<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 3/2012
ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CPG.3.2012

Evidenčna številka:VSL0074564
Datum odločbe:06.03.2013
Senat, sodnik posameznik:Vesna Jenko (preds.), Nada Mitrović (poroč.), Renata Horvat
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:prevozna pogodba - sklenitev pogodbe - ustno poslovanje - dogovor o ceni - tovorni list - poškodba blaga - pravočasnost notifikacije škode - CMR konvencija - pravočasna predložitev vloge - dokazna ocena izpovedbe priče - pristranskost priče

Jedro

Zgolj dejstvo, da je priča 50 % lastnik tožeče stranke, še ne pomeni, da je že oziroma zgolj zaradi tega nekredibilna.

Prejemnik je prekludiran pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov zaradi poškodbe, če ob prevzemu pošiljke ne ugotovi tistih poškodb, ki bi jih lahko ugotovil. Poškodbe mora ugotoviti na določen način. Če prejemnik ob prevzemu ne ugovarja, je prevoznik prost odgovornosti za tiste poškodbe pošiljke, ki bi jih prejemnik mogel ugotoviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 12.521,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 5.950,00 EUR za čas od 23. 12. 2008 dalje do plačila,

- 1.571,00 EUR za čas od 27. 8. 2007 dalje do plačila,

- 5.000,00 EUR od 6. 2. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka);

ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče v višini, navedeni v I. točki te odločbe (II. točka izreka);

odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 29706/2009 z dne 10. 3. 2009 v 1. in 3. odstavku v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 12.521,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 5.950,00 EUR za čas od 23. 12. 2008 dalje do plačila,

- 1.571,00 EUR za čas od 27. 8. 2007 dalje do plačila,

- 5.000,00 EUR od 6. 2. 2009 dalje do plačila

in izvršilne stroške v znesku 158,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi, kar je od 27. 3 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo,

v preostalem delu glede plačila 400,00 EUR z obrestmi pa je zaradi umika tožbe postopek ustavilo in v tem delu sklep o izvršbi razveljavilo (III. točka izreka).

Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.052,50 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo pravi naslednji dan po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila, pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo je zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno razsojo.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o pravdnem postopku - ZPP v petem odstavku 286a. člena določa, da se vloge in listine, posredovane na poziv sodišča po prvem ali drugem odstavku tega člena, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, in vloge, ki so predložene v nasprotju s prejšnjim odstavkom, upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Enako velja za strankine navedbe na naroku. Glede na to, da je bil I. G. v postavljenem roku na službeni poti, za katero je predložil tudi potrdila (priloge A16 – 18) in glede na to, da upoštevanje sporne vloge že po oceni sodišča prve stopnje ni zavleklo reševanja spora, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je sporno vlogo tožeče stranke štelo za pravočasno in jo upoštevalo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka.

6. Pritožbeno sodišče sledi prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka po naročilu tožene stranke opravila prevoza po prvih dveh vtoževanih računih.

7. Glede računa št. 200831 je tožena stranka tožeči poslala dopis, v katerem je slednjo pozvala, naj račun popravi in ji pošlje novega, iz česar tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da temelja za izdajo računa ni prerekala, saj bi sicer že z navedenim dopisom račun zavrnila prav iz razloga, da zaračunanega prevoza sploh ni naročila.

8. Prav tako sodišče druge stopnje ne dvomi, da je tožeča stranka po naročilu tožene opravila tudi prevoz po računu št. 200728, glede katerega tožeča stranka sicer ni predložila pisnega dokaza (naročilnice, naloga), vendar pa je pri tem treba upoštevati, da je poslovanje med pravdnima strankama potekalo ustno, kar sta potrdila zaslišana I. G. in A. O. Slednji je povedal, da je on dajal vožnje I. G., vedno po telefonu, brez pisnega naloga ter da so tako delali tudi njegovi disponenti G. R., F. Č. in F. N., ki so zaposleni v njegovi pisarni. Poleg tega iz izpovedbe I. G. glede prevoza v letu 2007 (račun št. 200728) izhaja, da je do dogovora o poslu prišlo na podlagi telefonskega dogovora z G., ki je zaposlen pri toženi strank. Zgolj dejstvo, da se A. O. naročila spornega prevoza ne spomni, upoštevaje tudi izpovedbe zaslišanih prič, da je dogovarjanje med strankama potekalo načeloma ustno ter da je I. G. glede spornega prevoza tudi povedal, s kom na strani tožene stranke se je dogovoril za prevoz, in glede na tovorni list št. 07008542 (priloga A7) v povezavi z računom št. 200728 (priloga A2), pa tudi sodišče druge stopnje zaključuje, da je tožeča stranka dokazala, da je opravila prevoz tudi po drugem vtoževanem računu.

9. Zgolj dejstvo, da je priča G. 50 % lastnik tožeče stranke, še ne pomeni, da je že oziroma zgolj zaradi tega nekredibilna. Če bi bil kriterij za presojo pristranskosti izključno (delno) lastništvo pravne osebe, bi tudi tožeča stranka sodišču prve stopnje lahko očitala pristranskost pri oceni izpovedbe A. O., če bi jo ocenilo za verodostojno, saj slednji nastopa kot samostojni podjetnik posameznik. Glede na to, da so dokazna sredstva enakovredna, se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih, tako z zaslišanjem stranke kot z zaslišanjem priče, sodišče pa jih mora, tako kot vsak drug dokaz, oceniti. Po oceni pritožbenega sodišča okoliščine obravnavanega primera ne kažejo na neutemeljeno pristranskost sodišča prve stopnje, zato tudi ne vidi razloga, da bi dvomilo v pravilnost ocene slednjega o prepričljivosti izpovedbe priče G.

10. Prevoznik ima pravico do plačila za opravljen prevoz, ki ga stranki določita z dogovorom. Če tega ni, pa ima pravico do običajne oziroma primerne prevoznine. Glede na to, da je priča G. povedal, da se je za vsakega od spornih prevozov za ceno dogovoril z A. O. oziroma z enim od pri njem zaposlenih in glede na izpovedbo A. O., ki je dopustil možnost, da bi bila cena za sporne prevoze dogovorjena z njegovimi disponenti, upoštevaje tudi dejstvo, da sta pravdni stranki več let korektno poslovno sodelovali, tudi sodišče druge stopnje sodi, da je bila cena med pravdnima strankama za opravljene prevoze dogovorjena v višini, kot izhaja iz vtoževanih računov.

11. Pritožbeno sodišče ne sledi oceni sodišča prve stopnje, da je med pravdnima strankama obstajalo podjemno razmerje, ampak meni, da je njuno razmerje treba presojati po določbah, ki urejajo prevozne pogodbe, saj je ˝oseba na strani pošiljke˝ kot stranka prevozne pogodbe tudi tisti, komur se prevoznik obveže opraviti prevoz (1), tj. v obravnavanem primeru tožena stranka. Glede na to, da so bili prevzemni in namembni kraji po posameznih prevozih v dveh različnih državah, je obravnavano pravno razmerje treba presojati po Konvenciji o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti. Ta v prvem odstavku 17. člena določa, da je prevoznik odgovoren za poškodbe, ki nastanejo v času od prevzema tovora do njegove izročitve. Skladno s prvim odstavkom 30. člena velja, da če prejemnik sprejme tovor ne da bi v navzočnosti prevoznika opravil potreben pregled njegovega stanja ali izrazil pridržke in navedel škodo najpozneje ob izročitvi, kadar gre za škodo, ki je na zunaj vidna, oziroma v sedmih dneh od izročitve, izvzemši nedelje in državne praznike, kadar gre za škodo, ki na zunaj ni vidna, velja dejstvo, da je prevzel tovor "na prvi pogled" kot dokaz, da ga je prejel v stanju, kot je opisano v tovornem listu.

12. Iz navedenega izhaja, da je prejemnik prekludiran pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov zaradi poškodbe, če ob prevzemu pošiljke ne ugotovi tistih poškodb, ki bi jih lahko ugotovil. Poškodbe mora ugotoviti na določen način. Prevoznik in prejemnik ugotovita vrsto poškodbe skupaj in to zapišeta. S prevzemom blaga zoper prevoznika ugasnejo vsi zahtevki za škodo, ki je vidna, in je prejemnik ne uveljavlja takoj oziroma v sedmih dneh. Če prevzame prejemnik pošiljko brez ugovora, se domneva, da je pošiljka prispela nepoškodovana. Ta domneva je v primeru očitnih poškodb neizpodbojna. Če prejemnik ob prevzemu ne ugovarja, je prevoznik prost odgovornosti za tiste poškodbe pošiljke, ki bi jih prejemnik mogel ugotoviti.

13. Iz navedb tožene stranke izhaja, da naj bi bile na prepeljanem tovoru poškodbe, ki naj bi nastale zaradi raztrgane cerade na tovornjaku tožeče stranke, zaradi česar naj bi dež uničil velik del tovora. Teh trditev tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati. Iz tovornega lista 07089522 (priloga A4) namreč ne izhaja, da bi bila ob izročitvi tovora ugotovljena kakršnakoli škoda, prav tako tožena stranka nasprotnega ni dokazala s predložitvijo zapisnika o škodi družbe O. A. M. (priloga B8), ki tudi sicer ni navedena kot prejemnik blaga na tovornem listu. Poleg tega tudi po oceni sodišča druge stopnje upravičen dvom v verodostojnost predloženega zapisnika vzbuja tudi dejstvo, da je tožena stranka 21. 1. 2009 tožeči poslala dopis, da je bil že pred tem datumom narejen zapisnik o škodi in posnetki, kasneje pa ji je posredovala zapisnik, datiran na dan 16. 2. 2009. Ker tožena stranka ni dokazala, da je bila v določenem (prekluzivnem) roku notificirana zatrjevana škoda, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti pobotnega ugovora, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da njena v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji, pravilna.

14. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

--------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 1138.


Zveza:

ZPP člen 286a, 286a/5.
Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti člen 17, 17/1, 30, 30/1.
Datum zadnje spremembe:
07.11.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU5MDg5