<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 241/2018
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.241.2018

Evidenčna številka:VS00022477
Datum odločbe:07.02.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSK Sodba in sklep I Cp 607/2016
Datum odločbe II.stopnje:21.03.2017
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), mag. Nina, dr. Mile Dolenc, Vladimir Horvat
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:prodaja nepremičnine - izpolnitev pogodbene obveznosti - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - prenehanje hipoteke - izbris hipoteke - plačilo kupnine za nepremičnino - neupravičena pridobitev

Jedro

Za hipoteko velja načelo nedeljivega zastavnega jamstva. To pomeni, da celotna nepremičnina jamči za poplačilo zavarovane terjatve vse do njenega dokončnega poplačila. Hipotekarni dolžnik tako ne more pred poplačilom celotne zavarovane terjatve zahtevati znižanja vrednosti hipoteke. Po prvem odstavku 150. člena SPZ se hipoteka zaradi delnih plačil ne zmanjšuje.

Glede na takšno pravno ureditev in ugotovitev sodišča, da druga toženka zavarovane terjatve ni poplačala v celoti, to pomeni, da hipoteka ni prenehala in je bila tožnica kot zemljiškoknjižna lastnica stanovanja in hipotekarna dolžnica zavezana za poplačilo terjatve iz vrednosti stanovanja. To pa pomeni, da je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da 60.000,00 EUR, ki jih je plačala tretji toženki kot hipotekarni upnici za izstavitev izbrisnega dovolila, ni izročila brez pravnega temelja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tretji toženki njene revizijske stroške v znesku 1.820,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je po spremembi tožbe z dne 20. 6. 2013 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da so ji toženke solidarno dolžne plačati 60.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2013 dalje. V tožbi je navedla, da je bila prva tožena družba posrednica pri prodaji stanovanja, druga tožena družba prodajalka stanovanja, kupljene nepremičnine pa so bile ob nakupu obremenjene s skupno in maksimalno hipoteko v korist tretje tožene banke kot hipotekarne upnice. Tožnica je navedla, da druga toženka ni izpolnila pogodbene zaveze, da bo takoj po prejemu kupnine uredila izbris hipoteke. Tožnica je zato tretji toženki 1. 10. 2013 za izstavitev izbrisnega dovolila plačala 60.000,00 EUR. S tožbo tako od vseh toženk zahteva nerazdelno vračilo tega zneska, pri čemer zahtevek zoper prvo in drugo toženko uveljavlja na podlagi določb o pogodbeni odškodninski odgovornosti, zoper tretjo toženko pa na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku zoper drugo toženko, zoper prvo in tretjo toženko pa je zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper tretjo toženko in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi druge toženke pa je ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, ugodilnem delu zoper njo razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj odgovori na ugovor druge toženke, da tožnica terjatve ni prijavila v stečajno maso.

4. Tožnica zoper odločitev o zavrnitvi njene pritožbe vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sta sodišči napačno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili njen tožbeni zahtevek zoper tretjo toženko za vračilo 60.000,00 EUR in vztraja, da so bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih postavlja 191. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Vztraja pri stališču, da je tretji toženki plačala nekaj, za kar je vedela da ni dolžna, vendar je to plačala zato, da bi se izognila sili in večji premoženjski škodi. Poudarja, da tretja toženka, ki ni poskrbela za vračilo posojila od svojega dolžnika in ki z lastnih evidenc ne more razbrati, kakšne zneske je za poplačilo posojila že prejela, ne sme biti za takšno malomarno ravnanje nagrajena. Opozarja, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tretja toženka vračilo posojila (skoraj celotnega s hipoteko zavarovanega zneska) prejela od svojega dolžnika ter ponovno od nje. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku zoper tretjo toženko, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

5. Sodišče je revizijo vročilo tretji toženki, ki je nanjo odgovorila. Opozarja, da tožnica sodišču druge stopnje dejansko očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, s tem ko zatrjuje, da je napadena sodba prezrla dejstvo, da je tožena stranka od tožnice 1. 10. 2013 izsilila plačilo 60.000,00 EUR, čeprav med njima ni bilo nobenega poslovnega odnosa. Tretja toženka poudarja, da v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi tožnica znesek plačala, da bi se izognila morebitnim posledicam s tem, da bi izjavila, da si pridržuje pravico zahtevati plačilo nazaj. Takšne izjave namreč tožnica ni podala, niti se ni na to določbo sklicevala med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Poudarja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da plačilo ni bilo dano brez podlage. Izbris hipoteke se namreč po 154. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) lahko zahteva, če je plačana terjatev, ki je s hipoteko zavarovana. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tretja toženka od druge toženke ni prejela 85 % prejete kupnine, ki bi se po kreditni pogodbi morala namenjati za plačilo kredita. S tem dejstvom je bila seznanjena tudi tožnica. Opozarja tudi, da ni bila stranka prodajne pogodbe in da na tej podlagi ni prevzela nobenih obveznosti. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravna pomembna dejstva:

− tožnica je z drugo toženko 6. 3. 2006 sklenila pogodbo o prodaji stanovanja (posameznega dela stavbe št. H-1 in H-2);

− v skladu s 5. in 6. členom prodajne pogodbe je bila tožnica dolžna 10 % kupnine plačati na transakcijski račun druge toženke, 90 % kupnine pa na kreditni račun prodajalke pri tretji toženki;

− druga toženka in tretja toženka sta 20. 12. 2005 sklenili kreditno pogodbo reg. št. ..., s katero je bila celotna nepremičnina v etažni lastnini in s tem tudi posamezni del stavbe, ki je bil predmet prodajne pogodbe, obremenjena s hipoteko v korist tretje toženke;

− v kreditni pogodbi se je druga toženka zavezala, da bo najmanj 85% sredstev od prejetih kupnin namenjala za poplačilo kredita, vendar tega ni izpolnila v celoti, saj je nakazala le 55.216.297,90 SIT, kar ne dosega dogovorjenih 85% kupnine;

− tretja toženka ni bila stranka prodajne pogodbe, druga toženka pa je v prodajni pogodbi tožnici jamčila izbris hipoteke na kupljenem posameznem delu stavbe po plačilu celotnega zneska kupnine, še pred izročitvijo nepremičnine;

− tožnica je 1. 2. 2007 drugi toženki plačala celo kupnino v znesku 84.661.130,00 SIT, vendar ne na pogodbeno dogovorjeni način. Celotno kupnino je plačala na transakcijski račun druge toženke, tudi 90 % kupnine, ki bi jo morala plačati na kreditni račun pri tretji toženki. Druga toženka je plačano kupnino sprejela in nato v skladu s 7. členom prodajne pogodbe tožnici izstavila zemljiškoknjižno dovolilo za vpis njene lastninske pravice v zemljiški knjigi;

− druga toženka kljub pozivom tožnice ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti in ni zagotovila izbrisa hipoteke, s katero je bila obremenjena kupljena nepremičnina;

− tožnica je 1. 10. 2013 plačala tretji toženki kot hipotekarni upnici 60.000,00 EUR za izdajo izbrisnega dovoljenja. Tretja toženka je izbrisno pobotnico izdala.

8. Zastavno pravico na nepremičninah (hipoteko) ureja SPZ v 138. in naslednjih členih. Služi zavarovanju terjatve, ki jo ima zastavni upnik proti lastniku zastavljene stvari ali proti tretji osebi. Če zavarovana terjatev ob dospelosti ni plačana, lahko zastavni upnik zahteva prodajo zastavljene nepremičnine od vsakokratnega zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine, čeprav je prišlo do spremembe lastništva. Za hipoteko velja načelo nedeljivega zastavnega jamstva. To pomeni, da celotna nepremičnina jamči za poplačilo zavarovane terjatve vse do njenega dokončnega poplačila. Hipotekarni dolžnik tako ne more pred poplačilom celotne zavarovane terjatve zahtevati znižanja vrednosti hipoteke. Po prvem odstavku 150. člena SPZ se hipoteka zaradi delnih plačil ne zmanjšuje.

9. Glede na takšno pravno ureditev in ugotovitev sodišča, da druga toženka zavarovane terjatve ni poplačala v celoti, to pomeni, da hipoteka ni prenehala in je bila tožnica kot zemljiškoknjižna lastnica stanovanja in hipotekarna dolžnica zavezana za poplačilo terjatve iz vrednosti stanovanja. To pa pomeni, da je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da 60.000,00 EUR, ki jih je plačala tretji toženki kot hipotekarni upnici za izstavitev izbrisnega dovolila, ni izročila brez pravnega temelja.1 Zato je tudi pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da ne more biti utemeljen zahtevek, ki ga tožnica zoper tretjo toženko uveljavlja na podlagi določb 190. in 191. člena OZ.2

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica tretji toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.820,24 EUR (1.472,00 EUR po tar. št. 6002, 20,00 EUR po tar. št. 6002 in 22% DDV po tar. št. 6007). Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

-------------------------------
1 Prvi odstavek 190. člena OZ: Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.
2 191. člen OZ: Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili .


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 191
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 138, 150, 150/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4NTk3