<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 533/2003
ECLI:SI:VSRS:2004:II.IPS.533.2003

Evidenčna številka:VS08448
Datum odločbe:11.11.2004
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 2011/2001
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih - poslovna odškodninska odgovornost - pogodbena volja strank - odstranitev nepremičnine - obljuba dejanja tretjega

Jedro

Edina pomembna nosilna argumentacija izpodbijane odločitve je, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba, ki bi vsebovala obveznost tožene stranke, da odstrani brunarico in da se tožena stranka nasproti tožniku ni pogodbeno zavezala za njeno odstranitev - zato pa tudi ne more biti tožniku odškodninsko odgovorna za neizpolnitev pogodbene obveznosti po določbah 262. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi ob ponovnem sojenju v ponovljenem postopku zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo zneska 13.097.700,00 SIT s pripadki, ki ga je tožnik terjal kot odškodnino zaradi neizpolnitve pogodbeno prevzete obveznosti tožene stranke po pogodbi o najemu poslovnega prostora za izvajanje gostinske dejavnosti, ki jo je 2.9.1992 sklenil kot najemnik s toženo stranko kot najemodajalko - sklicujoč se na že v fazi dogovorov za sklenitev najemne pogodbe dano zavezo slednje, da bo poskrbela za odstranitev brunarice z njenega zemljišča v neposredni bližini najetih poslovnih prostorov, v kateri se je prav tako opravljala tožniku konkurenčna gostinska dejavnost, vendar tožena stranka tega ni storila in je tako oškodovala tožnika za vtoževani znesek zmanjšanega prometa ves čas trajanja najemnega razmerja. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da tožena stranka po tožniku zatrjevane pogodbene obveznosti ni prevzela, glede na tako odločitev o glavni stvari pa je upoštevaje uspeh strank v pravdi tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 99.988,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Kot revizijska razloga uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabo materialnega prava. Prvonavedeni revizijski razlog utemeljuje s trditvijo, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje o odločilnem dejstvu nejasni in sami s seboj v nasprotju, saj je v njih najprej navedeno, da ni prišlo do konkretne zaveze v smeri odstranitve brunarice, nato pa, da je šlo za dogovor o uslugi v tem smislu, da si bo tožena stranka še naprej prizadevala za odstranitev brunarice oziroma, da se je tožena stranka zavezala, da si bo pri tretjem prizadevala, naj ta nekaj stori - zapre brunarico. Ob ugotovitvi, da je dogovor med tožnico in toženo stranko obstojal, bi sodišče druge stopnje moralo po mnenju tožnika uporabiti določbo 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in odločiti, da je podana obveznost tožene stranke povrniti škodo zaradi neizpolnitve sprejete obveznosti. Tožnik ocenjuje kot nesprejemljivo razlogovanje, da ni prišlo do konkretne zaveze v smeri odstranitve brunarice, nato v nadaljevanju pa, da je šlo za dogovor o uslugi. Po revizijskih trditvah tožnika sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka do začetka obratovanja tožnika odstranila brunarico, ki je stala na njegovem zemljišču v neposredni bližini najetih poslovnih prostorov. Tak dogovor nikakor ni premalo konkreten in tudi na gre za dogovor o uslugi, temveč za dogovor med strankama, ki sta se glede tega uskladili in ima naravo pogodbe oziroma pogodbene zaveze tožene stranke proti tožniku. Taka zaveza tožene stranke je bila namreč predpogoj za sklenitev pogodbe o najemu poslovnih prostorov; dogovor je bil usten in za tožnika bistvenega pomena, za toženo stranko pa zavezujoč. Popolnoma nesprejemljivo in v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem pa je po mnenju tožnika stališče sodišča druge stopnje o možnosti obravnavanja in presoje spora po določbi drugega odstavka 153. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožena stranka je namreč lastnica zemljišča, na katerem je stala oziroma stoji brunarica in je zato ona odločala o usodi brunarice. Njena prizadevanja v smeri odstranitve brunarice tako niso bila prizadevanja pri tretji osebi, da bi ta kaj storila, temveč je šlo za njena lastna prizadevanja na lastni stvari proti tretji osebi in je zato tožena stranka odgovorna tožniku, ker s svojega zemljišča ni odstranila brunarice in izpolnila svoje obveznosti do tožnika.

Slednji predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji sodišču druge stopnje očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Če je namreč v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje najprej zapisano, da ni prišlo do konkretne zaveze tožene stranke nasproti tožniku v smeri odstranitve brunarice, v nadaljevanju pa nato, da je šlo (le) za dogovor o uslugi v tem smislu, da si bo tožena stranka še naprej prizadevala za odstranitev brunarice oziroma, da se je tožena stranka zavezala, da si bo pri tretjem prizadevala, naj ta nekaj stori (zapre brunarico), niso taki razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih niti nejasni, niti si niso sami s seboj v nasprotju - kot to tožnik v reviziji neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, saj ugotovljen neobstoj prvega dogovora še ne izključuje možnosti obstoja drugega (obljube). Sicer pa v odgovor temu tožnikovemu očitku ni odveč dodatno pojasnilo, da se je sodišče druge stopnje ukvarjalo z vprašanjem morebitne odgovornosti tožene stranke za zatrjevano škodo tožnika po določbah 153. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) le podredno (ex abundante cautela) in pogojno oziroma hipotetično za primer "če bi šteli, da se je tožena stranka tožniku zavezala, da si bo pri tretjem (pri K. d.o.o., Jesenice oziroma pri lastnikoma brunarice M. in L. K.) prizadevala, da ta zapre brunarico" (glej zadnji odstavek na 5. strani drugostopenjske sodbe). To pomeni, da tudi v primeru za tožnika najugodnejše interpretacije na podlagi zapisnikov o dogovorih v P. K. p.o. J. in na podlagi izpovedb zaslišanih prič ugotovljenih dejstev, ki bi, četudi interpretirana izključno le v prid tožniku, mogla privesti kvečjemu do sklepa o dani obljubi tožene stranke v pomenu določbe prvega odstavka 153. člena ZOR, po stališču sodišča druge stopnje ne bi bila podana odgovornost tožene stranke za zatrjevano škodo tožnika. To stališče je sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 153.

člena ZOR, po kateri bi odškodninsko odgovornost tožene stranke izključevalo njeno izkazano vso potrebno prizadevanje v smeri odstranitve oz. zaprtja brunarice in po kateri ne bi v razmerju do tožnika jamčila za uspeh prizadevanj, temveč le za trud. Ta je izkazan z ugotovljenimi dejstvi, o katerih nikoli ni bilo spora med pravdnima strankama (ukinitev prvotno danega soglasja tožene stranke k postavitvi brunarice na njenem zemljišču, posredovanja tožene stranke v zvezi z odklopom vode in elektrike brunarici ter končno vložitev tožbe tožene stranke zoper K. d.o.o., J. in lastnika brunarice na njeno odstranitev in vrnitev nepremičnine v neposredno posest), pri čemer je zmotno revizijsko stališče o upravičenosti tožene stranke do odstranitve brunarice s svojega zemljišča brez sodelovanja "tretjega", saj je bila brunarica last prav "tretjega" in postavljena na zemljišče tožene stranke z njenim soglasjem v času postavitve.

Tako se izkaže kot edina pomembna nosilna argumentacija izpodbijane odločitve, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba, ki bi vsebovala obveznost tožene stranke, da odstrani brunarico in da se tožena stranka nasproti tožniku ni pogodbeno zavezala za njeno odstranitev - zato pa tudi ne more biti tožniku odškodninsko odgovorna za neizpolnitev pogodbene obveznosti po določbah 262. člena ZOR. Tožnik v reviziji sicer izpodbija ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o neobstoju dogovora pogodbenih (sedaj pravdnih) strank glede odstranitve brunarice in vztraja pri trditvi, da se je tožena stranka tožniku zavezala odstraniti brunarico do začetka njegovega obratovanja, vendar je obstoj in predmet oziroma vsebina pogodbene volje strank dejansko in ne pravno vprašanje (glej odločbo Ustavnega sodišča Up 232/2000 z dne 10.5.2001). Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan, in ker velja enako tudi glede uveljavljanega in po uradni dolžnosti upoštevnega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.


Zveza:

ZPP člen 339, 339/2-14.ZOR člen 153, 153/1, 153/2, 262.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy05NTU4