<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 1207/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.1207.2018

Evidenčna številka:VSL00017775
Datum odločbe:07.11.2018
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), Barbara Krpač Ulaga
Področje:STANOVANJSKO PRAVO
Institut:najemna pogodba - odpoved najemne pogodbe - neplačevanje najemnine - stranka pogodbe - ugovor pasivne legitimacije - zakonec - solidarna obveznost

Jedro

Zakonec oziroma partner ne postane pogodbena stranka zgolj zato, ker je v zakonski/zunajzakonski zvezi z eno od pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje se je pri tem materialnopravno zmotno oprlo na 56. člen ZZZDR, saj se nerazdelna odgovornost zakoncev/partnerjev iz drugega odstavka tega člena nanaša le na (med drugim) obveznosti, ki jih prevzame en zakonec/partner za tekoče potrebe družine. To pa ne pomeni, da zakonec/partner, ki ni bil pogodbena stranka, to postane, le k izpolnitvi obveznosti, ki jo je drugi zakonec s to pogodbo prevzel za tekoče potrebe družine, je zavezan solidarno. V konkretnem primeru to pomeni, da prvi toženec solidarno z drugo toženko tožnici odgovarja za plačilo zapadle in neplačane najemnine, ker pa ni bil stranka najemne pogodbe, mu je ni mogoče odpovedati in izrekati sankcij, ki iz nje izvirajo kot posledice njenega nespoštovanja in se ne nanašajo na tekoče potrebe družine (izpraznitev in izročitev nepremičnine).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka, spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na prvega toženca, zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da tožnici plačata 97 EUR z obrestmi, odpovedalo najemno pogodbo med njima in tožnico ter jima naložilo, da v 60 dneh izpraznita nepremičnino in jo izročita tožnici. Odločilo je še, da sta toženca dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške ter da terjatev tožencev do tožnice v višini 97 EUR ne obstoji.

2. Toženca v pravočasni pritožbi kot bistveno navajata, da prvi toženec ni pasivno legitimiran, saj ni bil stranka najemne pogodbe. Sklicevanje sodišča prve stopnje na 56. člen ZZZDR je napačno. Nerazdelnost obveznosti se lahko nanaša le na plačilo najemnine, ne pa tudi na odpoved pogodbe in na izselitev. Neplačane najemnine sta naknadno plačala. Upoštevajoč 288. člen OZ sta najemnini za april in maj 2017, vključno z obrestmi, že zdavnaj plačani. Navajata, da sta vseskozi trdila, da je bila najemnina po pogodbi določena fiktivno, dogovorjeno pa je bilo, da bosta tožnici pomagala pri vsakdanjih opravilih ter da bosta opravila vlaganja v nepremičnino. Pred sklenitvijo pogodbe sta določen čas že prebivala v nepremičnini, v tem času opravila vlaganja, pisna pogodba pa je bila sklenjena, da sta lahko uredila uradno bivališče svoje družine. Razlogi sodbe so v nasprotju z dokaznim postopkom. Izpostavljata dele tožničine izpovedbe, ki potrjujejo njune navedbe. Če bi bila najemnina res dogovorjena, tožnica s tožbo ne bi čakala toliko časa, poleg tega bi bila bistvo višja. Netočni so tudi razlogi sodbe, da je bilo dogovorjeno zgolj vlaganje tožencev v nepremičnino, saj je šlo za širši dogovor. Ni res, da bi toženec prejel plačilo 1.300 EUR. Tega dokazni postopek ni potrdil z gotovostjo, saj priči tega nista potrdili, ena pa je celo izpovedovala nasprotno. Sodišče ni dovolj upoštevalo izpovedi strank in se ni opredelilo do vseh dokaznih predlogov, zlasti glede izvedenca gradbene stroke. Popolnoma neobrazložena je stroškovna odločitev, s čimer jima je kršena pravica do pritožbe. Predlagata spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Višje sodišče soglaša s pritožnikoma, da prvi toženec ni pasivno legitimiran glede dveh delov zahtevka – odpovedi najemne pogodbe ter posledične izselitve in izpraznitve nepremičnine, ki je bila predmet najema. Druga toženka je bila tista, ki je pogodbo s tožnico sklenila in le onidve sta (bili) pogodbeni stranki. Prvi toženec ni in ne more postati pogodbena stranka zgolj zato, ker je v zunajzakonski skupnosti z eno od pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje se je pri tem materialnopravno zmotno oprlo na 56. člen ZZZDR, saj se nerazdelna odgovornost zakoncev/partnerjev iz drugega odstavka tega člena nanaša le na (med drugim) obveznosti, ki jih prevzame eden od njiju za tekoče potrebe družine.1 To pa ne pomeni, da drugi postane tudi stranka vsakokratne pogodbe, le k izpolnitvi obveznosti, ki jo je njegov zakonec/partner z neko pogodbo prevzel za tekoče potrebe družine, je zavezan solidarno. V konkretnem primeru to pomeni, da prvi toženec solidarno z drugo toženko tožnici odgovarja za plačilo zapadle in neplačane najemnine. Ker pa ni bil stranka najemne pogodbe, mu je ni mogoče odpovedati in izrekati sankcij, ki iz nje izvirajo kot posledice njenega nespoštovanja ter se ne nanašajo na tekoče obveznosti družine (izpraznitev in izročitev nepremičnine).

6. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi v tem delu ugodilo ter II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odpoved najemne pogodbe ter izpraznitev in izročitev nepremičnine, kolikor se nanaša na prvega toženca, zavrnilo (358. člen ZPP). Višje sodišče ob tem le pripominja, da ta odločitev ne vpliva na tožbeni zahtevek proti prvi toženki: ta je dolžna, kot izhaja iz III. točke izreka sodbe, izprazniti nepremičnino, vključno z osebami, kar se nanaša tako na otroke kot na prvega toženca. Delna sprememba izpodbijane sodbe torej končnega cilja, ki ga je tožnica zasledovala s tožbo v predmetni zadevi in ga je dosegla z pozitivno odločitvijo sodišča o njenem tožbenem zahtevku, ne spreminja.

7. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene, ki jo je oblikovalo sodišče prve stopnje. Ta je logična in življenjsko prepričljiva, pritožbene navedbe je ne omajejo. V pritožbi izpostavljeni deli tožničinega zaslišanja so iztrgani iz konteksta njene celotne izpovedi. Nasprotja, ki ga toženca očitata tožnici in sodišču prve stopnje, višje sodišče ne vidi. Tožnica ni nikdar zanikala, da najemnina sprva ni bila dogovorjena ter da je znesek najemnine v pogodbo vnesla po nasvetu odvetnika. To se tudi sklada z njeno zgodbo, zakaj sta toženca do sklenitve najemne pogodbe v nepremičnini bivala brezplačno. S tem se ujema tudi ugotovitev sodišča, ki je pritožnika niti ne izpodbijata, da so bila fasada in vlaganja v nepremičnino opravljena pred sklenitvijo pogodbe, v preostalem pa dela niso bila opravljena. Ker ni bilo sporno, da je material plačala tožnica, sodišče prve stopnje pa je z zadostno stopnjo prepričanja ugotovilo, da je toženec dobil 1.300 EUR kot plačilo za delo,2 je pravilen zaključek, da znesek najemnine, določen v pogodbi v višini 50 EUR, ni bil fiktiven. Zakaj tožnica najemnine ni terjala prej, ni pravno odločilno, višina najemnine pa je odraz volje pogodbenih strank. Če je res, kar trdita pritožnika, da je bil dogovor širši ter je vključeval tudi njuno pomoč tožnici, potem je tudi logično, zakaj je najemnina nižja od tržne. Tak dogovor je tožencema nazadnje bolj v korist.

8. V zvezi z neizvedenimi dokazi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sklep o tem sprejelo na naroku 25. 1. 2018 (list. št. 55), vendar pritožnika nista uveljavljala kršitve, zato je ne moreta sedaj prvič uveljavljati v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Glede poplačila posameznih najemnin sta toženca doslej trdila le (list. št. 9 v spisu), da sta plačala vse, ne pa tudi, kaj (katero obdobje) sta s posameznim zneskom plačala. Glede na podrobne tožbene trditve, iz katerih izhajajo obdobja obveznosti, datumi zapadlosti in datumi plačil (glej 2. stran tožbe), je tako prerekanje s strani tožencev premalo konkretizirano. Višje sodišče pripominja, da iz potrdil o plačilu (priloge B) ne izhaja, da bi toženca kot dolžnika, ki sta dolgovala več istovrstnih obveznosti, izbrala vrstni red poplačila, v takem primeru pa se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev (drugi odstavek 288. člena OZ). Temu je, kot je razvidno iz trditev v tožbi, sledila tudi tožnica.

10. Za preizkus odločitve o stroških postopka po ustaljeni sodni praksi zadošča, da se v spisu nahaja stroškovnik, iz katerega je razvidno, katere stroške je sodišče stranki, ki je uspela, priznalo in katerih ne. Tak stroškovnik se nahaja v spisu na list. št. 58. Stranka ima vselej možnost vpogleda v spis, kar velja tudi za toženca. Ker je preizkus mogoč, odmera stroškov pa pravilna, je tudi ta sklop pritožbenih navedb neutemeljen.

11. Ker pritožba v preostalem ni utemeljena (in ker pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožnikov je posledica zavrnitve njune pritožbe v bistvenem delu, odgovor tožnice na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
1 O tem, kaj sodi med tovrstne obveznosti, glej Žnidaršič, dr. V., Premoženjska razmerja med zakoncema, Bonex založba, Ljubljana, 2002, str. 409.
2 Pritožbene navedbe, ki grajajo dokazno oceno posameznih prič, so neutemeljene. Nasprotij v izpovedbah, ki jih vidita pritožnika, ni, prvostopenjsko sodišče pa je izpovedbe vtkalo v povsem prepričljivo dokazno oceno.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 56
Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 103, 103/1
Datum zadnje spremembe:
13.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2NTc4