<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Izvršilni oddelek

VSM sklep I Ip 88/2017
ECLI:SI:VSMB:2017:I.IP.88.2017

Evidenčna številka:VSM0023342
Datum odločbe:01.03.2017
Senat, sodnik posameznik:Janica Gajšek Rojs (preds.), mag. Karolina Peserl (poroč.), Metka Jug
Področje:IZVRŠILNO PRAVO
Institut:predčasna izpolnitev obveznosti - prenehanje obveznosti - volja dolžnika - volja upnika - delna plačila - vračunavanje obresti in stroškov

Jedro

Dolžnik ima prav, da dogovor strank ni pogoj veljavne predčasne izpolnitve obveznosti po 290. členu OZ, vendar pri tem zanemari, da je za predčasno izpolnitev (izpolnitev pred zapadlostjo obveznosti) bistveno, da je s strani izpolnitelja jasno izražena volja, da plačuje v naprej in kaj plačuje v naprej. Iz izvedenega dokaznega postopka pa takšna volja ne izhaja. Dolžnik je redno v daljšem časovnem obdobju vsak mesec preplačeval svojo preživninsko obveznost, (kar ni pritožbeno izpodbijano), ne pa, kot je zatrjeval, s preplačilom prejšnjega meseca poplačeval še ne zapadlo obveznost. Če bi bila resnična volja dolžnika, da opravi vnaprejšnje plačilo v mesecu, ki bi sledil mesecu preplačila, ne bi opravil ponovnega preplačila, ampak bi plačal le še preostanek obveznosti, ki s preplačilom ne bi bil krit. Dolžnik je po pojasnjenem izhajal iz zmotnega stališča, da samo preplačilo obveznosti že pomeni vnaprejšnje plačilo druge še ne zapadle obveznosti, kar pa ne drži. Preplačilo je praviloma pravno kvalificirano kot plačilo brez podlage, ki se ga presoja po pravilih neupravičene obogatitve (190. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi dolžnika se delno ugodi in se v I. točki izreka sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 76,80 EUR ne nanaša na del izvršilnih stroškov, ampak pravilno na zakonske zamudne obresti v znesku 4,59 EUR in del preživnine za mesec april 2013 v znesku 72,01 EUR, v III. in IV. točki izreka pa spremeni tako, da je dolžnik v roku 8 dni od vročitve sklepa dolžan upniku povrniti izvršilne stroške v znesku 57,82 EUR.

II. V ostalem se pritožba dolžnika zavrne ter v II. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Dolžnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugovoru dolžnika z dne 3. 7. 2015 (pravilno 2. 7. 2015) delno ugodilo in ugovoroma po izteku roka z dne 8. 1. 2016 in 29. 4. 2016 (pravilno 7. 1. 2016 in 26. 4. 2016) ugodilo tako, da je ustavilo izvršbo še za preživnino za mesec marec 2015 v znesku 150,00 EUR, junij 2015 v znesku 150,00 EUR in preživnino za obdobje od 1. 8. 2015 do 31. 3. 2016 v znesku 237,20 EUR (I. točka izreka), vse skupaj za znesek 1.897,60 EUR plačane preživnine ter za del izvršilnih stroškov v znesku 76,80 EUR (I. točka izreka), v preostalem je ugovor dolžnika z dne 3. 7. 2015 (pravilno 2. 7. 2015) zavrnilo (II. točka izreka), dolžniku naložilo, da upniku povrne 343,22 EUR izvršilnih stroškov in odločilo, da dolžnik stroške ugovorov in pritožbe krije sam (III. in IV. točka izreka).

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi podaja nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da vnaprejšnja plačila preživnine niso veljavna izpolnitev, ker o tem ni bilo med strankama dogovora. Meni, da za takšno stališče ni pravne podlage. Navaja, da 290. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dogovora ne opredeljuje kot pogoja veljavnosti predčasne izpolnitve obveznosti. Ker so bila vsa vnaprejšnja plačila sprejeta, so bila veljavno opravljena. Dolžnik je pri vsakem nakazilu navedel kot namen plačila preživnino, zato ni pravilno stališče, da gre za darilo. Vsa plačila je podrobno specificiral. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dolžnikovih navedb o veljavni predčasni izpolnitvi, s čimer je podana kršitev 22. člena Ustave. Sodišče prve stopnje je tudi napačno poračunalo plačani znesek 76,80 EUR z izvršilnimi stroški, saj v času plačila stroškovna obveznost še ni obstajala. Graja tudi stroškovno odločitev in meni, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati vse priglašene stroške obeh ugovorov po izteku roka, saj sta bila potrebna, ker upnik ni umaknil predloga za izvršbo v plačanem delu. Nepravilno je tudi priznalo s strani upnika priglašeni postavki posveta s stranko in pregled spisovne dokumentacije, saj sta že zajeti v ostalih priznanih postavkah. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se sklep o izvršbi v celoti razveljavi in predlog za izvršbo zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba dolžnika je delno utemeljena.

5. Dolžnik je zatrjeval, da je z mesečnimi plačili preplačeval v izvršilnem naslovu opredeljeno preživninsko obveznost, s čimer je opravil vnaprejšnje plačilo še ne zapadle preživnine. Sodišče prve stopnje se je do teh bistvenih dolžnikovih navedb opredelilo na način, da je zavrnilo navedeno stališče in pojasnilo, zakaj ni šlo za veljavno vnaprejšnje plačilo. S tem je zadostilo ustavnim procesnim jamstvom, ki izhaja iz 22. člena Ustave, podana pa tudi ni procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), saj je izpodbijani sklep dovolj jasen, da ga je mogoče preizkusiti. Kar zatrjuje dolžnik kot procesno kršitev, je pravno opredeliti kot zmotno uporabo materialnega prava.

6. Dolžnik ima prav, da dogovor strank ni pogoj veljavne predčasne izpolnitve obveznosti po 290. členu OZ, vendar pri tem zanemari, da je za predčasno izpolnitev (izpolnitev pred zapadlostjo obveznosti) bistveno, da je s strani izpolnitelja jasno izražena volja, da plačuje v naprej in kaj plačuje v naprej. Iz izvedenega dokaznega postopka pa takšna volja ne izhaja. Dolžnik je redno v daljšem časovnem obdobju vsak mesec preplačeval svojo preživninsko obveznost, (kar ni pritožbeno izpodbijano), ne pa, kot je zatrjeval, s preplačilom prejšnjega meseca poplačeval še ne zapadlo obveznost. Če bi bila resnična volja dolžnika, da opravi vnaprejšnje plačilo v mesecu, ki bi sledil mesecu preplačila, ne bi opravil ponovnega preplačila, ampak bi plačal le še preostanek obveznosti, ki s preplačilom ne bi bil krit. Dolžnik je po pojasnjenem izhajal iz zmotnega stališča, da samo preplačilo obveznosti že pomeni vnaprejšnje plačilo druge še ne zapadle obveznosti, kar pa ne drži. Preplačilo je praviloma pravno kvalificirano kot plačilo brez podlage, ki se ga presoja po pravilih neupravičene obogatitve (190. člen OZ).

7. Vendar navedba namena plačila preživnine, še ne pomeni, da je šlo za vnaprejšnje plačilo, kot se zmotno zavzema dolžnik. Ne samo, da mora biti s strani dolžnika jasno izraženo, da plačuje v naprej, tudi s strani upnika mora sprejem izražati voljo, da se plačilo sprejema v naprej. Ta pa v obravnavani zadevi ni bila podana, saj je zakonita zastopnica upnika sprejem preplačila povezovala z darilnim namenom dolžnika kot očeta preživninskega upravičenca. Sicer je sodišče prve stopnje zmotno opredelilo preplačila kot darila, saj bi za takšno pravno kvalifikacijo morala biti tudi s strani dolžnika podana poslovna volja obdaritve (533. člena OZ), ki pa v obravnavanem postopku ni bila dokazana. Vendar je po pojasnjenem sprejelo pravilno stališče, da preplačil ni dopustno obravnavati kot vnaprejšnja plačila še ne zapadle preživnine. S tem pa tudi ni podan ugovorni razlog prenehanja obveznosti (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).

8. Sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da v obravnavani zadevi upnik ne more uveljavljati prenehanja obveznosti zaradi preplačila niti na podlagi pobota morebitne svoje obveznosti iz neupravičene obogatitve. Pobot preživninske obveznosti ni dopusten (5. točka 316. člena OZ). Četudi bi bil pa je treba upoštevati pravilo, da ni dopustno zahtevati nazaj, kar je kdo plačal, čeprav je vedel, da ni dolžan (191. člena OZ). Dolžnik je glede na jasno opredelitev preživninske obveznosti v izvršilnem naslovu zagotovo vedel, da plačuje več, kot je dolžan. Pri tem je preživljanje mladoletnega otroka ne samo zakonska, ampak tudi moralna dolžnost očeta,(1) kar je bilo dano, da se izpolni moralna dolžnost, pa tudi ni dopustno zahtevati nazaj (192. člena OZ). Po pojasnjenem je sin upravičen obdržati, kar mu je oče dal z namenom njegovega preživljanja več, kot je znašala zakonita preživnina.

9. Pritrditi pa je dolžniku, da sodišče prve stopnje ni pravilno poračunalo zneska delnih plačil vsak mesec 12,80 EUR (skupaj 76,80 EUR) v obdobju od maja do oktobra 2013, saj bi ga moralo upoštevati glede neplačanega zapadlega dela preživnine za mesec april 2013 (pravočasno plačano je bilo le 100,00 EUR, obveznost pa je znašala 237,20 EUR, tako je ostalo za plačilo še 137,20 EUR). Sodišče prve stopnje je nepravilno poračunalo izvršilne stroške, ki v času obravnavanih delnih plačil še niso zapadli, saj tedaj še niso niti nastali (sklep o stroških je bil izdan leta 2015). Sodišče druge stopnje je po pravilu iz 288. člena OZ z delnimi plačili najprej poračunalo zapadle zamudne obresti in nato del zapadle glavnice (skupaj zakonske zamudne obresti v znesku 4,59 EUR in del preživnine za mesec april 2013 v znesku 72,01 EUR).(2)

10. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno opredelilo kot zanemarljiv dolžnikov uspeh v postopku z ugovoroma po izteku roka. Upnik ima kot gospodar postopka dolžnost, da v kratkem času po prejemu zunaj postopka opravljenih plačil umakne predlog za izvršbo v plačanem delu, če se želi izogniti stroškom dolžnikovega ugovora, česar v obravnavani zadevi upnik ni storil. Tako je dolžnik, ki je z ugovoroma po izteku roka v celoti uspel, upravičen do povrnitve 227,67 EUR ugovornih stroškov (2 x 91,80 EUR z 22%DDV znese 223,99 EUR, k čemur se prišteje še 2 x po 1,84 EUR materialnih stroškov, tar. št. 27/6 Odvetniške tarife - v nadaljevanju OT in tretji odstavek 11. člena OT). Sodišče prve stopnje je neutemeljeno priznalo upniku postavko posveta s stranko in pregled spisovne dokumentacije, saj sta navedeni opravili že zajeti v priznanih postavkah zastopanja. Če upoštevamo za navedeni postavki zmanjšan skupni znesek stroškov upnika 285,49 EUR, je po pobotu dolžnik dolžan plačati upniku 57,82 EUR izvršilnih stroškov in ne 343,22 EUR, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

11. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje, ko tudi ni odkrilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbi dolžnika delno ugodilo in spremenilo sklep kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v ostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Dolžnik, ki ni uspel s pritožbo, razen v zanemarljivem delu glavnice in izvršilnih stroškov, krije sam priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ).

---.---

Op. št. (1) : Glej sodbo II Ips 109/2006 z dne 9. 3. 2006.

Op. št. (2) : Sodišče druge stopnje je opravilo obračun z uradnim

programom, ki je v uporabi pri sodišču (priloga C1).


Zveza:

URS člen 22. OZ člen 190, 191, 192, 288, 290, 533. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8.
Datum zadnje spremembe:
05.04.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA0NjMy