<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 1423/2011
ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CPG.1423.2011

Evidenčna številka:VSL0074456
Datum odločbe:06.11.2012
Senat, sodnik posameznik:Lidija Leskošek Nikolič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:prevozna pogodba - CMR - vozni list - naročnik prevoza - plačilo za prevoz - pooblaščenec po zaposlitvi - spor majhne vrednosti - dokazna ocena

Jedro

Osebe, ki delajo na področju, s katerim je povezano sklepanje določenih pogodb, niti ne potrebujejo posebnega pooblastila, ker se že po zakonu štejejo za pooblaščence po zaposlitvi.

Konvencija CMR ne ureja obligacijskopravnega razmerja med naročnikom prevoza in prevoznikom, t.j. ne določa, kdo je naročnik prevoza, kdo je zavezanec za plačilo prevoznih stroškov.

Odgovora na vprašanje, ali mora tožena stranka plačati sporni prevoz, ne dajejo določila CMR konvencije niti vozni list, pač pa splošna pravila obligacijskega prava o sklepanju pogodb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 105329/2008 z dne 29.11.2008 v prvem in tretjem odstavku izreka, toženi stranki pa še (z dopolnilnim sklepom) naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške 196,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila višja sodnica posameznica.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti v smislu prvega odstavka 443. člena v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP. Zato je mogoče v skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP navedeno sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovitve prvostopnega sodišča o načinu sklenitve pogodbe med pravnima strankama se opirajo na dokazno oceno elektronskih sporočil, ki sta si jih pošiljali pravdni stranki. Dokazna ocena sodi med ugotovitve dejanskega stanja, česar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Sicer pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitve metodološkega napotka iz 8. čl. ZPP (kar bi sodilo med procesne kršitve), saj je izvedene listinske dokaze ocenilo skrbno, vestno in po oceni pritožbenega sodišča tudi prepričljivo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Ne drži pritožbeni očitek, da bi morala pogodbo skleniti zakonita zastopnika pravdnih strank. Pravna oseba lahko povsem veljavno sklepa pogodbe po svojih pooblaščencih, pri čemer osebe, ki delajo na področju, s katerim je povezano sklepanje določenih pogodb, niti ne potrebujejo posebnega pooblastila, ker se že po zakonu štejejo za pooblaščence po zaposlitvi (glej 80. člen OZ). Iz dejanskih okoliščin primera ne izhaja (niti ni tožena stranka tega zatrjevala), da je imela oseba, ki je pri toženi stranki naročila sporni prevoz, omejitve glede naročanja ali da dajanje tovrstnih naročil ne bi sodilo v njen delokrog. Sicer pa so omejitve pooblastil pooblaščenca po zaposlitvi praviloma interne narave in veljajo le v razmerju med pooblaščencem in njegovim pooblastiteljem, ne pa tudi v razmerju do tretjih oseb. To terja varnost pravnega prometa. Poleg tega je pravna oseba dolžna nadzorovati tako svoje zaposlene kot svojo pošto in mora preprečiti morebitne nepooblaščene dostope do službenih emailov. Odgovornosti za to, če tega ne stori, pač ne more prevaliti na tretje osebe.

7. Prav ima pritožba, da je predmet tožbenega zahtevka plačilo mednarodnega prevoza blaga po cesti, za katerega se primarno uporabljajo določila Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (Ur. list SFRJ - Mednarodne pogodbe in drugi sporazumi, št. 11/58, CMR). Vendar pa v konkretni zadevi določila CMR ne predstavljajo relevantne materialnopravne podlage za odločitev. Vozni list (A3) dokazuje sklenitev prevozne pogodbe med v njem navedenimi udeleženci, ki so v obravnavanem primeru pošiljatelj blaga (O.), prevoznik (U.) in prejemnik blaga (D. - tožena stranka). Vendar pa prevozna pogodba, kot izhaja iz CMR, ureja samo določena razmerja med v njem navedenimi akterji, ki se v glavnem omejujejo na odgovornost slednjih za poškodbe ali izgubo tovora, oz. jim narekujejo določena ravnanja v zvezi s tovorom. Konvencija CMR ne ureja obligacijskopravnega razmerja med naročnikom prevoza in prevoznikom, t.j. ne določa, kdo je naročnik prevoza, kdo je zavezanec za plačilo prevoznih stroškov in še celo tega ne, da prevozniku pripada plačilo za opravljeni prevoz. Povsem mogoče je (in v poslovnem življenju tudi precej običajno), da niti naročnik prevoza, ki je praviloma tudi plačnik, niti prevzemnik prevoznih storitev (če gre npr. za špediterja, ki prevoza ne opravi sam) nista stranki CMR-voznega lista (pošiljatelj po CMR je namreč le oseba, ki blago preda na prevoz). Odgovora na vprašanje, ali mora tožena stranka plačati sporni prevoz, zato ne dajejo določila CMR konvencije niti vozni list, pač pa splošna pravila obligacijskega prava o sklepanju pogodb, ki jih je sodišče prve stopnje tudi povsem pravilno uporabilo.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi 165. členom ZPP).


Zveza:

OZ člen 80, 666.
Datum zadnje spremembe:
12.08.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU2MDEz