<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Gospodarski oddelek

VSC Sodba Cpg 47/2018
ECLI:SI:VSCE:2018:CPG.47.2018

Evidenčna številka:VSC00014912
Datum odločbe:05.09.2018
Senat, sodnik posameznik:Maša Butenko (preds.), Zdenka Pešec (poroč.), Darja Pahor
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - TRANSPORTNO PRAVO
Institut:prevozna pogodba - špedicijska pogodba - nagrada in stroški - stojnina

Jedro

Špediter sklepa v okoliščinah iz prvega odstavka 851. člena OZ enako kot mandatar v razmerju do tretjih pogodbe v svojem imenu in za svoj račun in tako je tudi v razmerju do prevoznika naročnik bila tožeča stranka, ne glede na navedbo na nakladnici, da je pošiljatelj blaga G. d.o.o. in družba B. kot prejemnik.

Dejstvo, da je na nakladnici naveden kot pošiljatelj nekdo, ki ni naročnik prevoza in dejstvo, kdo je naveden kot prejemnik, bi bilo pomembno le za presojo razmerij iz prevozne pogodbe v zvezi z plačilom prevoznine, stroškov, ki se vežejo na prevoz ali nastanejo v zvezi s prevozom in tudi za primer, če bi se uveljavlja odgovornost pogodbenih strank prevozne pogodbe.

Špediter ima skladno z določbo 863. člena pravico do plačila, ki predstavlja nagrado za izpolnitev njegovih obveznosti, poleg tega pa ima tudi pravico do povrnitve potrebnih stroškov, ki jih je imel v zvezi z izpolnitvijo naročila o odpravi stvari (865. člen OZ).

Med potrebne stroške sodijo stroški, ki se redno pojavljajo v zvezi z izpolnjevanjem in tudi izredni stroški.

Pritožba zmotno meni, da je kot stroške razumeti le stroške v zvezi z odpremo blaga glede na ubeseditev, da gre za stroške odprave stvari, ampak je kot take stroške razumeti vse strošek v zvezi s špedicijsko pogodbo in ne samo tistih, ki bi nastali pri natovarjanju blaga, kar je logično, ker do tretjih (prevoznika, skladiščnika, in drugih, s katerimi sklepa posle) špediter nastopa kot neposredni zavezanec. Potrebni in izredni stroški bodo znani šele po realizaciji vseh poslov v zvezi s špedicijsko pogodbo.

Stojnina, ki je predmet tožbenega zahtevka res ni vnaprej določen ali določljiv strošek, toda špediter nima pravice do povrnitve le takšnih stroškov, temveč tudi izrednih stroškov in pritožba nima prav, da špediter nima pravice do povrnitve tudi tega stroška.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 777/2015 z dne 8. 11. 2017 izreklo: ″I. Tožena stranka A. d.o.o., MS: ... je dolžna tožeči stranki D. d.o.o., MŠ: ... plačati 95.825,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni. II. Tožena stranka A. d.o.o., MŠ: ... je dolžna tožeči stranki D. d.o.o., MŠ: ... plačati stroške tega pravdnega postopka v višini 7.062,65 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.″

2. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po 338.členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje, tožeči stranki pa naloži dolžnost toženi stranki povrniti stroške tega pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu sodbe dalje do plačila in pod izvršbo.

3. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da je tožeča stranka v tožbi navajala, da je kot špediter za toženo stranko kot naročnika na podlagi naročil tožene stranke št. 753249930 in 753312517 organizirala prevoz tovora 6 x 40 frigo kontejnerjev iz P. (Slovenija) v C. (Nova Gvineja) in sicer tako, da je tožeča stranka iz P. do K. organizirala cestni tovorni prevoz, iz K. v C. pa ladijski prevoz in je za slednjega v svojem imenu in za račun tožene stranke sklenila prevozno pogodbo z družbo M. d.o.o., kot zastopnikom ladjarja S. za Slovenijo; (-) da je blago bilo iz K. v C. odpremljeno dne 4. 5. 2013 in dne 5. 6. 2013, da je za navedena prevoza ladjar izdal 6 nakladnic in sicer št. 753312517, št. 560193043, št. 560409502, št. 560192986, št. 560409526 ter št. 753249930, na izdanih nakladnicah je bil po izrecnem naročilu tožene stranke kot pošiljatelj navedena družba G. d.o.o., kot prejemnik pa B.; (-) da je po prevozu z dne 4. 5. 2013 blago v celoti in nepoškodovano prispelo v C. dne 30. 5. 2013, po prevozu z dne 5. 6. 2013 pa prav tako v celoti in nepoškodovano dne 12. 6. 2013; (-) da je posel bil opravljen z uporabo trgovinske klavzule (incoterms) CFR in da so z dostavo blaga do luke v C. in plačilom voznine bile vse obveznosti tožeče stranke kot špediterja pravilno izpolnjene; (-) da je tožeča stranka nakladnice (B/L) po pošti predala toženi stranki in tožena stranka jih je prevzela in s prevzemom nakladnic je bila vsa odgovornost in pravica razpolagati z blagom v celoti prenesena na toženo stranko; (-) da prejemnik B. blaga ni prevzel in ker ladjarju nakladnice niso bile izročene, blago ni bilo prijavljeno; (-) da je v skladu z gvinejskimi zakoni bilo blago zaseženo in prodano na javni dražbi, ker je po gvinejskem pravu vsak kontejner, ki na terminalu stoji več kot 90 dni, ne da bi bil prijavljen, zasežen in prodan na javni dražbi; (-) da je o zapletih v zvezi s prevzemom blaga ladjar pričel obveščati tožečo stranko kot špediterja in jo opozoril na rastoče stroške stojnine ter jo je zaračunal tožeči stranki kot svojemu naročniku; (-) da je takoj, ko je bila s strani ladjarja tožeča stranka obveščena o težavah prevzema blaga ter naraščajočih stroških stojnine, tožeča stranka toženo stranko kot svojega naročnika o tem obvestila in pozvala, da nemudoma pozove prejemnika blaga, da tovor prevzame, na prevzem tovora je prejemnika blaga pozival tudi sam ladjar, vendar blago ni bilo prevzeto; (-) da je stojnino ladjar obračunal posamično za vsak posamezni kontejner, ki je bil predmet prevoza in je tako po prevozu z dne 4. 5. 2013 za kontejner MWCU6657256 računal stojnino od dne 6. 6. 2013 do dne 10. 12. 2013 (188 dni) v višini 52.395,14 EUR, za kontejner MNBU9018956 od dne 6. 6. 2013 do dne 10. 12. 2013 (188 dni) v višini 52.395,14 EUR ter za kontejner MSWU01069402 od dne 6. 6. 2013 do dne 4. 7. 2013 (29 dni) v višini 5.869,15 EUR, skupaj 110.659,43 EUR, za blago po prevozu z dne 5. 6. 2013 je ladjar stojnino obračunal na enak način in sicer za kontejner GESU9065162 od dne 18. 7. 2013 do dne 10. 12. 2013 (146 dni) v višini 40.107,99 EUR, za kontejner MWCU5333925 od dne 18. 7. 2013 do dne 10. 12. 2013 (146 dni) v višini 40.107,99 EUR ter za kontejner MNBU3233139 od dne 18. 7. 2013 do dne 10. 12. 2013 (146) v višini 40.107,99 EUR, skupaj 120.323,97 EUR, celotna stojnina za oba prevoza je tako znašala 230.983,40 EUR; (-) da je ladjar tožeči stranki za stroške stojnine izdal račune št. 5814187863, št. 5814187862, št. 5814187865, št. 5814187861, št. 5814187860 ter št. 5614187806 v skupni višini 230.983,40 EUR in je v okviru obveščanja o celotni situaciji tožeča stranka toženi stranki vse navedene račune posredovala in je tožena stranka bila s stroški stojnine seznanjena; (-) da je tožeča stranka račune ladjarja najprej zavrnila, nato pa je spor z ladjarjem rešila s sklenitvijo sporazuma o zmanjšanju stroškov stojnine na znesek 95.825,17 EUR in navedeni znesek dne 8. 12. 2014 ladjarju tudi plačala; (-) da je tožeča stranka toženo stranko o doseženemu sporazumu ter plačilu zneska 95.825,17 EUR obvestila in jo z izdajo fakture št. 5152076693 z dne 1. 12. 2014 ter skladno s pridržano pravico pozvala na njegovo plačilo; (-) da je izdano fakturo tožena stranka dne 5. 12. 2014 zavrnila; (-) da je tožeča stranka imela s toženo stranko sklenjeno špedicijsko pogodbo, ladjarju pa je poravnala strošek stojnine na podlagi 15. točke ladjarjevih splošnih pogojev, ki zajema tudi tožečo stranko kot špediterja; (-) da si je tožeča stranka od tožene stranke kot naročnika, kot tudi od Gonso Style d.o.o. in prejemnika blaga pred izvršenim plačilom pridržala pravico plačani znesek izterjati nazaj in tako vtožuje znesek 95.825,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2014 dalje do plačila; (-) da je tožena stranka potrdila, da je pri tožeči naročila prevoz blaga in je strošek prevoza tožeči stranki kot špediterju tudi plačala, da pa je trdila, da nikakor ne drži, da bi tožeča stranka sklenila prevozno pogodbo z družbo M. d.o.o. v svojem imenu in za račun tožene stranke, saj je prevozna pogodba bila sklenjena v imenu tožeče stranke in za račun družbe G. d.o.o. kot pošiljatelja blaga in je na nakladnicah kot pošiljatelj navedena družba G. d.o.o., kot prejemnik pa družba B., tako da je prevozna pogodba z ladjarjem bila sklenjena v imenu tožeče stranke, vendar le za račun pošiljatelja ali prejemnika, nikakor pa ne za račun tožene stranke; (-) da tožena stranka trdi, da sama na podlagi vsebine nakladnic pravice razpolage z blagom nikoli ni pridobila ali imela in posledično zapleti povezani z neprevzemom blaga na namembnem kraju nikoli niso sodili v njeno sfero in če je tožeča stranka toženo obveščala o težavah s prevzemom blaga, je to sicer lahko storila dobronamerno, moralo pa ji je biti znano, da glede na vsebino nakladnic tožena stranka nima nikakršnega vpliva na ravnanje pošiljatelja oziroma prejemnika blaga v zvezi s prevzemom in temu pritrjuje tudi vsa elektronska korespondenca med direktorjem pošiljatelja G. d.o.o. in M.; (-) da tožena stranka navaja, da sta v konkretnem primeru sedaj pravdni stranki sklenili špedicijsko pogodbo, ki jo v soglasju volj sklenila tožeča stranka v svojem imenu in za račun pošiljatelja G. d.o.o.; (-) da je tožena stranka tožeči stranki dogovorjeni znesek, v katerem so bili vključeni tudi prevozni stroški, plačala; (-) da stojnina, katere plačilo tožeča stranka vtožuje v tem postopku, ne predstavlja prevoznih stroškov, pač pa škodo, ki jo je s plačilom utrpel prevoznik in jo na temelju 15. točke splošnih pogojev ladjarja, kot to trdi tožeča stranka, prevalil nanjo; (-) da je za škodo iz naslova plačila stojnine odgovoren tisti, ki je za zastoj v prevozu odgovoren in ker tožena stranka na ravnanje pošiljatelja in prevzemnika blaga ni imela vpliva, ne odgovarja za škodo nastalo s plačilom stojnine; (-) da je tožeča stranka pojasnjevala da je s toženo stranko sklenila špedicijsko pogodbo, v okviru katere je tožeča stranka v imenu in za račun tožene stranke sklenila ustrezne prevozne pogodbe in storila vse potrebno za to, da je pravočasno in pravilno izpolnila naročilo tožene stranke, organizirala prevoz tovora iz P. (Slovenija) v C. (Nova Gvineja); (-) da je tožeča stranka s tem, ko je blago v celoti, pravočasno in nepoškodovano prispelo v C. ter s predajo nakladnic toženi stranki kot svojemu naročniku, tožeča stranka vse svoje obveznosti iz sklenjene špedicijske pogodbe v celoti in pravilno izpolnila in s kom je tožeča stranka kot špediter sklenila prevozne pogodbe oziroma kdo je naveden na nakladnicah (B/L) je za predmetni pravdni postopek povsem nepomembno; (-) da je tožeča stranka trdila, da nikakor ne držijo navedbe tožene stranke, da je bila špedicijska pogodba v soglasju s tožečo stranko sklenjena v imenu tožeče stranke in za račun družbe G. d.o.o., saj kaj takega med pravdnima strankama nikoli ni bilo dogovorjeno in sta stranki špedicijske pogodbe bili tožena stranka kot naročnik in tožeča stranka kot špediter, družba G. d.o.o. tožeči stranki ni dala nikakršnega naročila za organizacijo prevoza blaga, toliko manj s tem v zvezi dajala kakršnih koli navodil in je tožeča stranka nakladnice po prihodu blaga v luko v C. izročila toženi stranki kot svojemu naročniku in ne družbi G. d.o.o.; (-) tožeča stranka je še pojasnila, da sta stranki prevozne pogodbe bili tožeča stranka kot špediter in družba M. d.o.o. kot ladjar in je prevozna pogodba bila sklenjena v imenu tožeče stranke, a za račun tožene stranke in ne v imenu tožeče stranke, a za račun pošiljatelja ali prejemnika, kot slednje zatrjuje tožena stranka, zgolj po izrecnem naročilu tožene stranke je na nakladnicah kot pošiljatelj navedena družba G. d.o.o. (503. člen Pomorskega zakonika - PZ), kar pa ne vpliva na pravice in obveznosti pravdnih strank iz naslova sklenjene špedicijske pogodbe; (-) da je tožeča stranka navedla, da je pri ladijskem prevozu, predvsem mednarodnem, strošek stojnine običajen strošek v ladijskem prometu in ne odškodnina in ga zato tožeča stranka tudi uveljavlja v okviru določbe 865. člena Obligacijskega zakonika ( v nadaljevanju OZ) kot potreben strošek, ki ga je tožeča stranka imela z izpolnitvijo naročila o odpravi stvari in je odgovornost za njen nastanek v sferi tožene stranke, ki je po prejemu nakladnic edina smela razpolagati s tovorom ter je zato tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 95.825,17 EUR; (-) da je tožeča stranka strošek stojnine plačala le zato, ker bi imel v nasprotnem primeru ladjar zoper njo iztožljiv zahtevek na podlagi ladjarjevih splošnih pogojev in se tej odgovornosti tožeča stranka ni mogla izogniti in si je kot skrben gospodarstvenik prizadevala nastalo škodo zmanjšati ter jo tudi zmanjšala, pri tem pa si je pred izvršenim plačilom jasno in nedvoumno pridržala pravico zahtevati plačani znesek nazaj tako od tožene stranke kot naročnika, kot od družbe G. d.o.o.; (-) da je tožena stranka navedla, da tožeča stranka ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, saj v pogajanja z ladjarjem ni pritegnila vseh solidarno odgovornih na podlagi tč. 15.1 ladjarjevih splošnih pogojev, znesek pa terja od tožene stranke, ki za njihov nastanek ni in ne more biti odgovorna, ampak sta zanjo odgovorna pošiljatelj družba G. d.o. o. in prejemnik B.;

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka naročila prevoz blaga iz P. v C. pri tožeči stranki in je strošek prevoza tožeči stranki kot špediterju tudi plačala;(-) da iz listinske dokumentacije in izpovedi priče A. P. izhaja, da je tožena stranka naročila prevoz oziroma transport blaga pri tožeči stranki na relaciji P. - C., kar potrjuje ponudba v prilogi A11 in A12, kjer sta kot pogodbeni stranki navedeni pravdni stranki;(-) da je tožena stranka navedeni ponudbi sprejela potrjuje e mail z dne 22. 4. 2013 v prilogi A3 (2. stran), kjer je navedeno ″Potrjujem naročilo treh kontejnerjev za C.″ in je tako bila med pravdnima strankama sklenjena špedicijska pogodb ter tožena stranka ni bila zgolj posrednik za špedicijsko pogodbo, ki bi jo v soglasju volj sklenila tožeča stranka v svojem imenu in za račun pošiljatelja G. d.o.o.; (-) da se je s sklenitvijo špedicijske pogodbe, za veljavnost katere posebna oblika ni predpisana, tožeča stranka zavezala organizirati prevoz blaga na relaciji P. K. in K. C. v svojem imenu in za račun tožene stranke, ki je prevoz tudi plačala; (-) da je špediter organizator prevoza in vseh storitev, ki se navezujejo na prevoz in ni utemeljena navedba tožene stranke, da je prevozna pogodba bila sklenjena v imenu tožeče stranke in za račun družbe G. d.o.o. kot pošiljatelja; (-) da je v razmerju do tožeče stranke kot špediterja bila naročnik storitve organizacije prevoza tožena stranka in ne družba G. d.o.o., kar potrjuje tudi izvršeno plačilo za prevoz, ki ga je nesporno plačala tožena stranka; (-) da je tožeča stranka sklenila prevozno pogodbo za prevoz kontejnerjev iz K. v C. dne 4. 5. 2013 in 5. 6. 2013, za kar je ladjar izdal 6 nakladnic št. 753312517 (A5), št. 560193043 (A9), št. 56409502 (A7), 560192986 (A8), št. 560409526 ter št. 753249930 in blago je po prevozu z dne 4. 5. 2013 in 5. 6. 2013 prispelo nepoškodovano v C.; (-) da iz nakladnic v prilogi A5 do A10 izhaja, da je kot pošiljatelj navedena družba G. d.o.o., kot prevzemnik blaga pa B., iz izpovedbe priče A. P. pa izhaja, da je bila na nakladnicah po izrecnem naročilu tožene stranke navedena družba G. d.o.o. kot pošiljatelj in družba B. kot prejemnik, z nobeno od teh družb tožeča stranka ni bila v pogodbenem odnosu; (-) da ima nakladnica tri glavne značilnosti: je dokaz o sklenjeni prevozniški pogodbi, je potrdilo o vkrcanem tovoru ter je vrednostni papir, s prenosom nakladnice se prenese pravica do razpolaganja s tovorom na drugo oseb; (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka nakladnice po prispetju blaga v C. predala toženi stranki, kar je potrdila tudi zaslišana priča A. P. in temu, da je nakladnice prejela, tožena stranka ne nasprotuje; (-) da nakladnice niso bile izročene ladjarju, zato ta blaga ni pripravil za raztovor in blago ni bilo prijavljeno, v skladu z gvinejskimi zakoni je nato bilo blago zaseženo in prodano na javni dražbi; (-) da je ob nastanku zapletov v zvezi s prevzemom blaga ladjar nemudoma začel obveščati tožečo stranko kot svojega naročnika (špediterja) in jo opozarjati na rastoče stroške stojnine in se obrnil tudi na samega pošiljatelja blaga, tožeči stranki je začel ladjar zaračunavati stroške stojnine z dnem 6. 6. 2013 po prevozu z dne 4. 5. 2013 in po prevozu z dne 5. 6. 2013 z dne 18. 7. 2013, tožeča stranka pa je o nastalih stroških obveščala svojega naročnika, to je toženo stranko in tožeča stranka je nemudoma pozvala toženo stranko, da pozove prevzemnika blaga, da tovor prevzame in pošiljatelja, kar nedvomno izhaja iz mailov v prilogi od A13 do A18; (-) da je stojnino ladjar obračunal za vsak posamezni kontejner, ki je bil predmet prevoza in sicer po prevozu z dne 4. 5. 2013 za kontejner MWCU6657256 stojnino od 6. 6. 2013 do dne 10. 12. 2013 (188 dni), 52.395,14 EUR, za kontejnerMSWU0106940 od dne 6. 6. 2013 do dne 4. 7. 2013 (29 dni) 5.869,15 EUR, skupaj 110.659,43 EUR, blago po prevozu z dne 5. 6. 2013 je ladjar obračunal na enak način in sicer za kontejner MWCU5333925 od dne MNBU3233139 od dne 18. 7. 2013 do dne 10. 12. 2013 (146 dni) v višini 40.107,99 EUR, skupaj torej 120.323,97 EUR in je celotna stojnina za oba prevoza tako znašala 230.983,40 EUR (A22 – A29), vendar je tožeči stranki uspelo spor z ladjarjem razrešiti s sklenitvijo sporazuma o zmanjšanju stroškov na znesek 95.825,17 EUR, ki ga je tožeča stranka dne 8. 12. 2014 tudi plačala (A33) in obvestila toženo stranko in družbo G. d.o.o. o plačilu navedenih stroškov (stojnine).

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena špedicijska pogodba skladno z določbo 851. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta določa, da se s špedicijsko pogodbo špediter zavezuje, da bo za prevoz določene stvari sklenil v svojem imenu in na račun naročitelja prevozno pogodbo in druge potrebne pogodbe ter opravil druge običajne posle in dejanja, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo. Če je v pogodbi tako dogovorjeno lahko špediter sklene prevozne pogodbe in opravi druga pravna dejanja v imenu in na račun naročitelja.

9. Nadalje je presodilo, da na je podlagi 15. člena Splošnih prevoznih pogojev (priloga A37) bila tožeča stranka dolžna ladjarju poravnati stroške stojnine, ki so predmet tega postopka, saj iz same definicije trgovca izhaja, da ta pojem zajema tudi tožečo stranko (pošiljatelja, imetnika, prejemnika blaga ali drugo osebo, ki je upravičena do posesti blaga ali nakladnice ali drugo osebo, ki posluje v njenem imenu). Svoji obveznosti plačila stroškov stojnine se tožeča stranka na podlagi 15. člen Splošnih pogojev ladjarja, s katerim je bila v pogodbenem razmerju (prevozna pogodba) ni mogla izogniti. Tožeča stranka je ob nastanku stroškov stojnine ravnala skrbno, saj je obveščala toženo stranko o nastalih stroških in dosegla znižanje le teh. Z obvestilom z dne 10. 3. 2014 pa si je tožeča stranka pridržala pravico izterjati povračilo teh stroškov. Po stališču sodišča prve stopnje predstavlja strošek skladno z določbo 865. člena OZ potrebni strošek. Tožeča stranka kot špediter, se ni mogla izogniti plačilu tega stroška, h kateremu je bila zavezana na podlagi splošnih pogojev ladjarja. Zato je navedeni strošek po oceni sodišča za tožečo stranko nedvomno potrebni strošek, ki ga je morala plačati in ni nastal kot posledica njenega nepravilnega ravnanja. Tožeča stranka je svoje obveznosti kot špediter v pogodbenem razmerju s toženo stranko v celoti opravila, kar potrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka opravljeno storitev špedicije poravnala. Strošek stojnine je nastal zaradi ne prevzema blaga s strani prevzemnika, tožeča stranka pa ni bila v pogodbenem razmerju niti prevzemnikom niti s pošiljateljem. S predajo nakladnic toženi stranki so bile izpolnjene vse njene obveznosti iz špedicijske pogodbe. Pogodbena obveznost tožeče stranke je bila pravilno in pravočasno organizirati prevoz blaga iz P. v C., kar je v celoti izpolnila.

10. Glede na ugotovljeno in glede na materialno pravno presojo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

11. Pritožba trdi, da glede na tretji odstavek 865. člen OZ, ki določa, da je dolžan naročitelj dati špediterju kot predujem vsoto potrebno za stroške, pa je možno določilo razlagati le na način, da gre za stroške, ki so običajno potrebni za odpremo stvari in so vnaprej znani oziroma vsaj določljivi. Stojnine pa niso vnaprej določen ali določljivi strošek, saj so odvisne od ravnanja pošiljatelja blaga, prejemnika blaga ali naročitelja in nastajajo šele v posledici ravnanj ali opustitev le - teh. Prav tako stojnine niso stroški odprave blaga (ki jih je dolžan naročitelj plačati špediterju), zlasti ne v konkretni zadevi, ko je bilo blago s strani tožeče stranke odpravljeno in tudi prispelo v namembni kraj (za kar je tožena stranka tožeči stroške prevoza že plačala). V konkretnem primeru se torej stojnine ne štejejo in tudi ne morejo šteti kot potrebni stroški odpreme blaga, saj blago bilo odpremljeno in prispelo v namembni kraj. Torej so lahko stojnine le škoda, ki jo je utrpela tožeča stranka, škodo pa je po splošnih določilih o povrnitvi le - te dolžan povrniti tisti, ki jo je povzročil. O tem se je že večkrat izrekla tudi sodna praksa. Tako je v sodbi I Cpg 1529/99 Višje sodišče v Ljubljani zavzelo stališče, da stojnina ni del prevoznih stroškov, pač pa škoda ki jo s plačilom stojnine utrpi prevoznik, bremeni pa tistega, ki je zanjo, torej za zastoj v prevozu odgovoren. Enako v sodbi Cpg 159/93 Višjega sodišča v Kopru .Prvostopne sodišče je torej napačno uporabilo materialno pravo, ko je plačilo stojnin na temelju 865. člena OZ naložilo v plačilo toženi stranki, ki na njih nastanek ni imela nobenega vpliva, saj v nakladnici ni bila navedena ne kot pošiljatelj in ne kot prejemnik blaga, to pa utemeljilo z navedbo, da naj bi stojnine, ki jih tožeča stranka plačala ladjarju na podlagi splošnih pogojev ladjarja, zanjo predstavljal potreben strošek, ki se mu ni mogla izogniti. Zato naj bi bila tožeča stranka po zmotnem stališču prvostopnega sodišča upravičena te stroške terjati od svojega naročitelja špedicije, to pa naj bi bila tožena stranka.

12. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava je neutemeljen.

13. Pritožnica je namreč trdila, da ni bila pogodbena stranka prevozne pogodbe in kot taka ni imela nobenega vpliva na dogajanje v zvezi s pretovorom blaga , ki je bilo pripeljano v luko v C. Potrdila pa je, da je bila stranka špedicijske pogodbe, na podlagi katere je bil realiziran ladijski prevoz iz luke K. do luke v C., in da je tudi plačala prevoznino tožeči stranki kot svoji pogodbeni stranki.

14. Na podlagi nespornih trditev je torej pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je med sedaj pravdnima strankam bila sklenjena špedicijska pogodba po prvem odstavku 851. člena OZ.

15. Špedicijska pogodba po prvem odstavku 851. člena OZ se sklepa v imenu špediterja (tožeča stranka) in na račun naročitelja (tožena stranka). V konkretnem primeru ni bilo trditev, da bi se špedicijska pogodba sklepala v imenu in za račun naročitelja skladno z drugim odstavkom 851. člena OZ.

16. Špediter sklepa v okoliščinah iz prvega odstavka 851. člena OZ enako kot mandatar v razmerju do tretjih pogodbe v svojem imenu in za svoj račun in tako je tudi v razmerju do prevoznika naročnik bila tožeča stranka, ne glede na navedbo na nakladnici, da je pošiljatelj blaga G. d.o.o. in družba B. kot prejemnik.

17. Dejstvo, da je na nakladnici naveden kot pošiljatelj nekdo, ki ni naročnik prevoza in dejstvo, kdo je naveden kot prejemnik, bi bilo pomembno le za presojo razmerij iz prevozne pogodbe v zvezi z plačilom prevoznine, stroškov, ki se vežejo na prevoz ali nastanejo v zvezi s prevozom in tudi za primer, če bi se uveljavlja odgovornost pogodbenih strank prevozne pogodbe.

18. Tožena stranka ni bila stranka prevozne pogodbe, pač pa je prevozna pogodba bila sklenjena v okviru špedicijske pogodbe, ki jo je sklenila in s katero se je tožeča stranka kot špediter zavezala, da bo za prevoz blaga za naročitelja sklenila prevozno pogodbo, tožena stranka pa se je zavezala špedicijsko storitev plačati.

19. Špediter ima skladno z določbo 863. člena pravico do plačila, ki predstavlja nagrado za izpolnitev njegovih obveznosti, poleg tega pa ima tudi pravico do povrnitve potrebnih stroškov, ki jih je imel v zvezi z izpolnitvijo naročila o odpravi stvari (865. člen OZ).

20. Med potrebne stroške sodijo stroški, ki se redno pojavljajo v zvezi z izpolnjevanjem in tudi izredni stroški.

21. Pritožba zmotno meni, da je kot stroške razumeti le stroške v zvezi z odpremo blaga glede na ubeseditev, da gre za stroške odprave stvari, ampak je kot take stroške razumeti vse strošek v zvezi s špedicijsko pogodbo in ne samo tistih, ki bi nastali pri natovarjanju blaga, kar je logično, ker do tretjih (prevoznika, skladiščnika, in drugih, s katerimi sklepa posle) špediter nastopa kot neposredni zavezanec. Potrebni in izredni stroški bodo znani šele po realizaciji vseh poslov v zvezi s špedicijsko pogodbo.1

22. Stojnina, ki je predmet tožbenega zahtevka res ni vnaprej določen ali določljiv strošek, toda špediter nima pravice do povrnitve le takšnih stroškov, temveč tudi izrednih stroškov in pritožba nima prav, da špediter nima pravice do povrnitve tudi tega stroška.

23. V okoliščinah konkretnega primera je šlo za ladijski prevoz in prevozna pogodba je bila sklenjena s splošnimi pogoji, ki so k plačilu stroškov stojnine, nastale zaradi neprevzema blaga s strani imetnika nakladnic, solidarno zavezovale tudi tožečo stranko skladno z določbo 15. člena Splošnih pogojev in ob upoštevanju definicije po splošnih pogojih, da je trgovec tudi druga oseba, ki posluje v imenu ostalih , ki so razumljeni kot trgovec.

24. Stojnina je bila zaračunana prevozniku, ki jo je utemeljeno prevalil na tožečo stranko kot solidarnega zavezanca za plačilo in s katerim je bil v pogodbenem razmerju, za tožečo stranko pa je to v razmerju do tožene stranke izredni strošek, katerega povračilo sme terjati od tožene stranke.

25. Sodna praksa ki jo navaja pritožba, se nanaša na stojnino v razmerju med prevoznikom in naročnikom prevoza in v konkretnem primeru ni upoštevna. Upoštevati pa je, ali gre za izredni strošek, ki ga je zakrivila tožeča stranka. Temu ni tako in tudi pritožba tega ne trdi, saj blago ni bilo mogoče razložiti zaradi ne prevzema s strani imetnika nakladnice, to pa ni tožeča stranka.

26. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje povezano s sklenitvijo špedicijske pogodbe. Na podlagi listinske dokumentacije in izpovedi priče A. P. je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka naročila prevoz blaga na relaciji P. - C., kar potrjuje ponudba, kjer sta navedeni pravdni stranki ter na podlagi e-maila (A3), kjer je navedeno ″Potrjujem naročilo treh kontejnerjev za C.″. Na podlagi teh listin pa je sodišče sledilo izpovedi priče A. P., da je bila med pravdnima strankama sklenjena špedicijska pogodba. Dejstvo je, da je tožena stranka v postopku zatrjevala, da je pogodbo sklenila v imenu in za račun pošiljatelja G. d.o.o. (ki je naveden na ladijskih nakladnicah ) in je to trditev potrdil tudi priča prokurist tožene stranke R. S., ki je izvedbo posla pri toženi stranki vodil. Te trditve in izpovedi tožene stranke oziroma priče R. S. pa izpoved priče A. P., ki je med drugimi izpovedala, da pri sklepanju posla ni sodelovala, temveč se je vmešala, ko je prišlo do zastojev v prevozu, v ničemer ne omaje. Še zlasti ne ob dejstvu, da pisna špedicijska pogodba ni bila sklenjena in, da iz skope ponudbe in skopega potrditvenega emaila ne izhaja, ali je tožena stranka naročnik v svojem imenu in za svoj račun ali pa je ta naročnik v imenu in za račun družbe G. d.o.o. Če bi tožena stranka sklepala špedicijsko pogodbo v svojem imenu in za svoj račun bi bila zagotovo navedena na ladijskih tovornih listih (saj bi ji to omogočalo kasnejšo manipulacijo z blagom), kar pa ni primer v konkretni zadevi. Dokaz z izvedbo zaslišanje priče M. O., ki je sodeloval pri dogovarjanju predmetne posla pa je sodišče zavrnilo, ker je menilo, da ta izpoved ne bi doprinesla k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja. In, če bi naj ugotovitev sodišča, da je tožena stranka sklenila s tožečo stranko špedicijsko pogodbo, bila pravilna, zakaj je potem M. O. (predlagana priča tožeče stranke) kontaktiral direktorja G. d.o.o. (pošiljatelja) R. R. po e-mailu dne 4. 6. 2013 in mu sporočal, da glede zavarovalnih polic, pa še vedno čaka zavarovalnico, da pošlje drafte in jih prepošlje ko jih dobi, R. R. pa mu je nato odgovoril ″verify copy/kopije za tri kontejnerje namenjene v C. so v redu″ (A3 in A4 spisa). Vsebina citiranih e-mailov, ki pa jih sodišče ni dokazno ocenjevalo (vsaj iz obrazložitve sodbe to ni razvidno) pa kaže, da je tožena stranka dejansko ravnala v imenu in za račun družbe G. d.o.o., saj sicer kontakt med tožečo stranko in direktorjem pošiljatelja navedenega na ladijskih nakladnicah ne bi bil smiseln. Da je dejansko bila špedicijska pogodba sklenjena za račun družbe G. d.o.o. pa kaže tudi dopis tožeče stranke (Obvestilo o stroških ladjarja) le - tej z dne 10. 3. 2014 (prav tako dokazno neocenjen) iz katerega izhaja, da je bilo šest kontejnerjev ″odpremljenih iz K. po vašem naročilu, booking iz strani podjetja A. d.o.o., vi pa ste navedeni kot pošiljatelj.″ Citirani zapis tožeče stranke lahko pomeni le, da je bila odprema kontejnerjev naročena s strani G. d.o.o., booking pa je uredila tožena stranka, G. d.o.o. pa je naveden tudi kot pošiljatelj. Očitno torej je, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje povezano s sklenitvijo špedicijske pogodbe. Le - te ni sklenila tožena stranka, pač pa je bila ta sklenjena v imenu in za račun pošiljatelja blaga družbe G. d.o.o.

27. Tudi pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je neutemeljen.

28. Po stališču pritožbenega sodišča je presoja sodišča prve stopnje, da je bila stranka špedicijske pogodbe tožena stranka, povsem pravilna.

29. Pritožnica sama pove, da je s tožečo stranko sklenila špedicijsko pogodbo, ki je pravni temelj vtoževanemu zahtevku in sama pove, da je po tej pogodbi plačala prevoznino (gre za potreben stroške, ki ni vključen v nagrado2) in pritožbeni argument, da je na nakladnici kot pošiljatelj zapisan G. d.o.o. ter da je zato nedvoumno, da je špedicijsko pogodbo tožena stranka s tožečo stranko sklenila v imenu in za račun te družbe, nikakor ne omaja pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da temu ni tako.

30. Prav plačilo prevoznine nedvomno potrjuje, poleg dokazno ocenjenih izvedenih dokazov, da sta špedicijsko pogodbo sklepali sedaj pravdni stranki in da tožena stranka ni bila agent za družbo G. d.o.o., saj se potem tožena stranka v razmerju do tožeče stranke ne bi pojavljal kot naročnik špediterskih storitev, če pa je bila agent tožeče stranke, bi bila ona upnik tožeče stranke iz zastopniškega posla.

31. Ob trditvah kot sta jih podali obe pravdni stranki in glede na dokazno oceno izvedenih dokazov je tudi po mnenju pritožbenega sodišča povsem pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki pokaže, da je špedicijsko pogodbo sklenila tožena stranka sama in se z njo sama zavezala plačati za opravljeno storitev špediterja, ki jo je opravila tožeča stranka. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo.

32. Kar zadeva klauzule CFR, za katero je sodišče prve stopnje ocenilo, da za presojo spornega razmerja ni odločilno, je temu pritrditi in s tem, ko je sodišče prve stopnje zavzelo takšno stališče, nikakor ni mogoče zaključiti, da je s tem favoriziralo tožečo stranko.

33. Pritožba ni obrazložila pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi izrecno ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

34. Pritožba tudi ni izrecno izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

35. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

36. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
1 V. Krajnc, Obligacijski zakonik, 4.knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004 , stran 666 : ″... pred prispetjem pošiljke v namembi kraj vedno ni mogoče z gotovostjo zatrditi, da so obveznosti iz špedicijske pogodbe izpolnjene.″
2 V . Krajnc, isto tam, stran 667


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 851, 863, 865
Datum zadnje spremembe:
22.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI1MDU0