<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 1933/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.1933.2018

Evidenčna številka:VSL00017751
Datum odločbe:21.11.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Gordana Ristin (preds.), Barbka Močivnik Škedelj (poroč.), Suzana Ivanič Lovrin
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:stečajni postopek - osebni stečaj - pogodba o finančnem lizingu - prekinitev postopka - nadaljevanje postopka - neplačevanje obrokov leasinga - odkupno upravičenje

Jedro

Po ugotovitvi, da tožena stranka ni izpolnila pogodbenih pogojev za odkupno upravičenje in da za nadaljnjo uporabo nepremičnine najkasneje od leta 2016 nima več nikakršnega pravnega naslova, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ob pravilni uporabi pogodbenih določil v zvezi z 92. členom SPZ pravilno ugodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni izroči oseb in stvari prosti nepremičnini z ID znakom 1 do 62/100 (v naravi poslovni prostor v stanovanjski stavbi na naslovu K., stoječi na parc. št. 65/3, k.o. X) in ID 2 do 45/100 (ki v naravi predstavlja zemljiškoknjižno še neurejen del stavbe: kuhinjo, shrambo, pripadajoči delež na skupnih prostorih, delih in napravah ter pripadajoči delež na zemljišču parc. št. 65/3 k.o. X). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.729,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude naprej.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje ter povračilo pravdnih in pritožbenih stroškov. Priznava, da tožeči stranki dolguje zatrjevani znesek neplačanih obrokov. Vendar je sodišče prezrlo, da je do sedaj plačala že 160.000,00 EUR in s tem praktično odplačala celotno vrednost lokala. Ker je zašla v finančne težave, ni mogla več odplačevati lizing obrokov. Vztraja, da bi morala tožeča stranka postopati po 29. do 32. členu Pogodbe o finančne lizingu, a v tej smeri ni hotela sodelovati. Pogoji za izselitev niso utemeljeni. Tožena stranka je poiskala poslovnega partnerja, ki bi odplačal neplačane obroke in odkupil nepremičnino, tožena stranka pa bi postala njegov najemnik. Sodišče tega ni upoštevalo.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo 14. 5. 2018. Tožena stranka je vložila pritožbo 15. 6. 2018. Pritožba je bila 17. 8. 2018 vročena tožeči stranki v odgovor. Nad toženo stranko se je 13. 9. 2018 pričel stečajni postopek.2 S tem je na podlagi samega zakona prišlo do prekinitve postopka (4. točka 205. člena ZPP). Pravna posledica prekinitve postopka je prepoved sodišču, da v času prekinitve opravlja kakršnakoli pravdna dejanja. Izjema velja, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave, ko lahko sodnik na podlagi obravnave izda odločbo (drugi odstavek 207. člena ZPP). Če je do začetka stečaja in s tem prekinitve postopka po zakonu prišlo po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank oziroma so potekli vsi roki zanje, sme tudi pritožbeno sodišče izdati odločbo, sprejeto na njegovi seji. Zaradi stečaja prekinjeni postopek se nadaljuje, ko ga prevzame stečajni upravitelj ali ko ga sodnik povabi, naj to stori (prvi odstavek 208. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi je o pričetku stečajnega postopka nad toženo stranko stečajni upravitelj obvestil pritožbeno sodišče z vlogo, vloženo 15. 11. 2018. V njej predlaga prednostno obravnavo pritožbe in se sklicuje na določila 244. in 245. člena ZFPPIPP,3 po katerih je prejšnjemu pooblaščencu tožene stranke prenehalo pooblastilo za zastopanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z navedeno vlogo stečajni upravitelj, ki je z začetkom stečajnega postopka pridobil pooblastila za zastopanje tožene stranke tudi v tej pravdi (drugi odstavek 245. člena ZFPPIPP), prevzel obravnavano pravdo in je pritožbeni postopek nadaljevalo z njim.

7. Tožeča stranka je v postopku kot lastnica poslovnih prostorov, ki so bili predmet pogodbe o finančnem lizingu nepremičnine, št. LJ 31042, z dne 14. 5. 2004, sklenjene med pravdnima strankama, od tožene stranke kot posestnice prostora zahtevala vrnitev poslovnega prostora in pripadajočih prostorov v posest. Trdila in dokazovala je, da tožena stranka ni izpolnila Pogodbe o finančnem lizingu (odplačala vseh obrokov po pogodbi), posledično ni izkoristila odkupne pravice in da od poteka lizing pogodbe (maj 2014) nepremičnino uporablja brez pravne podlage.

8. Tožena stranka se je branila z istimi ugovori, ki jih ponavlja v pritožbi in jih je s pravilnimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o finančnem lizingu nepremičnine, ki jo je tožeča stranka izpolnila, tožena pa ne. Tožeča stranka je postala lastnica nepremičnin, ki jih je dala toženi stranki v uporabo, slednja pa se je zavezala, da bo poleg pologa v 120 mesecih (do 19. 5. 2014) plačevala mesečne obroke po 1.358,47 EUR, in da imela v roku 30 dni po plačilu zadnjega obroka pravico do odkupa predmeta lizinga. S plačevanjem obrokov lizinga je prenehala v letu 2012. Tožeča stranka je skušala neporavnane obveznosti izterjati v izvršilnem postopku, nato tudi izven sodno še v letu 2016, ko je z opominom z dne 7. 6. 2016 toženi stranki dala dodaten 50 dnevni rok za plačilo zapadlih obveznosti ali pa prevzem nepremičnine. Po ugotovitvi, da tožena stranka ni izpolnila pogodbenih pogojev za odkupno upravičenje in da za nadaljnjo uporabo nepremičnine najkasneje od leta 2016 nima več nikakršnega pravnega naslova, je tožbenemu zahtevku ob pravilni uporabi pogodbenih določil v zvezi z 92. členom SPZ4 pravilno ugodilo.

10. Pravilno in popolno so ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva in nanjo pravilno uporabljena materialnopravna določila pogodbe o lizingu. Ker v sodbi tudi ni procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pritožba pa jih niti ne konkretizira, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene očitke.

11. Ne drži, da je sodišče prezrlo ugovor tožene stranke v smeri (pretežne) izpolnitve pogodbe o finančnem lizingu nepremičnine. Obravnavalo ga je v točkah 11 do 12 in ga spravilnimi razlogi zavrnilo. Pogodbena obveznost tožene stranke je bila plačilo pologa in drugih dajatev v 120-mesečnih obrokih po 1.358,47 EUR (do 19. 5. 2014). V 6. členu lizing pogodbe sta se pogodbeni stranki sporazumeli, da ima lizingojemalec v 30 dneh po poteku dogovorjenega časa pravico do odkupa predmeta lizinga, pri čemer lahko navedeno pravico uveljavlja le, če so ob izteku trajanja lizinga poravnane vse obveznosti po tej pogodbi. Čeprav je torej tožena stranka plačala 160.000,00 EUR, zaradi prenehanja izpolnjevanja pogodbe v letu 2012, po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni bilo pogojev za realizacijo odkupnega upravičenja in s tem za prenos lastninske pravice na obravnavani nepremičnini na toženo stranko.

12. S pravilnimi razlogi v točki 14 je nadalje zavrnjen ugovor, da bi morala tožeča stranka ravnati po določbah 29. do 32. člena Pogodbe o lizingu. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka do pogodbeno dogovorjenega roka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti. Drži, da bi tožeča stranka zato lahko zahtevala predčasno razvezo pogodbe (29. člen pogodbe), vendar teh pogodbenih določil ni uporabila. Skušala je pogodbo obdržati v veljavi in od tožene stranke izterjati dolgovane finančne obveznosti v izvršilnem postopku in po poteku pogodbe tudi v izvensodnem postopku (pritožbeno neprerekane dejanske ugotovitve sodišča v točkah 10 in 15 sodbe). Predčasna razveza pogodbe bi bila po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje toženi stranki v škodo. Zato so njeni ugovori v tej smeri nerazumljivi. Presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanih dejanskih okoliščinah ne gre za pravni položaj, ki ga ureja pogodba v 29. do 32. členu pa je pravilna. Tožeča stranka zahteva vrnitev nepremičnine po poteku pogodbe in ne v času, ki je bil predviden za izpolnitev pogodbe.

13. Sodišče je pravilno in popolno obravnavalo tudi pritožnikove ugovore, da tožeča stranka ni hotela sodelovati s toženo stranko pri iskanju ustrezne rešitve zadeve. Na podlagi predloženih listin je zavrnilo izpovedbo priče in ugotovilo, da je tožeča stranka toženo večkrat pozivala k plačilu, čakala z obravnavano tožbo in še v letu 2016 (dve leti po prenehanju pogodbe) tožeči stranki ponujala dodatne roke za plačilo zapadlih obveznosti in s tem skušala podaljševati veljavnost lizing pogodbe. Ker so vsi poskusi v tej smeri ostali neuspešni, ji je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v letu 2016 dokončno odrekla soglasje za uporabo obravnavanih nepremičnin in zahtevala vrnitev nepremičnine v svojo neposredno posest. Pritožbeno prepričanje, da pogoji za izselitev tožene stranke niso podani, je torej zmotno, presoja sodišča pa pravno pravilna. Tožeča stranka je ostala lastnica obravnavanih nepremičnin. O tem se je sodišče prepričalo s pogodbo o lizingu in s predloženimi zemljiškoknjižnimi izpiski. Tožena stranka nima za uporabo nepremičnin nobene pravne podlage več (pogodba o lizingu je prenehala, soglasja tožeče stranke od poziva za izročitev nepremičnine v posest tožeči stranki tudi nima več). Zato tožeča stranka kot lastnik upravičeno zahteva vrnitev svojih stvari v svojo posest (prvi odstavek 92. člena SPZ).

14. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri odločanju tudi ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških, ki jih je priglasila tožena stranka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov.

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
2 Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St 2451/2018 z dne 13. 8. 2018.
3 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami).
4 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 92, 92/1
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 244, 245, 245/2
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 208, 208/1
Datum zadnje spremembe:
13.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2NTcw