<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Civilni oddelek

VSM Sodba I Cp 395/2017
ECLI:SI:VSMB:2017:I.CP.395.2017

Evidenčna številka:VSM00021510
Datum odločbe:23.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Alenka Zgubič (preds.), Branko Reisman (poroč.), Mirjana Pintarič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:veljavna sklenitev pogodbe - sposobnost razsojanja - nerazsodnost

Jedro

Poleg poslovne sposobnosti se skladno z ustavljeno sodno prakso (na primer sodba II Ips 73/2013 z dne 5. 9. 2013, II Ips 687/2009 z dne 24. 5. 2012) za veljavno sklenitev pogodbe zahteva tudi sposobnost razsojanja, to je dejanska sposobnost izjaviti poslovno voljo in razumeti pomen izjavljene poslovne volje ter pravne posledice, ki jih povzroči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan plačati 52.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2014 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške (točka I prvostopnega izreka). V odločbi o pravdnih stroških (točki II in III izreka) je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.226,15 EUR in v korist proračun Republike Slovenije stroške tožene stranke v višini 439,16 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpostavlja, da je zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da toženec v času sklenitve pogodbe o pristopu k dolgu ni bil sposoben razsojanja. Tak zaključek je prvostopno sodišče sicer sprejelo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra J.K., katerega pa ni sprejeti, saj sta priča Š.Š. in R.Z., ki sta bili prisotni ob podpisu sporne pogodbe povedali, da je bil toženec ob podpisu pogodbe povsem normalen, da jo je prebral in da je bil zato, da jo podpiše. Toženčeva sposobnost razsojanja zaradi duševne bolezni se je tako poslabšala lahko šele po podpisu pogodbe, ob podpisu pogodbe pa je bil razsoden. Zmotna je tudi presoja prvostopnega sodišča, da ni izkazana neupravičena obogatitev toženca. Tožnica je namreč z zneskom 70.000,00 EUR poravnala dolg toženca, katerega je ta dolgoval svoji bivši ženi S.Z. iz naslova skupnega premoženja in katerega poplačilo je ta terjala v izvršilnem postopku z izvršbo na nepremičnino, katero sta od toženca kupila tožnica in njen mož. Namen plačila je bil izognitev izvršbi na stanovanjsko hišo, ki sta jo od toženca kupila tožnica in njen mož in v kateri sta živela. Z navedenim plačilom so izpolnjeni vsi elementi neupravičene pridobitve (obogatitev toženca, prikrajšanje tožnice, vzročna zveza med obogatitvijo in prikrajšanjem ter odsotnost pravnega temelja) in je tako tožnica do zahtevanega poplačila upravičena iz naslova neupravičene pridobitve. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev prvostopne sodbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je zoper toženo stranko z vloženo tožbo iz naslova Pogodbe o pristopu k dolgu1 (priloga A2) zahtevala plačilo 52.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po zatrjevanju tožeče stranke sta navedeni pravni posel pravdni stranki sklenili zato, ker je tožnica preko H.L. d.o.o. dne 23. 2. 2011 plačala 70.000,00 EUR S.Z. za poplačilo terjatve, ki jo je iz naslova delitve skupnega premoženja imela S.Z. do toženca. Poplačilo navedene terjatve je namreč S.Z. uveljavljala v izvršilnem postopku z izvršbo na nepremičnino - stanovanjsko hišo, ki je bila tedaj že v lasti tožnice in njenega moža in katero sta predhodno kupila od toženca. S poplačilom terjatve S.Z. sta se z možem izognila izvršbi na nepremičnino. Iz naslova sklenjene pogodbe o pristopu k dolgu je toženec obročno poravnal znesek 17.200,00 EUR, preostanka pa ni več plačal in zato tožnica zahteva plačilo 52.800,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženec podpisal (sklenil) Pogodbo o pristopu k dolgu z dne 29. 3. 2011 (priloga A2) in da je iz naslova navedene pogodbe tožnici že izplačal 17.200,00 EUR ter tako dolg iz naslova navedene pogodbe znaša 52.800,00 EUR. Sporno pa je ali je bil toženec v trenutku podpisa pogodbe sposoben razsojanja (poslovno sposoben).

6. Pravilno je pravno naziranje prvostopnega sodišča, da je poslovna sposobnost kot pravno priznana lastnost (sposobnost izjaviti voljo), upoštevaje prvi odstavek 41. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe. Skladno s 15. členom OZ je pogodba sklenjena, ko se stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah, to je, ko svobodno izjavljata voljo za sklenitev pogodbe (drugi odstavek 18. člena OZ). Ob tem ima zahteva po poslovni sposobnosti pogodbenih strank kongentno naravo, zato je posledica kršitve ničnost pogodbe (prvi odstavek 86. člena OZ). Poleg poslovne sposobnosti pa se skladno z ustavljeno sodno prakso (na primer sodba II Ips 73/2013 z dne 5. 9. 2013, II Ips 687/2009 z dne 24. 5. 2012) za veljavno sklenitev pogodbe zahteva tudi sposobnost razsojanja, to je dejanska sposobnost izjaviti poslovno voljo in razumeti pomen izjavljene poslovne volje ter pravne posledice, ki jih povzroči. Položaj, ko oseba, ki sicer ima poslovno sposobnost, nima pa več sposobnosti razsojanja, sklene pogodbo, je istovrsten položaju, ko tako pogodbo sklene oseba, ki nima poslovne sposobnosti. Zato lahko za pravne posle osebe, ki kljub poslovni sposobnosti nima sposobnosti razsojanja, uporabimo enaka pravila, torej pravila o pogodbi, ki jo sklene poslovno nesposobna oseba sama. Takšna pogodba je zato nična. Ker je sposobnost dejanska sposobnost, je pri presoji, ali je oseba imela sposobnost razsojanja, odločilna njena dejanska sposobnost razumeti pomen in pravne posledice konkretnega pravnega posla, v zvezi s katerim je poslovno voljo izjavila. Vzrok za nepravilnost razsojanja so praviloma okoliščine, na katere oseba ne more vplivati (tako Nina Plavšak, Komentar OZ, 1. knjiga, str. 328 in 329). Takšne okoliščine praviloma predstavlja duševna bolezen, med katere spada tudi demenca Alzheimerjevega tipa.

7. Izhajajoč iz navedenih materialnopravnih izhodišč prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da toženec ob sklenitvi sporne pogodbe ni bil sposoben razsojanja. Tak pravilen zaključek je prvostopno sodišče sprejelo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke J.K., iz katerega izhaja, da toženec v posledici hitro napredovane demence Alzheimerjevega tipa z zgodnjim začetkom, ki je nastala spomladi leta 2010, ni bil sposoben razsojanja oziroma se ni zavedal pomena in posledic podpisa sporne pogodbe. Demenca je že toliko napredovala, da ni bil več sposoben izraziti svoje volje. Navedeno izvedensko mnenje je tudi v skladu z medicinsko dokumentacijo spisa, pri čemer je tudi lečeči psihiater toženca, A.P. dva dni po podpisu pogodbe zabeležil, da je tožencu dal prebrati podpisano pogodbo, a je ta ni zmogel prebrati in je ne razume. Do drugačne presoje sposobnosti razsoje toženca v času podpisa sporne pogodbe tudi ne privede pritožbeno sklicevanje na priči Š.Š. in R.Z., ki sta zatrjevali, da je bil toženec ob podpisu pogodbe povsem normalen in priseben, ker iz strokovnega izvedenskega mnenja izhaja drugačen zaključek. Pri tem pa iz izvedenskega mnenja še izhaja, da pri laikih, ki ne obvladajo preizkušanja psihičnih kvalitet sogovornika, demenca ostane nezapažena.

8. Prvostopno sodišče je utemeljenost po tožeči stranki zahtevanega plačila presojalo tudi na podlagi neupravičene pridobitve po določbi prvega odstavka 190. člena OZ2 (izdatek za drugega - 197. člen OZ3) ter še na podlagi zakonite subrogacije po določbi 275. člena OZ4.

9. Pri presoji neupravičene pridobitve je presodilo, da za vtoževano plačilo ni podlage iz razloga, ker plačnik tujega dolga ni bila tožnica, temveč njen mož in tako tožnica, ki ni zatrjevala plačila tujega dolga iz naslova skupnega premoženja, ni prikrajšana. Tožeča stranka v tožbi in vse do vključno prvega naroka (kljub dejstvu, da se je tožeča stranka že v odgovoru na tožbo utemeljeno sklicevala na poslovno nesposobnost oziroma nerazsodnost toženca, tožencu je bil pred prvim narokom po sodišču postavljen zakoniti zastopnik - skrbnik) vtoževanega plačila ni uveljavljala na podlagi neupravičene pridobitve. Verzijski (obogatitveni) zahtevek (pa še ta povsem nedoločno) je tožeča stranka pričela navajati šele v vlogi z dne 20. 6. 2016 (list. št. 26), torej po prvi glavni obravnavi, ki je bila izvedena dne 13. 6. 2016. V vlogi z dne 10. 10. 2016 (list. št. 47) pa je še navedla, da z navedeno spremembo pravne podlage tožbenega zahtevka, tožba v skladu z določbo tretjega odstavka 184. člena ZPP ni spremenjena, ker je spremenjena le pravna podlaga tožbenega zahtevka.

10. V primeru, da tožeča stranka tekom pravde zraven pogodbenega zahtevka naknadno uveljavlja še obogatitveni zahtevek, gre praviloma za spremembo tožbe, v kolikor pa zahtevka uveljavlja istočasno, pa lahko gre za eventualno kumulacijo zahtevkov. V obravnavanem primeru je tožeča stranka najprej uveljavljala plačilo denarnega zneska iz naslova pogodbene obveznosti, ko pa so nastopile okoliščine za morebitno neveljavnost pogodbe (nerazsodnost toženca ob sklenitvi pogodbe), je kot pravno podlago istega tožbenega zahtevka navedla neupravičeno pridobitev, s smiselnim zatrjevanjem o plačilu tujega dolga. Glede na tako postopanje tožeče stranke (ta sama navaja, da ni spremenila tožbe) gre v obravnavanem primeru le za drugačno pravno kvalifikacijo zahtevka, ne pa za spremembo tožbe po določbi drugega odstavka 184. člena ZPP. Po spremenjeni pravni kvalifikaciji zahtevka pa tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena v smeri prikrajšanja tožnice, kot temeljne predpostavke instituta neupravičene pridobitve, kot je pravilno presodilo prvostopno sodišče. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

11. Zavrnitve vtoževanega plačila iz naslova zakonite subrogacije (prvostopno sodišče je presodilo, da ni bila tožnica tista, ki je izpolnila tujo obveznost in tako ni aktivno legitimirana) tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka (pritožba pod kršitvijo postopka po 8. členu ZPP dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja) ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni dodatno prispevala k razjasnitvi zadeve in zato pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

-------------------------------
1 S pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, vstopi tretji v zavezo poleg dolžnika - 432. člen OZ.
2 Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.
3 Kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo.
4 Če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 15, 18, 18/2, 41, 41/1
Datum zadnje spremembe:
10.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3NTA5