<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 2287/2018
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.2287.2018

Evidenčna številka:VSL00021588
Datum odločbe:13.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Irena Veter
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:nezgodno zavarovanje - zavarovalnina - invalidnost - degenerativne spremembe - zavarovalno kritje - načelo pogodbene svobode - teorija jajčne lupine (egg shell rule)

Jedro

Zavarovanec ni upravičen do zavarovalnine za del ugotovljene invalidnosti, za katero je vzrok bolezen, saj ta del invalidnosti ni nastal zaradi nezgode, kot jo določa zavarovalna pogodba. Če pogodba ne določa načina, kako se to upošteva, to ugotovi sodišče.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„ I. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati zavarovalnino po polici št. 001 v višini 5.850,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2015 dalje, zavarovalnino po polici št. 002 v višini 4.924,82 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2015 dalje in zavarovalnino po polici št. 003 v višini 5.321,40 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2015 dalje. Kar tožnik zahteva več, se zavrne.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v višini 2.592,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna tožniku izplačati zavarovalnino po polici št. 001 v višini 8.325,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2015 dalje, zavarovalnino po polici št. 002 v višini 9.598,44 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2015 dalje, zavarovalnino po polici št. 003 v višini 11.201,40 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2015 dalje in povrniti njene stroške pravdnega postopka z zakonitimi obrestmi (I. točka izreka). Sodišče je še odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 30,00 EUR (II. točka izreka).

2. Tožnik je v pravdi od tožene stranke zahteval zavarovalnino, ker si je 11. 9. 2012 pri zdrsu na plaži v Republiki Hrvaški poškodoval desno koleno in palec na desni nogi. Zaradi pospešene obrabe je bila tožniku 26. 6. 2013 in 23. 5. 2014 opravljena artroskopija, 23. 2. 2015 pa še endoproteza desnega kolena. Iz enakega razloga je bila 5. 11. 2104 tožniku opravljena artrodeza palca desnega stopala.

3. V času škodnega dogodka je imel tožnik pri toženi stranki sklenjeno (a) pogodbo za posamično nezgodno zavarovanje oseb po polici št. 001, katere sestavni del so Splošni pogoji G-NE/10-4 in Tabela invalidnosti PG-NE-tinv/10-4, na podlagi katere je zavarovanec upravičen do zavarovalnine iz naslova invalidnosti, ki je posledica poškodbe, z dogovorjeno zavarovalno vsoto za invalidnost 30.000,00 EUR; (b) pogodbo za nezgodno zavarovanje imetnika osebnega računa po polici št. 002, katere sestavni del so Splošni pogoji G-NE/04-12 in Tabela invalidnosti PG-NE-tinv/04-12, na podlagi katere je zavarovanec upravičen do zavarovalnine iz naslova invalidnosti, ki je posledica poškodbe, z dogovorjeno zavarovalno vsoto za invalidnost 33.383,08 EUR, in (c) pogodbo za nezgodno zavarovanje po polici št. 003, katere sestavni del so Pogodbena določila za zavarovanje imetnikov zlatih plačilnih kartic PG-npt-pk2/6-11 in Tabela invalidnosti PG-NE/06-11, na podlagi katere je zavarovanec upravičen do zavarovalnine iz naslova invalidnosti, ki je posledica poškodbe, z dogovorjeno zavarovalno vsoto za invalidnost 42.000,00 EUR.

4. Tožena stranka je pri izračunu invalidnosti in višine zavarovalnine po posamezni polici upoštevala dvakratno delno odstranitev meniskusa desnega kolena ter ohlapnost kolenskega sklepa po rupturi kapsule in/ali ligamentarnega aparata, dokazani z artroskopijo ali MRI preiskavo; sprednje križne vezi, testirano po Nosbergerju. Zavarovalnino po policah št. 001 in št. 002 je zmanjšalo za 25% v skladu z določbo o omejitvi višine zavarovalnine v primeru degeneracijskih sprememb (4. tč. 8 odst. Splošnih zavarovalnih pogojev PG-NE/10-4 oz. PG-NE/04-12). Tako je tožniku iz naslova invalidnosti plačala zavarovalnino v višini 1.575,00 EUR po polici št. 001 (7% invalidnost, zavarovalnina zmanjšana za 25%), 2.085,63 EUR po polici št. 002 (8,33% invalidnost, zavarovalnina zmanjšana za 25%) in 3.498,60 EUR po polici št. 003, (8,33% invalidnost), kar skupno znaša 7.159,23 EUR. Tožnik je sicer zahteval zavarovalnino za 30% invalidnost zaradi kolenske endoproteze in 3% (po polici št. 002) oz. 5% (po polici št. 002 in št. 003) invalidnosti zaradi zatrditve osnovnega sklepa palca desnega stopala, kar je tožena stranka zavrnila, sodišče prve stopnje pa ji je pritrdilo.

5. Tožnik se je na sodbo pritožil, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom za njeno spremembo oz. razveljavitev, s stroškovno posledico, pri čemer opredeljuje tudi pritožbene stroške. Poudarja ugotovitev sodišča, oprto na mnenje izvedenca, da sta poškodbi, ki ju je utrpel 11. 9. 2012, pospešili razvoj degenerativnih sprememb, te pa na sami poškodbi niso vplivale. Opozarja še na naslednje ocene izvedenca: K hitremu napredovanju artroze, zaradi česar je bilo treba tožniku vstaviti endoprotezo in opraviti artrodezo, je nezgoda prispevala v 60%; lažje artrotične spremembe na obeh sklepih so bile pri tožniku sicer že prisotne v času poškodbe, vendar so bile klinično neme in tožniku niso povzročale nobenih težav, po poškodbi pa so se težave zelo hitro stopnjevale. Tožnik se pritožuje, da je kljub omenjenim ugotovitvam iz izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče v celoti sprejelo, njegov zahtevek v celoti zavrnilo. Meni, da je interpretacija sodišča, ki je zavrnilo zahtevek z obrazložitvijo, da je obraba desnega kolena in palca desnega stopala, čemur sta sledili endoproteza in artrodeza, posledica že prej prisotnih degenerativnih sprememb in nezgode, ne pa izključna posledica nezgode, česar zavarovalna pogodba ne krije, neživljenjska in napačna. Poudarja, da se zavarovalnice v primerih, kadar na okvaro zdravja vplivajo degenerativne spremembe, ostala obolenja in hibe, pred zahtevki po celotnem izplačilu zavarovalnine zavarujejo z določbami o omejitvah izplačili, kar velja tudi v primeru tožnika. Stališče sodišča po mnenju tožnika izniči pomen teh določb. Tožnik kritizira odločitev sodišča, s katero je potrdilo pravilnost izplačila zavarovalnine tožniku za dvakratno delno odstranjen meniskus po sveži poškodbi s funkcionalno motnjo in ohlapnost kolenskega sklepa po rupturi kapsule, saj je po njegovem v nasprotju s stališčem, ki ga je sodišče zavzelo glede njegovega zahtevka. Tožnik meni, da bi moralo sodišče na podlagi sklenjenega nezgodnega zavarovanja oseb po polici št. 001 priznati 30% invalidnost na podlagi 178. tč. Tabele invalidnosti PG-NE-tinv/10-4 zaradi endoproteze kolena in 3% invalidnosti na podlagi 193. tč. Tabele invalidnosti PG-NE-tinv/10-4, oba odstotka invalidnosti pa znižati za 25% na račun ugotovljenih degenerativnih sprememb na podlagi 4. tč. 8. čl Splošnih zavarovalnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb PG-NE/10-4 ter mu priznati zahtevane zakonske zamudne obresti. Na podlagi sklenjenega nezgodnega zavarovanja imetnika osebnega računa po polici št. 002, bi mu moralo priznati 30% invalidnost na podlagi 190. tč. Tabele invalidnosti PG-NE-tinv/04-12 zaradi endoproteze kolena in 5% invalidnosti na podlagi 207. tč. Tabele invalidnosti PG-NE-tinv/04-12 zaradi ankiloze osnovnega ali obeh sklepov palca na nogi, oba odstotka invalidnosti pa znižati za 40% na račun ugotovljenih degenerativnih sprememb na podlagi 4. tč. 8. čl. Splošnih zavarovalnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb PG-NE/04-12 ter mu priznati zahtevane zakonske zamudne obresti. Na podlagi sklenjenega nezgodnega zavarovanja po polici št. 003 bi moralo tožniku sodišče priznati 30% invalidnost na podlagi 190. tč. Tabele invalidnosti PG-NE/06-11 zaradi endoproteze kolena in 5% invalidnosti na podlagi 207. tč. Tabele invalidnosti PG-NE/06-11 ter mu priznati zahtevane zakonske zamudne obresti.

6. Tožena stranka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

7. Pritožba je delno utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri razjasnilo sporna dejstva, relevantnih kršitev postopka ni storilo, vendar pa je delno napačno uporabilo materialno pravo, kar je pritožbeno sodišče lahko saniralo na pritožbeni seji.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pravilo popolne odškodnine in v tem okviru teorija jajčne lupine (egg shell rule), po kateri je oškodovanec upravičen do celotne škode ter ga je treba jemati takega, kot je, v zavarovalnem primeru ni uporabljivo. Relevantno materialno pravo je namreč zavarovalna pogodba. Po pogodbah, ki sta jih stranki sklenili, je zavarovalnica dolžna zavarovancu plačati zavarovalno vsoto oziroma njen sorazmerni del v primeru nezgode, ki vodi v okvaro zdravja oziroma invalidnost. Zavarovanec je tako upravičen do invalidnine za tisto invalidnost in v takem obsegu, kot je to vnaprej določeno s pogodbo, s Splošnimi pogoji in Tabelo invalidnosti kot njenima sestavnima deloma. Sodišče prve stopnje je torej pravilno identificiralo relevantno pravno podlago, vendar pa je ni popolnoma pravilno apliciralo oz. je pri tem storilo pomembno napako v tožnikovo škodo, kot bo spodaj pojasnjeno.

10. Odločitev sodišča, da tožbeni zahtevek za izplačilo zavarovalnine ni utemeljen, ker sta bili endoproteza oz. artrodeza posledici kombinacije prej prisotnih degenerativnih sprememb in nezgode ter ne izključno nezgode, nima podlage v Splošnih pogojih PG-NE/4-12, PG-NE/10-4 oz. Pogodbenih določilih PG-npt-pk2/6-12 in je z njimi v nasprotju. Zavarovalnica ima za primere, ko na okvaro zdravja vpliva degeneracijska sprememba, v svojih splošnih pogojih določeno omejitev izplačila zavarovalnine (glej 4. odst. 8. čl. Splošnih pogojih PG-NE/4-12, PG-NE/10-4). Iz tega sledi, da zavarovalnica predvideva in v splošnih pogojih tudi posebej ureja take primere. Zavarovanec je zato upravičen do (sorazmernega dela) zavarovalnine tudi v primerih, ko je okvara zdravja kombinacija nezgode in drugih, s pogodbo opredeljenih, dejavnikov. Pritožnik tako utemeljeno opozarja, da bi razlaga sodišča prve stopnje pomen teh določb splošnih pogojev povsem izničila.

11. Sodišče prve stopnje je pritrdilo pravilnosti izračuna invalidnine s strani tožene stranke, ki je ocenila, da je tožnik utrpel (le) delno odstranitev meniskusa desnega kolena (2x) in ohlapnost kolenskega sklepa po rupturi kapsule in/ali ligamentarnega aparata, dokazani z artroskopijo ali MRI preiskavo; sprednje križne vezi, testirano po Nosbergerju, pri čemer je zavarovalnino po policah št. 001 in št. 002 zmanjšalo še za 25% v skladu z omenjeno določbo o omejitvi višine zavarovalnine v primeru degeneracijskih sprememb (4. odst. 8. člena Splošnih zavarovalnih pogojev PG-NE/10-4 in PG-NE/04-12). Ob tem prvostopenjsko sodišče ni ponudilo prepričljive razlage, zakaj je štelo odločitev zavarovalnice, da izplača zavarovalnino za omenjene okvare, ki so tožniku prav tako nastale kot posledica že prej prisotnih degenerativnih sprememb in nezgode, ne pa izključno nezgode, kot pravilno, tožnikov zahtevek pa zavrnilo. Sodišče je po drugi strani pritrdilo zavarovalnici, da je pravilno zmanjšalo višino zavarovalnine, kar pomeni, da se je zavedalo, da so vse okvare posledica kombinacije degenerativnih sprememb in nezgode.

12. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da sta endoproteza desnega kolena in artrodeza desnega palca na nogi v 60% posledici nezgode iz leta 2012, kar v pritožbi ni več sporno. Tožena stranka bi zato morala zavarovalnino izračunati na podlagi teh dveh okvar in ne dvakratne odstranitve meniskusa ter ohlapnosti kolenske vezi, saj so te zajete v endoprotezo ter artrodezo kot hujši obliki okvare desnega kolena oz. palca na desni nogi. Obe okvari zdravja (tj. pospešena obraba hrustanca, ki je terjala vstavitev umetnega kolena in zatrditev sklepa na palcu) sta delno posledici nezgode ter sta se začeli kazati že v prvem letu po nezgodi, kar je bilo ugotovljeno tudi v medicinski dokumentaciji (3. odst. 7. člena Splošnih zavarovalnih pogojev PG-NE/10-4 in PG-NE/04-12 oz. 1. odst. 13. člena Pogodbenih določil PG-npt-pk2/6-12). V treh letih po nezgodi, tj. na dan 11. 9. 2015, sta bili endoproteza (8. 9. 2015) in artrodeza (23. 2. 2015) opravljeni, z obema posegoma se je zdravljenje tudi zaključilo, posledice poškodbe ustalile, poslabšanja ali izboljšanja stanja kolena oz. palca pa ni mogoče pričakovati (2. odst. 14. člena Splošnih zavarovalnih pogojev PG-NE/10-4 in PG-NE/04-12 oz. 2. odst. 14. člena Pogodbenih določil PG-npt-pk2/6-12). Iz navedenega izhaja, da sta navedeni okvari zdravja kriti z zavarovalnimi policami, tožnik pa upravičen do izplačila zavarovalnine zanju.

13. Vendar pa tožnik nima povsem prav glede višine zavarovalnine, ki jo zahteva od tožene stranke. Pri predlaganem izračunu v tožbi (in pritožbi) namreč očitno sploh ni upošteval vpliva deleža degenerativnih sprememb, ki so prispevale k okvari zdravja. Če je z zavarovalno pogodbo določeno, na kakšen način vplivajo prej prisotne degenerativne spremembe na zdravstveno stanje po poškodbi in s tem na višino zavarovalnine, veljajo v skladu z načelom pogodbene svobode strank (3. čl. Obligacijskega zakonika) določbe zavarovalne pogodbe. V tem primeru sta taki določbi v polici št. 001 in polici št. 002. Če take določbe ni (kot v primeru police št. 003), pa to ne pomeni, da je zavarovalnica dolžna izplačati celotno zavarovalnino, ampak le tisto, ki je posledica uresničitve zavarovalnega primera, kar je v predmetnem primeru poškodba, ki je posledica nezgode. Zavarovanec namreč ni upravičen do zavarovalnine za del ugotovljene invalidnosti, za katero je vzrok bolezen, saj ta del invalidnosti ni nastal zaradi nezgode, kot jo določa zavarovalna pogodba.1 Če pogodba ne določa načina, kako se to upošteva, to ugotovi sodišče. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca ugotovilo, kakšen odstotek tožnikovega stanja je posledica nezgode, kaj pa odpade na njegovo zdravstveno stanje.

14. Pravilen izračun zavarovalnine, do katere je tožnik upravičen po vseh treh pogodbah o nezgodnem zavarovanju, je na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje sledeč. Po polici št. 001 je podana 30% invalidnost v skladu s 178. tč. Tabele invalidnosti PG-NE-tinv/10-4 zaradi endoproteze kolena in 3% invalidnost na podlagi 193. tč. Tabele invalidnosti PG-NE-tinv/10-4 zaradi zatrditve osnovnega sklepa palca desnega stopala. Zavarovalna vsota za 100% invalidnost znaša 30.000,00 EUR, kar pomeni, da zavarovalnina za 33% invalidnost znaša 9.900,00 EUR. Sodišče je upoštevalo zmanjšanje višine zavarovalnine za 25% na račun ugotovljenih degenerativnih sprememb (4. odst. 8. čl. Splošnih zavarovalnih pogojev PG-NE/10-4) in znižalo zavarovalnino na 7.425,00 EUR. Po zmanjšanju te vsote za znesek, ki ga je tožena stranka iz naslova invalidnosti tožniku že izplačala (1.575,00 EUR), je po tej polici tožena stranka dolžna plačati tožniku še 5.850,00 EUR, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9. 2015.

15. Po polici št. 002 je pri tožniku podana 30% invalidnost po 190. tč. Tabele invalidnosti PG-NE-tinv/04-12 zaradi endoproteze kolena in 5% invalidnost na podlagi 207. tč. Tabele invalidnosti PG-NE-tinv/04-12 zaradi zatrditve osnovnega sklepa palca desnega stopala. Zavarovalna vsota za 100% invalidnost znaša 33.383,08 EUR, kar pomeni, da zavarovalnina za 35% invalidnost znaša 11.684,08 EUR. Sodišče je upoštevalo zmanjšanje višine zavarovalnine za odstotek vpliva degenerativne spremembe na okvaro (4. odst. 8. čl. Splošnih zavarovalnih pogojev PG-NE-tinv/04-12), tj. 40%, in znižalo zavarovalnino na 7.010,45 EUR. Po zmanjšanju te vsote za znesek, ki ga je tožena stranka iz naslova invalidnosti tožniku že izplačala (2.085,63 EUR), je po tej polici tožena stranka dolžna plačati tožniku še 4.924,82 EUR, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2015.

16. Po polici št. 003 je pri tožniku podana 30% invalidnost po 190. tč. Tabele invalidnosti PG-NE/06-11 zaradi endoproteze kolena in 5% invalidnost na podlagi 207. tč. Tabele invalidnosti PG-NE/06-11 zaradi zatrditve osnovnega sklepa palca desnega stopala. Zavarovalna vsota za 100% invalidnost znaša po polici 42.000,00 EUR, kar ob 35% invalidnosti pomeni 14.700,00 EUR zavarovalnine. Sodišče je upoštevalo zmanjšanje višine zavarovalnine za odstotek vpliva degenerativne spremembe oz. bolezni na okvaro zdravja v skladu z zgoraj omenjeno sodno prakso ter 1. tč., 4. odst., 6. čl. Pogodbenih določil PG-npt-pk2/6-12), tj. 40%, ter znižalo zavarovalnino na 8.820,00 EUR. Po zmanjšanju te vsote za znesek, ki ga je tožena stranka iz naslova invalidnosti tožniku že izplačala (3.498,60 EUR), je po tej polici tožena stranka dolžna plačati tožniku še 5.321,40 EUR, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2015.

17. Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega delno ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je delno ugodilo zahtevku tožnika (5. tč. 358. čl. ZPP), v preostalem delu (glede še višje zavarovalnine) pa je, ob ugotovitvi, da tudi niso izkazane kršitve procesnega ali materialnega značaja, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani, a nespremenjeni del sodbe (353. člen ZPP).

18. Tožnik je v pravdi uspel v 55%, zato mu mora tožena stranka povrniti tak delež potrebnih pravdnih stroškov, vključno s pritožbenimi, preostalih 45% krije tožnik sam in jih je v tem deležu dolžan povrniti toženi strani (2. odst. 154. čl. in 3. odst. 165. čl. ZPP).

19. Tožniku je za postopek pred sodiščem prve stopnje treba priznati strošek za sestavo tožbe v vrednosti 500 točk in ne priglašenih 700 točk, saj je vrednost spornega predmeta 29.124,84 EUR (tar. št. 18/1 Odvetniške tarife – OT). Strošek za posvet s stranko in prevzem pooblastila 50 točk (tar. št. 39/1 OT) ni samostojna storitev in je vključena v nagrado za sestavo tožbe. Za prvo pripravljalno vlogo gre tožniku 500 in ne 700 točk (tar. št. 19/1 OT), za drugo pripravljalne vloge pa 375 in ne priglašenih 525 točk (tar. št. 19/2 OT). Za tretjo pripravljalno vlogo mu gre 250 in ne priglašenih 350 točk (tar. št. 19/3 OT), strošek zastopanja na prvem naroku je 500 točk in ne priglašenih 700 točk (tar. št. 20/1 OT) in strošek odsotnosti iz pisarne za čas 3 ure navedenega dne v vrednosti 120 točk (6. čl. OT); strošek za četrto pripravljalno vlogo je 250 točk in ne priglašenih 350 točk (tar. št. 19/3 OT), strošek zastopanja na naroku 16. 5. 2018 je 250 točk in ne priglašenih 350 točk (tar. št. 20/2 OT), strošek odsotnosti iz pisarne za čas 3 ure navedenega dne v vrednosti 120 točk (6. čl. OT), strošek prejema, pregleda in vročitve sodbe stranki s poročilom je 50 točk (tar. št. 39/1 OT) in strošek preveritve pravnomočnosti 20 točk (tar. št. 39/7 OT). Sodišče ni priznalo stroška porabljenega časa med zastopanjem dne 16. 5. 2018 po 6. čl. OT, saj je narok trajal le 40 minut. Skupaj je sodišče priznalo tožniku 2.935 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR (13. člen OT), znaša 1.347,17 EUR. Tožniku se priznajo še izdatki za stranko ter drugi izdatki (11. člen OT) v višini 18,06 EUR ter strošek sodne takse za tožbo v višini 741,00 EUR. Sodišče tožniku ni priznalo stroška priče, ker ga ni izkazal. Potrebni so bili tudi potni stroški za prihod pooblaščenca na narok iz ... v ... in nazaj za dne 12. 7. 2017 in 16. 5. 2018 (2x po 200 km, po 0,37 EUR/km), kar znaša 148,00 EUR, potni stroški za prihod stranke na narok iz ... v ... in nazaj za dne 12. 7. 2017 in 16. 5. 2018 (2x po 220 km, po 0,37 EUR/km), kar znaša 162,80 EUR ter za izvedenca v višini 700 EUR. Priznani stroški tožnika na prvi stopnji tako skupaj znašajo 3.117,03 EUR skupaj z 22% DDV od stroškov, razen sodne takse, pa 3.639,75 EUR. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji priglasila materialne stroške v vrednosti 30,00 EUR, ki jih je sodišče priznalo.

20. V pritožbenem postopku je tožnik priglasil strošek posveta s stranko v vrednosti 50 točk (tar. št. 39/1 OT), ki mu ga pritožbeno sodišče ni priznalo, saj ne gre za samostojno storitev in je že vsebovana v priznano nagrado za sestavo pritožbe v vrednosti 625 točk (in ne priglašenih 875, tar. št. 21/1 OT). Poleg tega je tožniku sodišče priznalo izdatke za stranko v višini 2 % od skupne vrednosti storitve (11. člen OT), kar znaša 5,74 EUR. Tožnik je priglasil tudi strošek plačila sodne takse v vrednosti 741,00 EUR. Ob vrednosti točke 0,459 EUR (13. člen OT), znašajo priznani stroški pritožbenega postopka tožnika 1.033,61 EUR, povečano za 22% DDV (razen sodne takse) pa 1.097,98 EUR. Skupni stroški celotnega postopka tožnika tako znašajo 4.373,73 EUR. 55% tega je 2.605,75 EUR, 45% od 30,00 EUR pa znaša 13,50 EUR. Po pobotu medsebojnih stroškovnih terjatev je tako tožena stranka dolžna tožniku plačati 2.592,25 EUR, in sicer v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------
1 Tako to sodišče že v zadevi II Cp 893/2010.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 3, 921, 966
Datum zadnje spremembe:
11.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4MjYx