<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba IV Cp 472/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:IV.CP.472.2018

Evidenčna številka:VSL00017755
Datum odločbe:24.05.2018
Senat, sodnik posameznik:Blanka Javorac Završek (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:varstvo, vzgoja in preživljanje mladoletnih otrok - dodelitev otroka in preživnina za otroka - potrebe preživninskega upravičenca - materialne zmožnosti zavezanca - premoženjsko stanje - višina preživnine - štipendija - otroški dodatek

Jedro

V novejši sodni praksi (prim. II Ips 264/2016, VSL IV Cp 992/2016 in IV Cp 314/2018) je sprejeto stališče, da se znesek otroškega dodatka (enako velja za štipendijo) ne odšteje od zneska ugotovljenih potreb otroka. Razlogi za takšno stališče izvirajo iz samega namena otroškega dodatka (gre za dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka, ki ga zaradi uresničevanja načela socialne države zagotavlja država) ter načina njegovega izračuna; otroškega dodatka tako ni mogoče upoštevati pri odmeri preživnine, saj bo njena višina upoštevana pri kasnejšem izračunu višine otroškega dodatka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki IV/b izreka, tako da se glasi:

„Toženec je dolžan za preživljanje mladoletnega A. A., rojenega ..., plačevati preživnino: od izdaje te sodbe v višini 230,00 EUR mesečno za tekoči mesec, pri čemer prva mesečna preživninska obveznost, to je za november 2017, zapade v plačilo 10. 11. 2017, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 11. 2017 dalje do plačila, vsako naslednjo mesečno preživninsko obveznost pa do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega mesečnega zneska preživnine dalje, do plačila.“

- v točki V/b izreka, tako da se glasi:

„Toženec je dolžan za preživljanje mladoletnega B. A., rojenega ..., plačevati preživnino: od izdaje te sodbe v višini 205,00 EUR mesečno za tekoči mesec, pri čemer prva mesečna preživninska obveznost, to je za november 2017, zapade v plačilo 10. 11. 2017, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 11. 2017 dalje do plačila, vsako naslednjo mesečno preživninsko obveznost pa do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega mesečnega zneska preživnine dalje do plačila.“

II. Pritožba tožeče stranke se v preostalem delu zavrne, pritožba tožene stranke pa se v celoti zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (točka I izreka), mladoletna A. A. in B. A. zaupalo v vzgojo in varstvo materi (točka II izreka), glede stikov otrok z očetom pa odločilo, da potekajo v skladu s predhodnim dogovorom med pravdnima strankama, upoštevajoč želje otrok (točka III izreka). Tožencu je naložilo, da za preživljanje A. A. in B. A. v roku 15 dni plača zapadle zneske mesečne preživnine (za oba za obdobje od 12. 12. 2016 do dneva izdaje sodbe), in sicer za december 2016 148,38 EUR (za A.) oziroma 132,25 EUR (za B.), v obdobju od januarja do oktobra 2017 pa 80,00 EUR/mesec (za A.) oziroma 55,00 EUR/mesec (za B.), vse skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točki IV/a in V/a izreka). Od izdaje sodbe dalje je dolžan toženec za preživljanje mladoletnih otrok plačevati 230,00 EUR (za A.) in 205,00 EUR (za B.), pri čemer prva preživninska mesečna obveznost zapade v plačilo 28. 11. 2017, vse naslednje preživninske obveznosti pa 28. dne v mesecu za tekoči mesec (točki IV/b in V/b izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (točka VI izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (točka VII izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper višino dosojene preživnine (IV. in V. točka izreka izpodbijane sodbe), in sicer iz pritožbenega razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Meni, da je sodišče napačno ugotovilo tako potrebe otrok kot tudi pridobitne sposobnosti toženca. Tožnica je navedla, da znašajo stroški za nakup hrane 300,00 EUR/mesec za vsakega otroka, stroški za nakup oblačil in obutev pa med 100,00 EUR in 200,00 EUR/mesec za otroka. Navedbe je dokazovala s predloženimi računi, ki pa jih sodišče ni upoštevalo. Ni torej jasno, na kakšen način bi tožnica sploh lahko dokazala, da so stroški prehrane dejansko višji od stroškov, ki jih za otroke primerljive starosti priznava sodna praksa. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnica za B. vse do letošnjega leta za malico in kosilo v šoli plačevala 75,00 EUR/mesec. Tožnica v celoti poskrbi za prehrano otrok, saj se pri tožencu, glede na način oziroma obseg izvajanih stikov (toženec med tednom pride v ..., vikende pa občasno z očetom preživlja le B.), praktično ne prehranjujeta. Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da je na tožnici večje breme glede vsakodnevne skrbi, kuhanja, pranja, spremljanja domačih nalog, vožnje na izvenšolske dejavnosti, in stroškov za obutev in oblačila. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni priznalo stroškov za inštrukcije (15,00 EUR/teden, oziroma 60,00 EUR/mesec), ki jih A. potrebuje, ker se težko uči, niti stroškov za njegovo razvedrilo (borilne veščine). Tudi za B. sodišče ni upoštevalo stroškov za šolo v naravi, športne dneve in razvedrilo. Pri nobeni od postavk niso bili upoštevani stroški za športno opremo (smuči, bunde, čelade...), niti stroški za bencin za vožnje otrok na prostočasne dejavnosti. Nedopustno je, da toženec za cel mesec odpotuje v ..., decembra 2016 je bil tudi v ..., sodišče pa ugotovi, da lahko zaradi svojega slabega finančnega stanja krije le najnujnejše stroške, ne pa tudi variabilnih kategorij. Sodišče je neutemeljeno verjelo tožencu, da so znašali stroški družine v času skupnega življenja 300,00 EUR/mesec in da je v tem času zaslužil okoli 1.300,00 EUR/mesec. Toženec je imel že tedaj prihodke iz naslova dnevnic, potnih stroškov in organiziranja regat. Toženčev življenjski slog izkazuje, da ima te prihodke, ki sicer nikjer niso prikazani, še sedaj. Nedokazane so toženčeve trditve, da si je izposojal pri prijateljih. Glede na to, da je toženec v družbi B., d.o.o. zaposlil svojo partnerko, da živi v najetem stanovanju v ..., in da organizira regate, od katerih ima zaslužek, ki nikjer ni prikazan (toženec je izpovedal, da je znašal strošek za zadnjo regato, organizirano v oktobru, 10.000,00 EUR), je očitno, da finančno stanje toženca in njegovih družb ni (več) tako slabo, in da je posledično napačen zaključek sodišča glede toženčevih slabih pridobitnih zmožnosti. Sodišče se je oprlo na podatke iz bilance stanja, ni pa preverilo dejanskega prometa toženčevih družb. Nedokazana je toženčeva trditev, da je potovanje v ... financiral oče njegove partnerke. Sodišče tudi ni ovrednotilo okoliščin, da je toženec prodal več nepremičnin in odprl družbo na ..., od katere si obeta dobiček. Po podatkih iz uradnih evidenc je skupni dohodek družine v letu 2015 znašal 2.680,00 EUR/mesec, oziroma 670,00 EUR/mesec na družinskega člana. Ker se z razvezo položaj otrok ne sme poslabšati, bi morala preživnina za vsakega od otrok znašati vsaj 335,00 EUR/mesec. Pri oceni, da zatrjevanih stroškov preživljanja (skupaj 2.377,00 EUR za oba otroka) pravdni stranki ne bi mogli pokriti niti v času skupnega življenja, sodišče ni upoštevalo, da je toženec v tem času zaslužil več kot 1.600,00 EUR/mesec. Življenjski standard otrok se je po razvezi bistveno poslabšal. Toženec več kot tri leta ni plačeval preživnine, tožnica pa je uspela za kritje vseh stroškov poskrbeti zgolj s pomočjo svojih staršev in z najetjem več kratkoročnih kreditov. Tožnica izpodbija tudi odločitev, da je dolžan toženec plačevati preživnino do 28. dne v mesecu, torej za nazaj, moral pa bi jo plačevati za naprej.

4. Tudi toženec se pritožuje zoper višino dosojene preživnine, in sicer iz pritožbenega razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka (1. in 2. točka 1. odstavka 338. člena ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu naloži plačilo preživnine v višini 170,00 EUR mesečno za vsakega otroka. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec razpolaga s prihranki in premoženjem. Toženec je solastnik hiše, v kateri biva tožnica z otroki, drugega premoženja nima. Njegov poslovni delež v družbi B., d.o.o. je zaradi prezadolženosti družbe in visoke bilančne izgube brez vrednosti. Gotovinski pologi na njegovem TRR predstavljajo sredstva, ki si jih je izposodil od prijateljev. Sodno določeno preživnino (300,00 EUR za oba otroka) in ostale stroške (zlasti stroške najema) krije prav s pomočjo posojil. Zaradi spremenjenih razmer na strani toženca so neupoštevni podatki o skupnih dohodkih družine iz leta 2015. Glede na svoje prihodke in premoženje toženec ne zmore plačila preživnine v skupni višini 435,00 EUR. Sodišče prve stopnje preživninske obveznosti ni ustrezno porazdelilo glede na finančne zmožnosti staršev. Ker tožnica poleg plače (okoli 1.000,00 EUR/mesec) prejema otroški dodatek (104,00 EUR/mesec), A. pa prejema tudi štipendijo (35,00 EUR/mesec), bi morala tožnica nositi večji del stroškov preživljanja otrok. Poleg tega bi moralo sodišče upoštevati, da na višino preživnine vplivajo tudi stroški, ki jih ima s preživljanjem in oskrbo otrok toženec v času izvajanja stikov z otrokoma.

5. Tožnica in toženec nista odgovorila na pritožbo nasprotnika v pravdi.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

7. Tožnica je zahtevala, da toženec plačuje mesečno preživnino 670,00 EUR za A. in 518,00 EUR za B. Zneska predstavljata polovico mesečnih stroškov, ki so po trditvah tožnice potrebni za preživljanje otrok (1.341,75 EUR za A., 1.036,85 EUR za B.). Sodišče prve stopnje je mesečno preživninsko obveznost toženca določilo na 230,00 EUR (za A.) in 205,00 EUR (za B.).

8. Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129a. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR), pri odmeri preživnine pa mora sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega duševnega in telesnega razvoja otroka. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (2. odstavek 129a. člena ZZZDR). Najprej je potrebno zagotoviti otrokove eksistenčne potrebe, nato pa še potrebe v zvezi z oddihom in razvedrilom. Upoštevajoč merila iz zgoraj citiranih zakonskih določb je sodišče prve stopnje pri določitvi preživnine ugotovilo obseg potreb A. in B. ter prihodke obeh staršev, nato pa je na tej podlagi določilo preživninsko breme, ki ga je dolžan nositi toženec.

9. Sodišča prve stopnje je ocenilo, da znašajo preživninske potrebe A. 458,00 EUR mesečno, preživninske potrebe B. pa 410,00 EUR mesečno. V omenjena zneska je sodišče zajelo stroške bivanja (98,00 EUR/mesec za vsakega otroka), stroške prehrane doma (120,00 EUR/mesec za vsakega otroka), stroške oblačil in obutve (60,00 €/mesec za A. in 50 EUR/mesec za B.), stroške šolske malice (50,00 EUR/mesec za A. in 35 EUR/mesec za B.), stroške mesečne vozovnice (25,00 EUR za A.), šolske stroške (20,00 EUR/mesec za vsakega otroka) in stroške za prostočasne dejavnosti, razvedrilo, inštrukcije, higieno in čistilne pripomočke (85,00 EUR/mesec za vsakega otroka). Pritožnica teh ugotovitev ne sprejema in trdi, da so preživninske potrebe za oba otroka ovrednotene prenizko. Konkretizirano izpodbija oceno sodišča prve stopnje glede stroškov za prehrano (120,00 EUR), oblačila in obutev (50,00 EUR oziroma 60,00 EUR) ter stroške v zvezi z prostočasnimi dejavnostmi, higienskimi in čistilnimi pripomočki, razvedrilom, inštrukcijami, ki jih je prvostopenjsko sodišče ocenilo kot variabilne kategorije (85,00 EUR), ter se s pritožbenimi trditvami, da bi moralo sodišče upoštevati predložene račune, zavzema za matematičen pristop pri ugotavljanju otrokovih potreb. Z odločitvijo, da ne bo seštevalo zneskov po posameznih predloženih računih iz živilskih trgovin in trgovin z oblačili, je sodišče prve stopnje takšen pristop utemeljeno zavrnilo. Pri določanju višine preživninske obveznosti gre namreč za vrednostni, ne matematični pristop1. Gre za oceno potreb, ne izračun potreb. Pri ugotavljanju otrokovih potreb, ki (po obsegu in višini) celo dnevno variirajo in ki jih sodišče ugotavlja v času sojenja, bi izključno računski pristop (takšen bi bil pristop, če bi sodišče seštevalo zneske za posamezne izdelke, za katere bi moralo predhodno ugotoviti, da so bili nabavljeni za zadovoljevanje A. in B. potreb) povsem izkrivil dejansko sliko. Pri določitvi preživnine mora torej sodišče najti vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki (zmožnostmi staršev in potrebami otrok), ne pa z matematično natančnostjo seštevati v denarju izražene potrebe otrok. Ocena preživninskih stroškov je pogojena z razpoložljivostjo sredstev obeh staršev, kar je osnovno vodilo pri iskanju omenjenega vrednostnega sorazmerja. Pritožbeni očitek, da je le z računi mogoče dokazati, da dejanski stroški navzgor odstopajo od povprečnih (oziroma po sodni praksi utemeljenih), ne drži. Tožnica bi drugačno vrednostno oceno glede stroškov za prehrano in/ali oblačila ter obutev lahko dosegla, če bi trdila in dokazovala, da imata njena otroka zaradi svojih individualnih značilnosti (posebnosti) bistveno drugačne (večje) potrebe kot jih imajo otroci njune starosti. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je preživninsko vrednotenje, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, pravilno.

10. Pri ugotavljanju višine prihodkov tožnice se je sodišče prve stopnje oprlo na njeno izpovedbo, potrjeno z listinskimi dokazi (plačilnimi listi za obdobje junij - november 2016, izpiski prometa na TRR), da prejema neto plačo okoli 750,00 EUR/mesec in invalidnino 210,00 EUR/mesec. Upoštevajoč stališče v sodni praksi2, da je dejanski prejemek, ki ga preživninski zavezanec namenja za zagotavljanje otrokovih potreb, tudi darilo, ki ga prejema, predstavlja del sredstev, s katerimi tožnica razpolaga, tudi znesek, ki ga mesečno prejema od svojih staršev. Po izpovedbi tožnice, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitev izpodbijane sodbe, ji starši pomagajo pri preživljanju otrok z mesečnim prispevkom med 200,00 in 400,00 EUR.

11. Glede toženčevih preživninskih sposobnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec izpovedal, da si sedaj izplačuje minimalno plačo 760,00 EUR/mesec, da po odselitvi od družine plačuje stroške najema v višini 250,00 EUR/mesec in stroške bivanja med 200,00 in 350,00 EUR/mesec ter da si je v obdobju (september 2016 - september 2017), ko si ni mogel izplačevati niti minimalne plače, od prijateljev izposodil 9.000,00 EUR. Sodišče prve stopnji tožencu ni verjelo, da si je izposodil 9.000,00 EUR, saj znesek 700,00 EUR (9.000,00 EUR/13 mesecev) ne bi zadoščal niti za plačilo stroškov bivanja/najema in plačilo preživnine 300,00 EUR, ki jo je toženec dolžan začasno plačevati od 1. 1. 2017 dalje. Poleg tega bi toženec, če bi bilo njegovo finančno stanje res tako slabo kot zatrjuje, svoji partnerki (s katero živi in je imela dohodke) predlagal, naj tudi ona prispeva k skupnim stroškom bivanja.

12. Ocena sodišča prve stopnje glede zmožnosti staršev je po presoji pritožbenega sodišča realna. Prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da so preživninske sposobnosti toženca boljše kot jih prikazuje, saj očitno razpolaga z višjimi neto prejemki (torej višjimi od 760,00 EUR, kot jih poleg toženčeve izpovedbe dokazujejo tudi izpiski prometa na TRR), pritožbeno sodišče dodaja še sledeče: Toženčeva potovanja v tujino (v ...), v zvezi s katerimi toženec ni dokazal, da jih ni (so)financiral, razkrivajo življenjski slog, ki je v neskladju s toženčevimi trditvami o slabem finančnem stanju, ki mu ne omogoča plačevanja preživnine v priznanem znesku. Toženec je imel že v času skupnega življenja višje dohodke (okoli 1.600,00 EUR, kot izhaja iz toženčeve izpovedbe) kot so bili prikazani v uradnih evidencah (okoli 1.400,00 EUR v letu 2015), zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da toženec, ki opravlja isto delo, še vedno razpolaga s prihodki (po navedbah tožnice gre za prihodke iz naslova dnevnic, organiziranja regat), ki v uradnih evidencah niso prikazani, in da je razlika med dejanskimi in uradno izkazanimi neto prihodki vsaj tolikšna kot je bila v času skupnega življenja družine. Glede na to, da otroka ne živita pri tožencu in da se stiki otrok z očetom izvajajo po predhodnem dogovoru pravdnih strank, ni nepomembna okoliščina, da ima toženec več prostega časa (kot tožnica) za pridobivanje dohodka, potrebnega za kritje preživninske obveznosti. Prvenstvena dolžnost staršev je namreč, da skrbijo za preživljanje svojih otrok in da v to vlagajo nadpovprečne napore, zato na končno vrednostno presojo vpliva tudi potencialna zmožnost pridobivanja materialnih sredstev.

13. Glede na zgoraj navedeno se izkaže za neutemeljeno pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tistih toženčevih dohodkov, ki niso listinsko izkazani. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe dovolj jasno izhaja stališče sodišča prve stopnje, da toženec iz naslova dela prejema višje dohodke kot jih uradno prikazuje in da so le-ti po višini primerljivi s tožničinimi (kar je tudi narekovalo porazdelitev preživninskega bremena po enakih deležih). Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa sodišče prve stopnje v izvedenem dokaznem postopku ni imelo podlage za zaključek, kot ga ponuja tožnica, in sicer, da toženec prejema 1.500,00 EUR/mesec, zato bi morale biti potrebe otrok ocenjene višje. Ne drži tudi pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni ovrednotilo okoliščin, da je toženec prodal več nepremičnin in odprl družbo na .... Sodišče prve stopnje je v obrazložitev izpodbijane sodbe povzelo izpovedbo toženca, da je bila kupnina za skladišče in pisarno (v skupni višini 85.000,00 EUR), ki sta bila v lasti družbe B. d.o.o., porabljena za poplačilo obveznosti družbe (tudi obveznosti do njega, iz naslova neizplačanih plač v več kot 1 - letnem obdobju), in da pričakuje, da se bo njegovo finančno stanje zaradi ustanovitve družbe na ... popravilo. Toženčeva izpovedba, upoštevajoč ugotovljeno bilančno izgubo družbe (po podatkih iz izkaza poslovnega izida je družba B. d.o.o. v letu 2016 poslovala z izgubo (-101.435,04 EUR)), tudi po presoji pritožbenega sodišča ne daje podlage za sklep, da se je s prodajo nepremičnin družbe povečalo toženčevo premoženje. Ker sodišče ugotavlja preživninsko sposobnost staršev v času določitve preživnine, tudi bodoči pričakovani dohodek (ki ni hkrati gotovi dohodek) ne more biti podlaga za (drugačno) vrednotenje, oziroma določitev višje preživninske obveznosti. Tožnica sodišču prve stopnje tudi očita, da je nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejstva v zvezi s toženčevimi dejanskimi pridobitnimi sposobnostmi, saj ni preverilo prometa na računu toženčevih družb in se je zadovoljilo zgolj z bilančnimi podatki. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati opustitve v zvezi z ugotavljanjem relevantnih dejstev glede toženčeve zmožnosti preživljanja iz sledečih razlogov: Tožnica ni podala dokaznega predloga glede poizvedbe o prometu na bančnem računu družbe. Zaradi načela ločenosti premoženja družbe od premoženja družbenika, finančno-premoženjskega stanja družbe (ki ga lahko izkazujejo tudi finančni tokovi) ni mogoče preprosto enačiti s finančno - premoženjskim položajem družbenika. Ker tožnica ni podala trditev v smeri, da je toženec sredstva svoje gospodarske družbe prelival v svoje roke oziroma v svoje premoženje (kar bi lahko prikazovali finančni tokovi družbe), ni bilo razlogov, da bi sodišče prve stopnje aktiviralo svoja oficialna in preiskovalna pooblastila (prim. 408. člen ZPP).

14. Glede na to, da imata A. in B. prehrano tudi v šoli, je znesek, ki ga navaja tožnica (300,00 EUR/mesec za vsakega otroka), pretiran, znesek, ki ga je priznalo sodišče prve stopnje (120,00 EUR/mesec), pa ustrezen. Ker sodišče potrebe otroka ugotavlja v času sojenja, je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo stroškov za prehrano, ki jih je imel B. v preteklem letu. Enako je potrebno ugotoviti tudi glede stroškov za oblačila in obutev; ocenjeni znesek 50,00 EUR oziroma 60,00 EUR/mesec omogoča pokritje osnovnih potreb po obleki in obutvi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so stroški za prostočasne dejavnosti oziroma za zadovoljevanje drugih otrokovih potreb (v to kategorijo sodijo tudi stroški za borilne veščine in inštrukcije) variabilne kategorije, odvisne od zmožnosti preživninskih zavezancev. Večje so finančne zmožnosti staršev, večje je lahko njuno finančno breme, in seveda obratno. Zaradi razveze zakonske zveze se položaj otok pri zadovoljevanju njihovih potreb ne sme poslabšati, razen, če obstajajo utemeljeni razlogi za to. Utemeljeni razlogi pa so lahko prav zmanjšane finančne zmožnosti staršev. Dohodek družine v letu 2015 (670,00 EUR /osebo/mesec), ob izkazani spremembi finančnega položaja na strani toženca (ki si zaradi velike zadolženosti družbe B., d.o.o., katere družbenik in direktor je, določeno obdobje ni izplačeval plače), ne more biti podlaga za določitev preživninske obveznosti v letu 2017. Nujno je torej, da se potrebe otrok ugotavljajo v odvisnosti od trenutnih zmožnosti staršev, da te potrebe financirajo. Vsi podani argumenti predstavljajo tudi odgovor na pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v okvir stroškov za prostočasne dejavnosti ni posebej zajelo stroškov za športno opremo, za šolo v naravi, športne dneve in za bencin za vožnje otrok na njune prostočasne dejavnosti. Vse te stroške je potrebno označiti kot stroške za oddih in razvedrilo, ki jih je sodišče prve stopnje zajelo v znesku 85,00 EUR.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je znesek mesečnih stroškov kot jih zatrjuje tožnica (2.378,60 EUR za oba otroka) močno pretiran, saj družina takšnega bremena glede na svoje tedanje (tudi neuradne) dohodke ne bi mogla nositi niti v času skupnega življenja, in da zneska 458,00 EUR in 405,00 EUR predstavljata primeren mesečni strošek za preživljanje A. in B. Oba zneska, v katera so zajete vse potrebe mladoletnikov kot celota, sta v povprečju primerljiva s stroški, ki se priznavajo za otroke primerljive starosti (17 in 9 let). Sodišče prve stopnje je v okviru obeh zneskov ustrezno ovrednotilo A. in B. potrebe za prehrano doma, obleko in obutev ter obšolske dejavnosti. Vsi stroški so torej priznani ustrezno starosti obeh otrok in njunim individualnim potrebam, ter hkrati zmožnostim obeh staršev.

16. Sodišče prve stopnje je strošek ugotovljenih mesečnih potreb obeh otrok razdelilo med pravdni stranki po enakih deležih. Toženec takšni porazdelitev preživninskega bremena neutemeljeno nasprotuje. Iz enakih razlogov kot je potrebno odkloniti matematičen izračun potreb otrok, je potrebno odkloniti matematičen pristop tudi pri porazdelitvi preživninskega bremena. Pri porazdelitvi preživninskega bremena je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tako nekoliko boljši dohodkovni položaj tožnice v primerjavi s tožencem (njuni dohodki iz dela so primerljivi, razlika pa se nanaša na prihodke tožnice iz naslova pomoči staršev), kot tudi večji nedenarni prispevek tožnice k preživljanju otrok3 (na njej je pretežno in vsakodnevno breme vzgoje in skrbi za A. in B.). Tudi obseg stikov, ki se izvajajo (A. in B. s tožencem ne preživita pomembnega dela časa), ne narekuje drugačne porazdelitve preživninskega bremena4. Ker otroški dodatek ni prejemek tožnice5, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ta prejemek upoštevati pri porazdelitvi preživninskega bremena. Z enakovredno porazdelitvijo preživninskega bremena je sodišče prve stopnje vzpostavilo ustrezno preživninsko ravnovesje.

17. Tožnica pa v pritožbi utemeljeno navaja, da preživninska upravičenca preživnino potrebujeta vnaprej, zaradi porabe v tekočem mesecu. Z odločitvijo, da je toženec dolžan plačevati preživnino do 28. dne v mesecu za tekoči mesec (s tem je povzeta vsebina sodne poravnave, sklenjene v postopku zavarovanja z začasno odredbo, na podlagi katere se je toženec zavezal, da bo začasno določeno preživnino plačeval do 28. dne v mesecu za tekoči mesec), je sodišče prve stopnje preživnino dejansko dosodilo za nazaj (torej za kritje stroškov preživljanja, ki so že nastali), kar pa ne ustreza namenu preživnine. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da prva preživninska mesečna obveznost (za november 2017) zapade v plačilo 10. 11. 2017, vse bodoče preživninske obveznosti pa 10. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje (z opisano spremembo je pritožbeno sodišče sledilo tožbenemu predlogu).

18. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožbeni razlogi, ki jih pravdni stranki uveljavljata v svojih pritožbah (z izjemo pritožbenega razloga, ki je narekoval delno spremembo izpodbijane sodbe, obrazloženo v prejšnji točki) niso podani. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 413. člena v zvezi s 165. členom ZPP.

-------------------------------
1 Prim. II Ips 264/2016: "...Osrednji razlog, zaradi katerega določitev preživnine ne more biti matematično opravilo, je, da celovitosti življenja ni mogoče preprosto prevesti v numerični svet matematike in denarnih enot. Sojenje sicer ne sme biti arbitrarno. Prav zato se sodišče na v številkah izražene potrebe opira, vendar to stori okvirno...“
2 Glej II Ips 100/2016.
3 V sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da je treba pri porazdelitvi preživninskega bremena upoštevati tudi okoliščino, da praviloma tisti od staršev, ki mu je otrok dodeljen, z varstvom, vzgojo in skrbjo bistveno bolj kot drugi skrbi za otrokov telesni in duševni razvoj. Prim. II Ips 990/2007, II Ips 915/2008, II Ips 126/2017 in II Ips 343/2017. Glej Pavčnik, T., Narava, Ustava in nekatera preživninska vprašanja, Pravna praksa 10/2014.
4 Obseg stikov z otrokom lahko vpliva na porazdelitev preživninske obveznosti med starša; kadar otrok preživi pomemben del časa z drugim od staršev, tudi drugi starš krije del dnevnih otrokovih potreb.
5 V novejši sodni praksi (prim. II Ips 264/2016, VSL IV Cp 992/2016 in IV Cp 314/2018) je sprejeto stališče, da se znesek otroškega dodatka (enako velja za štipendijo) ne odšteje od zneska ugotovljenih potreb otroka. Razlogi za takšno stališče izvirajo iz samega namena otroškega dodatka (gre za dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka, ki ga zaradi uresničevanja načela socialne države zagotavlja država) ter načina njegovega izračuna (pri izračunu otroškega dodatka se kot prejemek otroka v skladu z 4. točko 1. odstavka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev upošteva tudi odmerjena preživnina; otroškega dodatka tako ni mogoče upoštevati pri odmeri preživnine, saj bo njena višina upoštevana pri kasnejšem izračunu višine otroškega dodatka).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 129, 129a
Datum zadnje spremembe:
13.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2NTgw