<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep I Cp 808/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.808.2018

Evidenčna številka:VSL00017909
Datum odločbe:07.11.2018
Senat, sodnik posameznik:Majda Irt (preds.), Peter Rudolf (poroč.), Mojca Hribernik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakoncev - pravica do izjave - pravica do izjave glede pravno pomembnega dejstva - izločitev sodnika - pritožba zoper sklep o izločitvi - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka

Jedro

Okoliščina, ali je toženec s sklenitvijo prodajne pogodbe (po prenehanju življenjske skupnosti) zgolj „dokončal“ posel, ki sta ga s tožnico (na podlagi soglasne odločitve o skupnem nakupu stanovanja) začela v letu 2007 (torej v času življenjske skupnosti), in ali je slednja sredstva, ki so predstavljala njeno posebno premoženje, vložila v nakup stanovanja, ki naj bi bilo skupno, za presojo narave premoženja še zdaleč ni nerelevantna. Ker gre dejansko za ključen del tožničinih navedb, slednja v pritožbi utemeljeno očita, da se sodišče prve stopnje do njihovega pomena (neupravičeno) ni ustrezno opredelilo.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 19. 9. 2017 se zavrže.

II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se ta razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sklepom Su 29/2017 z dne 19. 9. 2017 je bila zavrnjena zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice. S sodbo z dne 22. 11. 2017 pa je sodišče prve stopnje2:

- zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank solastniški delež do 3/50 na parceli št. 1/3 k. o. ... (kar v naravi predstavlja mansardno stanovanje v 1. nadstropju stavbe v neto tlorisni izmeri 59,75 m2) in celotna parcela št. 1/11 k. o. ... (kar v naravi predstavlja dvorišče v izmeri 17 m2), pri čemer znašata deleža na tem skupnem premoženju za tožnico do 5/6, za toženca pa 1/6; prav tako je zavrnilo tudi zahtevek, da se po pravnomočnosti sodbe zemljiški knjigi pri solastniškem deležu do 3/50, vpisanem v korist toženca na nepremičnini parc. št. 1/3 k. o. ... odredi vknjižbo lastninske pravice v korist tožnice do 5/6 tako, da njen solastniški delež na celotni nepremičnini znaša 5/100, solastniški delež tožnice pa 1/100 (točka I izreka),

- odločilo, da je dolžna tožnica tožencu v 15-dneh povrniti stroške postopka v znesku 7.647,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo in zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice se pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi vključno s pravdnimi stroški, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje pred drugega sodnika. Izpodbijana sodba naj bi bila primer sodbe presenečenja, ki je posledica očitno pristranskega sojenja. Sodišče naj bi kršilo načelo proste dokazne presoje iz 8. člena ZPP in ni obravnavalo ter ocenilo vseh izvedenih dokazov, temveč je dokaze za svojo odločitev izbralo selektivno, in sicer zgolj tiste, ki so v korist toženi stranki. V 3. točki obrazložitve sodbe je le formalno omenjen dokazni sklep, ki ni bil sprejet v skladu s določilom 287. člena ZPP. Iz dokaznega sklepa izhaja, da je sodišče dovolilo in „vpogledalo ter prebralo vse listine v spisu“ označene s črkami A, B, C, ne da bi hkrati navedlo odločilna dejstva, ki naj bi izhajala iz konkretnih dokazil. Pristransko sojenje dokazuje škandalozno dejstvo, ki se tudi omenja v 3. točki obrazložitvi in izhaja iz zapisnika naroka 13. 9. 2017. Sodišče je že po opravljenem prvem naroku na predlog tožene stranke sprejelo dodatni dokazni predlog „da se dopusti dokaz z dodatnim zaslišanjem priče R. L. in vpogledom v listine, ki jih bo ta prinesel s seboj“. Temu dokaznemu sklepu je sama neuspešno ugovarjala kršitev po 287. členu ZPP. Absurd naj bi bil toliko večji, ker je listina C7 pogodba, ki jo je toženec sklenil za 17 m2 dvorišča ob stanovanjski stavbi P. Pristransko sojenje dokazuje tudi dejstvo, da sodišče ni kaznovalo toženca, ker je predložil listino z zapisom poravnalnega predloga iz mediacijskega postopka. Toženec in njegova pooblaščenka sta s predložitvijo zapisnika o mediacijskem srečanju z dne 11. 8. 2009 grobo zlorabila načelo zaupanja in tajnosti v mediacijskem postopku ter hkrati tudi prekršila določila 309.a člena ZPP. Sodišče zato zapisnika ne bi smelo upoštevati kot dokaz. Navedba sodišča, ki izhaja iz 3. točke obrazložitve, da je bila ta listina tudi sicer že v razveznem spisu, ki ga je vpogledalo, je tudi izraz naklonjenosti toženi stranki. V zvezi s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice navaja, da predsednik naslovnega sodišča v izpodbijanem sklepu ni prepoznal kršitev 213. in 285. člena ZPP, ki se v sklepu zgolj omenjata, saj jih sodnica sploh ni uporabila. Materialnega procesnega vodstva ni bilo, pač pa je sodnica dokaze izvajala nekritično, nesistematično, ne da bi kdorkoli od udeležencev sploh vedel, katera odločilna dejstva bo ugotavljala. Tožnica je poudarila, da sodnica izvaja dokaze za nedopustno zbiranje informacij in ne za ugotavljanje odločilnih dejstev. Zato je ugotovitev predsednika, „da naj bi sodnica vodila postopek korektno in v skladu s pooblastili“ in „da so sodniki profesionalno usposobljeni, da v zadevah odločajo na podlagi izvedenih dokazov ter v skladu z zakonom in Ustavo“ arbitrarna, zgolj navadna fraza. Posledica vodenja postopka mimo upoštevanja določb ZPP je pristranska sodba, ki je sledila preštevilnim narokom in številnim nepotrebnim pisnim vlogam strank (pritožba omenja 11. člen ZPP). Pristranskost sodišča se kaže tudi v sklepu o stroških, kjer je toženi stranki nekritično priznalo stroške za vloge z neresničnimi dejstvi in dejstvi, ki ne sodijo v pravdo o skupnem premoženju. Po izvedenem preobsežnem dokaznem postopku je sodišče svojo odločitev, da je sporno stanovanje posebno premoženje toženca, skrajno poenostavilo. Trditev tožeče stranke, da je kupnino za prodano stanovanje v dogovoru s tožencem vložila v nakup skupnega stanovanja z družino, ki se je vanj vselila 2007, pa je zgolj povzelo v 6. točki obrazložitvi sodbe. Z ugotavljanjem obstoja dogovora za skupen nakup stanovanja se ni ukvarjalo. Prav tako ni pravilno ugotovilo odločilnega dejstva o trajanju zakonske zveze. To pa zato, ker za ugotovitev trajanja zakonske zveze ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov, zlasti ne datuma razvezne sodbe 2. 11. 2009. Po mnenju sodišča je že vložitev razvezne tožbe avtomatično pomenila konec življenjske skupnosti pravdnih strank. Takšno stališče je popolnoma nesprejemljivo in sprejeto zgolj za potrebe te pravde, še posebej, ker ni ugotovitve, da je bila tožnica z datumom razvezne tožbe sploh seznanjena. Ob ugotavljanju razpada skupnosti izpodbijana sodba popolnoma ignorira overjeno izjavo tožnice z dne 9. 1. 2009, s katero je dala tožencu soglasje k prodajni pogodbi z dne 6. 12. 2008 in hkrati še za hipoteko, s katero je obremenil skupno stanovanje. Omenjena izjava dokazuje ne le obstoj skupnega premoženja, ampak tudi njune skupnosti do razveze konec leta 2009. Tožnica soglasja tožencu nikoli ne bi dala, če ne bi bila s tožencem v zakonski skupnosti in zlasti če bi vedela, da je dne 10. 12. 2008, slab mesec prej, vložil razvezno tožbo. Sama ni nikoli zapustila ne stanovanja in ne družine. Pojasnjuje, zakaj se je umikala tožencu in kaj naj bi dokazovalo, da je bila ves čas zakonske zveze (in da je še vedno) dobra mama otrokoma ter da je ohranila stik z njima. Sodišče je nepravilno ocenilo pomen vpisa lastninske pravice na stanovanju toženca v zemljiško knjigo. Ob nepravilni ugotovitvi, da naj bi toženec pridobil stanovanje s parcelo po prenehanju življenjske skupnosti s tožnico, je v 10. točki obrazložitve zmotno uporabilo še določilo 1. odstavka 49. člena SPZ. Štelo je, da je toženec z vpisom v zemljiško knjigo pridobil lastninsko pravico na celotnem stanovanju, kar pa med zakonci ne velja. Vse to kljub opozorilu tožeče stranke v vlogi z dne 17. 2. 2017, da toženec konec leta 2008 oziroma na začetku leta 2009 ni sprejel nobene nove, samostojne odločitve o nakupu stanovanja s sredstvi, ki bi jih sam imel, ampak je zgolj zase dokončal posel, katerega sta skupaj s tožnico začela že v letu 2007, ko je sama prodala svoje stanovanje in za nakup spornega stanovanja aprila in maja 2007 prispevala 95.000,00 EUR, ter s tem svoji družini omogočila vselitev v novo stanovanje. Za nastanek skupnega premoženja je relevanten zgolj vir denarnih sredstev, ki predstavljajo kupnino, medtem ko so ostale okoliščine (ki jih pritožba omenja) nepomembne. Sodišče naj bi razen izpovedb toženca ter prič R. L. in sošolca P. Ž. ostale dokaze ter dejstva ignoriralo, in sicer zlasti izpovedbo tožnice ter njene mame A. J. (pritožba pojasnjuje, kaj naj bi iz njunih izpovedb izhajalo). Tožnica se v nadaljevanju pritožuje tudi zoper odločitev o odmeri pravdnih stroškov.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba zoper sklep z dne 19. 9. 2017 ni dopustna, pritožba zoper sodbo pa je utemeljena.

V zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 19. 9. 2017:

5. Že v pravnem pouku omenjenega sklepa je (v skladu s petim odstavkom 73. člena ZPP3) pravilno pojasnjeno, da zoper njega ni posebne pritožbe. Slednje pomeni, da je moč takšno odločitev izpodbijati samo v okviru pritožbe4 zoper končno odločbo (tretji odstavek 363. člena ZPP). Z ozirom na to je bilo potrebno predmetno pritožbo kot nedopustno zavreči (1. točka 365. člena v zvezi s 366. in 4. odstavkom 343. člena ZPP).

V zvezi s pritožbo zoper sodbo:

6. Pritožba se v zvezi z očitano pristranskostjo sodnice sklicuje na kršitve, ki naj bi jih slednja v postopku na prvi stopnji zagrešila z opustitvijo oprave materialno-procesnega vodstva in pri izvajanju dokazov (213. in 285. člena ZPP). Tudi če bi ti očitki5 držali, to samo za sebe zatrjevane pristranskosti in na njej temelječe zahteve za izločitev ne bi utemeljevalo.6 Kot je v sklepu z dne 19. 9. 2017 pojasnil že predsednik sodišča prve stopnje, bi bili omenjeni očitki v tem oziru relevantni šele, če bi bile takšne kršitve posledica okoliščin, ki (v praksi) predstavljajo odklonitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP, in sicer okoliščin osebne narave kot so npr. prijateljstvo, sovraštvo, daljno sorodstvo do strank, zakonitih zastopnik ali pooblaščencev.7 Tega pa tožnica ne zatrjuje. Omenjene ugotovitve v celoti veljajo tudi za trditve o kršitvah, ki naj bi ju po njenem mnenju zagrešilo sodišče prve stopnje,8 ker je kot dokaz vpogledalo listino (pogodbo), ki jo je priča R. L. prinesel s seboj na narok 13. 9. 2017, oziroma listino z zapisom poravnalnega predloga iz mediacijskega postopka, ki ga je predložila tožena stranka.

7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki zoper zaključke sodišča prve stopnje o tem, kdaj naj bi med pravdnima strankama življenjska skupnost prenehala. Sodišče prve stopnje teh svojih ugotovitev (v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) ne opira le na na izpoved toženca (oziroma P. Ž.), ampak se v zvezi s tem sklicuje tudi na tožničino izpoved. Prav tako ne ugotavlja, da naj bi že sama vložitev razvezne tožbe avtomatično pomenila konec takšne skupnosti. Sodišče prve stopnje trenutek vložitve omenjene tožbe (kot tudi njeno vsebino) izpostavlja kot razlog, zakaj ni bilo moč slediti izpovedbi priče A. J. (na katero se sklicuje pritožba) o tem, da sta pravdni stranki skupaj živeli do razveze konec leta 2009 oziroma do začetka leta 2010. Ker omenjene okoliščine (to je datum vložitve tožbe in tožbene navedbe, ki jih sodišče prve stopnje izpostavlja) same za sebe posredno izkazujejo, kdaj naj bi do prenehanja prišlo, je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bila tožnica z vložitvijo te tožbe sploh seznanjena, nebistven. Na drugi strani predstavlja pritožničino sklicevanje na vsebino njene izjave z dne 9. 1. 2009 v zvezi z okoliščino prenehanja skupnosti (češ da naj bi izjava dokazovala obstoj skupnosti do razveze konec leta 2009) neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), zaradi česar je hkrati neutemeljen tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se do nje (v tem oziru) ni opredelilo. Kar se tiče ostalega na 6. strani pritožbe podanega navajanja (ki zadeva odnose med pravdnima strankama oziroma okoliščino da je (bila) tožnica dobra mati) pa ni ustrezno pojasnjeno, kako naj bi bilo relevantno za presojo pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, kdaj naj bi življenjska skupnost pravdnih strank razpadla.

8. Določba prvega odstavka 49. člena SPZ,9 na katero se v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sklicuje sodišče prve stopnje, je relevantna tudi za konkretni primer. Okoliščina, da naj bi bilo neko nepremično premoženje skupno, namreč ni v nazkrižju z omenjenim pravilom, ki predvideva, da je za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom potreben vpis v zemljiško knjigo. Če so namreč hkrati izpolnjeni vsi zakonsko predvideni pogoji10 za nastanek skupnega premoženja, zakonca (izvenzakonska partnerja) upravičenja iz takšnega premoženja (v razmerju do drugih subjektov) pridobita, ko se na podlagi pogodbe (pravnega posla) bodisi oba bodisi eden od njiju vknjiži kot lastnik nepremičnine.

9. Kot je Vrhovno sodišče izpostavilo v odločbi II Ips 348/2008 z dne 14. 10. 2009 kljub obstoju zakonske zveze skupno premoženje zakoncev ne more nastati, če je prišlo že pred razvezo zakonske zveze med zakoncema do prenehanja življenjske skupnosti.11 Sodišče prve stopnje je kot ključen razlog za ugotovitev (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da naj bi obravnavano nepremično premoženje predstavljalo posebno toženčevo premoženje (v posledici česar je tožbeni zahtevek zavrnilo), izpostavilo prav okoliščino, da je toženec (so)lastništvo na njem pridobil na podlagi pogodb (sklenjenih z R. L.) z vpisom v zemljiško knjigo po prenehanju obstoja življenjske skupnosti s tožnico. Hkrati je s strani tožnice iz njenega posebnega premoženja predhodno delno plačano kupnino (za stanovanje na P.) v višini 95.000,00 EUR opredelilo kot njen dejanski prispevek k nakupu, ki za presojo, ali gre za skupno premoženje, ni bistven, in ki ima lahko le denarne (obligacijske) posledice (glej 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Vendar pa je tožnica (podobno tako kot sedaj v pritožbi) že v postopku na prvi stopnji poudarjala, da toženec konec leta 2008 in na začetku leta 2009 ni sprejel nobene nove samostojne odločitve o nakupu spornega stanovanja s sredstvi, ki jih je sam imel, ampak je zgolj zase dokončal posel, katerega sta skupaj začela že v letu 2007, ko je sama prodala svoje stanovanje in za nakup spornega stanovanja aprila in maja 2007 prispevala 95.000,00 EUR, s čimer je svoji družini omogočila vselitev v novo stanovanje na P. že v maju 2007. V zvezi s tem je v vlogi z dne 17. 2. 2017 navedla še, da sta se pravdni stranki pred nakupom spornega stanovanja (odločitev o čemer je bila soglasno sprejeta v aprilu 2007) dogovorili, da bo večji del kupnine s prodajo svojega stanovanja na C. poravnala ona, za razliko pa bo toženec vzel bančni kredit. Sama je svoj del obveznosti izpolnila pravočasno, medtem ko naj bi toženec z najemom kredita zavlačeval.

11. Da je tožnica zaradi pridobitve predmetnih nepremičnin s prodajalcem R. L. še v času življenjske skupnosti s tožencem sklenila prodajni predpogodbi z dne 20. 4. 2007 in z dne 25. 4. 200712 in iz tega naslova plačala 95.000,00 EUR, od katerih naj bi bilo 90.000,00 EUR upoštevanih v kupnini 130.000,00 EUR, za katero je z R. L. prodajno pogodbo za stanovanje sklenil toženec, v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Okoliščina, ali je toženec s sklenitvijo prodajne pogodbe z R. L. (po prenehanju življenjske skupnosti) zgolj „dokončal“ posel, ki sta ga s tožnico (na podlagi soglasne odločitve o skupnem nakupu stanovanja) začela v letu 2007 (torej v času življenjske skupnosti), in ali je slednja sredstva, ki so predstavljala njeno posebno premoženje, vložila v nakup stanovanja, ki naj bi bilo skupno, za presojo narave premoženja še zdaleč ni nerelevantna. Ker gre dejansko za ključen del tožničinih navedb, slednja v pritožbi utemeljeno očita, da se sodišče prve stopnje do njihovega pomena (neupravičeno) ni ustrezno opredelilo,13 prav tako pa v tej smeri dejanskega stanja ni ugotavljalo.

12. Iz omenjenih razlogov je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti14 ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje presodi tako resničnost kot pomen predhodno omenjenih tožničinih trditev. Če bo zaključilo, da predmetno nepremično premoženje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, naj v nadaljevanju (upoštevajoč njune trditve in v zvezi s tem predlagane dokaze) ugotovi velikost deležev pravdnih strank na njem.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep o razveljavitvi sodbe (II. točka izreka) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------

...
2 Ki je v popravnem sklepu z dne 8. 1. 2018 odpravilo pisne napake iz obrazložitve sodbe.
3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami
4 V okviru obravnave katere je zato to sodišče tožničine pritožbene navedbe podane zoper sklep z dne 19. 9. 2017 tudi upoštevalo (obravnavalo).
5 Pritožba pristranskost utemeljuje tudi z očitki o prevelikim številu narokov, domnevno nepotrebnimi pisnimi vlogami strank (kar naj bi podražilo postopek) ter nekritičnim priznanjem stroškov nasprotni stranki.
6 Kakor tudi ne pritožbenega predloga po vrnitvi zadeve v sojenje drugemu sodniku (356. člen ZPP).
7 Glej L. Ude, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2005, prva knjiga, str. 303.
8 Ki je v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi sicer ustrezno pojasnilo oziroma podalo razloge, zaradi katerih o (bistvenih) kršitvah postopka v tem oziru ni moč govoriti.
9 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s kasnejšimi spremembami.
10 Glej drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami).
11 Da sta se pravdni stranki 2. 11. 2009 (tudi) uradno razvezali, je sodišče prve stopnje ugotovilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Z ozirom na to pritožbeno navajanje, da sodišče prve stopnje pri ugotovitvi trajanja zakonske zveze ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov, zlasti ne datuma razvezne sodbe (2. 11. 2009), ni (po)jasn(jen)o.
12 Glej tudi prodajno pogodbo z dne 16. 4. 2008 (priloga B5).
13 V tem okviru tudi ni jasno obrazložilo, kaj naj bi z vidika (ne)utemeljenosti njenih trditev o skupnem premoženju pomenila okoliščina, da je tožnica soglašala z veljavnostjo prodajne pogodbe sklenjene med tožencem in R. L.
14 Ker gre za bistveni del tožničinih trditev, katerih resničnost sodišče prve stopnje niti ni presojalo, bi lastnim odpravljanjem teh kršitev to sodišče očitno poseglo v pravico pravdnih strank do pravnega sredstva.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 70, 339, 339/2, 339/2-8
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 51
Datum zadnje spremembe:
13.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2NTgx