<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 1010/2016
ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CPG.1010.2016

Evidenčna številka:VSL0085161
Datum odločbe:07.02.2017
Senat, sodnik posameznik:Irena Dovnik (preds.), mag. Damjan Orož (poroč.), Andreja Strmčnik Izak
Področje:POGODBENO PRAVO
Institut:dogovor o ceni

Jedro

Glede na to, da je tožnik že pred začetkom izdelave lokala L. I tožencu izstavil račun, iz katerega je jasno razvidno, kolikšna je pogodbena cena del in vgrajenega materiala, ki ga tožnik zaračunava tožencu, potem je ob upoštevanju vseh okoliščin primera (da je bilo dogovorjeno, da se bo dokonča cena določila kasneje, ob upoštevanju, da je prvi lokal že prevzel, ter ob upoštevanju drugega odstavka 32. člena ZOR in končno tudi ob upoštevanju načela dobre vere in poštenja; 12. člen ZOR in sedaj 5. člen OZ) jasno, da je toženec sprejel izdelavo lokala L. I po cenah, kot izhaja iz predloženega računa za L. II.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ohranilo v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v naložitvenem in stroškovnem delu (plačilo 2.540.135,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 1997 dalje do plačila in stroški po sklepu o izvršbi 74.183,32 SIT s pp); (II.) toženi stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v znesku 2.650,24 EUR s pripadki in (III.) in odločilo, da ne obstoji v ugovoru zaradi pobota uveljavljana terjatev 1.856.574,10 SIT (7.747,34 EUR).

2. Toženec se je zoper odločitev pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi kršitve 8. člena ZPP, kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede višini pogodbene cene. V okviru zmotne uporabe materialnega prava zatrjuje zlasti zmotno uporabo določb o zastaranju ugovora zaradi pobota iz naslova škode in zmotno uporabo 629. člena ZOR.

3. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedi tožnika, ki je povedal, da se o dokončni ceni stranki nista pogovarjali, kaj šele, da bi se o tem dogovorili pred začetkom opravljanja del. Tožnik ni govoril resnice, njegova izpovedba ni logična, ni življenjska in je v nasprotju sama s seboj. Neživljenjska je v tem, da sta stranki jasno sklenili pogodbo za izvedbo obrtniških del v skupni višini 4.000,000,00 SIT, za vsak lokal torej 2.000.000,00 SIT, kar so potrdili toženec in priči prokurist A. A. in arhitekt B. B. Toženec je to jasno povedal, medtem ko sodišče izpovedbe prokurista A. A. sploh ni presojalo. Tudi ta je povedal, da je tožnik presežek nad 4.000.000,00 SIT vrnil zato, ker je bilo dogovorjeno, da se dela opravi po ceni 2.000.000,00 SIT za vsak lokal, in da nikoli ni bilo govora, da znesek 4.000.000,00 SIT predstavlja samo avans, ter še, da dela sploh ne bi naročil, če bi štel, da bo lahko cena višja. Sodišče tudi ni presojalo izpovedbe priče C. C., ki je povedala, da so se pogovarjali o tem, da naj bi določen denar ostal od kredita, saj sta s tožnikom nekega večera tudi nesla denar in ga izročila A. A. Na vprašanje, ali se spomni, na kakšen način sta prišla do zneska, ki ga je bilo treba vrniti tožencu, je povedala, da je bilo to na podlagi neke ocene ali ponudbe. To je bila ocena oziroma ponudba vrednosti predmetnih del, ki je znašala 4.000.000,00 SIT. Nobena priča torej ni potrdila navedbe, da je bil znesek 4.000.000,00 SIT dogovorjen le kot delni avans in da o končni ceni ni bilo govora. Sodišče je v 12. točki razlogov pristransko povzelo izpovedbo priče B. B. in to v nasprotju s tistim, kar je res izpovedal. Na strani 4 zapisnika z dne 28. 5. 2003 je v četrtem odstavku zapisano, da je B. B. izpovedal: „Na vprašanje pooblaščenke tožene stranke, kako sem vedel, da je cena vnaprej določena, povem, da sem to vedel na osnovi razgovora z obema investitorjema, torej tožencem in B. Le-ta je še izpovedal, da je tožnik rekel, da je cena 4.000.000,00 SIT in da je že vse plačano.“ Sodišče prve stopnje je v tem delu neživljenjsko in nekritično sledilo izpovedbi tožnika in njegove izpovedbe ni presodilo skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP.

4. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v delu, ki se nanaša na vsebino predračuna (A5 oz. B10). V 14. točki je navedlo, da je tožnik izdal predračun, iz katerega je razvidna cena materiala in cena dela in da sodišče navedbam toženca glede tega, da naj bi bil predračun na list. št. A5 oziroma B10 fiktiven in da naj bi bil napravljen še en predračun, ni sledilo. Sodišče tu zopet ni presojalo nepristransko, ampak v škodo toženca. Ta ugotovitev je tudi v nasprotju z navedbo in izpovedbo tožnika ter priče C. C., saj je bilo v postopku nesporno, da je bil ta predračun izdelan le za potrebe banke in da v tem predračunu ob končni ceni celotnega projekta ni bilo nič dogovorjenega, kot je dobesedno izpovedal tožnik. Torej je logično, da je bil napravljen še en predračun za drugačen znesek. Na podlagi dejanskega predračuna pa je tožnik tudi vedel, kolikšen znesek, ki mu ga je nakazala banka, mora tožencu vrniti in ga je tudi vrnil. Navedbe tožnika, da drugega predračuna ni bilo, so povsem neživljenjske, saj je izkustveno logično, da se za takšna opravila predračun vedno izdela, višina predračuna je bila tudi podlaga za vračilo pretežnega zneska tožencu. Toženec pa predračuna ni mogel predložiti, saj mu je bilo v poslovne prostore vlomljeno in je bila dokumentacija odtujena.

5. V nadaljevanju pritožnik graja tudi dokazno oceno glede priče B. B. Meni, da bi moralo sodišče tej priči slediti, ker je hkrati tudi sodni izvedenec in cenilec za gradbeništvo in arhitekturo. Priča je pri konkretnem primeru aktivno sodelovala in ocenila, da sta bila računa previsoka. Sodišče je to pričo napačno dokazno ocenilo, ko ji ni sledilo in zapisalo, da je oceno cene podal na pamet. Nadalje se je tudi zmotno oprlo na postavke v računu, iz katerega pa ni razvidna cena za opravljeno delo. Sodišče prve stopnje samo ni moglo ugotoviti vrednosti opravljenega dela, sodnega izvedenca, ki bi to storil, pa kljub temu, da je toženec založil predujem, ni postavilo.

6. V pritožbi je navajal še zneskovno neujemanje oziroma nepredložitev računov nekaterih dobaviteljev opreme, vztraja pri napakah pri izvedbi lokala L. II, ki se kažejo v nedopadljivosti opreme, odločitev o ugovoru zaradi pobota graja iz razloga zmotne uporabe materialnega prava glede zastaranja in glede teka zamudnih obresti od plačanih 4.000.000,00 SIT, ugovarja ne ultra alterum tantum in uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede pravdnih stroškov. Prereka tudi aktivno legitimacijo tožnika, ki je v sodbi označen kot s.p., čeprav je bil kot poslovni subjekt izbrisan iz poslovnega registra 12. 7. 2012, to je pred zadnjim narokom.

7. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe. Navaja, da toženec računov ni prerekal, dejansko je obljubljal plačilo. Račune je prerekal tri leta po izstavitvi, ko je prišlo do tega spora. Zavrača pritožbeno vztrajanje, da bi bila dogovorjena fiksna cena, in ponavlja, da je plačilo 4.000.000,00 predstavljalo plačilo avansa. Da bi ta znesek predstavljal fiksno plačilo, je nevzdržno, poleg tega pa je prišlo kasneje do spremembe projekta. Prvi zaključeni objekt je bil obračunsko končan z obračunom in izstavitvijo računa, na kar toženec ni imel nobenih pripomb. Takrat je tudi dobil specifikacijo in dopis o dobropisu iz naslova prejetega avansa 1.060.000,00 SIT. V odgovoru se je opredelil do prič A. A., D. D. in A. A. Soglaša z zavrnitvijo ugovora zaradi pobota, ker pobotna terjatev ne obstoji. Glede ne ultra alterum tantum je navedel, da ni sporno, da so obresti dosegle glavnico in da tečejo do 31. 12. 2001, vendar je odločitev sodišče v tem delu pravilna, lahko pa se to omejitev izrecno zapiše.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

10. Pritožnik je najprej prerekal aktivno legitimacijo, ker je bil tožnik že pred zaključkom glavne obravnave izbrisan iz Poslovnega registra. Tožnik je pravilno odgovoril, da zgolj dejstvo, da tožnik ni več samostojni podjetnik, ker je bil izbrisan iz Poslovnega registra, ni pravno pomembno dejstvo. Imetnik terjatve je fizična oseba, ki pač sedaj ne opravlja več podjetniške dejavnosti. Pravnoorganizacijska oblika samostojnega podjetnika posameznika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema – podjetnika kot fizične osebe, temveč je podjetnik v skladu z določbo šestega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja.

11. Nesporno je, da je tožnik za toženca izvajal dela po pogodbi o delu, in sicer je idejno zasnoval in izvedel opremljanje (kar zajema tako nakup, vgradnjo gostilniške opreme kot tudi izvedbo mizarskih del) lokala L. II, po isti idejni zasnovi naj bi kasneje izvedel tudi dela v lokalu L. I, vendar je bil k oblikovanju notranjosti lokala L. I pritegnjen arhitekt (B. B.); tožnik je v tem lokalu izvedel le opremljanje lokala. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je najprej končal dela v lokalu L. II, po prevzemu del je izvedel še dela v lokalu L. I. Med strankama ni sporno, da je tožnik plačilo za izvedena dela prejel že pred izvedbo del (4.000.000,00 SIT), in sicer tako, da je S. banka namesto tožencu odobren kredit nakazala tožniku (v višini nad 10. mio SIT), ki si je po dogovoru s tožencem zadržal 4.000.000,00 SIT, ostanek pa izročil slednjemu. Sporno med strankama je, ali bilo (s tem) dogovorjeno, da pogodbena cena znaša zadržanih 4.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je kot prepričljivejšo štelo tožnikovo izpovedbo, ugotovilo, da je dogovor o plačilu 4.000.000 SIT predstavljal le dogovor o plačilu avansa.

O procesnih kršitvah.

12. Najprej pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP, ker ni izvedlo analize, komparacije izvedenih dokazov in sinteze celotnega postopka dokazovanja. Prav tako sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin se je odločilo, da verjame tožniku in ne tožencu ter pričama A. A. in B. B., pa tudi priči C. C. ne. Okoliščine, ki jih je glede tega navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani odločitvi, so pomanjkljive, niso obrazložene, niso logične in so neživljenjske.

13. Zatrjevana kršitev ni podana. Kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, za katero pritožnik ni pojasnil, kako je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, to je, katerega dejstva sodišče zaradi zatrjevane kršitve ni ugotovilo. Kolikor pa so dejanski zaključki sodišča prve stopnje za pritožnika neprepričljivi, ker meni, da sodišče ne bi smelo kot prepričljivejšo sprejeti izpovedbo tožnika ter da bi moralo upoštevati tisto, kar so povedali on in priči A. A. (ki ga po pritožbi sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo) in B. B., se pritožbena graja nanaša na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. In dejansko predstavlja večji del pritožbenih navedb (tam, ko se nanašajo na nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča, da pogodbena cena ni bila dogovorjena v fiksni višini 4.000.000,00 SIT) prav to - zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (kolikšna je pogodbena cena, ni pravno temveč je dejansko vprašanje).

14. Tudi sicer zatrjevani kršitvi pravil pravdnega postopka nista podani. Sodišče prve stopnje je na več mestih poudarilo, da je izpovedba tožnika bolj logična in po oceni sodišča tudi verodostojna ter edina prepričljiva. Sodišče je opozorilo, da je toliko lažje sprejemljiva, ker je toženec poleg vsega ugovarjal tudi napake pri izvedbi del, pa ni niti povedal, kdaj je dela prevzel, kdaj in kaj je reklamiral, tudi zatrjevanje (in uspeh dokaznega postopka) glede reklamacije računov je povsem nekonkretiziran. Pri tem je izhajalo tudi iz logičnega sklepanja, da dogovor o plačilu 4.000.000,00 SIT, v fazi, v kateri je bil sprejet, ni mogel biti dogovor o ceni pogodbenih del, saj bi bil tak dogovor nesmiseln. Dejansko je predstavljal le dogovor o avansu, katerega namen je, da izvajalec nabavi material, ki ga bo kasneje uporabil pri svojem delu, za preostanek pa po izvedenih delih izda račun. Sodišče je tudi pojasnilo, da je toženec sam izpovedal, da tožnikovih računov ni zavrnil. Te naj bi reklamiral le prokurist A. A. Toženec je še povedal, da je oba računa zavrnil, ker mu je (tožniku) oba računa (s plačilom 4.000.000,00 SIT) že plačal (sodišče je opozorilo, da toženec ni povedal, kdaj in ob kakšni priliki mu je to povedal). Sodišče je pojasnilo, da ni sledilo navedbam, da naj bi obstajal predračun za 4.000.000,00 SIT, ker toženec zatrjevanega predračuna (za katerega je zatrjeval, da mu je bil ob vlomu v lokal odtujen) ni predložil, pa tudi če bi ga, je sodišče na podlagi logičnega mišljenja štelo, da je predstavljal le dogovor o avansu. Opozorilo je, da so bili tudi sicer vsi ugovori toženca o nekvaliletno (katere postavke po računih so bile zavrnjene) in z zamudo opravljenem delu povsem pavšalni tako, da jih sploh ni bilo mogoče preizkusiti. Glede priče B. B. pa je v tem delu povedalo, da glede cene ve povedati le tisto, kar je izvedel od toženca in A. A. Pričanje tožnika je podprlo tudi z izpovedbo C. C., ki je povedala, da je bila s tožnikom večkrat pri tožencu, ki je vselej prosil za dodatni rok, ker je brez denarja in da bo plačal, ko bo po različnih projektih dobil denar. Sodišče prve stopnje je torej upoštevalo metodološka napotila 8. člena ZPP in o tem navedlo ustrezne razloge, zato tudi ni podane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Pritožnik navaja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar še navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Tudi v tem delu višje sodišče ugotavlja, da se ta pritožbena navedba izrecno ne nanaša na napako sodišča pri prenašanju zapisnika oziroma posameznih listinskih dokazov v odločitev, nanaša se na dokazno oceno in je torej del pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

O pritožbenem razlogu zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

16. Sodišče prve stopnje je po prepričanju višjega sodišča povsem pravilno ugotovilo, da je tožnikova izpovedba edina logična in po oceni sodišča verodostojna ter edina prepričljiva. Pri tem je izhajalo tudi iz logičnega sklepanja, da dogovor o plačilu 4.000.000,00 SIT ni mogel biti dogovor o ceni pogodbenih del, saj bi bil tak dogovor nesmiseln. Kot izhaja iz izpovedb tožnika in priče C. C., je S. banka denar nakazala pred začetkom izvajanja del v lokalu L. II. Tako priča C. C. kot tožnik sta povedala, da je tožnik pred pridobitvijo kredita pri S. banki izdelal skice za opremo obeh lokalov. Priča je le še potrdila, da je bilo govora o dveh enakih lokalih. Tožnik je pojasnil, da je to pomenilo načrt, kje bo stala oprema, šank, mize, določili so barvo vgradnega lesa, kamna in stekla. Toženec in priča A. A. na drugi strani nista nič povedala, kaj naj bi zatrjevani predračun (za 4. 000.000,00 SIT) vseboval - katero opremo (in za kakšno ceno), kako sta določila ceno dela in materiala. Tudi trditve so bile v tem delu povsem pavšalne. Zato je edino logično sprejemljiva varianta ta, ki jo je povedala tožnik, in sicer, da vseskozi od začetka dogovarjanja o opremi lokalov med strankama ni bilo dogovora o končni ceni, dogovor je bil, da se bodo uskladili na koncu. Da je temu dejansko tako, pokaže tudi nadaljnji potek dogodkov, saj se je idejna zasnova za L. I spremenila, ker je bil kasneje vključen arhitekt B. B. Zato je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da plačilo 4.000.000,00 SIT, ki je bilo izvedeno pred začetkom del na lokalu L. II, predstavlja le avans. Njegov namen je, da izvajalec nabavi material, ki ga bo kasneje uporabil pri svojem delu, oziroma vnaprej delno pokrije lastne stroške in ceno dela. Več kot očitno je, da sta stranki začeli dela zgolj na podlagi idejne zasnove, ki dalj od prostorske razporeditve opreme in barvne sheme lokala ni šla, kasneje pa se je za lokal L. I celo spremenila.

17. Ne drži pritožbena navedba, da nihče razen tožnika ni potrdil, da bi 4.000.000 SIT predstavljal avans; kaj takega sodišče tudi ni zapisalo. Sicer pa je priča C. C. povedala, da ni sodelovala v dogovorih o ceni, zraven je bila pri dogovorih na K., kar pa je bilo v začetni fazi pogovorov. Tudi ona je povedala, da je bila takrat izdelana skica, da je bilo govora o dveh enakih lokalih, predvsem pa, da je do zneska vračila (presežek nad 4.000.000 SIT) prišlo na podlagi ocene ali ponudbe. Sicer pa ona pri pogajanjih ni sodelovala. Bila pa je kasneje skupaj s tožnikom pri tožencu, ki je preostalo plačilo obljubljal in ga prestavljal na čas, ko naj bi dobil denar (npr. po tekmi v P...).

18. Pritožba tudi neutemeljeno opozarja, da naj bi priča B. B. povedala, da je od tožnika slišala, da cena del znaša 4.000.000,00 SIT. To sicer dejansko izhaja iz drugega stavka četrtega odstavka 4. strani zapisnika z dne 28. 5. 2003 (list. št. 67), vendar iz zapisnika še izhaja, da je tako odgovoril na izrecno in sugestibilno vprašanje toženčeve pooblaščenke, medtem ko je priča prej dvakrat povedala, da je to vedel iz razgovora s tožencem in njegovim prokuristom. V tem delu torej ni protispisnosti in ni bila storjena absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v tem delu tudi pravilno opozorilo, da priča B. B. ni bila prisotna pri dogovarjanju o ceni, kar je jasno, saj je v projekt pristopila šele takrat, ko je bil lokal L. II že izdelan. Tudi ni bila investitor. Pri tej priči v tem delu torej ne gre za to, da bi sodišče verjelo ali ne, preprosto priča ni bila prisotna pri dogodku, ko sta stranki oblikovali pogodbeno voljo v zvezi s predmetno pogodbo (glej še razloge v 26. točki). Po prepričanju višjega sodišča pa tudi to, kar je slišal ločeno od strank pravnega posla o ceni, ni predstavljalo tako kvalitetne informacije o celotnem poslu, da bi sodišče na podlagi tega pričanje lahko odločilo drugače.

19. Iz povedanega izhaja tudi neutemeljenost pritožbe, ki graja nekvalitetno opravljeno delo. Da so bile že na prvi stopnji te trditve povsem pavšalne (katere napake, koliko in kdaj je bilo to grajano), je opozorilo že sodišče prve stopnje. Pritožnik ponavlja, da se nekvalitetno delo kaže v nedopadljivosti prvo opremljenega lokala (L. II), kar naj bi jasno izhajalo iz tega, da je drugi lokal projektiral arhitekt B. B. (in to dejstvo naj bi ostalo neugotovljeno, ker naj bi tudi tu sodišče prevzelo vlogo izvedenca, ki bi to lahko ugotovil). Tožnik dela ni opravil skladno s pravili stroke. Ne zadostuje namreč, da je delo v celoti opravljeno, ustrezati mora tudi pravilom stroke, običajnim standardom, sem pa spada tudi dopadljivost opreme.

20. Ne samo, da je pritožbena navedba povsem pavšalna, tudi nikakor ne more biti sprejemljiva. Kako bo lokal L. II izgledal, je pritožnik vedel pred njegovo izdelavo, saj je tožnik pred začetkom del napravil načrt (lokacija opreme in barvna shema opreme lokala; primerjaj prvi odstavek 607. člena ZOR). Da je pri tem toženec varčeval, ker takrat sploh ni imel denarja, pa je tudi več kot očitno in nesporno. Končno pa je tožnik mizar in ne arhitekt, kar je pritožnik vseskozi vedel, zato je treba dolžno skrbnost v tem delu temu ustrezno presojati.

O pritožbenem razlogu zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pogodbeni ceni.

21. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da pogodbena cena med pogodbenima strankama ni bila določena, zato pa je nanjo sklepalo iz okoliščin, ki so detajlno pojasnjene v točki 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa. V tem delu pritožba odločitev graja tako iz razloga 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP kot tudi iz razloga, da sodišče ne razpolaga z znanjem za oceno primerne cene (drugi odstavek 623. člena ZOR) in bi moralo v zvezi s tem angažirati sodnega izvedenca, ki ga nerazumno ni. V tem delu torej uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V nadaljevanju pritožnik tudi detajlno opisuje, kako ne držijo postavke v tožnikovih računih v primerjavi z računi, ki jih je predložil v spis v zvezi z dobavljenim materialom (na primer hladilniki, točilni pulti itd.).

22. Višje sodišče se v tem delu detajlneje s posameznimi postavkami iz predloženih računov ne bo ukvarjalo, ker po prepričanju višjega sodišča tudi niso pomembne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Prav tako v tej zadevi ni bilo treba postavljati sodnega izvedenca, da bi sodišče ugotovilo primerno ceno po drugem odstavku 623. člena ZOR (sedaj 642. člena OZ).

23. Tožnik je najprej izdelal lokal L. II. Dela je opravil v času od septembra do konca leta 1996, vsekakor v času pred začetkom izdelave lokala L. I. Kot izhaja iz datuma izstavitve računa in tožnikove izpovedbe, je tožnik po izvedbi del tožencu izdal in izročil račun št. 9/96. Toženec je prvi lokal pred tem že prevzel (prim. 614. člen Zakon o obligacijskih razmerjih; ZOR). V tem računu, ki ga je toženec nesporno dobil pred izvedbo del v lokalu L. I, je tožnik jasno opredelil posamezne postavke pogodbene cene in navedel, da dela, skupaj z uporabljenim materialom predstavljajo skupaj 2.800.000,00 SIT. Tožnik je na naroku izpovedal, da je pri nekaterih računih upoštevano tudi delo, ki ga je opravil pri montaži oziroma pri projektiranju in umestitvi teh delov (na primer šank, hladilnik, granit, separeji) v lokal, pri prevozu pa je upošteval tudi lastni prevoz. Zato je njegov račun večji kot so računi dobaviteljev opreme. V predračunu je tožnik napisal, da znaša skupna vrednost ob upoštevanju prometnega davka 2.940.000,00 SIT. Ta račun je bil predložen tožencu. Če bi tožnik s predmetnim računom dejansko prekoračil pogodbeno dogovorjeno ceno oziroma fiksno ceno, ki bi bila v okviru 4.000.000,00 SIT oziroma 2.000.000,00 SIT za vsakega od lokalov, bi bilo edino razumno pričakovati, da bi ga toženec na to opozoril. In to takoj, ko je bil izstavljen prvi račun, ko je bilo tudi jasno, koliko je ostalo od 4.000.000,00 SIT, bilo pa je tudi jasno, koliko znašajo posamezne postavke, ne pa da je nato prišlo še do nadaljnjega sodelovanja pri lokalu L. I. Pri tem je toženec celo povedal, da računa sam ni zavrnil, le kasneje naj bi tožniku telefonsko povedal, da poračuna (poudarilo višje sodišče; zaradi dogovora o ceni 4.000.000 SIT) ne misli plačevati. Da je račune zavrnil prokurist, je povedal slednji, vendar v celoti pavšalno in glede lokala L. II le v zvezi s tapetniškimi deli (160.000 SIT), ki naj bi jih pred tem že plačal v višin 81.000 SIT neposredno mizarju. V zvezi z lokalom L. I pa je povedal, da je račun zavrnil naknadno, ustno, saj so se tudi po zaključku del večkrat videvali.

24. Pri podjemni pogodbi po izrecni določbi drugega odstavka 623. člena ZOR (enako sedaj 642. člen Obligacijskih zakonik; OZ) ni nujno, da bi bila pogodbena cena določena takoj. To ni bistvena sestavina pogodbe. Lahko se določi tudi kasneje, v odsotnosti dogovora jo lahko določi tudi sodišče. Glede na to, da je tožnik tožencu pred začetkom del v lokalu L. I predložil račun za izvedbo lokala L. II, ki je bil do takrat, ko se je v projekt vključil arhitekt B. B., idejno in cenovno enako zasnovan kot lokal L. II, pa je toženec kljub predloženemu in izročenemu računu dela za lokal L. I zaupal tožniku, pri čemer je bilo jasno, da je preostanek že plačanega zneska, kot je to pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, znašal le še 1.060.000,00 SIT, pred tem pa je prvi lokal že prevzel, je po prepričanju višjega sodišča treba upoštevati, da je tudi za izdelavo lokala L. I toženec sprejel ceno, ki jo je tožnik postavil v zvezi z lokalom L. II. Končno, in na to je opozorilo sodišče prve stopnje v 14. točki razlogov, je toženec iz računa videl stroške opreme, materiala in dela, razumno pa je tudi pričakovanje, da je vedel, koliko je ostalo od plačanih 4.000.000,00 SIT.

25. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZOR (sedaj 22. člena OZ) namreč v primeru, če sta pogodbeni stranki po doseženem soglasju o bistvenih sestavinah pogodbe pustili kakšne stranske točke za kasneje, se šteje pogodba za sklenjeno, stranske točke pa uredi, če sama pogodbenika ne dosežeta soglasja o njih, sodišče, ki pri tem upošteva prejšnja pogajanja, prakso vzpostavljeno med strankami in običaje. Glede na to, da je tožnik že pred začetkom izdelave lokala L. I tožencu izstavil račun, iz katerega je jasno razvidno, kolikšna je pogodbena cena del in vgrajenega materiala, ki ga tožnik zaračunava tožencu, potem je ob upoštevanju vseh okoliščin primera (da je bilo dogovorjeno, da se bo dokonča cena določila kasneje, ob upoštevanju, da je prvi lokal že prevzel, ter ob upoštevanju drugega odstavka 32. člena ZOR in končno tudi ob upoštevanju načela dobre vere in poštenja; 12. člen ZOR in sedaj 5. člen OZ) jasno, da je toženec sprejel izdelavo lokala L. I po cenah, kot izhaja iz predloženega računa za L. II. Drugačna pravna argumentacija vseh dogodkov bi bila neživljenjska in nesprejemljiva. Zato tudi pritožbenemu sodišču ni treba odgovarjati na detajlnejše pritožbene navedbe, da se posamezni računi dobaviteljev (npr. dobaviteljev hladilnika in točilnega pulta …) ne skladajo s postavkami na računih. Tožnik pa je tudi prepričljivo pojasnil, da cena opreme zajema tudi ceno montaže, načrtovanja in vgradnje, pri prevozu pa tudi ceno lastnega prevoza.

26. Edino odstopanje je pri postavki materiala in dela. Vendar je to odstopanje pri drugem računu razumljivo in s strani sodišča prve stopnje tudi zadosti ter sprejemljivo pojasnjeno. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je lokal L. I večji (priča B. B. je povedala, da za približno 10%), poleg tega je bila tudi zahtevnejša končna izdelava in je bil vgrajen dražji material. Da je izvedba del v lokalu L. I zahtevnejša in dražja, je povedal tudi tožnik, ki je še povedal, da je o tem opozoril tako toženca kot tudi arhitekta, ki sta se s tem strinjala. Zato je odstopanje v postavkah mizarskega materiala (približno 30% ali 305.100,00 SIT oziroma 1.273,15 EUR) in mizarskih del (28,5% ali 270.000,00 SIT oziroma 1.126,69 EUR) razumljivo, v zadostni meri pojasnjeno in v okviru cen, ki jih je toženec sprejel po prvem računu, predvsem pa v skladu z drugim odstavkom 32. člen ZOR (sedaj drugi odstavek 22. člena OZ). Tudi priča B. B. je povedala, da je cena tega lokala nekoliko višje, prvič zaradi 10% večje površine, drugič zato, ker je bila v tem lokalu izvedba del zahtevna. Neutemeljena pa je pritožba v tem delu, kolikor navaja, da bi moralo sodišče upoštevati oceno priče B. B., ki je povedala, da sta bila računa previsoka in da je zmoten zaključek sodišča, da sta bila računa previsoka. Višje sodišče se strinja, da je tako izjavo dal na pamet. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je on sodeloval le pri drugem lokalu, sam pa je povedal, da njegov načrt ni vseboval popisa materiala, v njem niso bile ocenjene vrednosti posameznega materiala, medtem ko je bil tožnik tisti, ki je ves material naročal in računal delo. Zato tudi ne more biti pomembna pritožbena navedba, da je ta priča hkrati sodni izvedenec in cenilec za gradbeništvo in arhitekturo. Predvsem pa višje sodišče v tem delu opozarja, da nikakor ne more biti upoštevna pričina ocena, da ni podlage, da bi bil drugi račun (za L. I) kar za 2,5 mio večji kot račun za lokal L. II. Prvič iz pravkar pojasnjenih razlogov, drugič pa zato, ker je priča izhajala iz njemu povedane vrednosti s strani toženca in prokurista A. A., višje sodišče pa je zgoraj navedlo, kako je treba razumeti ceno izdelave prvega lokala in le-to kot izhodišče za ceno drugega lokala.

27. S tem je višje sodišče vnaprej odgovorilo, zakaj ni bilo treba postaviti sodnega cenilca za določitev pogodbene cene, pa tudi, zakaj je utemeljena odločitev glede ugovora zaradi pobota v višini 940.000,00 SIT (ki naj bi predstavljal presežek zaračunane cene nad 2.000.000,00 SIT za lokal L. II po računu št. 9/1996). Prav tako ni utemeljena pritožba glede zavrnitve ugovora zaradi pobota zneska 916.574,10 SIT (kar predstavlja seštevek zakonskih zamudnih obresti od 4.000.000,00 SIT za čas od 8. 3. 1996 [datum, ko je tožnik prejel 4.000.000,00 SIT] do 20. 12. 1996 [datum izstavitve računa za lokal L. II] v izračunani višini 841.093,49 SIT, ter obresti od 1.060.000,00 SIT [ostanek po poračunanju del za lokal L. II] za čas od 20. 12. 1996 do 10. 4. 1997 [datum računa za L. I] v znesku 75.480,61 EUR). Sodišče prve stopnje je odločilo, da gre za predplačilo, stranki se nista dogovorili za obrestovanje tega zneska oziroma toženec ni zahteval vračila neporabljenega avansa (sodišče je odločitev oprlo na 629. člen OZ). Da dogovora o obrestovanju zneska 4.000.000,00 SIT (toženec s tem dejansko zahteva obresti že od dne, ko je tožnik ta znesek prejel) ni bilo, ni sporno. Da pa bi bil tožnik te obresti dolžan plačati, ker je zahteval predplačilo, iz trditvene podlage izhaja vse drugo kot to. Plačilo 4.000.000,00 SIT je bilo povsem sporazumno. Pritožnik se sklicuje na sodno prakso, ki v primerih podjemnikove zamude določa plačilo zakonskih zamudnih obresti od vnaprejšnjega plačila. Sodne prakse, sploh pa ne ustaljene, ne citira niti je ne priloži, zato s tem pritožbenim argumentom ne more uspeti. Prav tako ni prišlo do odstopa od pogodbe zaradi zatrjevanih zamud z izpolnitvijo obveznosti (peti odstavek 132. člena ZOR oziroma sedaj 111. člena OZ), sicer pa je bila pogodba izpolnjena (131. člen ZOR oziroma sedaj 110. člen OZ). Zato tudi ne morejo biti podane okoliščine za obresti od kondikcijskega zahtevka iz 214. člena ZOR (sedaj 193. člena OZ). Za terjatev, ki jo tožena stranka uveljavlja v ugovoru zaradi pobota, ni pravne podlage.

28. Pritožnik navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi pravila ne alterum tantum (376. člen OZ) zavrniti tožbeni zahtevek v obrestnem delu za obresti od 1. 1. 2002 dalje. Tožnik v odgovoru navaja, da to ni bilo treba, ker so obresti takrat itak nehale teči, da pa ne bi bilo kasnejših nesoglasij, pristaja, da jih višje sodišče omeji tako, da tečejo le do 31. 12. 2001. Ni sporno, da je so zakonske zamudne obresti do takrat dosegle oziroma presegle glavnico. Tožnik še navaja, da je treba upoštevati tudi tehniko odločanja, saj je v tem postopku pravdno sodišče odločalo o tem, ali sklep o izvršbi (plačilni nalog), ki je bil izdan 6. 4. 2000, ostane v veljavi.

29. Glede na to, da je Vrhovno sodišče v podobni zadevi že zavzelo stališče, višje sodišče izreka izpodbije sodbe iz tega razloga ni spreminjalo. Vrhovno sodišče je namreč že odločilo, da tako popravljanje sicer pomeni ravnanje na najboljši možen način, vendar tudi izrek, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje (konkretno 53.615.499,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 1996; v tej zadevi pa 2.540.135,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 1997 dalje do plačila), ni nepravilen, čeprav je manj natančen. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti do plačila pomeni, da tečejo do plačila take obresti, ki so v skladu z zakonom, upoštevajoč celotno zakonsko ureditev zamudnih obresti in ne le obrestno mero. Splošno sprejeta formulacija obrestnega zahtevka potemtakem vsebuje tudi pravilo ne ultra alterum tantum za čas, ko je veljalo (glej razloge v 8. in 9. točki obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 191/2007 z dne 12. 2. 2008).

30. Pritožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških in zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker odločitev v tem delu ni obrazložena.

31. V zvezi z obrazložitvijo izpodbijanega dela sodbe, s katerim je odločeno o stroških postopka, je treba opozoriti na že večkrat zavzeto stališče v sodni praksi in pravni teoriji (primerjaj Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9), v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini - torej po vseh posamičnih postavkah - ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi sklepa, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Ravno naveden pristop je izbralo sodišče tudi v konkretnem primeru. Na samem stroškovniku, ki se nahaja na list. št. 110 spisa in v katerega je imel pritožnik možnost vpogledati, je namreč odmero stroškov ustrezno zaznamovalo in specificiralo tako, da je za vsako postavko priglašenih stroškov in nagrade razvidno, ali je bila priznana in v kakšni višini ter na kakšni podlagi. Pritožbeno sodišče zato kot neutemeljene zavrača očitke, da izpodbijanega dela sklepa ni mogoče preizkusiti.

32. Višje sodišče je odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

33. Pritožnik krije sam stroške pritožbe po načelu uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožnik je na pritožbo odgovoril, vendar z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato sam krije stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).


Zveza:

OZ člen 5, 22, 111, 193, 376, 642. ZOR člen 12, 32, 32/2, 131, 214, 607, 607/1, 614, 623, 623/2, 629. ZPP člen 8. ZGD-1 člen 3, 3/6.
Datum zadnje spremembe:
31.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4MjA0