<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Kopru
Kazenski oddelek

VSK Sodba III Kp 17485/2016
ECLI:SI:VSKP:2017:III.KP.17485.2016

Evidenčna številka:VSK00024062
Datum odločbe:23.02.2017
Senat, sodnik posameznik:Mara Turk (preds.), Franc Drešar (poroč.), Vitomir Bohinec
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje ropa - kaznivo dejanje grožnje - kazenska sankcija - olajševalne in obteževalne okoliščine - predkaznovanost - odmera kazni - enotna kazen

Jedro

Kazensko sankcijo na spodnji meji predpisane je mogoče izreči le pod pogojem, da razen olajševalnih okoliščin ni podana nobena obteževalna okoliščina. Kot pa je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje pri nobenem od obtoženih olajševalnih okoliščin ni našlo, je pa ugotovilo, da je pri obeh obtožencih podana obteževalna okoliščina in sicer predkaznovanost.

Izrek

I. Pritožbi državne tožilke se deloma ugodi in sodba Okrožnega sodišča v Kopru I K 17485/2016 z dne 16. decembra 2016 v odločbi o kazenski sankciji spremeni

- glede obtoženega L. U. tako, da se mu za kaznivo dejanje opisano pod I. točko izreka na podlagi prvega odstavka 206. člena KZ-1 določi kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora ter ob upoštevanju že določene kazni 4 (štirih) mesecev zapora za kaznivo dejanje opisano v točki II izreka, izreče enotna kazen 1 (eno) leto in 7 (sedem) mesecev zapora,

- glede obtožene B. P. tako, da se ji za kaznivo dejanje opisano pod I. točko izreka na podlagi prvega odstavka 206. člena KZ-1 določi kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora, ter ob upoštevanju določene kazni 9 (devet) mesecev zapora v (na podlagi 59. člena KZ-1) preklicani pogojni obsodbi izrečeni obtoženi B. P. s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 8043/2010 z dne 14.10.2013, in ob upoštevanju (na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1), neprestane enotne kazni 1 (enega) leta zapora izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 25469/2011 z dne 30.6.2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 25469/2011 z dne 30.9.2015, pravnomočne dne 7.10.2015, izreče enotna kazen 3 (tri) leta zapora.

Sicer se pritožba državne tožilke, kolikor za obtoženca predlaga izrek višje enotne kazni zapora, zavrne, v celoti pa zavrne pritožba zagovornika obtožene B. P., in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V izrečeno (novo enotno kazen) se obtoženemu L. U. všteva pripor od 4.5.2016 od 20. ure dalje ter prestani zapor, če je začel prestajati zaporno kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Kopru I K 17485/2016 predčasno, obtoženi B. P. pa pripor od 4.5.2016 od 19.48 ure dalje.

II. Oba obtoženca se v celoti oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta obtožena L. U. in B. P., pod točko I izreka, storila kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, obtoženi L. U. pa z dejanjem opisanim pod točko II izreka storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Obtoženemu L. U. je za kaznivo dejanje opisano pod točko I na podlagi prvega odstavka 206. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje opisano pod točko II izreka pa na podlagi prvega odstavka 135. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora ter mu po 53. členu KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora. Obtoženi B. P. je za kaznivo dejanje opisano pod točko I izreka na podlagi prvega odstavka 206. člena KZ-1 izreklo (prav bi bilo: določilo) kazen eno leto zapora. Na podlagi 59. člena KZ-1 je pogojno obsodbo izrečeno obtoženi B. P. s sodbo Okrožnega sodišča Novo mesto II K 8043/10 z dne 14.10.2013 z določeno kaznijo devet mesecev zapora preklicalo in ji izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora. Odločilo je še, da se pripor, ki traja zoper obtoženega L. U. od 4.5.2016 od 20. ure dalje in zoper obtoženo B. P. od 4.5.2016 od 19.48 ure dalje, obtoženima všteje v izrečeno kazen zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je oba obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in stroškov sodne takse. Po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo nagrada in potrebni izdatki postavljenih zagovornikov proračun. Obtožena sta nerazdelno dolžna plačati oškodovancu 104,00 EUR v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe. S preostankom premoženjskopravnega zahteva je oškodovanca napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložila zagovornik obtožene B. P. in Okrožno državno tožilstvo v Kopru.

Zagovornik se zoper sodbo pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in za obtoženo B. P. odpravi pripor.

Državna tožilka vlaga pritožbo iz razloga po 2. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP – zaradi kršitve kazenskega zakona in v zvezi s 374. členom – zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženemu L. U. in obtoženi B. P. za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 določi vsakemu kazen enega leta in šest mesecev zapora ter jima nato upoštevajoč določila 53. člena KZ-1 in 55. člena KZ-1 izreče enotne kazni in sicer L. U. enotno kazen enega leta in osem mesecev zapora ter B. P. enotno kazen treh let in dveh mesecev zapora, pri čemer naj sodišče kot določeno upošteva kazen enega leta in šest mesecev, ki naj se ji določi za predmetno kaznivo dejanje, kazen devet mesecev zapora, ki ji je bila določena s preklicano pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 8043/10 z dne 14.10.2013 in kazen enega leta zapora, ki ji je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 25469/11 z dne 30.6.2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 25469/11 z dne 30.9.2015.

3. Iz spisovnih podatkov je videti, da je sodišče prve stopnje ugodilo vlogi obtoženega L. U. in sklenilo, da se ga še pred pravnomočnostjo sodbe premesti na prestajanje kazni v ZPKZ Koper (sklep I K 17485/2016 z dne 10.1.2017 na listovni št. 491 spisa), ni pa videti, da bi sklep, ki je postal pravnomočen 25.1.2017 bil že tudi izvršen.

4. Pritožba državne tožilke je deloma utemeljena, pritožba zagovornika obtožene B. P. pa v celoti neutemeljena.

Glede pritožbe zagovornika obtožene B. P.:

5. Zagovornik obtožene B. P. uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z naslednjimi trditvami:

- ni res, da je obdolžena kot alibi navajala, da jima je soseda okoli 18. ure prinesla hrano na tržnico. Obdolžena je res v preiskavi 5.5.2016 povedala, da jima je soseda prinesla hrano, vendar ni nikoli izjavila, da je bilo to okrog 18. ure. Teh navedb glede ure tudi ni nikoli potrdila na obravnavi, zato njen alibi, da se je ob 18.11 uri nahajala v trgovini P. T. ni omajan;

- obtožena ni nikoli trdila, da ju je od tržnice do P. T. pripeljal taksist S.;

- sodišče v 2. točki obrazložitve sodbe po mnenju zagovornika neutemeljeno in neprepričljivo poskuša pobiti dokaz obrambe, to je račun št. 5515/4105-1018561 z dne 4.5.2016, s katerim obramba dokazuje, da se je obdolžena B. P. dne 4.5.2016 ob 18.11 uri nahajala v trgovini P. T.;

- izpovedi poškodovanca niso prepričljive, so konfuzne in kontradiktorne, zato v predmetni zadevi ne morejo biti odločilne. Izpostavlja, da oškodovanec B. P. na glavni obravnavi dne od 29.8.2016 ni prepoznal, zaradi zakonsko sporne prepoznave oseb pa ni mogoče sklepati, da je oškodovanec obdolžena res prepoznal po fotografijah;

- oškodovanec je na zaslišanju, na glavni obravnavi, z dne 3.10.2016 izpovedal, da se kritičnega dne to je 4.5.2016 ni pogovarjal s pričo K. P..

6. Drži očitek, da obtožena B. P. sama ni izrecno izjavila, da jima je soseda okoli 18. ure prinesla hrano na tržnico, vendar sta o tem, da jima je hrano na tržnico soseda prinesla, v zagovoru navajala oba obtoženca, s tem da je L. U. ob trditvah, da sta bila z soobtoženo ves čas skupaj (list. št. 253 spisa), navajal še, da jima je soseda z M. hrano na tržnico prinesla ob 18. uri (ob zaslišanju dne 5.5.2016, na list. št. 42 spisa), oziroma, da jima je hrano prinesla soseda, ki se piše K., stanuje pa na naslovu V. P. xx v osmem nadstropju ter da je bilo to okrog šeste ure- na glavni obravnavi 29.8.2016; list. št. 253 spisa). Ne gre torej za pomembno nenatančnost sodišča prve stopnje pri povzemanju zagovora obeh obtožencev, poleg tega je sodišče prve stopnje verjelo obtoženima, da sta bila ob 18.11 uri v trgovini P. T. (točka 2 obrazložitve), glede na B. P. zasežen račun za nakup štirih piv.

7. Prav tako je utemeljen naslednji pritožbeni očitek, saj ni podlage za trditev, da sta se oba obtoženca sklicevala na to, da ju je od tržnice do P. T. peljal taksist S.. Pritožbeno sodišče se strinja z zagovornikom, da nedoslednost pri povzemanju zagovornih navedb obtožencev na način, ko se pripisuje kar je rekel eden obema, ni na mestu, pa vendar tudi ta nedoslednost na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, da je obema obtožencema kaznivo dejanje dokazano, ne vpliva. Kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, je odločilna za presojo prepričljiva izpoved oškodovanca, ki je, nasprotno od mnenja zagovornika, oprta tudi na druge dokaze, poleg materialnih tudi na izpoved priče K. P., ki ji je oškodovanec po dejanju opisal oba storilca in natančno opisal kako in kje sta ga oropala in kaj sta mu vzela. Tudi slednja je po presoji pritožbenega sodišča v izpovedi dovolj natančno opisala časovni okvir, torej čas ko je oškodovanec po dejanju prišel do nje in ji povedal kaj se mu je zgodilo. Zagovornik sicer skuša vzbuditi dvom z opozarjanjem na nedoslednosti v izpovedih oškodovanca, vendar prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje ni omajal. Ni namreč mogoče spregledati, da so bili na kraj klicani policisti, da tudi priča oba obtoženca pozna, vsaj navidez, saj kot je povedala, obtoženko videva vsak dan in je bila tudi takrat vsak dan tam okrog, povedala pa je tudi, da ji je oškodovanec povedal, da sta to storila tista dva, ki sedita pred trgovino (izpoved na glavni obravnavi dne 26.9.2016 – list. št. 325 spisa).

8. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do navedb, ki jih izpostavlja zagovornik, češ da oškodovanec obtoženke na glavni obravnavi ni prepoznal. Kot je razvidno iz 4. točke obrazložitve, je sodišče ugotovilo, da je obtoženka v času sojenja prihajala na glavno obravnavo s pobarvanimi lasmi, v raznih barvah, tudi v roza barvi. Glede na to, da je oškodovanec vedno enako izpovedoval, kje oziroma v kakšnih okoliščinah ju je videval pred dejanjem, pri čemer je glede obtoženke tudi na glavni obravnavi povedal, da ga je okradla „ta mala črna“, pritožbeno sodišče, kljub začetni negotovosti oškodovanca, ko na glavni obravnavi 29.8.2016 najprej obtožencev ni prepoznal, tekom nadaljnjega poteka glavne obravnave, pa tudi glede obtoženke ni bil več v dvomu, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila obtoženka sostorilka pri obravnavanem kaznivem dejanju.

9. Neutemeljen je tudi očitek zagovornika, ko sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni sprejelo predloga obrambe po zaslišanju gospe K., češ da obramba ni dostavila točnega naslova predlagane priče. V resnici je sodišče predlagani dokaz zavrnilo, ker do zaključka obravnave ni prejelo nobenih podatkov, s katerimi bi lahko identificiralo to pričo. Na naslovu, ki ga je navajala obramba, te priče namreč ni bilo mogoče identificirati. Iz zapisnika o nadaljevanju glavne obravnave z dne 15. decembra 2016 (na list. št. 452 spisa) je razvidno, da imena priče sodišču ni uspelo pridobiti ter da tudi na telefon xxyy domnevna priča ni dosegljiva, po navedbi državne tožilke (list. št. 452 spisa) pa je prav tako ni bilo mogoče identificirati s pomočjo podatkov operaterja. Zato sodišču ni mogoče očitati, da ni naredilo vsega, da bi lahko pričo, ki jo je navajal soobtoženi L. U. identificiralo in zaslišalo.

10. Glede na vse navedeno očitek zagovornika o zagrešeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen. V obrazložitvi sodbe navedeni razlogi o odločilnih dejstvih namreč niso v nasprotju z vsebino listin in izpovedbami prič v tolikšni meri, da bi to lahko vplivalo na pravilnost sodbe.

Glede pritožbe državne tožilke:

11. Utemeljeno pa se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje državna tožilka, ko se ne strinja z določenima kaznima obtožencema za kaznivo dejanje ropa, opisano v 1. točki izreka izpodbijane sodbe. Za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let. Kazensko sankcijo na spodnji meji predpisane je mogoče izreči le pod pogojem, da razen olajševalnih okoliščin ni podana nobena obteževalna okoliščina. Kot pa je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje pri nobenem od obtoženih olajševalnih okoliščin ni našlo, je pa ugotovilo, da je pri obeh obtožencih podana obteževalna okoliščina in sicer predkaznovanost (točke 22 do 24 obrazložitve). Tako je bil L. U. obsojen za storitev kaznivih dejanj z elementi nasilja, požig, povzročitev splošne nevarnosti in poškodovanja tuje stvari, B. P. pa je bila že večkrat obsojena za različna kazniva dejanja, največkrat za kazniva dejanja tatvine in velike tatvine. Za oba obtoženca je zato sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je zanju primerno izreči le zaporno kazen. Glede na vse okoliščine kaznivega dejanja, ki jih je sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ob že omenjeni predkaznovanosti obeh, je zato pritožbeno sodišče pritrdilo državni tožilki, da je obema obtožencema določena kazen zapora enega leta prenizka in sledilo njenemu predlogu, da se vsakemu od njiju za to kaznivo dejanje določi kazen zapora v trajanju enega leta in šest mesecev. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z državno tožilko, da sta glede na doslej izrečene obsodilne sodbe oba obtoženca očitno nagnjena k izvrševanju kaznivih dejanj, kot tudi, da je pri obtoženi B. P. zaznati, da se teža kaznivih dejanj stopnjuje, saj se poslužuje tudi uporabe sile, obravnavano kaznivo dejanje pa je storila v sostorilstvu.

12. Prav tako je utemeljen tudi očitek državne tožilke, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o izreku enotne kazni obtoženi B. P. kršilo kazenski zakon (5. točka 372. člena ZKP) saj obtoženki enotne kazni ni izreklo v skladu z določili prvega odstavka 55. člena KZ-1. Po navedeni zakonski določbi mora namreč sodišče v primeru, če sodi obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi ( ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora), izreči za vsa kazniva dejanja enotno kazen po 53. členu; pri tem upošteva, da je prej izrečena kazen že določena. Kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, se mu všteje v izrečeno kazen zapora. Kot je razvidno iz izpisa iz kazenske evidence, je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženi B. P. za kaznivo dejanje velike tatvine po 6. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 s sodbo I K 25469/11 z dne 30.6.2015, pravnomočno dne 7.10.2015, v zvezi s sodbo višjega sodišča v Ljubljani II Kp 25469/11 z dne 30.9.2015, izreklo zaporno kazen v trajanju enega leta, pri čemer obtoženka, glede na poizvedbe, ki jih je pritožbeno sodišče opravilo ob odločanju o pritožbah v tej zadevi, zaporne kazni še ni pričela prestajati. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov in odgovora ZPKZ Ig, mora obtoženka kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 25469/2011 nastopiti po odpravi pripora v obravnavani zadevi. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje, obtoženki v korist, pri izreku enotne kazni upoštevati tudi kazen, ki jo mora obtoženka še prestati po navedeni sodbi.

13. Glede izreka enotne kazni pritožbeno sodišče ni v celoti sledilo predlogu državne tožilke, ki predlaga, da se obtožencema L. U. izreče enotna kazen enega leta in osem mesecev zapora ter B. P. enotna kazen treh let in dveh mesecev zapora, pač pa je ob uporabi določbe 3. točke 2. odstavka 53. člena KZ-1 in ob upoštevanju vseh okoliščin, ki sicer vplivajo na odmero kazni in jih je glede tokrat obravnavanega kaznivega dejanja navedlo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje, presodilo, da sta zanju primerni izrečeni enotni kazni, kot je razvidno iz izreka sodbe in sicer obtoženemu L. U. v trajanju eno leto in sedem mesecev zapora (ob upoštevanju določene kazni za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 v trajanju enega leta in šestih mesecev ter kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 v trajanju štirih mesecev zapora), obtoženi B. P. pa v trajanju treh let zapora (ob upoštevanju določene kazni za kaznivo dejanje opisano v točki I izreka v trajanju enega leta in šestih mesecev zapora, določene kazni devet mesecev zapora v, na podlagi 59. člena KZ-1, preklicani pogojni obsodbi izrečeni s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 8043/2010 z dne 14.10.2013 in ob upoštevanju, na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1, neprestane enotne kazni enega leta zapora izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 25469/2011 z dne 30.6.2015, pravnomočne dne 7.10.2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 25469/2011 z dne 30.9.2015).

14. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ob uporabi prvega odstavka 394. člena ZKP, kolikor državna tožilka za oba obtoženca predlaga izrek višje enotne kazni, pritožbo le-te zavrnilo, v celoti pa zavrnilo pritožbo zagovornika obtožene B. P. ter v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da se v izrečeno novo enotno kazen obtoženima všteva pripor in sicer L. U. od 4.5.2016 od 20. ure dalje ter eventualno prestani zapor, glede na to, da je podal predlog za predčasen nastop zaporne kazni, obtoženi B. P. pa pripor od 4.5.2016 od 19.48 ure dalje. Zagovornik obtožene B. P. je ob vložitvi pritožbe ob predlogu, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi, predlagal, da se obtoženi pripor odpravi, vendar predloga ni obrazložil, zaradi česar se pritožbeno sodišče do njega ni moglo opredeliti. Ugotavlja le, da se razlogi, ki so narekovali podaljšanje pripora obtoženi tudi po izrečeni sodbi niso v ničemer spremenili, sicer pa je obtožena na podlagi naloga Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 25469/2011 z dne 17.03.2016 že napotena na izvršitev kazni zapora, ki jo začne prestajati po odpravi pripora, zato je predlog zagovornika, če je s predlagano odpravo pripora morda menil, da je treba obtoženko ob odpravi pripora izpustiti na prostost, tudi brezpredmeten.

15. Pritožbeno sodišče je oba obtoženca oprostilo vseh stroškov pritožbenega postopka, iz enakih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje, na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 53, 53/2, 53/2-3, 135, 135/1, 206, 206/1,
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 372, 372/5
Datum zadnje spremembe:
11.07.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwMDU1