<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 635/2018
ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.635.2018

Evidenčna številka:VDS00021427
Datum odločbe:07.02.2019
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), Marko Hafner (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:obstoj delovnega razmerja - izobrazbeni pogoj

Jedro

Tožnica ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja za delovno mesto producent. Vendar, ker je bil ugotovljen obstoj elementov delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi obstoj delovnega razmerja. Takšna odločitev temelji na 18. členu ZDR-1, ki določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. V takem primeru se na podlagi drugega odstavka 13. člena ZDR-1 delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno v celoti pravilna, saj je na podlagi navedenih določil sklepanje pogodb civilnega prava zloraba, ki jo zakon kaznuje z domnevo o obstoju delovnega razmerja.

Neizpolnjevanje izobrazbenega pogoja ni ovira za priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas in za veljavnost pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo:

a) da je tožnica v delovnem razmerju pri toženki od 1. 8. 2000 dalje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu producent, s šifro delovnega mesta ..., uvrščenim v VII/2. tarifni razred in v 31. plačni razred; zavrnilo je zahtevek za obračun in plačilo mesečne osnovne bruto plače, višje od 31. plačnega razreda (1. točka izreka);

b) zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici izdati pisno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu producent, s šifro delovnega mesta ..., uvrščenim v VII/2. tarifni razred in z uvrstitvijo v 31. plačni razred in z mesečno osnovno bruto plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu producent, za nedoločen čas s polnim delovnim časom od dne 1. 10. 2012 naprej z vsemi pravicami javnega uslužbenca na tem delovnem mestu, vse z izplačilom najpozneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec (2. točka izreka);

c) toženki je naložilo, da tožnico za čas od 1. 10. 2012 dalje prijavi v obvezna socialna zavarovanja, ji uredi vpis delovne dobe pri matični evidenci ZPIZ in ji za ta čas prizna vse pravice iz delovnega razmerja, kot veljajo za javne uslužbence, vse v roku 8 dni (3. točka izreka);

d) toženki je naložilo, da tožnici v 8 dneh obračuna v izreku določen znesek mesečne bruto plače za obdobje od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2012, 1. 1. 2013 do 31. 8. 2016 in od 1. 9. 2016 dalje, vse povečano za dodatek na delovno dobo v višini 0,33 % od osnovne bruto plače za vsako dopolnjeno leto delovne dobe, po obračunu in plačilu davkov in prispevkov pa izplača razliko med neto zneskom osnovnih mesečnih plač, povečanih z dodatkom za delovno dobo, ter plačilom za delo, ki ga je tožnica prejemala pri toženki v tem obdobju, zmanjšanim za s strani tožnice že obračunanimi in plačanimi davki in socialnimi prispevki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu od neto razlike v plači preteklega meseca do plačila (4. točka izreka);

e) toženki je naložilo, da tožnici v 8 dneh obračuna v izreku določene bruto zneske regresa za letni dopust za leta 2013 do 2017, od navedenih zneskov obračuna in plača davke, tožnici pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. 6. v posameznem letu do plačila. Zavrnilo je zahtevek za obračun in plačilo regresa za letni dopust za leto 2012 v višini 164,35 EUR bruto z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka);

f) toženki je naložilo, da tožnici v 8 dneh plača stroške prevoza na delo in z dela za vsak mesec od februarja 2013 do marca 2018 v višini 37,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Zavrnilo je zahtevek za plačilo stroškov prevoza v višini 37,00 EUR na mesec z zamudnimi obrestmi za obdobje od oktobra 2012 do januarja 2013 (6. točka izreka);

g) toženki je naložilo, da tožnici v 8 dneh plača v izreku določene zneske regresa za prehrano za obdobje od aprila 2013 do marca 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Zavrnilo je zahtevek za plačilo regresa za prehrano za obdobje od oktobra 2012 do marca 2013 v skupnem znesku 454,46 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (7. točka izreka);

h) odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti vse njene stroške postopka (8. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter zaradi kršitev človekovih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženka navaja, da je tožnica v tem postopku za razmerje, ki sta ga stranki uredili s civilnopravnimi pogodbami, uveljavljala obstoj delovnega razmerja. Elementi delovnega razmerja so opredeljeni v 4. členu ZDR-1. Vendar je v zvezi s tem določilom potrebno izpostaviti tudi prvi odstavek 22. člena ZDR-1, ki določa, da mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZDR-1 objavljene pogoje za opravljanje dela. Vsi elementi delovnega razmerja pa morajo biti podani kumulativno. Tožnica je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za delovno mesto "producent" z uvrstitvijo v 36. plačni razred. Sodišče je pravilno ugotovilo, da navedeno delovno mesto spada v 72. tarifni razred in zanj toženka zahteva izobrazbo diplomirani organizator manager (VS), alternativno pa univerzitetni diplomirani ekonomist ali organizator oziroma univerzitetno izobrazbo. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da tožnica izobrazbenega pogoja za to delovno mesto ne izpolnjuje, saj ni zaključila niti srednješolske izobrazbe. Kljub temu je sledilo tožnici, da neizpolnjevanje izobrazbe ne vpliva na odločitev o obstoju delovnega razmerja in da tudi sklenjena pogodba o zaposlitvi zaradi tega ni neveljavna. Toženka pozna stališče Vrhovnega sodišča RS o tem vprašanju, vendar se z njim ne strinja. ZDR-1 v tretjem odstavku 22. člena določa izjemo in možnost sklenitve pogodbe za določen čas do enega leta, če je to nujno zaradi nemotenega opravljanja dela. Zato delodajalec z delavcem, ki ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, ne sme skleniti pogodbe o zaposlitvi, zlasti ne za nedoločen čas. Toženka priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Sklicuje se na odločitve Vrhovnega sodišča RS ter pritožbenega sodišča v zvezi z vprašanjem neizpolnjevanja izobrazbe za določeno delovno mesto in sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Upoštevaje stališča v teh odločitvah bi drugačna odločitev sodišča prve stopnje pomenila kršitev načela pravne varnosti in kršitev pravice do enakega varstva. Opozarja tudi na 14. člen ZSPJS. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Pritožba se sklicuje na pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar ne navaja, katere kršitve so podane, niti s čim naj bi jih sodišče prve stopnje storilo. Zato tega pritožbenega razloga ni mogoče preizkusiti. Pritožba uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga po 338. členu ZPP. Prav tako iz pritožbenih navedb ni razvidno, v čem naj bi bilo zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Vsebinsko pa se pritožbene navedbe nanašajo le na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica od 1. 8. 2000 dalje na podlagi pogodb civilnega prava za toženko opravljala dela delovnega mesta producenta. Ker so bili izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), je sodišče tožnici priznalo obstoj delovnega razmerja pri toženki. V zvezi z ugotovitvijo obstoja elementov delovnega razmerja se toženka ne pritožuje, zato se tudi pritožbeno sodišče o tem vprašanju ne izjasnjuje.

8. Kljub temu, da toženka ugotovljenega obstoja elementov delovnega razmerja ne izpodbija, pa nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja, ker tožnica ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja za opravljanje dela na delovnem mestu producenta.

Sodišče prve stopnje je dejansko ugotovilo (kar med strankama tudi ni sporno), da tožnica ni zaključila niti srednješolske izobrazbe in zato ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja za delovno mesto producent. Vendar, ker je bil ugotovljen obstoj elementov delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi obstoj delovnega razmerja. Takšna odločitev temelji na 18. členu ZDR-1, ki določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. V takem primeru se na podlagi drugega odstavka 13. člena ZDR-1 delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno v celoti pravilna, saj je na podlagi navedenih določil sklepanje pogodb civilnega prava zloraba, ki jo zakon kaznuje z domnevo o obstoju delovnega razmerja.

9. Neutemeljeno je sklicevanje toženke na prvi odstavek 22. člena ZDR-1. Glede tega določila se pritožbeno sodišče v celoti strinja in sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. VIII Ips 238/2016 in opr. št. VIII Ips 81/2017, ki je zapisalo: " V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZDR-1 mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 25. člena tega zakona objavljene pogoje za opravljanje dela. Vendar pa tako kot ni mogoče šteti, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo delodajalec sklene z delavcem, ki ne izpolnjuje pogojev, ki jih je delodajalec določil za opravljanje dela, tudi ni možno šteti, da ne obstoji delovno razmerje, čeprav so bili ugotovljeni vsi elementi delovnega razmerja, zgolj zato, ker delavec ne izpolnjuje s strani delodajalca predpisanih pogojev za opravljanje dela. V obeh primerih je delodajalec tisti, ki se odloči, da bo s takšnim delavcem kljub neizpolnjevanju pogojev sklenil pogodbo o zaposlitvi (v prvem primeru) oziroma drugo pogodbo civilnega prava, čeprav so podani elementi delovnega razmerja (v drugem primeru)."

K navedenemu stališču pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe še dodaja, da tretji odstavek 22. člena ZDR-1 v primeru neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja res predvideva sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar pa obenem pomeni, da to določilo priznava tako obstoj delovnega razmerja (pa čeprav le za določen čas), kot tudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bi v konkretnem primeru šteli, da bi toženka v spornem, skoraj 18-letnem obdobju, namesto pogodb o delu ali pogodb o poslovnem sodelovanju s tožnico morala sklepati le pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pa bi s tem kršila določilo drugega odstavka 55. člena ZDR-1, v posledici česar bi bilo potrebno na podlagi 56. člena ZDR-1 ponovno šteti, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

10. Da neizpolnjevanje izobrazbenega pogoja ni ovira za priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas in za veljavnost pogodbe o zaposlitvi, kaže tudi določba 14. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.). O tem se je prav tako že izreklo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 343/2017. Po tej določbi javnemu uslužbencu pripada plača, ki je za dva razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem delavec opravlja delo, če ima nižjo izobrazbo od zahtevane. To istočasno pomeni, da neizpolnjevanje izobrazbe nima za posledico neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi, temveč le nižjo plačo. Navedeno določilo je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo in tožnici za delovno mesto producent priznalo le 31. plačni razred, čeprav je to delovno mesto po katalogu delovnih mest in nazivov pri toženki sicer razvrščeno v 33. plačni razred.

11. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Presodilo je tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (drugi odstavek 350. člena in prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k rešitvi pritožbe, zaradi česar stroškov odgovora ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo. Zato sama krije stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 4, 13, 13/2, 18, 22, 22/1, 22/3, 25.
Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (2002) - ZSPJS - člen 14.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3NTIz