<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 1232/2012
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CPG.1232.2012

Evidenčna številka:VSL0063067
Datum odločbe:03.06.2014
Senat, sodnik posameznik:Milojka Fatur Jesenko (preds.), Andreja Strmčnik - Izak (poroč.), Mateja Levstek
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:kreditna pogodba - veljavna sklenitev pogodbe - soglasje volj - pisnost

Jedro

Soglasje volj mora biti izrecno doseženo o bistvenih sestavinah pogodbe in se ne domneva, pač pa mora biti izkazano.

Kreditne pogodbe brez v naprej točno določenih bistvenih elementov med (gospodarskimi) subjekti niso niti običajne, niti racionalne, še toliko manj v konkretnem primeru, ko gre za banko.

Ker je tožeča stranka kot kreditojemalec sama sebe štela za šibkejšo stranko kreditnega razmerja, v interesu katere je bila predpisana pisnost kreditne pogodbe, je bila takšna oblika pogoj njene veljavnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.119,48 EUR, v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 6,434.016,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.2005, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 6.080,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo z nosilnimi razlogi, (I.) da je tožeča stranka sicer dokazala obstoj dogovora o dolgoročnem kreditu (t.i. Dogovor o projektnem kreditu), ki pa je ničen in (II.), škoda za 1.) zamudo v zvezi z izdajanjem bančnih garancij (E.), 2.) dvojne hipoteke, 3.) zadrževanje sredstev na TRR računu tožeče stranke za plačilo DDV in 4.) izsiljene prenizke cene za stanovanja je neizkazana.

Višje sodišče uvodoma kot nepravilne ocenjuje zaključke izpodbijane sodbe iz 10. točke obrazložitve, in ki se nanašajo na vprašanje, ali je bila med strankama sporna ustna pogodba o dolgoročnem kreditu veljavno sklenjena. Drži sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala obstoj dogovora (pravilneje: dogovarjanja) o dolgoročnem kreditu, kar pa ne pomeni, da je s tem dokazala tudi pravno veljavno sklenitev pogodbe o dolgoročnem kreditu z vsebino, po kateri naj bi se tožena stranka zavezala plačati tožeči stranki 24 mio DEM v štirih obrokih po 6 mio DEM. Sodišče prve stopnje se z vprašanjem pooblastil prič S. in H. za veljavno sklepanje kreditnih pogodb ni posebej ukvarjalo, pač pa je (posplošeno) zaključilo, da je tožena stranka štela za veljavni pogodbi o kratkoročnem kreditu (št. 4431/97 in 4575/98), ki sta ju podpisali navedeni priči, zaradi česar se ne more uspešno sklicevati na to, da v primeru pogodbe o dolgoročnem kreditu navedeni priči nista imeli enakih pooblastil. Takšno sklepanje sodišča je napačno (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), kar pa ni odločilnega pomena. Za odločitev je namreč bistveno (in to je dokazni postopek nedvoumno potrdil), da sta priči S. in H. sodelovala v postopku vodenja razgovorov, pridobivanja dokumentacije za odločanje o kreditnih predlogih in kreditne predloge tudi pripravljala, v nobenem primeru pa nista odločitve o kreditnih predlogih sprejemala. Odločitve o kreditnih predlogih so se vedno sprejemale izključno na kreditnem odboru banke (kar je veljalo za vse predloge tožeče stranke), kot je to zatrjevala in dokazala tožena stranka. Niti S., niti H. nista potrdila trditev tožeče stranke, da bi se z njo ustno dogovorila za projektni kredit v vrednosti 24 mio DEM, ki bi moral biti izplačan v štirih obrokih po 6 mio DEM, saj sta obe navedeni priči potrdili, da niso nikoli delali mimo odločitev, ki so bile sprejete na kreditnih odborih. Sodišče prve stopnje je zato zmotno štelo, da je dogovarjanje o dolgoročnem kreditu že dokaz o pravno veljavni sklenitvi kreditne pogodbe. Res sta omenjeni priči podpisali kreditni pogodbi o kratkoročnem kreditu, vendar sodišče prve stopnje spregleda, da je bila odločitev o tem predhodno sprejeta na kreditnem odboru (kar velja tudi za vse spremembe teh pogodb, o čemer je tožena stranka tožečo vsakokrat pisno obvestila). Podpis pisne kreditne pogodbe je bil torej izvedbeni akt že pred tem sprejete odločitve na kreditnem odboru, in šele po odločitvi na kreditnem odboru je bila lahko sklenjena (pisna) kreditna pogodba.

Za odločitev ni bistvenega pomena, ali sta navedeni priči sploh imeli pooblastilo za veljavno sklenitev kreditne pogodbe, pač pa je bistveno (in to je tožena stranka dokazala), da so se vse odločitve o kreditnih predlogih sprejemale izključno na kreditnem odboru banke. Listinska dokumentacija v spisu namreč potrjuje, da sta bila kredita, ki ju je prejela tožeča stranka, odobrena s strani kreditnega odbora na podlagi njene predhodne vloge, po preverjanju v notranjih službah banke, ki so pisni predlog z obrazložitvijo posredovale v odločitev kreditnemu odboru. Po odločitvi na kreditnem odboru se je (šele) sklenila pisna kreditna pogodba (ali v primeru sprememb dodatek). Dokazni postopek je tudi potrdil, da je bil tožeči stranki tak način pridobivanja kreditov nedvomno poznan, zato ni nobene podlage za sklepanje, da bi tožeča stranka smela dogovarjanje o dolgoročnem kreditu s S. in H. šteti kot veljavno sklenitev pogodbe.

28. člen Statuta tožene stranke z dne 31.5.1995 (ki je veljal v spornem obdobju), je upravi omogočal, da je za strokovno in celostno udejanjanje njenih nalog imenovala delovne in posvetovalne organe, (med drugim) odbore, na te organe pa je v okviru svojih pooblastil prenesla posamezne pristojnosti. Kot izhaja iz navedb tožene stranke (ki jih tožeča stranka z ničemer ni izpodbila), je na tej podlagi deloval kreditni odbor tožene stranke, kar tožeči stranki ni moglo ostati neznano. Nenazadnje je iz dokaznih listin nedvoumno razvidno, da je tožeča stranka druge kredite, ki jih je prejela od tožene stranke, prejela na podlagi svojih pisnih predlogov (vloge) za odobritev kredita ter pisnega predloga sklepov za odobritev kreditov z obrazložitvijo, ki so bili posredovani v odločitev kreditnemu odboru, tožena stranka pa jo je o odločitvah kreditnega odbora pisno obveščala (prim. obvestila o odobritvi kratkoročnega kredita ter o odobritvi sprememb kreditnih pogojev). Da bi bilo tudi o dolgoročnem kreditu odločeno na kreditnem odboru, iz dokaznega postopka ne izhaja. Tega tožeča stranka tudi sicer ni niti zatrjevala, niti dokazovala.

Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR, 15. člen OZ). Da bi imela izražena volja za sklenitev pogodbe določene pravne posledice, mora izpolnjevati določene pravne zahteve. Pravno relevantna izražena volja je namreč le tista volja, ki je pravno veljavno formirana in tudi pravilno izjavljena (prim. dr. Boris Strohsack, Obligacijska razmerja, Časopisni zavod Uradni list, 1988, str.101). V konkretnem primeru bi tožena stranka pravno veljavno soglasje za sklenitev pogodbe o dolgoročnem kreditu izrazila šele z odločitvijo na kreditnem odboru in pod pogojem, da je bil predhodno sploh predložen ustrezen predlog.

Za odločitev je bistvenega pomena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, in sicer, da v konkretnem primeru o veljavni pogodbi o dolgoročnem kreditu ni mogoče govoriti zato, ker zatrjevani ustni dogovor ni vseboval vseh bistvenih elementov kreditne pogodbe (prim. 1065. člen ZOR in drugi odstavek 1066. člena ZOR). Pritožbene navedbe, da je šlo za „kredit v višini 24 mio DEM, ki se bo črpal v 4 tranšah po 6 mio DEM v obliki revolving kredita z avtomatičnim podaljševanjem glede na roke končanja investicije (cash-flow projekt)“, zaradi svoje nedoločnosti in tudi nedoločljivosti v vseh ostalih elementih, razen glede zatrjevane višine kredita, ne morejo predstavljati bistvenih sestavin kreditne pogodbe. Kreditojemalec je že na podlagi zakona dolžan plačevati obresti, ki se določijo v vsaki pogodbi posebej, v pogodbi pa mora biti določen tudi (najmanj) čas in način vračila denarja (prim. drugi odstavek 1066. člena ZOR). Ničesar od navedenega tožeča stranka ni zatrjevala niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi. Soglasje volj mora biti izrecno doseženo o bistvenih sestavinah pogodbe in se ne domneva, pač pa mora biti izkazano (prim. Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, 1. knjiga, str. 209). Tudi sicer kreditne pogodbe brez v naprej točno določenih bistvenih elementov med (gospodarskimi) subjekti niso niti običajne, niti racionalne, še toliko manj v konkretnem primeru, ko gre za banko. Za odločitev ne morejo biti relevantne navedbe tožeče stranke, da je bila (edina) razlika med dolgoročnim in kratkoročnim kreditom le v nižji ceni slednjega. Že pojmovno dolgoročni in kratkoročni kredit ne moreta biti de facto enaka (vsaj glede časa trajanja in praviloma tudi glede obresti ne), prav tako pa ni običajno, da bi dolgoročni in kratkoročni kredit imela enake (podobne) pogoje, saj v takem primeru ni mogoče najti racionalne razlage za vprašanje, zakaj bi banka sploh ponujala različne vrste kreditov, če med njimi ni bilo nobenih (bistvenih) razlik. Izključno zgolj nižja cena ene vrste kredita ne daje logičnega odgovora na zastavljeno vprašanje.

Tožeča stranka bi po zaključku višjega sodišča obstoj dolgoročne kreditne pogodbe lahko dokazala le, če bi predložila pisno pogodbo. Drži sicer pritožbeno opozorilo, da zakon ne določa sankcije za kršitev pravila pisnosti (iz 1066. člena ZOR), toda že sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je posebna oblika kreditne pogodbe predpisana v interesu „šibkejše“ pogodbene stranke, to je kreditojemalca, pri čemer očitno ne šteje, da bi bila tožeča stranka v šibkejšem položaju. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje tožeča stranka v pritožbi izpodbija z navedbami, da je bila – kljub temu, da gre za „gospodarstvenika“ - v podrejenem (šibkejšem) položaju, saj je bila odvisna pri odobritvi denarnih sredstev, torej od kredita tožene stranke. Čim pa je temu tako, potem bi morala biti pogodba o dolgoročnem kreditu že iz tega razloga pisna. Povedano drugače: ker je tožeča stranka sama sebe štela kot šibkejšo stranko kreditnega razmerja, je bila pisnost kreditne pogodbe pogoj njene veljavnosti (prim. 70. člen ZOR). V konkretnem primeru to velja še toliko bolj, ker naj bi šlo za dolgoročno kreditno pogodbo, pri čemer že sodišče prve stopnje pravilno opozarja na tveganost takšnega početja. Ker sporna pogodba o dolgoročnem kreditu ni bila pisna, po zaključku višjega sodišča (tudi iz tega razloga) ni nastala (nima pravnega učinka). O veljavnosti pogodbe zaradi realizacije v tem primeru ne more biti govora, saj tožeča stranka ni dokazala njenega dejanskega izvrševanja. Na podlagi dokaznega postopka je namreč mogoče z zanesljivostjo ugotoviti zgolj to, da je zatrjevani znesek prejela na podlagi odobrenih kreditov, ne pa na podlagi zatrjevane ustne pogodbe o dolgoročnem kreditu.

Glede na navedeno višje sodišče kot pravilen potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, in sicer, da odškodninska odgovornost tožene stranke, ki jo je tožeča stranka temeljila na kršitvi ustne pogodbe o dolgoročnem kreditu, ni podana.

Sodišče prve stopnje je pravne podlage, ki se nanašajo 1.) zamudo v zvezi z izdajanjem bančnih garancij (E.), 2.) dvojne hipoteke, 3.) zadrževanje sredstev na TRR računu tožeče stranke za plačilo DDV in 4.) zatrjevane izsiljene prenizke cene za stanovanja presojalo tudi samostojno, izven zatrjevane kršitve dogovora o dolgoročnem kreditu.

Pritožnik zaključke sodišča prve stopnje v tem delu izpodbija z navedbami, da v predmetnem sporu predlagane priče niso bile zaslišane v zvezi z nastankom škode, pač pa samo v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti. S tem pritožba meri na kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Opustitev izvedbe dokaza je namreč procesna kršitev relativnega značaja (iz prvega odstavka 339. člena ZPP), ki bi jo glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP, tožeča stranka morala uveljavljati takoj, ko je bilo mogoče, torej na samem naroku, na katerem je sodišče obravnavanje zadeve zaključilo, ne da bi izvedlo predlagane dokaze v dokazne namene, za katere so bili dokazi (tudi) predlagani. Tega ni storila, niti v pritožbi pa ne navaja, čemu tega brez svoje krivde ni mogla storiti.

Sodišče prve stopnje je del zahtevka, ki se nanaša na neupravičeno zadrževanje denarnih sredstev na depozitnem računu tožeče stranke v obdobju od 10.11.2003 do 22.3.2004 zavrnilo iz razloga pavšalnosti navedb, na kar je bila tožeča stranka v postopku na prvi stopnji večkrat opozorjena. Pritožnik ničesar od navedenega ne izpodbija, pač pa se sklicuje na dokazne predloge (zaslišanje prič), ne da bi pred tem postavil relevantne trditve oziroma svoje navedbe, ki so v tem delu še vedno povsem na ravni posplošenega zatrjevanja, kakorkoli konkretiziral.

V zvezi z zamudo glede izdajanja bančnih garancij, se pritožnik sklicuje na (sicer nepravilen) zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju z dogovorom o projektnem kreditu, z ničemer pa ne uspe izpodbiti drugih, v tem delu sicer pravilnih in logičnih zaključkov izpodbijane sodbe. Višje sodišče v celoti pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, kot je obrazloženo v 15. točki izpodbijane sodbe, in ki ne potrebuje dodatne obrazložitve.

V zvezi s škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki zaradi dvojnih hipotek, pritožnik sodbo sodbo prve stopnje izpodbija z navedbami, da vprašanje določb Stvarnopravnega zakonika za odločitev ni bistvenega pomena, pač pa naj bi bilo ključno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti tožene stranke, konkretno Dogovora o projektnem kreditu. Ker višje sodišče šteje, da tak dogovor ni bil veljavno sklenjen, kot pravilne potrjuje zaključke sodišča prve stopnje tudi v tem delu.

Ne da bi posebej presojalo ostale (obširne) pritožbene navedbe (zlasti glede ničnosti dogovora o dolgoročnem kreditu), ki za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.


Zveza:

ZOR člen 26, 70,1066, 1066/2. OZ člen 15.
Datum zadnje spremembe:
24.10.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDcxNTA0