<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep II Cp 315/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.315.2019

Evidenčna številka:VSL00021184
Datum odločbe:25.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Katarina Parazajda
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:predlog za obnovo postopka - pogoji za obnovo postopka - obnovitveni razlog - predložitev novih dokazov - procesna skrbnost stranke - kavzalnost - dokazna ocena - ugotovitev služnostne pravice - dejansko izvrševanje služnosti - priposestvovanje služnosti - nevknjižena stvarna pravica - predpogodba

Jedro

Ko in če stranka izkaže, da pri predložitvi novega dokaza ni bila neskrbna, se mora sodišče, ki odloča o predlogu za obnovo postopka, ukvarjati z vprašanjem, ali bi ta dokaz, če bi bil uporabljen v prvotnem postopku, lahko privedel do drugačne odločitve za predlagatelja postopka za obnovo. Nov(i) dokaz(i) mora(jo) torej biti tak(i), da obstaja možnost, da bi lahko vplival(i) na ugodnejšo sodno odločbo za predlagatelja oziroma bi utegnil(i) pripeljati do drugačne odločitve sodišča. Pravna teorija in sodna praksa govorita o kavzalnosti. Presoja, ali je nov dokaz kavzalen, pa ne sme seči tako daleč, da bi pomenila oblikovanje nove dokazne ocene v postopku, katerega obnova se predlaga. Taka presoja, to je v okviru 8. člena ZPP, se lahko opravi, ko in če je postopek obnovljen, ne pa znotraj postopka, ki teče v zvezi z obnovo postopka. Sodišče se mora vprašati, ali bi novi dokazi lahko pripeljali do drugačne odločitve, ne pa, ali novi dokazi res pripeljejo do drugačne odločitve. Slednje je lahko le predmet sojenja, ko se postopek obnovi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za obnovo postopka ugodi ter se v I./1 in III. točki izreka razveljavi sodba Okrajnega sodišča v Kamniku P 90/2009-56 s 25. 5. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3528/2010.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnikov za obnovo postopka in sklenilo, da sta toženi stranki dolžna povrniti 789,08 EUR stroškov postopka.

2. Tožnika v pravočasni pritožbi kot bistveno navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ugotovitev v predpogodbah, da je na približno 4 m širokem pasu vzdolž južnega dela parcele 1327/2 vknjižena služnostna pravica hoje in vožnje v korist parcel 1341/2, 1332/4, 1332/3 in 1357, ne izkazuje, da je pravna prednica tožnikov služnost tudi dejansko izvrševala že pred letom 2001. Če bi bilo tako, stranke teh predpogodb navedene ugotovitve ne bi zapisale. Namen zapisa je bila seznanitev kupca z izvrševanjem služnostne pravice, ki ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Priznavata, da je v predpogodbah napačno zapisano, da je služnostna pravica vknjižena v zemljiško knjigo, vendar to pripisujeta očitni pomoti pogodbenih strank, ki so pravni laiki. Trdita tudi, da bi sodišče lahko delno ugodilo tožbenemu zahtevku v prvi točki in na podlagi predpogodb priznalo služnostno pot v širini 4 metrov. Zaključujeta, da bi bilo ob upoštevanju prodajne pogodbe s 23. 9. 1998 in štirih predpogodb treba izdati zanju ugodnejšo odločbo o tožbenem zahtevku pod točko I./1 in I./4. Predlagata spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnika predlog za obnovo postopka utemeljujeta s sklicevanjem na 10. točko 394. člena ZPP, ki določa, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko obnovi, če stranka izve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Predložitev novih dokazov torej sama po sebi ne zadošča, da bi stranka, ki predlaga obnovo postopka, s predlogom uspela. Predlagatelj mora najprej izkazati, da dokazov brez svoje krivde ni mogel uveljavljati prej, preden je bil postopek s pravnomočno sodno odločbo končan. Ob tem je ključno, da izkaže, da pri zbiranju procesnega gradiva ni ravnal procesno neskrbno. Odločitev o (ne)skrbnosti je odvisna od okoliščin konkretnega primera. Gre za pravni standard, ki ga zapolni sodišče, upoštevaje vse okoliščine posameznega primera.

6. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da bi predlagatelja ob ustrezni procesni skrbnosti lahko kupno pogodbo s 23. 9. 1998 (ne 2018, kot navajata v pritožbi) predložila že med rednim postopkom. Vsi razlogi o tem vprašanju so bili že navedeni v sklepu tega sodišča II Cp 2968/2013 in sklepu Vrhovnega sodišča RS II Ips 322/2014. Ni bila spregledana trditev v predlogu za obnovo, da pogodbe ni bilo v izvršilnem spisu Ig 306/96, na podlagi katerega se je tožena stranka vknjižila v zemljiško knjigo, ampak jo je pooblaščenec tožeče stranke odkril 25. 4. 2012, ko je zaprosil za pregled izvršilnega spisa Ig 223/96. Nanjo je bilo odgovorjeno s pojasnilom, da sta tožnika vložila tožbo, ki je zasnovana s postavitvijo zahtevka, za utemeljenost katerega sta morala navesti ustrezno dejansko podlago in za sporna dejstva ponuditi dokaze. Pritožbeno sodišče je že v sklepu II Cp 2968/2013 obrazložilo, da bi lahko tožeča stranka, tako kot je po pravnomočnosti sodbe prosila za vpogled v spis Ig 223/96, to naredila tudi med postopkom. Navedb o tem, kaj ji je to preprečevalo, v predlogu za obnovo ni. Zahteva sodišča prve stopnje, da bi tožnika v predlogu za obnovo poznejšo predložitev pogodbe morala dodatno utemeljiti, tudi po stališču VS RS ni pretirana. Odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo, kolikor se nanaša na kasneje predloženo pogodbo (glede odločitve pod točko I./4 sodbe Okrajnega sodišča v Kamniku P 90/2009-56 s 25. 5. 2010) je torej pravilna.

7. Sodišče prve stopnje pa je v ponovljenem postopku pretehtalo, da predpogodb tožnika nista mogla predložiti prej in da pri tem nista ravnala neskrbno. Prvi pogoj za uspeh s svojim predlogom sta torej izpolnila, kar v pritožbenem postopku niti ni sporno.

8. Nadaljnji pogoj, da lahko stranka s predlogom za obnovo postopka uspe, pa je, da mora(jo) biti ta/ti nov(i) dokaz(i) tak(i), da obstaja možnost, da bi lahko vplival(i) na ugodnejšo sodno odločbo za predlagatelja oziroma bi utegnil(i) pripeljati do drugačne odločitve sodišča. Pravna teorija in sodna praksa govorita o kavzalnosti.1 Možnost vpliva na ugodnejšo sodno odločbo mora presoditi sodišče v okviru odločanja, ali je podan obnovitveni razlog. Presoja, ali je nov dokaz kavzalen, pa ne sme seči tako daleč, da bi pomenila oblikovanje nove dokazne ocene, torej ocene novega dokaza skupaj z dokazi, ki so bili izvedeni in ocenjeni v postopku, katerega obnova se predlaga. Taka presoja, torej presoja v okviru 8. člena ZPP, se lahko opravi, ko in če je postopek obnovljen, ne pa znotraj postopka, ki teče v zvezi z obnovo postopka. Prav tu je šlo sodišče prve stopnje predaleč, saj, kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, ni le ugotavljalo, ali bi uporaba predpogodb kot novih dokazov lahko privedla do za tožnika ugodnejše odločitve, temveč je te listine dokazno ocenilo, najprej same zase, nato pa še skupaj z dejanskimi zaključki iz prvotnega postopka.2 Na tak način je zmotno uporabilo določbe ZPP o obnovi postopka, saj bi se moralo vprašati (le), ali bi novi dokazi lahko pripeljali do drugačne odločitve3, ne pa, ali novi dokazi res pripeljejo do drugačne odločitve. Slednje je lahko le predmet sojenja, ko se postopek obnovi.

9. Na vprašanje, ali so novi dokazi, ki sta jih tožnika ponudila, kavzalni, višje sodišče odgovarja pritrdilno. Določba, zapisana v štirih predpogodbah4, da je na približno 4 m širokem pasu vzdolž južnega dela parcele 1327/2 vknjižena služnostna pravica hoje in vožnje v korist parcel 1341/2, 1332/4, 1332/3 in 1357, bi lahko izkazovala, da je pravna prednica tožnikov dejansko izvrševala navedeno služnost v obdobju od leta 1998 do leta 2001. Argumentacija tožnikov, da je življenjsko sprejemljivo, da je bil eden od razlogov za zapis te določbe v predpogodbe ravno seznanitev pogodbenih strank z dejansko izvrševano služnostjo, ki ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ni povsem nerazumna in bi bila torej lahko pomembna pri oblikovanju dokazne ocene. Kljub temu, da je v predpogodbah očitno napačno navedeno, da je obravnavana služnost vknjižena v zemljiško knjigo5, pritožnika ponujata razumno argumentacijo: zapis je lahko posledica sestave predpogodb s strani pravnih laikov; ima tudi svoj pomen, saj bi s tem bodoči prodajalec opozoril bodočega kupca, da je nepremičnina, ki jo namerava kupiti, dejansko obremenjena s služnostjo, ki bi jo slednji moral trpeti oziroma dopustiti njeno izvrševanje. V primeru, da so bile pogodbene stranke seznanjene z izvrševanjem služnosti, bi to dokazovalo, da je pravna prednica tožnikov izvrševala obravnavano služnost tudi v spornem obdobju od leta 1998 do leta 2001, torej v obdobju, za katerega je sodišče prve stopnje v osnovnem postopku ugotovilo, da izvrševanja služnosti ni bilo. Ker se torej določba v predpogodbah (lahko6) nanaša na dejansko stanje, relevantno za odločitev o zahtevku, ki temelji na institutu priposestvovanja, tj. dejansko izvrševanje služnosti, je tudi kavzalnost med navedenimi predpogodbami in možnostjo izdaje ugodnejše sodbe za tožnika, kar je pogoj za dopustitev obnove postopka iz tega razloga, podana.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo (3. točka 365. člena ZPP) ter v I./1 in posledično III. točki izreka razveljavilo pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku P 90/2009 s 25. 5. 2010; v preostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP). V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje znova odločiti o tožbenem zahtevku iz tožbe, pri tem pa kot pravočasne upoštevati tudi vse štiri predpogodbe, ne pa tudi kupne pogodbe s 23. 9. 1998, glede katere v postopku za obnovo ni bilo izkazano, da sta bila tožnika dovolj skrbna. Ker sta tožnika uspela s pritožbo, postopek pa se še ni končal, je odločitev o pritožbenih stroških pridržana do končne odločitve sodišča prve stopnje (3. odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
1 Glej Ude, L., v Komentar ZPP, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 593. Primerjaj tudi odločitve VSL I Cp 331/2016 s 30. 3. 2016, VSL II Cp 1418/2015 z 10. 6. 2015 in VS RS II Ips 308/2014 s 23. 4. 2015.
2 Glej zadnji odstavek na 4. strani obrazložitve, ki se nadaljuje na 5. stran.
3 Primerjaj razloge v sklepu VSL I Cpg 237/2018 z 2. 10. 2018.
4 Predpogodbe je z različnimi pogodbeniki sklenil prvi toženec, in sicer gre za predpogodbo s 23 .7. 1999, sklenjeno med T., d. o. o., in E., d. o. o., predpogodbo s 24. 12. 1999, sklenjeno med T., d. o. o., in A., d. o. o., predpogodbo s 1. 9. 1999, sklenjeno med T., d. o. o., in U. B., s. p., in predpogodbo s 24. 12. 1999, sklenjeno med T., d. o. o., in B., d. o. o.
5 Med strankama ni sporno, da vknjižena ni bila, sicer bi temeljnega postopka sploh ne bilo.
6 Če se res, pa bo pokazal obnovljeni dokazni postopek.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 217, 217/1, 217/2
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 394, 394-10, 395, 395/2
Datum zadnje spremembe:
14.06.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI5MzQ0