<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 2285/2018
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.2285.2018

Evidenčna številka:VSL00020580
Datum odločbe:13.02.2019
Senat, sodnik posameznik:Dušan Barič (preds.), Alenka Kobal Velkavrh (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost - medicinska (zdravniška) strokovna napaka - pojasnilna dolžnost zdravnika - poslovna odškodninska odgovornost - skrbnost dobrega strokovnjaka - izvedensko mnenje

Jedro

Ravnanje zdravnika opredelimo kot nestrokovno, če prekrši znana pravila zdravljenja in je pri tem neskrben. Zdravnik pri pogodbeni obveznosti ne odgovarja za uspeh, to je za vzpostavitev zdravja, temveč je njegova zaveza v skrbnem ravnanju. Stopnja skrbnosti, kadar gre za izpolnjevanje obveznosti iz poklicne dejavnosti, se presoja strožje, to je po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka, člen 6/2 OZ), vendar te skrbnosti ne gre presojati v smeri, kaj vse bi še lahko v posameznem konkretnem primeru storil, da bi bila diagnostika čimbolj uspešna, temveč v smeri, ali je bilo v konkretnem primeru v danih okoliščinah storjeno vse, kar določajo pravila, standardi, zmožnosti in praksa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženih strank zahteval plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v višini 100.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan drugi toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 634,45 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožnik in njegov pooblaščenec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku po temelju ugodi, glede višine pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, oziroma da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevalo listinske dokaze in izvedensko mnenje doc. dr. ... dr. med., specialista splošne kirurgije, izdelanega za ..., ni pa izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, katerega izpoved bi potrdila njegove navedbe. Posledica opustitve izvedbe dokaza z zaslišanjem tožnika je, da sodba nima razlogov o zavrnitvi njegovih trditev o tem, da pretekla operacija dimeljske kile ni bila povezana z bolečinami v trebuhu, zaradi katerih je tožnik poiskal pomoč pri prvi toženi stranki. Prav tako bi tožnik v dokaz svojih navedb izpovedal, da so bile bolečine zanj takšne, da jih ni smel prezreti, ne glede na zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za bolečine prehodnega značaja. Če bi tožnik sumil na povezavo bolečin z dimeljsko kilo, bi poiskal pomoč pri operaterju dimeljske kile. Tudi iz napotnice izhaja, da je tožnik tožil zaradi bolečin v trebuhu, možnost bolečin zaradi dimeljske kile je omenjena pod vprašajem. Tožnik je v postopku na prvi stopnji poudarjal, da pretekla operacija dimeljske kile ni bila vzrok bolečin, in tudi ni bistveni del napotnice, vendar pa v zvezi s tem ni mogel izpovedati, ker je sodišče predlog izvedbe dokaza z njegovim zaslišanjem zavrnilo kot nepotrebnega. Meni, da je obstoj tumorja pri tožniku bilo akutno abdominalno obolenje in bi bila potrebna takojšnja operacija in zdravljenje, ne glede na to, da so po mnenju izvedenca takšna akutna obolenja le vnetje slepiča, perforacija votlega organa, krvavitev in ukleščena kila. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni zapolnilo pojma strokovne napake, temveč je zgolj prikimalo izvedencu. Ker po mnenju urgentnega zdravnika operacija ni bila nujna, diagnoza pa ni bila ugotovljena, ni bilo zadržka za to, da urgentni zdravnik tožniku ni povedal o možnostih odkritja vzroka bolečin s preprostimi in dostopnimi preiskavami. Pojasnilo je bilo nujno zato, ker je nepregledna slika zakrivala stanje abdomna, v konkretnem primeru pa je zakrivala celo smrtonosni tumor. Ko so se pri tožniku bolečine ponovno pojavile, je bilo za operativno odstranitev tumorja že prepozno. Če se uresničijo tveganja, na katera bi moral biti tožnik opozorjen, tožena stranka odgovarja zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti. Urgentni zdravnik je vedel, da organ trebušne slinovke ni viden na UZ zapisu preiskave na urgenci in ker tudi ni sprožil preiskave vzrokov težko znosnih bolečin na diagnostičnem aparatu z višjo ravnijo natančnosti diagnosticiranja in preglednostjo preiskave, ni mogel vedeti, ali gre za akutno urgentno zdravljenje ali ne. Urgentni zdravnik je tudi vedel, da tožnik ni tešč in kljub nepreglednosti trebušnih organov na UZ preiskavi ni izvedel medicinsko pravilne ponovitve UZ preiskave. Meni, da bi moralo sodišče zaslišati urgentnega zdravnika N. B., opraviti pa bi moralo tudi soočenje med storilcem strokovne napake in tožnikom kot neposrednim oškodovancem.

3. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od v pritožbi zoper sodbo zatrjevanih kršitev in je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno ter je o tožbenem zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in nimajo materialnopravne podlage v zbranem procesnem gradivu.

6. S predmetno tožbo tožnik uveljavlja plačilo škode, ki naj bi jo utrpel zaradi neustreznega zdravljenja in kršitve pojasnilne dolžnosti pri prvi toženi stranki. Protipravno ravnanje naj bi po navedbah tožnika predstavljala strokovna napaka urgentnega zdravnika, zaposlenega pri prvi toženi stranki, ker je opustil izvedbo dodatnih preiskav s CT ali MR, ki bi omogočili diagnosticiranje njegovih zdravstvenih težav, zaradi katerih se je dne 22. 1. 2015 zglasil v urgentni abdominalni ambulanti, in ker mu ni pojasnil, da vzroka bolečine na podlagi UZ slike ni mogoče ugotoviti ter da bi ga bilo mogoče ugotoviti na podlagi CT ali MR preiskave. Tožnik torej zahteva, da mu prva in druga tožena stranka solidarno plačata odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi nestrokovnega zdravljenja zdravnika, zaposlenega pri prvi toženi stranki. Prva tožena stranka je imela poklicno odgovornost svojih delavcev zavarovano pri drugi toženi stranki.

7. Pravilno je sodišče prve stopnje navedlo, da vtoževana terjatev temelji na poslovni odškodninski odgovornosti. Prva tožena stranka odgovarja za škodo, ki jo povzročijo njeni delavci pri delu ali v zvezi z delom, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (drugi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v povezavi s prvim odstavkom 147. člena OZ). Ravnanje zdravnika opredelimo kot nestrokovno, če prekrši znana pravila zdravljenja in je pri tem neskrben. Zdravnik pri pogodbeni obveznosti ne odgovarja za uspeh, to je za vzpostavitev zdravja, temveč je njegova zaveza v skrbnem ravnanju. Stopnja skrbnosti, kadar gre za izpolnjevanje obveznosti iz poklicne dejavnosti, se presoja strožje, to je po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka, člen 6/2 OZ), vendar te skrbnosti ne gre presojati v smeri, kaj vse bi še lahko v posameznem konkretnem primeru storil, da bi bila diagnostika čimbolj uspešna, temveč v smeri, ali je bilo v konkretnem primeru v danih okoliščinah storjeno vse, kar določajo pravila, standardi, zmožnosti in praksa1. Poleg teh dveh elementov mora biti za obstoj odškodninske obveznosti ugotovljena tudi pravno priznana škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pravil in stroke ter nastalo škodo. Ali je prišlo do protipravnega ravnanja delavca prve tožene stranke zaradi strokovne napake, je pravno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodišče. Sodišče je s pomočjo izvedenca opredelilo vsebino tega pravnega standarda, torej kako bi zdravnik v konkretnem primeru moral ravnati, oziroma ali je dežurni zdravnik ravnal strokovno in skladno s poklicnimi standardi vedenja in ravnanja, ki so veljali na področju urgentne medicine, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zapolnilo pojma strokovne napake, temveč je zgolj prikimalo izvedencu.

8. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, temelječih na izvedenih dokazih, izhajajo naslednja pravno pomembna dejstva oziroma okoliščine:

- tožnik je bil na podlagi napotnice osebne zdravnice ..., dr. med., dne 22. 1. 2015 pregledan v urgentni abdominalni ambulanti prve tožene stranke;

- osebna zdravnica je tožnika napotila na abdominalno kirurgijo z napotno diagnozo "abdominalne kolike; hernija ingvinalis sin" in z opredelitvijo problema "stopnjujoče bolečine ingvinalno že dva dni; niti hoditi ne more, ponoči se zbuja od tega, defikacija b. p.";

- pregled je opravil urgentni zdravnik N. B. Na pregledu je tožnik povedal, da ima že dva dni bolečine v levih dimljah; da je bil pred 4 leti operiran zaradi levostranske ingvinalne hernije in ima v tem predelu že dolgo bolečine, vendar so se v zadnjih 48-ih urah intenzivirale; da z odvajanjem blata in vode nima težav; ko odvaja blato čuti bolečine v levih dimljah;

- urgentni zdravnik je opravil pregled abdomna (trebušne votline), rektalni pregled ter diagnostični postopek z odvzemom krvi, RTG in UZ abdomna z napotno diagnozo „ukleščena kila levo ingvinalno?“;

- na podlagi opravljene diagnostike je bila podana diagnoza "druge in neopredeljene bolečine v trebuhu z mnenjem, da ne gre za akutno kirurško abdominalno obolenje, ki bi zahtevalo takojšen operativni poseg“. Tožniku je bilo priporočeno, da se v primeru vztrajanja težav oglasi pri svojem operaterju;

- tumor trebušne slinavke (nevroendokrini tumor) je bil v tožnikovem telesu zelo verjetno prisoten že dne 22. 1. 2015 in bi ga bilo mogoče tedaj odkriti z dodatnimi preiskavami. Obstoja tumorja na UZ sliki z dne 22. 1. 2015 ni bilo mogoče razkriti. Bolečina v dimeljskem predelu za tumor trebušne slinavke ni značilna;

- tožnik je bil po opravljenem pregledu odpuščen. 6. 8. 2015 se je ponovno zglasil v urgentni abdominalni ambulanti, kjer so istega dne ugotovili tumorsko formacijo v zgornjem abdomnu in ga še istega dne sprejeli na oddelek za gastrokirurgijo.

9. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZPP, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, pri čemer je prvo sodišče zavrnitev izvedbe dokaza tudi ustrezno obrazložilo. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi. Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljala dejstva, ki po pravni presoji sodišča niso relevantna, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Pritožba ne oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je na pregledu tožnik povedal, da ima že dva dni bolečine v levih dimljah, da je bil pred štirimi leti operiran zaradi levostranske ingvinalne hernije in ima v tem predelu že dolgo bolečine, vendar so se v zadnjih 48-ih urah intenzivirale; da z odvajanjem vode in blata nima težav, in da pri odvajanju blata čuti bolečino v levih dimljah. Za ugotovitev, ali je glede na napotno diagnozo, simptome, ki jih je podal tožnik in opravljeno diagnostiko urgentni zdravnik storil strokovno napako, ker za tožnika ni naredil nadaljnjih preiskav, je potrebno strokovno znanje, zato je prvo sodišče izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke. Izvedbe dokaza z zaslišanjem urgentnega zdravnika in soočenja med njim in tožnikom pa tožnik v postopku na prvi stopnji ni predlagal.

10. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev, ali so delavci prve tožene stranke ravnali strokovno, angažiralo Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete, Univerze v ..., ki je za konkretno izdelavo mnenja imenovala izvedenca doc. dr. ..., dr. med., zaposlenega na oddelku za splošno in abdominalno kirurgijo v ... . Izvedenec je oseba, ki jo določi pravdno sodišče (prvi odstavek 244. člena ZPP), da v skladu s svojim strokovnim znanjem, na podlagi predpisov, ki urejajo določeno strokovno področje in pravil te stroke, neodvisno in samostojno sestavi izvedensko mnenje ter s tem pomaga sodišču ugotoviti in razjasniti pravno pomembna dejstva (243. člen ZPP). Izvedensko delo se sme zaupati tudi strokovni inštituciji (tretji odstavek 245. člena ZPP). Od odgovora na vprašanje, ali bi urgentni zdravnik na urgentni abdominalni ambulanti, kjer je bil opravljen pregled tožnika, moral diagnosticirati tumor trebušne slinavke, oziroma opraviti ali odrediti dodatne preiskave CT ali MR, je odvisna odločitev, ali je bila storjena strokovna napaka. Gre za vprašanje izrazito strokovne narave, za katerega lahko sodišče poišče rešitev le s pomočjo sodnih izvedencev kot strokovnih pomočnikov sodišča. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je mnenje izvedenca doc. dr. ... jasno, popolno, argumentirano in razumljivo. Zaradi usodnosti izvedeniškega mnenja za odločitev v tej zadevi, je prvo sodišče na predlog tožnika sodnega izvedenca tudi zaslišalo. Izvedenec je na naroku odgovoril na vse ugovore tožnika.

11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in glede na pravila stroke, kot jih je sodišču posredoval izvedenec, je izpodbijana odločitev tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

12. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je bil tožnik napoten na urgentno abdominalno ambulanto zaradi bolečin v trebuhu in v predelu levih dimelj, ki so trajale že nekaj časa, zadnje dni pred pregledom pa so postale intenzivnejše. Kot je pojasnil izvedenec, je urgentna abdominalna ambulanta namenjena diagnosticiranju akutnega abdomna. Ta termin zajema različne bolezni. Najpogostejše so vnetje slepiča, perforacija votlega organa, krvavitve in ukleščena kila. Gre za bolezni, pri katerih je potrebno nujno ukrepati, izvesti operacijo oziroma uvesti terapijo v roku nekaj ur. Za ugotovitev akutnega abdomna so bile v konkretnem primeru opravljene vse potrebne preiskave, to je pregled tožnika, krvne preiskave, RTG in UZ. Vsi laboratorijski izvidi so bili v mejah normale. Minimalno je bil zvišan le C reaktivni protein, v vrednosti 8 mg/1, normalna vrednost je od 0 do 5 mg/l. Rentgen abdomna ni pokazal znakov ileusa ali prostega zraka v trebuhu. Radiologinja je izključila ukleščeno dimeljsko kilo. Vijuge ozkega črevesja v trebušni votlini so izgledale primerno. V črevesju je radiologinja opisala obilo zraka, kar je oviralo natančnejšo preglednost v trebušni votlini. Jetra so bila sicer slabo pregledna, vendar je bil opisan videz maščobne infiltracije. Prepričljivih omejenih lezij v parenhimu radiologinja ni diferencirala. Žolčnik je bil skrčen, vranica ni kazala posebnosti. Trebušna slinavka in ostali organi v retroperitonealnem prostoru pri pregledu niso bili dostopni. Izvedenec je v predmetni zadevi argumentirano zavrnil možnost, da bi v primeru tožnika ob obravnavi pri prvi toženi stranki dne 22. 1. 2015 prišlo do strokovne napake, saj je urgentni zdravnik ravnal strokovno in skladno z zdravniškimi pravili. V okviru pregleda v urgentni ambulanti je dežurni zdravnik izključil akutno kirurško abdominalno obolenje, ki bi zahtevalo takojšen operativni poseg. Dodatne preiskave za izključitev akutnega kirurškega abdominalnega obolenja niso bile potrebne. Kot je izvedenec poudaril, je v okviru dela v urgentni ambulanti nemogoče pričakovati, da se razjasnijo vsi možni vzroki za bolečine. Pri tožniku je bil opravljen UZ le v okviru izključevanja akutnega kirurškega abdominalnega obolenja, ki bi zahtevalo nujno ukrepanje, to je takojšen operativni poseg, saj UZ motijo številni dejavniki, tudi to, da pacient ni tešč. Takrat je v črevesju zrak in to lahko moti UZ preiskavo. Tudi laboratorijski izvidi na obstoj akutnega vnetja trebušne slinavke niso kazali. Ker so vse preiskave, opravljene dne 22. 1. 2015, izključile akutno abdominalno obolenje, in ker tudi rezultati krvnih preiskav niso kazali, da se v tožnikovem telesu nekaj dogaja, ni bilo nobene potrebe za opravo dodatnih preiskav CT in MR.

13. V konkretnem primeru se torej kot odločilno izkaže dejstvo, da je bil tožnik napoten na urgentno abdominalno ambulanto, katere namen je v potrditvi oziroma izključitvi akutnega abdominalnega obolenja, ki zahteva takojšnje ukrepanje z operativnim posegom. Gre za specialistično ambulanto in urgentna abdominalna ambulanta ni ambulanta, v kateri bi morali z vsemi znanimi dostopnimi in razpoložljivimi diagnostičnimi postopki in preiskavami ugotoviti in diagnosticirati vzrok zdravstvenih težav k njim napotenega pacienta, saj bi s tem ta ambulanta izgubila vlogo oziroma namen, zaradi katere je ustanovljena, to je obravnava pacientov, pri katerih lahko v kratkem času pride do njihove življenjske ogroženosti (nekaj ur). V tej ambulanti se opravlja urgentno tudi UZ, kar pomeni, da UZ ni opravljen v skladu s protokolom za UZ trebuha, saj mora pacient običajno vsaj 6 ur pred preiskavo ostati tešč in zadnjo uro pred preiskavo piti le vodo ali nesladkani čaj. V primeru diagnosticiranja akutnega abdomna, kjer je potrebno nujno ukrepanje, izvesti operacijo oziroma uvesti terapijo v roku nekaj ur, pa je natančna diagnostika omejena. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka se torej izkaže, da je bila preiskava, ki je bila opravljena pri tožniku, izvedena v skladu s pravili stroke, ki veljajo za urgentno medicino.

14. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da delavec prve tožene stranke pojasnilne dolžnosti ni kršil. V izvidu z dne 22. 1. 2015, ki sta mu bila priložena tudi izvida laboratorijskih preiskav in UZ, je izrecno navedeno le, da ne gre za akutno kirurško abdominalno obolenje, ki bi zahtevalo takojšen operativni poseg. Ambulantni izvid je namenjen predvsem zdravniku, ki je pacienta napotil v urgentno ambulanto, da se seznani z ugotovitvami opravljenih preiskav ter da glede na ugotovitve preiskave v urgentni ambulanti, ki je izključila stanje akutnega kirurškega abdominalnega obolenja, pacienta napoti še na dodatne preiskave in preglede za ugotovitev bolečin in kjer bi se diagnostika opravila po rednem protokolu. V urgentnih ambulantah tudi ne izdajajo napotnic za preglede, temveč je to stvar osebnega zdravnika, ki je pacienta napotil na urgentno ambulanto.

15. Ugotovitvi, da so zaposleni pri prvi toženi stranki v času od 7. 8. do 14. 8. 2015 ravnali skrbno in nemudoma opravili vse potrebne diagnostične preiskave, pritožnik ne oporeka.

16. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 938/2006.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 6/2, 147, 147/1, 239, 239/2
Datum zadnje spremembe:
11.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4MjYz