VDSS Sodba Pdp 533/2018

Jedro

Kot bistveno je sodišče prve stopnje obravnavalo vprašanje, ali je bil tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi sposoben za razsojanje, glede na to, da je sposobnost za razsojanje, enako kot poslovna sposobnost, predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe. Pogodba, ki jo je sklenila oseba brez dejanske sposobnosti razsojanja, je namreč nična. Pravilno je presodilo, da tožnik neutemeljeno uveljavlja ničnost pogodbe o zaposlitvi in da je bila nova pogodba o zaposlitvi veljavno sklenjena, ker ob podpisu sporne pogodbe o zaposlitvi tožnikova sposobnost razsojanja ni bila okrnjena, ker je nedvomno razumel pomen svojega ravnanja in bil sposoben izraziti svojo voljo, potrebno za veljavno sklenitev pogodbe. Svojo odločitev je oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke, ki ga je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo kot popolno, strokovno, nepristransko, jasno in konsistentno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožeče stranke:

- da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi št. ..., podpisana s strani tožeče stranke dne 22. 11. 2012 in podpisana s strani tožene stranke dne 22. 10. 2012, nična (I/1. točka izreka);

- da je tožeča stranka upravičena do pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi št. ..., podpisana s strani tožeče stranke dne 2. 12. 2010 in podpisana s strani tožene stranke dne 29. 11. 2010 (I/2. točka izreka);

- da je tožena stranka dolžna obračunati razliko v plači za obdobje od 1. 1. 2013 do 28. 2. 2017 v višini 104.285,83 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke, nato pa tožeči stranki izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od vložitve tožbe do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (I/3. točka izreka);

- da je tožena stranka dolžna obračunati razliko v plači za obdobje od vložitve tožbe pa do pravnomočnosti sodne odločbe v predmetnem postopku, v višini 1.729,92 EUR bruto mesečno, od vsakokratnega mesečnega bruto zneska obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke, nato pa tožeči stranki izplačati neto znesek od vsakega 8. dne v mesecu za pretekli mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakokratnega neto zneska do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (I/4. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ker temelji na bistveno pomanjkljivem izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja fakultete A. v B., ki ga je izdelala sodna izvedenka psihiatrične stroke dr. C.C. Mnenje je nepravilno, v nasprotju z ostalimi dokazi in zato nejasno ter nepopolno, zato je tožnik, ki je podal pripombe na izvedensko mnenje, vztrajal pri angažiranju novega izvedenca psihiatra. Ker sodišče ni izvedlo dokaza z novim izvedencem psihiatrom, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. S tem je tožniku onemogočilo dokazovati pravno relevantna dejstva, ki so mu v korist, to je vprašanje razsodnosti tožnika v času podpisa sporne pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik ne v času podpisa pogodbe ne prej ni bil zmožen razumeti pomena podpisa in posledic, ki jih podpis zanj ustvarja, saj pogodbe ni razumel, njena vsebina pa mu ni bila predstavljena. Postavljen je bil pred dejstvo "vzemi ali pusti". V tistem času je bil tožnik v slabem psihičnem stanju, pod vplivom sedativov, s porušeno koncentracijo in pozornostjo, ob siceršnji osebnostni motnji. Izvedenka je svoje mnenje utemeljila na dveh osnovnih postavkah, to je, da je bil tožnik v času podpisa pogodbe zmožen za delo s polovičnim delovnim časom ter da je imel mesec dni časa, da sporno pogodbo prebere in se nato odloči za podpis. Obe uporabljeni izhodišči sta napačni, zato je izvedensko mnenje neuporabno.

Tožnik je bil formalno sicer res zmožen za delo s polovičnim delovnim časom, vendar je bil razlog za to poskus njegove socializacije po priporočilu zdravniškega konzilija. Tedaj je bolehal za visoko epizodo depresije, zato je obstajalo veliko tveganje, da bi prišlo do samomora. Tožnik je bil na delovnem mestu le fizično prisoten, psihično pa ne in dejansko ni nič delal, na delo in z dela pa ga je vozil njegov oče. To je potrdil tožnik, pa tudi lečeči psihiater dr. D.D., ki je pojasnil, da je imel tožnik v tistem času motnje kognitivnih funkcij in da očitno ni bil zmožen za delo, saj je zanj predlagal bolniški stalež, pa tudi oceno delazmožnosti pri ZPIZ, čeprav se je pričakovalo izboljšanje. Izhodišče izvedenke, da je bil tožnik zmožen za delo, je napačno. Isto pa velja za drugo izhodišče, ki ga je uporabila izvedenka, to je, da naj bi si tožnik vzel čas in v miru in počasi prebral sporno pogodbo o zaposlitvi. To ne izhaja niti iz trditev pravdnih strank niti iz izpovedi tožnika, ki je izpovedal, da je pogodbo sicer prebral, a takrat ni nič razumel.

Mnenje ima ključno pomanjkljivost tudi v tem, da izvedenka pred izdelavo mnenja s tožnikom ni opravila ne pregleda ne razgovora, kar je neobičajno ter odstopa od ustaljene prakse sodnih izvedencev psihiatrov, zato je bil tožnik neenako obravnavan. Njeni zaključki so vsaj preuranjeni in zato napačni.

Iz zdravstvene dokumentacije iz časa tik pred podpisom sporne pogodbe izhaja, da je bil tožnik po predhodni hospitalizaciji v UKC E. v času od 17. 9. 2012 do 4. 10. 2012 hospitaliziran še v bolnišnici F., kjer je bil sprejet v psihoedukativni program učenja stresnih, nevrotskih in čustvenih motenj. Po zaključku tega programa se je pri tožniku opažala slaba sposobnost sodelovanja v relativno nezahtevnem psihoedukacijskem programu, prisotne so bile motnje pozornosti, pasivnost in slabša motiviranost. Zato so bili lečeči zdravniki mnenja, da bi bile aktivnosti v okviru kompleksnega psihoterapevtskega programa za tožnika prezahtevne, prenaporne in frustrirajoče. Tožnik je že v pripombah na izvedensko mnenje poudaril nelogičnost in protislovje med ugotovitvami izvedenke, da je tožnik vsebino sporne pogodbe o zaposlitvi razumel, na eni strani, in dejstvom, da v istem časovnem obdobju ni bil zmožen za udeležbo niti v relativno nezahtevnem psihoedukacijskem programu, na drugi strani. Izvedenka je na to tožnikovo pripombo odgovorila, da motnje pozornosti niso bile takšne, da zaradi njih tožnik ne bi mogel sodelovati v psihoedukacijskem programu, ni pa znala konkretno pojasniti, kakšne so sploh bile motnje pozornosti, ki niso bile obrobnega pomena, kot to tolmači izvedenka, saj izhajajo iz izvida bolnišnice F. z dne 15. 10. 2012.

Zaključek izvedenke o razsodnosti tožnika v spornem obdobju je napačen tudi zato, ker niso upoštevani zapisi v zdravstveni dokumentaciji tožnika tik pred in tik po podpisu sporne pogodbe o zaposlitvi (ob pregledih v UKC E. dne 5. 11. 2012 ter 10. 12. 2012). Tožnik izpostavlja zdravstvene težave, ki so bile tedaj pri njem ugotovljene, zlasti anksioznost, hipobulijo, utrudljivost, motnje pozornosti in koncentracije. Pojasnjuje, katera zdravila je v tem času jemal in poudarja njihove stranske učinke. Nadalje navaja, da se v zdravstveni dokumentaciji tožnika ves čas pojavljajo motnje pozornosti, česar izvedenka ni ustrezno vrednotila, ob opisovanju zdravil, ki jih je tožnik v spornem obdobju jemal in učinkov, ki jih ta zdravila imajo, pa je izvedenka v pisnem mnenju navajala, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da naj bi bile med neželenimi učinki pri tožniku opisovane le občasne sedacije oziroma zaspanost in utrudljivost, kar pa ne drži. Takšen zaključek izvedenke je protispisen. Nesprejemljivo pa je tudi pojasnilo izvedenke, da je ocenjevala zmožnost tožnika, razumeti, kaj podpisuje, na podlagi dejstva, da ima tožnik zelo visoko stopnjo izobrazbe, saj raven izobrazbe sama po sebi ne more povedati prav nič o duševnem stanju v nekem časovnem obdobju. Izvedensko mnenje pa je nepopolno tudi zato, ker izvedenka ni znala pojasniti, kako resno je tožnik dojemal besede, da naj pogodbo o zaposlitvi vzame ali pusti, sicer bo ostal brez plače.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožeča stranka v svoji pritožbi. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju in nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tožeča stranka torej v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodba ustrezno obrazložena, se pritožbeno sodišče strinja z njenimi razlogi, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

7. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje ugotovitve:

- Tožnik je bil od leta 2010 dalje zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu pomočnik direktorja družbe (za področje tehničnih zadev) za nedoločen čas.

- Tožena stranka je izvedla reorganizacijo ter dne 19. 7. 2012 sprejela akt o sistemizaciji vrste del in delovnih mest, s katerim je bilo ukinjeno delovno mesto pomočnik direktorja družbe (za področje tehničnih zadev).

- Dne 22. 10. 2012 je tožena stranka tožniku po pošti posredovala dopis s pojasnilom o izvedeni reorganizaciji ter predlog nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto izvedenec za tehnično področje ter odredbo o opravljanju del na tem delovnem mestu, tožnik pa je dne 22. 11. 2012 ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi podpisal.

- Tožnik je v letu 2011 zbolel zaradi hude duševne bolezni, zaradi katere je bil v letih 2011, 2012 in 2013 hospitaliziran in v času od 17. 2. 2011 do 1. 2. 2016 večino časa v bolniškem staležu.

- Dne 2. 3. 2017 je tožnik vložil tožbo zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe o zaposlitvi, podpisane dne 22. 11. 2012, ter plačila razlike v plači, ker v času podpisa nove pogodbe o zaposlitvi zaradi psihične bolezni in vpliva zdravil ni bil razsoden, bil je nesposoben oblikovati pravo voljo, pomena in vsebine nove pogodbe o zaposlitvi, s katero se je njegov delovnopravni položaj bistveno poslabšal, pa ni bil sposoben razumeti.

8. Prvostopenjsko sodišče je po natančno izvedenem dokaznem postopku, po pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev in na podlagi prepričljive dokazne ocene izvedenih dokazov utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago. Sklicevalo se je sicer na določbe 13. do 15. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), čeprav bi moralo uporabiti določbe prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ker je bila pogodba o zaposlitvi podpisana pred uveljavitvijo ZDR-1, kar pa na pravilnost sprejete odločitve ni vplivalo, saj so relevantne določbe obeh zakonov vsebinsko enake.

9. Kot bistveno je sodišče prve stopnje obravnavalo vprašanje, ali je bil tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi sposoben za razsojanje, glede na to, da je sposobnost za razsojanje, enako kot poslovna sposobnost, predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe. Pogodba, ki jo je sklenila oseba brez dejanske sposobnosti razsojanja, je namreč nična. Pravilno je presodilo, da tožnik neutemeljeno uveljavlja ničnost pogodbe o zaposlitvi in da je bila nova pogodba o zaposlitvi veljavno sklenjena, ker ob podpisu sporne pogodbe o zaposlitvi tožnikova sposobnost razsojanja ni bila okrnjena, ker je nedvomno razumel pomen svojega ravnanja in bil sposoben izraziti svojo voljo, potrebno za veljavno sklenitev pogodbe. Svojo odločitev je oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja fakultete A. Univerze B. oziroma sodne izvedenke dr. C.C., ki ga je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo kot popolno, strokovno, nepristransko, jasno in konsistentno.

10. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil tožnik v času enega meseca od prejema pogodbe do podpisa, glede na siceršnje intelektualne in kognitivne zmožnosti, sposoben prebrati pogodbo in jo razumeti, ne glede na psihomotorno upočasnjenost oziroma slabšo pozornost in koncentracijo ter znižano razpoloženje. V času podpisa pogodbe o zaposlitvi dne 22. 11. 2012 je bil zmožen opravljati delo štiri ure dnevno, saj pri njem niso bile prisotne takšne kognitivne distorzije in tudi ne psihotični simptomi, ki bi vplivali na njegovo sposobnost presoje ter na ravnanje v skladu s tako oblikovano voljo.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno oporeka izvedenskemu mnenju, ki ga ocenjuje kot preuranjeno in napačno, zlasti zato, ker izvedenka pred podajo mnenja s tožnikom ni opravila pregleda in razgovora. Sodišče prve stopnje se je do tega tožnikovega ugovora, ki ga je podal že med postopkom na prvi stopnji, ustrezno opredelilo v 5. točki obrazložitve sodbe. Zavzelo je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno stališče, da je utemeljena ocena izvedenke, da pregled tožnika v letu 2017 ne bi mogel prispevati k bolj popolni in pravilni ugotovitvi tožnikovega zdravstvenega stanja v kritičnem časovnem obdobju konec leta 2012, ker je lahko relevantna le zdravstvena dokumentacija, izdelana na podlagi psihiatrične obravnave tožnika v spornem obdobju. Tožnik zaradi tega, ker pregled pred podajo mnenja ni bil opravljen, ni bil neenakopravno obravnavan, tako ravnanje izvedenke pa ne odstopa od ustaljene prakse sodnih izvedencev psihiatrov. Mnenje tudi ne temelji na predpostavkah in domnevah, ki jih ne bi bilo mogoče objektivno preizkusiti, kot meni tožnik, ampak ravno nasprotno. Temelji na zdravstveni dokumentaciji iz spornega obdobja, kar je za odgovor na vprašanje o razsodnosti tožnika v spornem obdobju v letu 2012 bistveno.

12. Tožnik se tudi v pritožbi sklicuje na podane pripombe na izvedensko mnenje sodne izvedenke, zlasti v zvezi z njeno oceno, da je pogodbo o zaposlitvi, ki jo je v oktobru 2012 prejel v podpis, razumel oziroma da je bil sposoben razumeti posledice podpisa pogodbe, kar naj bi bilo v nasprotju z dejstvom, da v istem obdobju zaradi motenj pozornosti, pasivnosti, slabše motiviranosti ni bil sposoben sodelovati v psihoedukativnem programu učenja stresnih, nevrotskih in čustvenih motenj. Izpostavlja pa tudi vprašanje pravilnosti ugotovitve izvedenke o njegovi delazmožnosti za polovični delovni čas, glede na to, da je bil razlog za odločitev zdravniškega konzilija za to, da je v času zdravljenja šel na delo, poskus socializacije z ljudmi v okolici in z zaposlenimi v podjetju, dejansko pa je bil tožnik v službi, kot je sam izpovedal, le fizično prisoten, ne pa tudi psihično in ni nič delal. Poleg tega pa po tožnikovem mnenju izvedenka ni ustrezno vrednotila oziroma pojasnila, kakšne so bila v spornem času, ko je prejemal vrsto različnih zdravil, motnje pozornosti tožnika.

13. Po presoji pritožbenega sodišča ugotovitve izvedenke v izvedenskem mnenju niso niti nelogične niti protislovne, izvedenka pa je ustrezno upoštevala zdravstveno dokumentacijo v zvezi s tožnikovim zdravljenjem v spornem obdobju. Na tožnikove pripombe na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje je podala ustrezna in konkretna pojasnila. Čeprav je bil tožnik v bolniškem staležu za polovični delovni čas zaradi poskusa socializacije, je dejstvo, da je bil v tem času že zmožen opravljati delo skrajšani delovni čas. Zato je povsem neutemeljena pritožbena navedba, da naj bi izvedensko mnenje temeljilo na napačnih izhodiščih. Pri tožniku, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, v tem obdobju (ob podpisu sporne pogodbe v letu 2012) niso bile prisotne takšne kognitivne distorzije in tudi ne psihotični simptomi, ki bi vplivali na njegovo sposobnost presoje in razumevanja pomena in posledic podpisa nove pogodbe o zaposlitvi in na ravnanje s tako oblikovano voljo. S tem v zvezi je sodna izvedenka, ki je pri tožniku ugotovila zmerno depresijo brez psihotičnih simptomov, podala tudi konkretna pojasnila (tudi na zaslišanju pred sodiščem), da motnje pozornosti in koncentracije na razumevanje situacije in na razumevanje tega, kar bereš, ne vplivajo, kadar so izražene v takem deležu kot pri tožniku v spornem obdobju, da pa na razumevanje tega, kar bereš, lahko vplivajo psihotični simptomi (v tem smislu, da posameznik ne razume vsebine, ali pa povedano in napisano razume narobe), ter poudarila, da tožnik psihotičnih simptomov nikoli ni imel. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so torej neutemeljene, enako kot očitek, da naj bi izvedenka ocenjevala tožnikovo zmožnost razumeti, kaj podpisuje, na podlagi dejstva, da ima tožnik zelo visoko stopnjo izobrazbe. To ne izhaja niti iz pisnega izvedenskega mnenja niti iz njegove dopolnitve na zaslišanju izvedenke pred sodiščem.

14. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno nima razlogov za dvom v pravilnost, popolnost in strokovnost podanega izvedenskega mnenja, na podlagi katerega je bila sprejeta odločitev sodišča prve stopnje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni bilo potrebno postaviti novega izvedenca, saj izvedensko mnenje ni niti nejasno niti nepopolno ali pomanjkljivo do te mere, da bi nastal dvom o njegovi pravilnosti. Le v takšnih primerih sodišče zahteva mnenje drugih izvedencev (254. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je izvedensko mnenje izdelano v skladu s pravili stroke in da se ujema z drugimi medicinskimi izvidi v spisu, ter da v ničemer ne odstopa od drugih izvedenih dokazov (ki jih je izvedlo zlasti v zvezi z vprašanjem razsodnosti tožnika v času podpisa nove pogodbe o zaposlitvi in tudi ustrezno dokazno ocenilo) to mnenje utemeljeno upoštevalo oziroma nanj oprlo svojo odločitev. Zato tudi pritožbenim navedbam s tem v zvezi ni mogoče pritrditi. Z odločitvijo, da se ne postavi drug sodni izvedenec, sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka.

15. Kot je že navedeno, je sodišče prve stopnje sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

16. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.04.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 485/2017
• VDSS sodba Psp 211/2012
• Sodba VIII Ips 387/2006