimi in tudi pojasnila, da doživlja ustrahovanja, ko poskuša obiskati svoje stranke v zaporih.
36 Priloga tožnikove vloge z dne 20. 10. 2016.
37 Str. 7 prošnje z dne 5. 10. 2016.
38 Str. 8 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 2. 2017.
39 Str. 9 in 16 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 2. 2017, str. 7 prošnje z dne 5. 10. 2016.
40 Pripis uradne osebe "za nazaj" na str. 7 prošnje z dne 5. 10. 2016 in str. 9 in 16 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 2. 2017.
41 Str. 7 prošnje z dne 5. 10. 2016.
42 Str. 9 zapisnika o glavni obravnavi.
43 Str. 9 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 16. 2. 2017.
44 Str. 11 tožbe.
45 Str. 3 in 12 zapisnika o glavni obravnavi.
46 Str. 8 prošnje tožnice z dne 5. 10. 2016.
47 Str. 15 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 2. 2017 in str. 8 prošnje tožnice z dne 5. 10. 2016, iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 16. 2. 2017 pa je celo razvidno, da se je tožnica zjokala pri vprašanju, ali bi šla nazaj v Turčijo, če se situacija popravi, in navedla, da bi se zelo rada vrnila nazaj, ker ima rada svojo domovino (str. 18 zapisnika).
48 Str. 13 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 2. 2017.
49 Str. 9 zapisnika o glavni obravnavi.
50 Str. 16 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 2. 2017 in str. 16 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 16. 2. 2017.
51 Str. 28 izpodbijane odločbe.
52 Kakor je navedel tudi tožnik na glavni obravnavi, str. 11 zapisnika.
53 Str. 28 izpodbijane odločbe.
54 Str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 2. 2017.
55 Vloga tožnikov z dne 25. 1. 2018.
56 Str. 36 tožbe z dne 13. 3. 2018.
57 Str. 35 tožbe z dne 13. 3. 2018.
58 Informacije o izvorni državi, ki jih tožena stranka povzema na str. 30 izpodbijane odločbe.
59 Da QR koda vsebuje le povezavo do spletne strani je navedel tudi tožnik v svoji vlogi z dne 25. 1. 2018.
60 Vloga z dne 12. 1. 2018.
61 Str. 35 izpodbijane odločbe.
62 Str. 13 zapisnika o glavni obravnavi z dne 29. 11. 2018.
63 Str. 2 pripravljalne vloge z dne 11. 4. 2018.
64 Člen 30 Procesne direktive II 2013/32/EU (Zbiranje informacij o posameznih primerih) Pri obravnavanju posameznih primerov države članice: (a) domnevnim preganjalcem ali povzročiteljem resnih poškodb ne razkrijejo informacij o posameznih prošnjah za mednarodno zaščito ali dejstva, da je bila prošnja podana; (b) ne pridobivajo nikakršnih informacij od domnevnih preganjalcev ali povzročiteljev resnih poškodb tako, da bi bili ti subjekti neposredno obveščeni, da je zadevni prosilec podal prošnjo, kar bi ogrozilo telesno integriteto prosilca ali oseb, ki jih vzdržuje, ali svobodo in varnost njegovih družinskih članov, ki še vedno živijo v izvorni državi.
65 Str. 2 pripravljalne vloge z dne 14. 5. 2018.
66 Iz informacij o izvorni državi izhaja, da je že račun pri banki ... ali posedovanje določene mobilne aplikacije dovolj za obtožbo pripadnosti teroristični skupini, kar je po oceni sodišča izrazito nizek dokazni standard (informacije iz spletnih strani turkeypurge.com, prevodi iz upravnega spisa z dne 23. 11. 2016).
67 Sprva naj bi se obdobje policijskega pridržanja zaradi terorističnih dejanj podaljšalo s 4 na 30 dni (str. 15 vloge tožnikov z dne 22. 9. 2017), kasneje pa je bila možnost pridržanja skrajšana na 7 dni z možnostjo podaljšanja za 7 dni (poročilo Amnesty International, str. 23 vloge tožnikov z dne 22. 9. 2017).
68 Poročilo Ministrstva za zunanje zadeve ZDA iz leta 2016, kot je citirano na str. 5 in 6 vloge tožnikov z dne 7. 7. 2017 (katere prevod so tožniki predložili z vlogo z dne 22. 9. 2017).
69 Povzetki izrednih odlokov (str. 15 in 20 vloge tožnikov z dne 22. 9. 2017).
70 Poročilo Ministrstva za zunanje zadeve ZDA iz leta 2016, kot je citirano na str. 5 vloge tožnikov z dne 7. 7. 2017 (katere prevod so tožniki predložili z vlogo z dne 22. 9. 2017).
71 Poročilo EASO o Turčiji iz Novembra 2016, str. 13 vloge tožnikov z dne 22. 9. 2017, poročilo Amnesty International iz leta 2017, str. 21 in 22 vloge tožnikov z dne 22. 9. 2017.
72 Informacije o izvorni državi na str. 17 vloge tožnikov z dne 22. 9. 2017 in informacije iz spletnih strani turkeypurge.com v prevodih z dne 23. 11. 2016 v upravnem spisu.
73 Tožniki na str. 26 tožbe z dne 13. 3. 2018 navajajo informacijo, da je bil neki učitelj obsojen zaradi domnevnih vezi z gibanjem, edini dokaz pa so bili denarni depoziti na banki ..., saj ni študiral na Hizmetovih šolah ali se udeleževal njihovih pridig.
74 Str. 6 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 16. 2. 2017.
75 Str. 18 in 19 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 16. 2. 2017.
76 Izredne razmere nadomestil zakon, ki Turčiji ne prinaša nič novega, N. Korošec, agencije (Dnevnik, 25. 7. 2018).
77 Str. 36 tožbe z dne 13. 3. 2018.
78 Str. 35 tožbe z dne 13. 3. 2018.
79 Vloga tožnikov z dne 25. 1. 2018.
80 Vloga tožnikov z dne 25. 1. 2018.
81 Vloga tožnikov z dne 25. 1. 2018 in str. 18 in 19 vloge tožnikov z dne 22. 9. 2017.
82 Vloga tožnikov z dne 25. 1. 2018.
83 Članek iz Delo z dne 7. 3. 2018, povzeto na str. 34 tožbe.
84 Gl. sodbo Upravnega sodišča I U 411/2015-57 z dne 24. 4. 2015 in tam navedene vire.
85 Vloga tožnikov v upravnem postopku z dne 16. 2. 2017.
86 Str. 18 in 19 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 16. 2. 2017.
87 Str. 18 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 2. 2017. Članki iz slovenskih medijev se nahajajo v upravnem spisu, dejavnosti pa so razvidne tudi iz virov, navedenih na str. 24 vloge z dne 22. 9. 2017 in na str. 36 tožbe z dne 13. 3. 2018.
88 Str. 30 in 31 tožbe z dne 13. 3. 2018.
89 Tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja informacije o izvorni državi, da so glede odpuščenih oseb odloki le posplošeno utemeljevali, da so bili našteti posamezniki pripadniki teroristične organizacije oziroma povezani z njimi, niso pa vsebovale nikakršnih posamičnih utemeljitev za prenehanje delovnega razmerja. Iz tega naj bi izhajalo, da je bilo odpuščanje v mnogih primerih samovoljno, nepravično in/ali politično motivirano (str. 31 izpodbijane odločbe).
90 O tem navaja poročilo Amnesty International iz leta 2017, str. 21 in 22 vloge tožnikov z dne 22. 9. 2017 ter izjava komisarja za človekove pravice z dne 26. 7. 2016 o ukrepih, sprejetih med izrednim stanjem, str. 5 vloge z dne 7. 7. 2017.
91 Str. 8 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 2. 2017.
92 Izredne razmere nadomestil zakon, ki Turčiji ne prinaša nič novega, N. Korošec, agencije (Dnevnik, 25. 7. 2018).
93 V Turčiji nove aretacije osumljenih za sodelovanje pri puču, STA (Dnevnik, 16. 11. 2018).
94 Str. 12 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 6. 2. 2017.
95 Str. 22-24 tožbe z dne 13. 3. 2018.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti - ZMZ-1 - člen 20, 21, 21/3, 23, 23/1, 23/1-3, 23/1-4, 23/1-8, 23/1-9, 24, 25, 26, 26/2, 26/2-2, 26/2-3, 27, 27/1, 27/1-5, 27/7
Datum zadnje spremembe:
31.07.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwNDc3
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*