<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Gospodarski oddelek

VSM Sodba I Cpg 297/2018
ECLI:SI:VSMB:2019:I.CPG.297.2018

Evidenčna številka:VSM00020208
Datum odločbe:28.01.2019
Senat, sodnik posameznik:Janez Polanec (preds.), Alenka Kuzmič (poroč.), Mirjana Pintarič
Področje:BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STATUSNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost članov uprave bank - elementi odškodninske odgovornosti - obstoj protipravnosti - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - dolžnost skrbnega ravnanja - kršitev dolžnosti zvestobe in lojalnosti - konflikt interesov - vzročna zveza - teorija adekvatne vzročnosti - vmesna sodba v odškodninskem sporu - kršitev dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora

Jedro

Po presoji sodišča druge stopnje za ugotovitev, da konflikt interesa obstoji, ni potrebno dokazovanje zasebnega interesa kot prevladujočega oziroma izključnega, zadostuje že obstoj okoliščin na strani člana uprave, zaradi katerih je ogroženo ali bi lahko bilo ogroženo nepristransko in objektivno izvajanje nalog oziroma odločanje. Pri presoji nasprotja interesov se upoštevajo vse okoliščine, ki so neposredno povezane s članom uprave in osebami, ki imajo skupne interese s članom uprave. Med temi okoliščinami, ki jih v razlago nasprotja interesov ponuja že prej naveden Sklep o skrbnosti članov uprave in članov nadzornega sveta bank in hranilnic (Ur. l. RS, št. 62/2011), so med drugim tudi ekonomske okoliščine. Gotovo ne more biti dvoma o tem, da je posredna kapitalska udeležba tožencev v družbi kreditojemalki predstavljala ekonomsko okoliščino na strani tožencev kot bivših članov uprave. Kot družbeniki v družbi, v katero so vložili tudi nemajhne vsote lastnega denarja (prva toženka 567.517,18 EUR, druga toženka 283.758,90 EUR in tretji toženec 50.075,10 EUR), so imeli z družbo kreditojemalko gotovo skupni interes - uspešnost poslovanja družbe in najmanj kar je, prizadevanje oziroma interes preprečiti njen morebitni propad. Zato če nekdo odobri kredit družbi, v kateri je sam kapitalsko udeležen in je vanjo vložil svoj denar, je pri njegovem odločanju vedno podan nek poseben interes ali vsaj vpliv te okoliščine na odločanje. Zato je v nasprotju z bančnimi pravili, če uprava banke odloča o kreditu družbi, v kateri je sama lastniško udeležena. Prvič zato, ker takšno ravnanje po presoji sodišča druge stopnje ne pomeni ravnanja v skladu z bančno zakonodajo zapovedanimi najvišjimi etičnimi standardi in drugič zato, ker je ob odločanju o zadevnem kreditu obstajal konflikt interesov. Nespoštovanje bančnih predpisov (66. in 173. člena ZBan-1) prve toženke in tretje toženca kot članov uprave, ki sta o zadevnem kreditu glasovala, čeprav v smeri dolžnostnega ravnanja preprečevanja konflikta interesov tega ne bi smela, predstavlja protipravno ravnanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen.

II. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci R.P., M.L. in V.V. tožeči stranki P. d.d. Maribor, sedaj D. d.d., solidarno dolžni plačati odškodnino v znesku 122.329,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter ji povrniti stroške pravdnega postopka (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna plačati prvi toženi stranki (v nadaljevanju prva toženka) 3.597,41 EUR, drugi toženi stranki (v nadaljevanju druga toženka) 4.954,44 EUR in tretje toženi stranki (v nadaljevanju tretji toženec) 4.388,84 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in se z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevku ugodi do zneska 113.794,80 EUR, glede preostanka pa naj bo izdana vmesna sodba o podanem temelju zahtevka na podlagi določbe 315. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Podrejeno temu predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

V pritožbi uvodoma izpostavlja jasna stališča sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu I Cpg 100/2017 glede obstoja protipravnosti in krivde kot elementoma odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru in sodišču prve stopnje očita, da je v novem sojenju odločalo o nasprotju z materialnopravnimi stališči razveljavitvenega sklepa ter v nasprotju z napotki pritožbenega sodišča za ponovljeno prvostopno sojenje, pri čemer je izostala vsakršna obrazložitev sodišča prve stopnje, zakaj argumentacijo sodišča druge stopnje zavrača oziroma jo šteje za pravno napačno. Ob takem stanju tožeča stranka s predmetno pritožbo ni v poziciji narediti česarkoli drugega kot predlagati, da naj sodišče druge stopnje njegova, že enkrat sprejeta stališča, zoper katera v izpodbijani sodbi ni argumentirano popolnoma nič, zavzame še enkrat ter odloči skladno z njimi.

Glede protipravnosti in krivde prve toženke in tretjega toženca so nove in drugačne od prve prvostopne obrazložitve izključno le točke 35, 36 in 37 obrazložitve izpodbijane prvostopne sodbe. V zvezi z njimi pa je tožeča stranka prepričana, da z izpodbijano prvostopno sodbo zavzetih zaključkov o domnevno nepodani protipravnosti in krivdi pri ravnanju prve toženke in tretjega toženca, ki so diametralno nasprotni zaključkom iz drugostopnega razveljavitvenega sklepa z dne 5. 10. 2017, že v osnovi pravno ne more utemeljevati nobena od navedenih treh točk. Kar s 36. točko obrazložitve izpodbijane sodbe tožencem v prid upošteva sodišče prve stopnje, je izven trditvenega okvira predmetne zadeve ter za zadevo v celoti irelevantno. Tožeča stranka namreč odškodninskega zahtevka ni utemeljevala s trditvijo, da naj bi bilo ravnanje tožencev nedopustno (tudi) zato, ker da naj bi bil kreditojemalec Z.M. II d.d. obravnavan bolj ugodno kot drugi kreditojemalci. Trditve tožeče stranke o tem, da so toženci z njihovim odločanjem o odobritvi spornega kredita v situaciji pri njih podanega konflikta interesov ravnali protipravno in krivdno, sodišče prve stopnje v točki 35 obrazložitve izpodbijane sodbe zanika z obrazložitvijo o soglasju Nadzornega sveta (v nadaljevanju NS) za sklepanje pravnih poslov, ki povzročajo izpostavljenost do oseb v posebnem razmerju z banko. Tožeča stranka v zvezi s tem poudarja, da se je ta sklep seveda nanašal na posle s kreditojemalci, ki so predstavljali takratno najpomembnejšo klientelo P. d.d. (P.L., C., I., M., A., A., G., V., S., P.P....), pri čemer se je ta sklep na te kreditojemalce nanašal le na splošno ter toženki NS dne 18. 6. 2009 - ker tega sploh ni mogel, saj je bil sporni posel kasnejši, glede konkretnega posla s kreditojemalcem Z.M. II d.d., sklenjenim dne 3. 2. 2010, ni odobril popolnoma ničesar. Zato ta sklep ni predstavljal sklepa na podlagi drugega odstavka 167. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) o dovoljenju za sklepanje kreditnih poslov z osebami v posebnem razmerju z banko. Tožeča stranka izpostavlja, da celo če bi se sklep tožničinega NS z dne 18. 6. 2009 res nanašal tudi na dovoljeno sklepanje kreditnih poslov s kreditojemalcem Z.M. II d.d. kot subjektom v posebnem razmerju z banko, pa to nikakor ne more voditi v zaključek, po katerem naj bi bilo s tem sklepom tožničinega NS tožencem dano nekakšno „dovoljenje“ za sklepanje poslov s tem kreditojemalcem (tudi) na način odločanja o kreditih temu kreditojemalcu s strani oseb v banki, ki so obremenjene s konfliktom interesov. Tožeča stranka vztraja na stališču, po katerem v ZBan-1 uzakonjene dolžnosti banke in članov njene uprave seveda ostajajo in zavezujejo tudi takrat, ko gre za posel s kreditojemalcem, glede katerega je izdan sklep NS na podlagi 167. člena ZBan-1. Pri spornem kreditu so bili toženci, ne glede na sklep NS z dne 18. 6. 2009, še vedno dolžni preprečevati vpliv nasprotja interesov, tudi na način, da bi se morali iz odločanja izločiti ter poskrbeti, da bi o tem kreditu odločale osebe v banki, ki niso obremenjene s konfliktom interesov.

Tožeča stranka graja tudi obrazložitev prvostopnega sodišča, ki pavšalno, brez ustrezne utemeljitve, izraža nestrinjanje z argumentacijo sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu o uporabi pravil Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK), kot „v pomoč pri presoji“ vprašanja obstoja konflikta interesov. Pri tem izpostavlja, da se nasprotovanje tožencev analogni uporabi pravil ZIntPK v predmetnem postopku lahko izteče le v tezo, po kateri naj bi glede konflikta interesov za poslovanje bančnikov morali veljati neki manj strogi kriteriji od tistih, ki veljajo za druge segmente odločanja in/ali poslovodenja. Takšna teza pa je že na prvi pogled neutemeljena. Za banke in bančništvo lahko velja le še kaj strožjega ali vsaj enakega in nikakor ne kaj manj strogega. Tožeča stranka v celoti vztraja pri svojih že podanih stališčih, po katerih (vsaj) tako stroge kriterije glede konflikta interesov kot v ZIntPK sprejema tudi že sodna praksa v „bančnih zadevah“, še zlasti z že v ponovljenem prvostopnem postopku citirano sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. II U 420/2017 z dne 22. 11. 2017. Tudi zoper sklicevanje tožeče stranke na to sodbo ter njen pomen za predmetno zadevo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne navede ničesar, takšnim stališčem tožeče stranke karkoli nasprotujočega. Glede na obrazloženo tožeča stranka meni, da bo, potem ko bo zavrnilo stališča o tem iz izpodbijane prvostopne sodbe ter bo ponovno zavzelo njegova lastna, že z razveljavitvenim sklepom zavzeta stališča, sodišče druge stopnje element odškodninske odgovornosti o protipravnosti ravnanja prve toženke in tretjega toženca lahko sprejelo za dokazan.

Tožeča stranka razloge sodišča prve stopnje, s katerimi je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, zavrača kot neutemeljene in nasprotujoče ugotovljenemu dejanskemu stanju. V zvezi s tem izpostavlja stališče drugostopnega razveljavitvenega sklepa, po katerem zgolj dejstvo, da druga toženka ni opravila fizičnega glasovanja za sklep o odobritvi spornega kredita kreditojemalcu, za zaključek o oprostitvi njene odškodninske odgovornosti v obravnavani zadevi ne zadošča. Že zgolj dejstvo, da je druga toženka za nameravano odločanje v konfliktu interesov vedela, ker je bila tudi ona o seji uprave ter njenem dnevnem redu obveščena na način v banki ustaljenega obveščanja vseh članov uprave o sklicanih sejah uprave, po mnenju tožeče stranke nujno lahko vodi le v zaključek o tem, da druga toženka ni ravnala skladno z (vsaj) 4. točko prvega odstavka 66. člena ZBan-1, ki od članov uprave bank terja (tudi) ravnanje v smeri preprečevanja nasprotja interesov. Druga toženka je bila članica tožničine uprave in bi kot takšna lahko kontaktirala ostala dva člana uprave in jima predlagala njuno izločitev iz odločanja, zaradi pri njiju podanega (drugi toženki znanega) konflikta interesov. Okoliščina, da naj ne bi šlo za odločanje v okviru njenega delovnega področja, ji navedenega ni v ničemer preprečevala. Vsaj možnost, da bi z navedenim ravnanjem druga toženka uspela, namreč zagotovo obstaja in ta možnost ne more biti (že vnaprej, brez da bi se karkoli sploh poskušalo) kar izključena. Tožeča stranka kot še posebej neutemeljeno izpostavlja zlasti stališče iz 24. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, po katerem za navedene dolžnosti druge toženke ni podlage v 10. členu Sklepa o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic, ki za primer, ko bi bil podan sum konflikta interesov, predvideva le vzdržanje od glasovanja posameznega člana na seji. Pri drugi toženki je nedvomno podano vsaj to, da je v kontekstu odločanja o spornem kreditu, oziroma vsaj odločanja o tem, ali se bo o njem sploh odločalo, tudi ona (poleg ostalih dveh tožencev) kršila dolžnosti, ki jih je imela kot članica tožničine uprave. Že zgolj to pa predstavlja vsaj tolikšno povezavo druge toženke s škodo in njenim povzročanjem, da temu sledi njena solidarna odgovornost za nastalo škodo, skupaj z ostalima dvema tožencema.

V zvezi s škodo tožeča stranka v pritožbi povzema ugotovitev sodišča prve stopnje v 55. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, po kateri je škoda sicer izkazana. Tak prvostopni zaključek je s prvim stavkom 55. točke izpodbijane prvostopne sodbe povsem nedvomno podan glede celotne v predmetni pravdi vtoževane škode, torej za celotnih 122.329,41 EUR s pripadki. Nadaljnji (edini) preostali stavek iz 55. točke podrobnejšo obrazložitev o škodi kot izkazani sicer podaja le glede škode v višini 113.794,80 EUR, na podlagi tolikšne dokončne izgube poplačila terjatve iz kreditne pogodbe št. 34/10 zaradi redukcije poplačil napram družbi Z.M. II d.d. v posledici nad njo sklenjene prisilne poravnave na zgolj 30 %. V zvezi s preostalo škodo v višini še 8.534,61 EUR s pripadki se sodišče prve stopnje natančneje sicer ne opredeljuje. Vendar pa tudi to preostalo škodo prvostopno sodišče oceni za izkazano. Čeprav tega zaključek prve stopnje nato ne obrazloži podrobneje, je tak prvostopni zaključek tudi glede preostale škode po mnenju tožnice povsem očitna posledica prvostopnega sprejetja večkrat izraženih stališč tožeče stranke o razporeditvi dokaznega bremena na način, da bi poplačilo terjatve iz kreditne pogodbe ali možnost takšnega poplačila morali dokazovati toženci, ki pa tega dokaza niso niti poskušali izvesti. S tem v zvezi tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje škodo tudi za preostalih 8.534,61 EUR s pripadki šteje za utemeljeno na citiranih pravnih stališčih o razporeditvi dokaznega bremena oziroma naj, če bo to ocenilo za potrebno, navedene pravne zaključke o dokaznem bremenu ob njegovem odločanju zavzame samo pritožbeno sodišče.

Tožeča stranka je nazadnje prepričana, da je pravno napačen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da naj v obravnavanem primeru ne bi bila podana vzročna zveza med odobritvijo spornega kredita št. 00034/10 kreditojemalcu Z.M. II d.d. in v posledici nastalo škodo v sferi tožnice. Tožeča stranka ugotavlja, da zanikanje te vzročne zveze sodišče prve stopnje utemeljuje zgolj z enim samim (sicer precej dolgim) stavkom iz 54. točke izpodbijane sodbe, ki mu nato sledi zaključek iz začetnega dela naslednje 55. točke, s katerim prvostopno sodišče ugotavlja, da je škoda sicer izkazana, vendar pa ni posledica protipravnega ravnanja tožene stranke. Od kod sodišču prve stopnje razlogi za tak zaključek, v izpodbijani sodbi ni pojasnjeno z ničemer. Vsaj kar se prve toženke in tretjega toženca tiče sta vzrok in posledica namreč evidentna. Brez njunega, v konfliktu interesov opravljenega, torej protipravnega glasovanja za odločitev o odobritvi kredita, ta pač ne bi bil odobren, tožničin denar kreditojemalcu ne bi bil izplačan in premoženjska izguba zaradi nikoli vrnjenega kredita tožeči stranki ne bi nastala. Tožeči stranki ni jasno, kako in s kakšnimi razlogi lahko sodišče prve stopnje ob tako evidentni vzročno posledični povezavi nato zaključi, da sicer izkazana škoda ni posledica protipravnega ravnanja tožene stranke. Če sodišče prve stopnje že zaključi navedeno, bi nedvomno nato (ali prej) moralo identificirati nekoga drugega ali tretjega, katerega ravnanje sodišče šteje za vzrok nastale škode. Česarkoli takšnega pa v prvostopni obrazložitvi seveda ni. Sodišče prve stopnje ne poda niti obrazložitve o tem, da naj bi bila vzročna zveza med ravnanjem obeh navedenih tožencev in nastalo škodo morda kako prekinjena, niti utemeljena s stališčem, po katerem naj bi nevrnitev kredita morda predstavljala posledico, ki odobritvi kredita s strani banke ni pripisljiva v smislu pravil o adekvatni vzročnosti.

3. Prva toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Druga toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljen in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Tretji toženec odgovora na pritožbo ni vložil.

6. Pritožba je utemeljena.

7. V obravnavanem gospodarskem sporu je tožeča stranka kot pravna naslednica P. d.d. zoper tožence kot bivše člane njene uprave vložila odškodninsko tožbo na podlagi 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ter 66. in 177. člena ZBan-1. Tožeča stranka zahtevek, s katerim od tožencev zahteva solidarno plačilo zneska 122.329,41 EUR, in ki predstavlja škodo, ki so jo toženci povzročili z neskrbnim in nelojalnim opravljanjem njihovih dolžnosti kot članov uprave P., uveljavlja s trditvami, da je uprava P. dne 3. 2. 2010 sprejela sklep o izpostavljenosti, na podlagi katerega je bila istega dne sklenjena kreditna pogodba, po kateri je P. družbi Z.M. II d.d. odobrila kredit v višini 150.000,00 EUR. Tožeča stranka v postopku zavzema stališče, da če bi toženci ravnali v dobro družbe in s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, zadevnega kredita ne bi smeli odobriti, še posebej brez ustreznega zavarovanja, saj ocenjuje, da zavarovanje zgolj z eno bianco menico ni imelo realne funkcije v smislu zagotavljanja izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka izpostavlja neugodno finančno stanje Z.M. II d.d., ki je v času odobritve kredita izkazovala izrazito poslabšanje rezultatov poslovanja oziroma negativni poslovni izid. Zavzema stališče, da družbi s takšnimi poslovnimi rezultati, neurejenim sistemom obvladovanja tveganj, v situaciji, ko je ta družba pri P. imela takrat že preko 7 mio. EUR nezavarovanih kreditov, nadaljnjega kredita ne bi smela odobriti nobena skrbna kreditodajalčeva uprava. Tožeča stranka še zatrjuje, da v tej zadevi obravnavano ravnanje tožencev ni bilo zgolj neskrbno, pač pa izrazito nelojalno napram tožeči stranki in njenim interesom. To po prepričanju tožeče stranke jasno sledi iz splošnega tretmana družbe Z.M. II d.d., ko so navedeni družbi, v kateri so imeli sami toženci kapitalske interese, tekom mnogo let, kljub njenemu neplačevanju dotedanjih kreditov, odobravali nove kredite, podaljševali predhodne in celo odobravali moratorije na plačilo. Ob dejstvu, da so vsi trije toženci bili člani uprave P., hkrati pa so kapitalsko obvladovali kreditojemalca Z.M. II d.d., je tožeča stranka tudi zatrjevala, da je bilo ravnanje tožencev v izrazitem nasprotju s 4. točko prvega odstavka 66. člena ZBan-1, ki zahteva poslovanje v skladu z najvišjimi etičnimi standardi upravljanja, upoštevajoč preprečevanje nasprotja interesov. Toženci so bili v zelo izrazitem interesnem konfliktu med njihovo vlogo (posrednih) lastnikov kreditojemalca z interesom to njihovo družbo reševati z nadaljnjim kreditom ter njihovo vlogo oseb, ki so ta kredit njihovi lastni družbi v imenu P. ter njen riziko odobrili. Bolj izrazitega nasprotja interesov si tožeča stranka niti ne zna predstavljati. Zaradi očitanih ravnanj tožencev je P. oziroma njeni pravni naslednici nastala škoda, saj kredit ni bil nikoli vrnjen. Kljub temu, da sta za obravnavani kredit glasovala prva toženka in tretji toženec, uveljavlja tožeča stranka solidarno plačilo tudi od druge toženke, ki sicer za kredit ni glasovala. Slednja je bila namreč seznanjena z vsemi relevantnimi podatki o kreditu in kreditojemalcu, vendar sprejetja obravnavanega škodljivega kredita oziroma sklepa o odobritvi kredita Z.M. d.d. ni preprečila.

8. Toženci tožbenemu zahtevku nasprotujejo z vsebinsko bistveno enakimi trditvami, ki temeljijo na njihovih navajanjih o skrbnosti opravljanja njihovih nalog kot članov uprave, usmerjenih v dobro družbe in v skladu s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Izpostavljajo, da je bil obravnavan kredit odobren po ustaljenem postopku odobravanja kreditov, odobren pa ob spoštovanju vseh takrat veljavnih predpisov in aktov P., kot tudi v skladu s tedaj ustaljeno poslovno prakso. Kreditojemalec je bila družba z dolgoletno tradicijo in je kot uspešna večja družba imela pomembno mesto med kreditojemalci P. Toženci izpostavljajo, da pokazatelji iz bilance stanja na dan 31. 12. 2008 niso kazali na to, da bi bila odobritev zadevnega kredita tvegana naložba, pri čemer ni nikoli presegala s strani NS sprejete dopustne izpostavljenosti, razvrščena pa je bila v drugi od petih bonitetnih razredov. Prav tako je bil kredit zavarovan z eno bianco menico in nalogom za direktno obremenitev TRR, kar je predstavljalo zadosten in običajen instrument zavarovanja. Izkazana izguba, ki jo tožeča stranka izpostavlja, ni bila realizirana, pač pa je bila posledica zakonsko obvezne knjigovodske slabitve naložb. Po stališču tožencev pa je potrebno tudi upoštevati, da ne ZBan-1 niti ZBan-2 ne prepovedujeta dodelitve kreditov delničarjem banke ali članom njene uprave, hkrati pa je NS banke dal soglasje za izpostavljenost banke do družbe Z.M. II d.d. kot družbe v posebnem razmerju do banke. Toženci prav tako zanikajo vsakršni konflikt interesov, ki ga tožeča stranka utemeljuje na posredni kapitalski udeležbi tožencev v družbi kreditojemalki. Uprava, kakor tudi vsi organi P., so v zvezi z zadevnim kreditom ravnali z vso skrbnostjo in v najboljšem interesu banke. Toženci še izpostavljajo, da ni podana vzročna zveza med odobritvijo zadevnega kredita in nastalo škodo, saj je bilo posojilo na podlagi izjave o pobotu v celoti poplačano. Dodatno tem navedbam pa druga toženka tožbenemu zahtevku nasprotuje tudi z uveljavljanjem ugovora pasivne legitimacije, saj za delo Komisije za naložbe komercialnega bančništva ni bila pristojna. Vloge članov uprave so bile na notranji ravni razdeljene in druga toženka na samo glasovanje ni imela vpliva niti možnosti vplivati.

9. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je v smeri presoje, ali so zatrjevana ravnanja tožencev bila v skladu s standardom vestnega in poštenega gospodarstvenika in ali so toženci delovali v interesu družbe, ugotovilo, da tožencem v konkretni zadevi ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, saj so v času odločanja o spornem kreditu o slednjem odločali v skladu s pravili poslovne presoje, to je skrbno kot pošten in dober gospodarstvenik. Ob ugotovljenem bonitetnem razredu B kreditojemalca Z.M. II d.d. in običajni praksi zavarovanj v spornem času, po kateri je zadostovalo zavarovanje pri komitentih razreda B med drugim tudi z menico, poleg tega pa je bilo posojilo zavarovano še z direktno bremenitvijo TRR, so toženci pravilno postopali oziroma upravičeno sprejeli poslovno odločitev za odobritev kredita po zadevni kreditni pogodbi, sploh ob dejstvu, da so bile v celoti spoštovane vse predhodne procedure. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da bi v takšnih razmerah enako tvegano poslovno odločitev sprejel tudi vsak povprečno skrben gospodarstvenik. Presodilo je, da v razmerju tožencev kot članov uprave tožnice in tožencev kot družbenikov družbe, kapitalsko povezanih z družbo kreditojemalko, ni zaznalo konflikta interesov, saj so v konkretni zadevi vsi udeleženi imeli interes delovanja v dobro tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvam in izpovedbam tožencev, da od odobritve zadevnega kredita niso imeli nobene osebne, ne premoženjske koristi, sporni kredit pa je bil kreditojemalcu Z.M. II d.d. dan v okviru poslovne dejavnosti banke. Ob tem je sodišče še ugotovilo, da ZBan-1 ni prepovedoval kreditiranja povezanih oseb, saj je celo določal, da je potrebno soglasje NS, če izpostavljenost banke do te osebe presega 100.000,00 EUR, pri čemer pa so toženci takšno dovoljenje NS tudi pridobili. Sodišče prve stopnje je še zavzelo stališče, da v predmetni zadevi tudi ni uporabljiv ZIntPK, saj se ta uporablja zgolj za javne uslužbence oziroma uradne osebe. Pri upravi banke so namreč poleg določil ZGD-1 uporabljiva določila ZBan-1, ki pa po oceni sodišča smiselno zahteva, da se konflikt interesov ugotovi po vsebini. Ker je sodišče ugotovilo, da navedeno ravnanje zaradi predhodno pridobljenega soglasja NS kakor tudi dejstva, da je bil navedeni kreditojemalec obravnavan enako kot ostali kreditojemalci, ni protipravno oziroma ne predstavlja dejanja kršitve pravil o preprečevanju nasprotja interesov in ni podana odgovornost tožene stranke. Glede odgovornosti druge tožene stranke pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da slednja ni sodelovala pri spornem kreditu ter dejstvo njene posredne lastniške udeležbe pri kreditojemalki ne more predstavljati konflikta interesov. Pri tem ni pomembno dejstvo, ali je bila druga toženka seznanjena z odobritvijo kredita, saj tudi če je bila, tega ob dejstvu, da ni šlo za njeno delovno področje, ne bi mogla preprečiti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tako nista podana elementa krivde in protipravnosti, prav tako pa tudi ne vzročna zveza med njima in nastalo škodo. Zavzelo je namreč stališče, da če banka da kredit družbi, v kateri ima član uprave kakršenkoli lastniški delež, še ne pomeni, da ta kredit ni v interesu banke, saj je bistveno le, da je na ustrezen način obvladovalo tveganje nasprotja interesov, kar pa je po oceni sodišča bilo storjeno s soglasjem NS kot sredstva obvladovanja tveganja. Prav tako je sodišče ugotovilo, da je škoda sicer izkazana, vendar pa ni posledica protipravnega ravnanja tožene stranke.

10. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo in s sodbo I Pg 357/2015 z dne 26. 11. 2016 tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je po pritožbi tožeče stranka to sodbo s sklepom I Cpg 100/2017 z dne 5. 1. 2017 razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je v razveljavitvenem sklepu v zvezi z obstojem odškodninske odgovornosti ugotovilo, da nespoštovanje bančnih predpisov (66. in 173. člen ZBan-1) prve toženke in tretjega toženca predstavlja protipravno ravnanje. Sodišču prve stopnje je bilo naloženo, da bo v novem sojenju moralo slediti izpostavljenim materialnopravnim stališčem glede protipravnosti ravnanj prve toženke in tretjega toženca ter se opredeliti do ugovora pasivne legitimacije prve toženke in ob presoji vseh elementov odškodninskega delikta o zadevi ponovno odločiti.

11. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo tožeče stranke obravnavalo na seji pritožbenega senata dne 6. 12. 2018 in sprejelo odločitev, da je v zadevi v skladu z drugim odstavkom 347. člena ZPP potrebno razpisati pritožbeno obravnavo. Sodišče druge stopnje je zato dne 28. 1. 2019 opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je v smeri pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja ter pravilne uporabe materialnega prava ponovilo pred sodiščem prve stopnje izvedene listinske dokaze ter ponovilo dokaz z zaslišanjem tožencev kot pravdnih strank.

12. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, materialnopravno zmotna in utemeljena na zmotni presoji, da ne obstojijo predpostavke odškodninske odgovornosti toženih strank.

13. Uvodoma sodišče druge stopnje kot neutemeljena zavrača odgovorna prizadevanja druge toženke v smeri neobstoja aktivne legitimacije tožeče stranke zaradi nepravilnega zastopanja. V skladu z določbo 283. člena ZGD-1 predsednik NS res zastopa družbo proti članom uprave. Namen takšnega zastopanja je preprečiti kolizijo interesov med vlagateljem odškodninske tožbe (tožnikom) in tožencem (npr. če bi moral član uprave vložiti tožbo zoper samega sebe). V konkretnem primeru pa sta tožbo vložila takrat aktualna člana uprave P. d.d. (oziroma po njunem pooblastilu odvetnica) zoper tožence, takrat že bivše člane uprave. Zato za vložitev tožbe po pooblastilu predsednika NS banke ni bilo potrebe niti pravne podlage. Sicer pa se je v obravnavani zadevi po pripojitvi P. d.d. kot prvotne tožeče stranke k Družbi za upravljanje terjatev bank d.d. - D. d.d., postopek nadaljeval s sedaj tožečo stranko kot pravno naslednico.

14. Sodišče druge stopnje uvodoma tudi ugotavlja, da tožeča stranka, ki sodbo sodišča prve stopnje izpodbija tudi z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, tovrstnih kršitev v pritožbi ne obrazloži, uradni preizkus morebitnega obstoja bistvenih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP pa pokaže, da izpodbijana sodba s tovrstnimi kršitvami ni obremenjena. Sodišče prve stopnje je sodbo obrazložilo z razlogi, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti, o odločilnih dejstvih pa tudi ni nasprotij, ki bi imele naravo protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Tožeča stranka v pritožbi najprej uveljavlja, da je prvostopno sodišče v novem sojenju odločalo v nasprotju z materialnopravnimi stališči iz razveljavitvenega sklepa ter v nasprotju z napotki pritožbenega sodišča za ponovljeno prvostopno sojenje. Sodišče prve stopnje mora sicer opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu (prvi odstavek 362. člena ZPP), vendar pri tem ni vezano na morebitna v razveljavitvenem sklepu izražena materialnopravna stališča. Nasprotno, pri svojem dotedanjem materialnopravnem stališču lahko vztraja in odloči enako kot dotlej. Tudi samo sodišče druge stopnje ob ponovnem odločanju ni vezano na morebitno prej izraženo materialnopravno stališče.

16. Sodišče druge stopnje tudi v zvezi z izpodbijano sodbo, izdano v novem sojenju, pritrjuje pritožbenemu stališču o zmotnosti presoje prvostopnega sodišča, da v ravnanju tožencev ni ugotoviti protipravnosti kot elementa odškodninskega delikta. Sodišče druge stopnje tudi tokrat vztraja pri že v razveljavitvenem sklepu I Cpg 100/2017 sprejetih materialnopravnih stališčih, kot sledi v nadaljevanju obrazložitve.

17. Člani organa vodenja in nadzora morajo pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (prvi odstavek 263. člena ZGD-1). Člani organa vodenja in nadzora solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1).

18. V 263. členu ZGD-1 opredeljena dolžna ravnanja lahko v pravno-teoretičnem smislu razdelimo na dolžnost skrbnega ravnanja in na dolžnost zvestobe ali lojalnosti. Ko presojamo, ali je določeno ravnanje v skladu s standardom vestnega in poštenega gospodarstvenika, presojamo izključno na podlagi objektivnih meril. Vprašamo se, kako bi v konkretni situaciji ravnal nekdo, ki vodi podjetje primerljive velikosti, dejavnosti in tudi gospodarskega položaja, in ki ima za vodenje podjetja vsa potrebna strokovna znanja in izkušnje, pri čemer se od članov uprave zahteva postrožena - profesionalna skrbnost. Dolžnost zvestobe oziroma lojalnost pa na splošno pomeni, da morajo biti člani poslovodstva družbi lojalni in zmeraj delovati tako, kot zahtevajo njeni interesi. V prvem odstavku 263. člena ZGD-1 je izrecno določeno, da morajo člani organov vodenja ravnati v dobro družbe, zato ima dolžnost zvestobe v našem pravu neposredno zakonsko podlago. Dolžnost zvestobe se kaže v prepovedi pridobivanja posebnih koristi. Hkrati se dolžnost zvestobe nanaša na preprečevanje in obvladovanje konflikta interesov, v katerem se lahko znajde član poslovodstva ali organa nadzora. V zvezi s tem kot izhodišče velja, da imajo v primeru takšnega konflikta interesi družbe v vseh ozirih prednost pred lastnimi interesi.

19. Bančna zakonodaja v 66. členu ZBan-1 ohranja načelo krivdne in notranje odgovornosti, na katerem temelji splošna ureditev iz 263. člena ZGD-1. Je pa v primerjavi s splošnimi korporacijskimi pravili posebnost bančne regulacije večja stopnja konkretizacije obveznih ravnanj organov v zvezi z upravljanjem, tako glede vodenja kot glede nadzora. V splošnih pravilih (prvi odstavek 263. člena ZGD-1) so dolžnosti definirane v obliki generalne klavzule, specificiranih dolžnosti je razmeroma malo, kar velja še posebej za poslovodni organ. V kolikor so specificirane, pa se dolžnosti uprave nanašajo predvsem na razmerje do drugih organov družbe, do nadzornega sveta in skupščine, medtem ko v naloge, povezane z vodenjem podjetja v ekonomskem smislu (planiranje, organiziranje, nadziranje,…) zakon ne posega s podrobnejšimi zahtevami. To je prepuščeno sodni praksi in teoriji, ki se pri tem opirata predvsem na uveljavljena spoznanja stroke upravljanja podjetij. V bančni zakonodaji pa so obvezna ravnanja članov organov ne le konkretneje opredeljena ampak so tudi po obsegu širša. Določene so številne specifične dolžnosti, ki segajo daleč čez okvir tistih ravnanj, ki se pričakujejo od nosilcev upravljanja v „navadnih“ podjetjih (t.i. bančno specifične dolžnosti). Kar zadeva upravo se te nanašajo predvsem na organizacijo poslovanja banke, pa tudi na oblikovanje ciljev, tako splošnih ciljev, kot ciljev glede profila tveganosti, nadalje različnih strategij, kakor tudi na razmerja uprave do drugih organov družbe in zunanjih institucij (dr. Peter Podgorelec, Podjetje in delo, 2015, št. 3-4, str. 445).

20. B.S. je na podlagi pooblastila iz 61. člena ZBan-1 sprejela poseben Sklep o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic (Ur. l. RS, št.28/2007- v nadaljevanju Sklep o skrbnosti), ki ne vključuje zgolj dolžnosti, ki se običajno obravnavajo v okviru dolžnosti skrbnega ravnanja, ampak tudi dolžnosti, ki se v teoriji uvrščajo v drugo temeljno skupino dolžnosti, med dolžnosti lojalnosti oziroma zvestobe. Pri tem je posebej opozoriti na pravila o preprečevanju in odpravljanju nasprotja interesov, saj je neobstoj nasprotij interesov eden od pogojev za vstop v območje svobodne presoje. Tako sklep v prvem odstavku 7. člena določa, da mora član uprave pri svojem delovanju in odločanju upoštevati predvsem interese banke, jim podrediti morebitne drugačne in osebne interese in ne sme izkoriščati poslovnih priložnosti banke za svoj račun. O kakršnemkoli nasprotju interesov, ki nastopi ali bi lahko nastopilo pri izvrševanju ali v zvezi z izvrševanjem njegove funkcije, mora član uprave nemudoma obvestiti druge člane uprave in nadzorni svet. V primerjavi s splošnimi pravili so tako bančna pravila podrobnejša in v določenih pogledih tudi strožja. Tako je npr. v petem odstavku 10. člena sklepa določeno, da mora nadzorni svet odpoklicati člana uprave, če ga član uprave ne obvesti o sumu nasprotja interesov.

21. ZBan-1 v 66. členu določa dolžnosti in odgovornosti članov uprave, v 173. členu pa odgovornost uprave za spoštovanje pravil o upravljanju s tveganji. Prav tako morajo v skladu s 66. členom ZBan-1 člani uprave banke zagotoviti, da banka posluje v skladu z najvišjimi etičnimi standardi upravljanja, upoštevajoč preprečevanje nasprotja interesov (4. točka 66. člena ZBan-1), po 173. členu ZBan-1 pa zagotoviti, da banka posluje v skladu s pravili o upravljanju s tveganji, pri čemer mora v zvezi s tem zlasti preprečevati nastanek nasprotja interesov (2. alineja 1. točke prvega odstavka 173. člena ZBan-1). Preprečevanje nasprotja interesov uprave je torej pri bančnem poslovanju eden izmed splošnih standardov upravljanja s tveganji in ravnanje uprave v nasprotju s tem predstavlja kršitev po določilih ZBan-1.

22. Konflikt interesov pomeni izpostavljenost do nekaterih podjetij, do katerih je neka oseba v različnih položajih in zato z različnimi interesi. Sklep o skrbnosti v 7. členu govori o nasprotju interesov, vendar tega termina določno ne opredeljuje. Opredelitev tega pojma je nekoliko kasneje prinesel Sklep o skrbnosti članov uprave in članov nadzornega sveta bank in hranilnic (Ur. l. RS, št. 62/2011), ki nasprotje interesov opredeljuje kot položaj, ko je zaradi okoliščin na strani člana uprave oziroma NS ogroženo ali bi lahko bilo ogroženo nepristransko in objektivno izvajanje nalog oziroma odločanje člana uprave oziroma NS v razmerju do interesov banke, vključno z interesi banke na področju konkurence. Pri presoji nasprotja interesov se upoštevajo vse okoliščine, zlasti pa ekonomske, politične in druge okoliščine, ki so neposredno povezane s članom uprave oziroma NS in z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ki imajo skupne interese s članom uprave oziroma NS.

23. Iz dejanskih podatkov v spisu in obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja:

- da je bila prva toženka od 25. 5. 2005 do 21. 9. 2012 predsednica uprave tožnice, da je bila v istem obdobju članica uprave druga toženka, tretji toženec je bil član uprave v obdobju od 19. 7. 2006 do 6. 9. 2013;

- da je uprava tožnice dne 3. 2. 2010 sprejela sklep o izpostavljenosti SKL 000516/2010, na podlagi katerega je bila istega dne sklenjena kreditna pogodba št. 00034/10 (v nadaljevanju zadevna pogodba), s katero je tožnica družbi Z.M. II d.d. odobrila kredit v višini 150.000,00 EUR, za jamstvo katerega je kreditojemalec tožnici izročil eno bianco menico;

- da je bila na podlagi sklepa uprave SKL 0003438/10 z dne 24. 6. 2010 istega dne sklenjena kreditna pogodba št. D 0159/10, s katero je tožnica družbi Z.M. II d.d. odobrila dolgoročni kredit v višini 2,300.000,00 EUR, ki se je realiziral tako, da se je z njim izvršilo poplačilo treh predhodnih kreditov, med drugim kredita po zadevni kreditni pogodbi v višini 150.000,00 EUR;

- da so bili toženci v času odobritve zadevnega kredita družbi Z.M. II d.d. družbeniki družbe P. d.o.o. in sicer prva toženka z lastniškim deležem 34 %, druga toženka v deležu 17 % in tretji toženec v deležu 3 % in so torej imeli skupno 54 % vseh glasovalnih pravic v družbi P. d.o.o.;

- da je bila družba P. d.o.o. 100 % imetnica delnic družbe M. d.d., slednja pa imetnica 79,76 % delnic družbe Z.M. II d.d.;

- da je bila družba M. d.d. 19 % imetnica delnic P. d.d.;

- odločitev o odobritvi zadevnega kredita sta sprejela oziroma o njem kot člana uprave glasovala prva toženka in tretji toženec.

24. Tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja zmotnost in neustreznost razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo svoje stališče, da v ravnanju tožencev ni zasledilo konflikta interesov. Presoja izpostavljenih dejanskih ugotovitev v luči prej obrazloženih izhodišč o dolžnosti zvestobe in preprečevanja ter obvladovanja konfliktov interesov namreč po stališču sodišča druge stopnje pritrjujejo pritožbenemu uveljavljanju o obstoju konflikta interesov tožencev kot članov uprave tožnice v razmerju do kreditojemalca, s katerimi so bili toženci kapitalsko povezani.

25. Ob izpostavljenih dolžnostnih ravnanjih, zapovedanih z bančnimi pravili, po katerih morajo člani uprave banke zagotoviti, da banka posluje z najvišjimi etičnimi standardi upravljanja, upoštevajoč preprečevanje nasprotja interesov, ravnanj prve toženke in tretjega toženca, ki sta kot člana uprave banke odločala o odobritvi kredita družbi kreditojemalki, za katero je ugotovljena kapitalska povezanost z družbo, v kateri sta bila prva toženka in tretji toženec lastniško udeležena, gotovo ni mogoče opredeliti kot takih, ki so v skladu z najvišjimi etičnimi standardi upravljanja in so v nasprotju z dolžnostjo preprečevanja konfliktov interesov.

26. Po stališču sodišča druge stopnje lastniška udeležba tožencev za presojo konflikta interesov ni nepomemben interes. Denar je pomemben interes. Toženci so bili družbeniki gospodarske družbe, v katero so vstopili z namenom pridobivanja dobička. Bistvo gospodarske družbe je namreč opravljanje pridobitne dejavnosti z namenom pridobivanja dobička, zato je vselej interes družbenikov uspešnost poslovanja družbe in povečevanje dobička ter njihovo prizadevanje, da družba ne propade. Temu ustrezno in glede na kapitalsko strukturo kreditojemalca Z.M. II d.d., ko je bil njen večinski delničar (79,76 %) družba M. d.d., imetnik 100 % delnic le te pa družba P. d.o.o., prva toženka (z vložkom 34 % kapitala), druga toženka (z vložkom 17 % kapitala) in tretji toženec (z vložkom 3 % kapitala) pa njeni družbeniki, gotovo ni mogoče zanikati ali zanemariti premoženjskega interesa tožencev v družbi kreditojemalki.

27. Nasprotnemu zavzemanju tožencev, da kapitalska udeležba slednjih ne more predstavljati konkretnega konflikta interesov, ker nobena od toženih strank od spornega kredita ni imela nikakršne koristi, in da zgolj objektivna (denarna) povezava med kreditojemalcem in kreditodajalcem ne zadostuje, ni mogoče pritrditi. V odgovor prvi toženki, da si ne zna predstavljati, kakšna kršitev bi bila storjena, če bi banka kot kreditodajalec odobrila kredit, odobritev pa bi bila obremenjena s konfliktom interesov, kreditojemalec pa bi posojilo vrnil v skladu s sprejetimi obvezami iz pogodbe, ali bi bila v takem primeru uprava odškodninsko odgovorna za sklenitev posla, ki predstavlja osnovno dejavnost in prihodek banke, sodišče druge stopnje odgovarja, da protipravno ravnanje, če ne ustvari škodljive posledice, ne pomeni odškodninske odgovornosti. Vendar protipravno ravnanje zaradi tega ni dopustno oziroma ne izgubi narave protipravnosti.

28. Čeprav je sodišče prve stopnje sledilo trditvam tožencev, da z odobritvijo zadevnega kredita niso imeli nobene koristi in konflikt interesov razumevalo tako, da do tega pride takrat, ko obstoja nek (pravno prepoznan) razlog, zaradi katerega se mora interes ene stranke podrediti interesom druge stranke, ter da dejstvo posrednega lastništva v družbi kreditojemalki ne predstavlja konflikta interesov, sodišče druge stopnje takšnim zaključkom ne pritrjuje.

29. Po presoji sodišča druge stopnje za ugotovitev, da konflikt interesa obstoji, ni potrebno dokazovanje zasebnega interesa kot prevladujočega oziroma izključnega, zadostuje že obstoj okoliščin na strani člana uprave, zaradi katerih je ogroženo ali bi lahko bilo ogroženo nepristransko in objektivno izvajanje nalog oziroma odločanje. Pri presoji nasprotja interesov se upoštevajo vse okoliščine, ki so neposredno povezane s članom uprave in osebami, ki imajo skupne interese s članom uprave. Med temi okoliščinami, ki jih v razlago nasprotja interesov ponuja že prej naveden Sklep o skrbnosti članov uprave in članov nadzornega sveta bank in hranilnic (Ur. l. RS, št. 62/2011), so med drugim tudi ekonomske okoliščine. Gotovo ne more biti dvoma o tem, da je posredna kapitalska udeležba tožencev v družbi kreditojemalki predstavljala ekonomsko okoliščino na strani tožencev kot bivših članov uprave. Kot družbeniki v družbi, v katero so vložili tudi nemajhne vsote lastnega denarja (prva toženka 567.517,18 EUR, druga toženka 283.758,90 EUR in tretji toženec 50.075,10 EUR), so imeli z družbo kreditojemalko gotovo skupni interes - uspešnost poslovanja družbe in najmanj kar je, prizadevanje oziroma interes preprečiti njen morebitni propad. Zato če nekdo odobri kredit družbi, v kateri je sam kapitalsko udeležen in je vanjo vložil svoj denar, je pri njegovem odločanju vedno podan nek poseben interes ali vsaj vpliv te okoliščine na odločanje.

30. V tem pogledu se za pomembno izkaže trditev tretjega toženca v odgovoru na tožbo, in ki s strani prve ter druge toženke tudi ni bila prerekana, da je bil cilj uprave P. d.d. v zvezi z Z.M. II d.d. zgolj en, in sicer pomagati ohranjati stabilnost družbe, ji pomagati prebroditi krizno obdobje ter po končani krizi pomagati družbi do povečanja vrednosti (portfelja), kar bi nato omogočalo poplačilo kreditov. Zaslišan kot stranka je tretji toženec tudi izpovedal, da so želeli firmo ohraniti živo in ji pomagati čez finančno krizo. V luči obrazloženega je nedvomno mogoče prepoznati interes pomoči družbi kreditojemalki in interes v času krize preprečiti njen propad. Glede na dejstvo, da so bili toženci v družbi kreditojemalki tudi posredno kapitalsko udeleženi, je kot pravno upoštevno korist gotovo upoštevati tudi interes preprečitve propada zadevne družbe. Tako ugotovljene okoliščine na strani tožencev imajo gotovo naravo okoliščin, zaradi katerih je bilo ali bi lahko bilo ogroženo nepristransko in objektivno izvajanje nalog oziroma odločanje članov uprave v razmerju do interesov banke. V zvezi z odločanjem o odobritvi zadevnega kredita je zato po presoji sodišča druge stopnje nedvomno obstajal konflikt interesov. Zato je v nasprotju z bančnimi pravili, če uprava banke odloča o kreditu družbi, v kateri je sama lastniško udeležena. Prvič zato, ker takšno ravnanje po presoji sodišča druge stopnje ne pomeni ravnanja v skladu z bančno zakonodajo zapovedanimi najvišjimi etičnimi standardi in drugič zato, ker je ob odločanju o zadevnem kreditu obstajal konflikt interesov. Nespoštovanje bančnih predpisov (66. in 173. člena ZBan-1) prve toženke in tretje toženca kot članov uprave, ki sta o zadevnem kreditu glasovala, čeprav v smeri dolžnostnega ravnanja preprečevanja konflikta interesov tega ne bi smela, predstavlja protipravno ravnanje.

31. Kljub dejstvu, da druga toženka o zadevnem kreditu ni odločala oziroma ni glasovala, pa je v luči obrazloženega glede obstoja konflikta interesov, ki velja tudi za drugo toženko, je tudi za slednjo, zaradi opustitve dolžnih ravnanj, ugotoviti ravnanje v nasprotju s kogentnimi določbami ZBan-1. Okoliščine na strani druge toženke, na katere se je sklicevala v oporo zanikanja svoje odškodninske odgovornosti, ker da delo Komisije za naložbe komercialnega bančništva, glede na notranjo delitev pristojnosti članov uprave, ni sodilo v njeno delovno področje, da za sklep o odobritvi zadevnega kredita ni glasovala in tudi ni imela vpliva na glasovanje, ne zadostujejo za razbremenitev njene odškodninske odgovornosti.

32. Kot je sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu obrazložilo, da kljub zatrjevanju in obstoju prej izpostavljenih okoliščin na strani druge toženke, ni mogoče zanemariti trditev, da je bila druga toženka o nameravani odobritvi zadevnega kredita seznanjena in da bi morala sprejem sklepa o odobritvi preprečiti, saj bi v primeru, da se ugotovi, da je druga toženka morala in mogla vedeti, da bo uprava odločala o odobritvi zadevnega kredita, glede na poznavanje kreditojemalca in njegovo kapitalsko sestavo, v okviru svojih dolžnostnih ravnanj morala ravnati v smeri preprečevanja konflikta interesov.

33. Po presoji sodišča druge stopnje so nesprejemljivi in v nasprotju z zakonom zapovedano dolžno skrbnostjo članov uprave zaključki sodišča prve stopnje, da ni pomembno, da je bila druga toženka seznanjena z odobritvijo kredita, ker odobritve, glede na to, da ni šlo za njeno delovno področje, ne bi mogla preprečiti in iz istega razloga tudi ni bila dolžna kogarkoli obveščati o morebitnem konfliktu interesov.

34. Druga toženka, zaslišana kot stranka, je izpovedala, da v predmetni zadevi ni sodelovala v celotnem kreditnem procesu in tudi ni odločala o naložbi. Kot članica uprave pa je imela naloženo dokumentacijo, vpogled v sklep in odločanje, vendar je bil ta kredit usklajen z vsemi eksternimi in internimi akti in v ničemer ni odstopal, odločitev tudi v ničemer ni odstopala od siceršnjih tovrstnih primerov. Dodala je, da tudi ne vidi razlogov, da bi ona, ki ni sodelovala, kakorkoli posegala v odločanje dveh organov, ki sta pred njo glasovala.

35. V skladu s 66. členom ZBan-1 morajo člani uprave banke zagotoviti, da banka posluje med drugim v skladu z najvišjimi etičnimi standardi upravljanja, upoštevajoč preprečevanje nasprotja interesov (4. točka prvega odstavka 66. člena ZBan-1). Člani uprave banke solidarno odgovarjajo za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti iz prvega odstavka tega člena, razen če dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnali s profesionalno stroko upravljanja banke (drugi odstavek 66. člena ZBan-1).

36. Sodišče druge stopnje glede na dejstvo seznanjenosti toženke o vseh relevantnih podatkih in okoliščinah v zvezi z zadevnim kreditom, pritrjuje pritožbenemu stališču o obstoju možnosti, da bi druga toženka odobritev zadevnega kredita s svojim aktivnim ravnanjem lahko preprečila ali vsaj poskusila preprečiti. Takšno aktivno ravnanje je od druge toženke zahtevalo dolžnostno ravnanje iz 4. točke drugega odstavka 66. člena ZBa-1, to je ravnanje v smeri preprečevanja nasprotja interesov, zato opustitev takšnega dolžnega ravnanja predstavlja nedopustno ravnanje, ki ima naravo protipravnosti kot elementa odškodninskega delikta.

37. V zvezi z nasprotovanjem zatrjevani protipravnosti ravnanj tožencev o konfliktu interesov so po stališču sodišča druge stopnje neutemeljena prizadevanja tožencev, da ne ZBan-1 in ne ZBan-2 ne prepovedujeta dodelitve kredita delničarju banke ali članu njene uprave, ter da je bilo soglasje nadzornega sveta za sklepanje poslov z osebami v posebnem razmerju tisti mehanizem, ki naj bi preprečil konflikt interesov. Takšnemu stališču je nekritično sledilo tudi sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zavzelo stališče, da ker je tožena stranka pridobila soglasje nadzornega sveta, tako ni mogoče izpeljati zaključka, da je njeno ravnanje protipravno, oziroma da je ravnala krivdno, saj je soglasje nadzornega sveta v teh primerih predvideno prav zaradi obvladovanja negativnih vplivov potencialnega nasprotja interesov.

38. Uprava vodi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost (prvi odstavek 265. člena ZGD-1). 167. člen ZBan-1, na katerega se toženci sklicujejo v oporo trditev, da sklep NS predstavlja mehanizem za obvladovanje potencialnega nasprotja interesov, določa, da je za sklenitev pravnega posla, na podlagi katerega bi ob upoštevanju celotne izpostavljenosti banke nastala velika izpostavljenost banke do posamezne osebe ali skupine posameznih oseb, je potrebno soglasje nadzornega sveta banke. Soglasje nadzornega sveta je potrebno tudi za sklenitev pravnega posla, zaradi katerega se velika izpostavljenost banke do posamezne osebe ali skupine povezanih oseb poveča tako, da doseže oziroma preseže 15 % njenega kapitala in vsakih nadaljnjih 5 % njenega kapitala (prvi odstavek 167. člena ZBan-1). Za sklenitev pravnega posla, ki je temelj nastanka izpostavljenost banke do posamezne osebe ali skupine povezanih oseb, ki ima položaj osebe v posebnem razmerju z banko, je potrebno soglasje nadzornega sveta banke, če izpostavljenost banke do te osebe ali skupine povezanih oseb presega ali bo na podlagi tega posla presegla 100.000,00 EUr (drugi odstavek 167. člena ZBan-1).

39. V prvi vrsti je potrebno izpostaviti, da odškodninska odgovornost članov uprave za škodo, povzročeno z izpolnjevanjem dolžnosti poslovodenja, ni izključena, čeprav je NS odobril dejanje (drugi odstavek 263. člena ZGD-1 - tako tudi sklep VS RS III Ips 45/2016 in sklep VSL I Cpg 1402/2016). Ne glede na obrazloženo pa sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje pritožbenemu stališču, da celo če bi se sklep NS P. d.d. z dne 18. 6. 2009 res nanašal tudi na dovoljeno sklepanje kreditnih poslov s kreditojemalcem Z.M. II d.d. kot s subjektom v posebnem razmerju z banko, pa to nikakor ne more voditi v zaključek, po katerem naj bi bilo s tem sklepom tožencem dano nekakšno „dovoljenje“ za sklepanje poslov s tem kreditojemalcem (tudi) na način odločanja o kreditih temu kreditojemalcu s strani oseb v banki, ki so obremenjene s konfliktom interesov. Sklep NS o odobritvi poslov z določenim kreditojemalcem v posebnem razmerju z banko, kadar je izdan, nikakor ne more pomeniti, da so z njegovo izdajo kar odpadle vse dolžnosti banke in članov njene uprave pri poslih s tem kreditojemalcem preprečevati vpliv nasprotja interesov. V konkretnem primeru to pomeni, da so bili pri zadevnem kreditu toženci, ne glede na sklep NS z dne 18. 6. 2009, še vedno dolžni preprečevati vpliv nasprotja interesov, tudi na način, da bi se morali iz odločanja izločiti ter poskrbeti, da bi o tem kreditu odločale osebe v banki, ki niso obremenjene s konfliktom interesov, kot to pravilno izpostavlja tožeča stranka v pritožbi.

40. Odgovornosti za opustitev dolžnostnih ravnanj se toženci tudi ne morejo razbremeniti s sklicevanjem na dejstvo, da je za posredno lastništvo v družbi M. d.d. bilo pridobljeno soglasje NS in je o tem bila obveščena tudi B.S., ki je v letu 2007 izdala Odločbo o izdaji dovoljenja družbi M. d.d. za pridobitev kvalificiranega deleža v banki ter obrazložila, da „ni ugotovila, da bi bilo zaradi dejavnosti ali poslov, ki jih opravlja M. d.d. oziroma z njim povezane osebe (torej tudi Z.M. II d.d. in P.), oziroma zaradi načina povezanosti med temi osebami, lahko onemogočeno ali bistveno oteženo opravljanje nadzora nad banko, ter da v kolikor bi B.S. prepoznala morebitni konflikt interesov, bi lahko v skladu s svojimi pristojnostmi kadarkoli omejila poslovanje banke z družbo v smislu ukrepa prepovedi kreditiranja. Tovrstne okoliščine na odgovornost članov uprave nimajo in ne morejo imeti vpliva. Dejstvo, da B.S. ni prepoznala in ugotovila morebitnih konfliktov interesov in da v tej smeri ni reagirala, ne pomeni, da takšni konflikti interesov niso obstajali. Uprava, kot že obrazloženo, namreč vodi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost (prvi odstavek 265. člena ZGD-1).

41. Obrazloženo tako daje podlago za ugotovitev protipravnosti ravnanj tožencev, ki se svoje odgovornosti niso razbremenili. Krivdna odgovornost uprave se pri odškodninski odgovornosti po 263. členu ZGD-1 praviloma pokriva s protipravnostjo, saj je težko zastopati stališče, da je uprava kršila predpise, vendar je kljub temu ravnala s predpisano skrbnostjo. Obstoj krivde toženih strank kot članov uprave banke je tako enaka ugotovitvi o obstoju protipravnosti.

42. Ob ugotovitvi protipravnosti in krivde kot elementov odškodninske odgovornosti, je potrebno ugotoviti še obstoj nedopustne škode kot posledice kršitve članov uprave in vzročno zvezo med kršitvijo dolžnosti in nastalo škodo.

43. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da četudi bi bila podana elementa krivde in protipravnosti (ki se prekrivata), pa ni podana vzročna zveza med njima in nastalo škodo. Zavzelo je stališče, da če banka da kredit družbi, v kateri ima član uprave kakršenkoli lastniški delež, še ne pomeni, da tak kredit ni v interesu banke, saj je bistveno le, da je na ustrezen način obvladovano tveganje nasprotja interesov, kar pa je po oceni sodišča bilo storjeno s soglasjem NS kot sredstva obvladovanja tveganja. Zato vzročna zveza med zatrjevanimi kršitvami in nastalo škodo ni podana.

44. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje pravno napačen. Po prepričanju tožeče stranke sta vzrok in posledica namreč evidentna. Brez konflikta interesov opravljenega - torej protipravnega glasovanja za odločitev o odobritvi kredita št. 0034/10 ta pač ne bi bil odobren, tožničin denar kreditojemalcu ne bi bil izplačan in premoženjska izguba zaradi nikoli vrnjenega kredita tožeči stranki ne bi nastala. Tožeči stranki nikakor ni jasno, kako in s kakšnimi razlogi lahko sodišče prve stopnje ob tako evidentni vzročno- posledični povezavi nato zaključi, da sicer izkazana škoda ni posledica protipravnega ravnanja tožene stranke. Če sodišče prve stopnje že zaključi navedeno, bi nedvomno nato (ali prej) moralo identificirati nekoga drugega ali tretjega, katerega ravnanje sodišče šteje za vzrok nastale škode. Česarkoli takšnega pa v prvostopni obrazložitvi seveda ni. Sodišče prve stopnje ne poda niti obrazložitve o tem, da naj bi bila vzročna zveza med ravnanjem tožencev in nastalo škodo morda kako prekinjena.

45. V našem pravu je sprejeta teorija adekvatne vzročnosti, ki za vzrok šteje samo tiste okoliščine, ki po življenjskih izkušnjah običajno, ob rednem teku stvari, pripeljejo do enake posledice. Z zornega kota osebe se adekvatnost kaže kot ustrezna stopnja predvidljivosti nastanka škodnih posledic, pri čemer je treba poudariti, da se predvidljivost presoja glede na okoliščine v času oprave spornega ravnanja. Po načelu adekvatne vzročnosti se tako odgovarja za običajne oziroma običajno predvidljive posledice protipravnega ravnanja.

46. Obstoj konflikta interesov predpostavlja vpliv ali možen vpliv na nepristransko in objektivno izvajanje nalog oziroma odločanje. V okoliščinah, ko lahko zaradi konflikta interesov pride do neobjektivnega in pristranskega odločanja, je nastanek škode vsekakor predvidljiva posledica s konfliktom interesov obremenjenega ravnanja povzročitelja. Zato je v obravnavanem primeru škoda, ki je tožeči stranki nastala, saj kredit po zadevni kreditni pogodbi ni bil nikoli vrnjen, odobren pa je bil v posledici sprejete odločitve, obremenjene s konfliktom interesov, nedvomno podana vzročna zveza. Nenazadnje toženci tudi niso zatrjevali in dokazovali, da je škoda posledica kakšnega drugega vzroka oziroma izven sfere njihovih ravnanj. Da vzročna zveza z odobritvijo kredita št. DO 159/10, s katerim naj bi po trditvah tožencev prišlo do poplačila zadevnega kredita, tudi ni bila pretrgana, pa je v izpodbijani sodbi odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 28 obrazložitve in sodišče druge stopnje razlogom kot pravilnim pritrjuje in jih povzema.

47. V smeri ugotovitve obstoja škode kot elementa odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je ta sicer izkazana, vendar ni posledica protipravnega ravnanja tožencev. Glede same škode pa je zavzelo stališče, da škoda do višine 113.794,80 EUR izhaja že iz sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru St 3308/2014 z dne 18. 12. 2014 o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave.

48. O tem, da relevantna vzročna zveza obstoji, je sodišče druge stopnje že obrazložilo. Da je škoda tožeči stranki nastala, saj je zadevni kredit s strani kreditojemalke ostal v celoti nepoplačan, nima pomislekov niti sodišče druge stopnje.

49. Prva in tretja toženka se v odgovoru na pritožbo do zaključka sodišča prve stopnje o „sicer izkazani škodi“ ne opredeljujeta, vendar ni mogoče mimo dejstva, da so vsi trije toženci pred sodiščem prve stopnje uveljavljani škodi po višini nasprotovali. V tem pogledu so podali naslednje ugovore:

- ko je s pogodbo o odplačnem odstopu terjatev z dne 10. 9. 2014 terjatev iz naslova kreditne pogodbe št. DO 159/10 prodala D. za ceno 40.234,59 EUR, je to storila po daleč najnižji ceni od dejanske vrednosti terjatve in ji je pri sklenitvi te pogodbe lahko očitati veliko neskrbnost (da bi dosegla višjo prodajno ceno, bi lahko terjatev prodajala z zbiranjem ponudb morebitnih drugih ponudnikov) - navedbe tretjega toženca v odgovoru na tožbo;

- zakaj in pod kakšnimi pogoji je tožeča stranka (oziroma P.) prenesla svojo terjatev do družbe Z.M. II d.d. na D., je stvar tožeče stranke, vsekakor je izrecno prerekati navedbo, da sama več kot 40.234,59 EUR ne bi mogla izterjati od družbe Z.M. II d.d.; P. je svojo terjatev prodala bistveno pod njeno dejansko vrednostjo; - navedbe druge toženke v odgovoru na tožbo;

- tožeča stranka, v kolikor bi resnično iz zatrjevanega pravnega posla nastala škoda, ki bi jo priglasila v postopku prisilne poravnave, bi v tem postopku dobila poplačilo v višini 30 % glavnice do 30. 6. 2015 z 1 % obrestno mero na letni ravni - navedbe prve toženke v pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2016;

- kako in na podlagi česa je tožeča stranka prišla do zneskov, s katerimi operira pri svojih izračunih, je povsem nejasno in tožena stranka v celoti prereka že te trditve, da je tožeča stranka svojo terjatev do Z.M. II d.d. sploh odstopila oziroma prodala D., prav tako se prereka navedbe, da terjatve ni dobila povrnjene, še zlasti pa tožeča stranka nikoli ni imela pravnega naslova, iz katerega bi izhajala njena terjatev do Z.M. II d.d. v znesku 162.564,00 EUR - poudariti velja, da je tožeča stranka iz naslova sedaj spornega kredita v višini 150.000,00 EUR s strani posojilojemalca prejela 30.000,00 EUR obresti, pri čemer gre za prihodek, ki ga tožeča stranka brez sedaj spornega kredita nikoli ne bi realizirala, zato je vtoževano odškodnino potrebno znižati vsaj za znesek prejetih plačil iz naslova spornega posojila. Prav tako tožeča stranka ne bo zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi s škodo, ki naj bi jo utrpela že zgolj na podlagi trditev, da bi naj terjatev do Z.M. II d.d. odplačno prodala za znesek, nižji od nominalne vrednosti terjatve. Trditveno in dokazno breme je na tožeči stranki -navedbe druge toženke v pripravljalni vlogi z dne 18. 1. 2016.

50. Do tovrstnih ugovorov v zvezi z višino uveljavljane škode se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo, gre pa za ugovore, ki bi lahko imeli relevanten vpliv na utemeljenost tožbenega zahtevka po njegovi višini. Zato je potrebno, da se sodišče prve stopnje do postavljenih ugovorov opredeli in ugotovi utemeljenost tožbenega zahtevka po njegovi višini.

51. Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presojalo obstoj odškodninske odgovornosti in ker je sodišče druge stopnje ugotovilo obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, so izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe o temelju tožbenega zahtevka. Zato je sodišče druge stopnje glede na vse obrazloženo pritožbi tožeče stranke ugodilo in z vmesno sodbo odločilo tako, kot to izhaja iz izreka (358. člen ZPP v zvezi s 315. členom ZPP). Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje. Ker bo končen uspeh strank znan šele ob koncu postopka, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o bančništvu (2006) - ZBan-1 - člen 61, 66, 66/1, 66/1-4, 66/2, 167, 167/1, 167/2, 173, 173/1, 173/1-1, 177.
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 263, 263/1, 263/2, 265, 265/1, 283.
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 315, 347, 358, 362, 362/1.

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Sklep o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic (2011) - člen 7, 7/1, 10, 10/5.
Datum zadnje spremembe:
29.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3MDcz
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*